Komentarji k fotografijam

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Opombe k slikam Mirana Hladnika v fotoalbumu na http://slov.si/mh/galerije/

Tile komentarji nastajajo na spodbudo Igorja Krambergerja in Zoltana Jana, ki sta potožila nad pomanjkanjem, nezadostnostjo ali enigmatičnostjo podnapisov v mojem fotoalbumu. Začel bom s svežimi posnetki in po možnosti dodajal komentar tudi k starejšim stranem v albumu. V Picasinih albumih bi bilo to nerodno, nerodno pa bi bilo tudi presedlati z albumskega v blogovski format objavljanja, zato sem se odločil za ločeno objavo komentarjev na Wikiverzi in vzajemne povezave med albumom in komentarji. Opombe bodo dobile samo slike, ki bi bile lahko v »javnem interesu« (portreti oseb, krajev, objektov ipd. iz enciklopedičnih ali kronističnih potreb), zasebne pa le v izogib nesporazumom. Kadar komentarja vendarle ne bo, to pomeni, da ne poznam imena fotografirane lokacije ali osebe ali pa sem upošteval izrecno oz. domnevno željo potretiranca, da ostane Googlu skrit. Čeprav postavljanje zasebnih in javnih posnetkov na isto mesto povzroča včasih zmedo, pri tem ostajam, ker je tako sestavljeno naše življenje in bi bilo njuno ločevanje nasilno.

Vsebina

Stran 360 Čatež
9. novembra 2019
[uredi]

Ivo Volarič Feo je v pesniški zbirki Desperado tonic water (1975) popotovanje (Četrto potovanje iz Litije do Čateža) opisal takole:

Litija
naliv
ploha
nevihta
hudina
neurje
metež
burja
vihar
stampedo
orkan
ciklon
monsun
tajfun
tornado
ČATEŽ

Mi smo imeli posebej v drugem delu lepo vreme, nekaj malega je bilo na začetku celo šole, konec pa je bil v slogu jesenskega pusta bolj karnevalski.

Stran 359 Najlepša sreča je tam doma, kjer žena dobro kuhat zna
22. oktobra 2019
[uredi]

Naslov je tej strani dal napis, obešen v Jalnovi rojstni hiši na Rodinah, kamor je sloveniste vodila ekskurzija po poti kulturne dediščine 22. oktobra. Pa pojdimo od zadaj: s tega izleta so posnetki vse od št. 17 do konca. Obiskali smo Čópa (izgovorjeno z ozkim ojem!), Finžgarja in Jalna, se vmes spomnili Žemlje in čebelarja Janše, za Prešernovo Vrbo pa je zmanjkalo časa in meni povrhu še za večerjo pri Trebušniku, zato od tam ni posnetkov. Od 6 do 16 je dokumentirana 150-letnica Jenkove smrti na Podreči. Govor za to priložnost sem objavil na Wikiverzi, na slikah pa so moji sošolci iz osnovne šole in sošolci s faksa in drugi slovenisti, ki so prišli na proslavo, nastopajoči pevci, organizator Rudi Zevnik z Valentinom Kalanom; župana Rakovca sem fotografiral in na Commons postavil že nekoč prej. Slike 3, 4 in 5 sem posnel v Zagrebu na Humboldtovem kolegiju, kjer je Urška predstavila najin referat z naslovom Slowenische Literaturwissenschaft zwischen Tradition und Digitalisierung. Na slikah sta organizatorja Zvonko Kovač in Davor Dukić ter Alojz Jembrih, ki je bil svojčas naš kolega na ljubljanski FF. Na predhodnih slikah je mlad nemški par, ki sem mu na Uskovnici kazal pot do Vodnikove koče, akademik France Bernik, ki je obiskal oddelčno knjižnico v nadi, da je kdo ohranil njegovo gradivo iz časa, ko je bil pri Antonu Slodnjaku asistent (našli nismo ne kabineta ne gradiva v njem, saj mu je delovno razmerje prenehalo leta 1959 ob Slodnjakovi prisilni upokojitvi, stavbo FF pa so sezidali šele pozneje), in najdena fotografija iz Mirinega drugega ali tretjega razreda osnovne šole v Lipnici.

Stran 358 Smrt nikoli ne prizadeva nas, ki umiramo
27. septembra 2019
[uredi]

Tale stran je zaradi potovanja obsežnejša od drugih in fotografije so slabše, ker so bile posnete s telefonom in povrhu v napačni ločljivosti, potem ko se mi je pokvaril fotoaparat Sony; komaj leto in pol je deloval, naj počiva v miru, tudi on je imel napake.

Po vrsti: Tone Hrovat je eden od mojih informatorjev za lokalno zgodovino, konkretno za domačijo pri Pisancu. Nadje in Anke iz knjižnice (1) ni treba predstavljati. Spominske plošče so bile posnete na kolesarjenju po okolici Žalca, napis s tiste v spomin gledališki osebnosti Herbertu Grünu (2, 3), ki je umrl v prometni nesreči v Levcu leta 1961, je za naslov tele strani, saj je tudi naprej v znamenju desettisočev mrtvih v vojni v Bosni 1992–1995. Tule so samo literarna obeležja, tista partizanska pa sem postavil v sloj Partizanski spomeniki na Geopediji (doslej 4330 obeležij). Geslo o pesniku Francetu Oniču (5, 6) so nam postavili drugi wikipedisti, nobenega slavista ni med njimi. Bosanski delavci v Migojnici (11) napovedujejo slike s popotovanja po Bosni. V Bihaću sva pri Aneli (13, 16) odložila za prikolico oblačil za begunce v taborišču Vučjak, kjer se po besedah zdravnika Dirka Planerta začenja humanitarna katastrofa (povezava na še en nemški članek o tem), obutve in zdravil, potem pa se posvetila naravnim parkom (slapovi na Uni), hribom (Čvrsnica, Prenj) in aščinicam (bureki, čevapi, tulumbe, begova juha ipd.). Turiste iz orienta (13) srečaš sicer tudi na Bledu, ampak tu jih je več. Na 29 so počečkani krajevni napisi v cirilici, tudi podrtih spomenikov je več kot pri nas, ob njihovih razvalinah rastejo novi, še mogočnejši v spomin tistih, ki so padli v zadnji vojni. Vsak od treh narodov jih postavlja svojim junakom ... Z Blidinjega jezera, [1] kjer smo 2005 s kekci že bili,] sva se povzpela na Veliki Vilinac v Čvrsnici in tako poplačala kekčevski dolg, vremena pa tudi tokrat ni bilo in zato tudi slik ne (razen 30 in 31). Bilo pa je veliko zdravih in čvrstih jurčkov, ki sva jih pustila kelnarjem v motelu v Jablanici v zameno za prikolico, ki sva jo za dva dni parkirala zadaj na njihovem dvorišču. Tudi Prenj je bil prvi dan meglen in moker. Prenočila sva v samujočem bivaku Jezerce na 1650 m in se v vetrovnem in mrzlem jutru naslednjega dne povzpela na Zeleno glavo (2100 m in še nekaj). V Konjicu sva se srečala z družino Mirinega fejstbukovskega frenda kirurga Kraljiča, ki je bil teden prej na slovenskem Grintovcu, potem pa je bilo hribov dovolj in sva skozi turistično preobljudeni Mostar zapeljala na trajekt za Šolto, kjer sva obredla polovico uval (vse poti so enotno in zelo natančno označene in opremljene s smerokazi) in skoraj vse kraje. Zanimivo je, da so se svojčas prebivalci Gornjega in Donjega sela imenovali gornjevaščani in donjevaščani; mogoče so pa kakšni od Turkov zasužnjeni Slovenci tam na poti proti Carigradu doživeli brodolom (takih zgodb so slovenske večernice polne) in pognali korenine. Šolta se za razliko od kakšnega Bleda rada ponaša z literati in slikarji, ki so se tam rodili in živeli: Vesna Parun, Marko Marulić, Petar Hektorović, Krzysztof Kamil Baczynski, Josip Pupačić. Tudi turistično monografijo o otoku in zemljevide so prav lepo oblikovali, le partizanska obeležja, ki jih je tudi polno na otoku, so izpustili, podobno kot jih izpuščajo turistični pisci in risarji zemljevidov pri nas.

Stran 357 Felicem esse praemium est primum
21. avgusta 2019
[uredi]

Verzi na spomeniku Antonu Sovretu v Šavni Peči, ki so dali tej strani ime, naj bi bili Pindarovi, vendar ne vem, zakaj so v latinščini namesto v grščini. S Šavno Pečjo se je zaključilo najino kolesarjenje nad Hrastnikom, od koder so posnetki od 27 do konca. Spet je šlo od spomenika do spomenika (vpisal sem jih v sloj Partizanski spomeniki na Geopediji), z obaro in pasuljem v planinski koči na Kalu. Spominska plošča je tudi na prvih dveh posnetkih, vendar ta iz Radovljice: na prvem zakamuflirana, na drugem odkamuflirana :) Na šestem posnetku je vnuček nudist, pač po zgledu nagih puttov po cerkvenih oltarjih, ki jih zakon še ni upal prepovedati, kakor v principu prepoveduje fotografiranje kipov na javnih mestih iz pridobitnih razlogov. Iz tega razloga posnetkov kipa Lidije Šentjurc v Hrastniku (39) in Antona Sovreta v Šavni Peči (40, 41) ne smem postaviti na Wikimedia Commons, saj fotografije tam lahko kdor koli uporabi tudi v komercialne namene. Zakaj ta družba razlikuje med finančno pridobitnostjo in drugimi oblikami pridobitnosti, mi ni jasno. Kot da bi zares štela samo materialna pridobitnost, moralna, idejna ipd. pa nič, čeprav v konfliktih dajemo prednost slednjim, tudi če to škoduje naši materialni blaginji. Posnetki 8–13 so s proslave radovljiškega občinskega praznika na Vodiški planini; napovedovala je slavistka Suzana Adžič (13), ki je tudi ljubiteljska gledališčnica. Župana Globočnika in govornika Blaža Kavčiča sem postavil v Wikimedijino Zbirko. Radovljica je med tistimi redkimi občinami, ki ob osamosvojitvi niso hitele brisati partizanskega dela svoje zgodovine in ima občinski praznik še vedno na dan ustanovitve Cankarjevega bataljona 5. avgusta 1941. Od 15 do 18 so slike s spomeniškega izleta nad Črnim grabnom, z obiska Tima in Urške z družinama na Uskovnici sta ostala za objavo samo posnetka Benjamina in Karoline (19, 20). Gob na Jelovici ni bilo veliko, samo motivi za slike od 22 do 25.

Stran 356 Utihnili so zlati zvoki
22. julija 2019
[uredi]

Julija je fotoaparat beležil planinsko cvetje na Storžiču in estetične, kulturnozgodovinske in druge zanimive objekte ter ljudi na kolesarjenjih po Zasavju. Nad Hrastnikom sva poslikala kar nekaj spomenikov iz časa NOB in jih vpisala na Geopedijo; komaj kateri od njih je v Registru kulturne dediščine, kot da bi se Zavod za varstvo kulturne dediščine, zadolžen za "rdeče revirje", namenoma izogibal spomeniškemu dokumentiranju partizanskega obdobja v slovenski zgodovini. Po vpisu štirih tisoč partizanskih spomenikov lahko potrdim, da Register (RKD) ne temelji na kakih trdnih kriterijih za izbor, da je glede vrste spominskih točk neuravnotežen in lokalno raznolik.

Stran 355 Kekec v Bavšici
8. julija 2019
[uredi]

Kekec se je ponovno odpravil v Bavšico. Do sedla Čez Brežice na 1980 mu je zaradi dežja sicer zmanjkalo slabe pol ure, na pikniku v dolini pa je ploho pod marelami pogumno premagal. Udeležencev je bilo 19, žrtev ni bilo. Do naslednjega leta!

Stran 354 Manca
6. julija 2019
[uredi]

Manca je naslov 15. slike in hkrati ime Hladnikove najmlajše, slikane en dan po rojstvu. Nadaljnji posnetki so s piknika v Žireh ob njenem ničtem rojstnem dnevu. Starši so pili pivo, otroci pa so lizali sladoled. Rojstvo je pač rojstvo in ima med poročili prednost, zdaj pa na začetek te strani v albumu. Na prvih dveh posnetkih so naši gosti na Uskovnici in Srednji Dobravi, Slovaki in Indijci; saj jih je še več, pa se zgrešimo, ali jih pozabim slikati, ali mi slike ne uspejo, ali pa niso fotogenični. Peter Scherber (2 in 3) si je v Ljubljani ogledal razstavo o sebi. Marc Greenberg pa je na SAZU imel predavanje ob sprejemu med slovenske akademike; potem smo šli jest v indijsko restavracijo. Na devetki je Michele Di Bartolomeo, avtor članka v Planinskem vestniku o italijanskih planinskih kočah v Sloveniji in zavzet član društva Rapalska meja. Srečala sva se slučajno na Tošcu, od koder so sezonske slike očaka in ovc (10–14; tokrat brez očnic), in ugotovila, da imava več skupnih znancev in prijateljev. Ob naslednjem srečanju ga povprašam, kako kot Italijan z juga gleda na "izgubo" slovenskih primorskih ozemelj.

Stran 353 Dobimo se pod (kult)uro!
21. junija 2019
[uredi]

Naslov, ki se poigrava z opozicijo med lokalnim in globalnim ter med komercialnim in subvencioniranim, so dale tejle strani slike 21, 22 in 23. Prva je z delavnice na Ministrstvu za kulturo, kjer naj bi porabniki kulturnega denarja koncipirali nacionalni program za naslednjih sedem dolgih let, otvoril pa jo je trenutni minister Zoran Poznič (postavil sem ga tudi v Wikimedijino Zbirko), druga in tretja pa z železniške postaje v Ljubljani, kjer smo morali navadni potniki v drugi vagon, ker naj bi se v prvega usedla ministrica Alenka Bratušek s svojim spremstvom in tropom prešvicanih snemalcev. Pa je procesija zgrešila cilj in sedla na kamničana namesto na gorenjca. Ko se je sprevodnik, ki je medtem strumno odganjal potnike z gorenjca, vendarle opogumil in ji sporočil napako, je dvignjenih glav zamenjala vlak. Upati je, da napaka ni znamenje za usodo vroče želenega in pričakovanega drugega tira. K ministrski delavnici bi pripomnil, da je bila načrtovana v trajanju petih ur, udeleženci pa smo se presedali od mize do mize glede na barvo listka, ki smo ga dobili v roke, in z debelimi flomastri brejnstormali po pripravljenih plahtah belega papirja. Videti je bilo kot vesela šola ali poletni menedžerski timbilding. Metoda je globalno preizkušena in ji gotovo ni mogoče oporekati bolj kot drugim metodam, vendar tistih petih ur nisem imel na razpolago in bom igrivost, ki sem se ji predčasno odtegnil, nadoknadil pri kakšnih drugih življenjskih rečeh.

Sicer ima prvih šest posnetkov nalepko "doma", nadaljnjih sedem (6–12) je z Urškine predstavitve ponatisa romana Beatin dnevnik Luize Pesjakove v Rokopisnem oddelku NUK-a (glej moje poročilo na Slovlitu; na 9 je Urškin brat Matjaž, na 12 pa stavec Slavistične revije Davorin Mikuž). Dva dni pozneje se je naključilo, da se je pred ZRC SAZU zbrala in se pustila slikati literarnozgodovinska mladina (13–15; Rok je MR na sociologiji). Posnetki od 16 do 19 so iz doline Lobnice v Karavankah, kjer sem govoril o slovenskih težavah z memorialno dediščino, glej spis Lobnica. Slika 20 je s snemanja filma o avtorju prve slovenske pesniške zbirke Pavlu Knoblu; glej Pavel Knobl, ko svoje besedilo za to priložnost postavim na Wikiverzo. Sliki 24 in 25 sta s piknika Planinskega vestnika v gostilni pri Jurju v Kamniški Bistrici; Marka Petka sem postavil v Zbirko, urednik PV Vlado Habjan pa tam že je. Od 26 pa skoraj do konca so posnetki s kolesarjenja nad Moravčami, od spomenika do spomenika. Na spomeniku na sliki 34 so verzi, katerih avtor mi ni poznan, kip partizana pa je delo kiparja Tineta Kosa, očeta literarnega zgodovinarja Janka Kosa. Čeveljci na 40 so se znašli na predzadnjem mestu iz samovoljne presoje, umetnina naše Ele na zadnjem mestu pa še čaka nadarjenega interpreta. Sam bi tvegal z razlago, da gre za upodobitev toče, ki je ranila princeso, da so ji morali pomagati iz škatle s prvo pomočjo.

Stran 352 Boj za slovenscino
7. junija 2019
[uredi]

Na Slovlitu sem že poročal, kako sem po Ankini zaslugi prekopiral ilustracije Jožeta Beranka za knjigo Črni svatje Stanka Lapuha (1943) v Wikimedijino Zbirko (Commons); slike so že v javni lasti, tekst še dolgo ne bo (tule so prvi trije posnetki, celota pa je na Wikimedia Commons. Na posnetkih od 4 do 6 so člani družine Pirc, ki izhaja iz Lipnice pod Dobravo, kjer so imeli svoje čase tovarno žičnikov; njihove fotografije sem potreboval za dobravsko lokalno zgodovino. Pisatelj Roman Rozina (slika 7) si je prišel v kabinet 218 sposodil eno staro seminarsko nalogo. Hrambo seminarskih nalog bi morala prevzeti knjižnica, ampak potem ne bi imel priložnosti srečati ga. Posnetki od 8 do 15 so s sejma Liber.ac, kjer sem sodeloval pri razstavi z naslovom Boj za slovenscino (pod povezavo je moj nagovor ob otvoritvi), z wikidelavnico in v pogovoru o prostodostopnih izobraževalnih virih. Akterji boja za slovenščino so bili na začetku računalništva Peter Scherber, Primož Jakopin, Aaron Marko, David Pahor, Sergej Hvala ... Anamarijo Kejžar (16) sem pritisnil po predvajanju filma o demenci Ne pozabi me v Radovljici, varnostnika (17) in zgodovinski paviljon (18) ob dostavi starega hladilnika in podobne robe v azilni dom na Viču, zdravnico Ireno (19) na rednem zdravniškem pregledu. 20–22 so edini za silo uspeli posnetki s pogovora z letošnjo Pretnarjevo nagrajenko Meto Lokar v tržiški knjižnici; Meto je videti tudi na temle posnetku iz leta 1977/78 ob moji materi, ki jo je učila v tretjem razredu osnovne šole. Slike od št. 24 do konca so s skoka na morje, v Staro Baško na Krku, od koder se da čez goro v "novo" Baško ali na najvišji vrh Obzovo (569 m) ali s čolnom do lepih zalivov vzdolž obale. Za imena rož na slikah ne vem, tudi za imena fosilov ne, niti za ime prijaznega 90-letnega domačina (33). Pač pa sta se fotografu predstavila razigrana Przemek iz Poljske in Veronika iz Rusije (42). Baška je poznana po glagolski Baški plošči) in po glagolski poti od ene do druge skulpture glagolske azbuke.

Stran 351 Odhodi/Departures
2. maja 2019
[uredi]

Dve smuki (na Raskovec in na sedlo Bela peč v kaninskem pogorju) oklepata okroglo mizo o usodi slovenistike (9–17; svoj pogled na perspektive slovenistike sem postavil kar na Wikiverzo, glej članek Perspektive slovenistike) in proslavo 27. aprila na Kokrici pri Kranju (18 in 19). Mojco in Blaža (7) sva z Borutom srečala, malo preden sva zašpilila krožno turo po Spodnjih bohinjskih hribih. Naj ostane v spominu, da je bilo to naše drugo tozimsko srečanje v hribih (prvič smo se srečali januarja na Poreznu) nenavadno zato, ker sta bila v tej sezoni v hribih vsega samo dvakrat. S Tajdo in Mihom (23) pa smo se vzajemno poslikali na Vodiški planini; mogoče ju je pot zanesla sem po Mirinem članku Svet nad Kropo v zadnjem Planinskem vestniku. Mimogrede, gora Raskovec še nima wikipedijskega gesla, Luiza Pesjakova je njeno ime v Novicah 1872 zapisala kot Rákovca (Na Koprivniku), pa tudi kranjski župan Matjaž Rakovec (18) ga še nima; imata pa od danes dalje sliko na Wikimedia Commons.

Stran 350 Ne hodi čez progo
18. aprila 2019
[uredi]

Da ne bo treba preveč guglati: na začetnem posnetku je Marko Arnež, vodja Galerije Prešernovih nagrajencev v Kranju, sicer profesor filozofije na kranjski srednji šoli, ki pripravlja drugo antologijo pesmi nagrajencev, prevedenih v druge jezike. Sledi serija spominskih obeležij: (2) eden od ljubljanskih spotikavcev (Stolpersteine) v spomin Židov, ki so jih odpeljali pokončat v nacistična taborišča (njihov seznam mi je priskrbel Vuk Ćosić, ki je sodeloval pri njihovi postavitvi lani), sledi štrcelj spomenika zmagi/svobodi v Tivoliju, ki so ga vandalizirali okrog leta 1991, kot da bi hoteli povedati, da se je druga svetovna vojna končala šele tedaj, ali pa da svobode ne marajo in bi raje ostali okupatorjevi hlapci (3), troje posnetkov kipa pisatelja in taboriščnika Borisa Pahorja (4–6), troje posnetkov kipa partizanskega funkcionarja Edvarda Kocbeka (7–9); v Tivoliju stojita drug zraven drugega) in plošča Josipu Vidmarju na poti tja (10). Razred na posnetku 11 so bibliotekarji, ki so se pustili zapeljati Wikiviru, kamor pod vodstvom Alenke Šauperl postavljajo leposlovje iz Planinskega vestnika, na 12 je publika v Slovanski knjižnici, ki je prišla poslušat pisateljico Bronjo Žakelj (13), avtorico uspešnice Belo se pere na devetdeset; zraven nje je moderatorka Erika Marolt. Družinski terapevt Janez Logar (14) ureja znanstveno prilogo časopisa Gorenjski glas. Na posentku 15 se vidi, kaj se lahko zgodi v gozdu (z vitlom in škripcem je sosed prikolico hitro spet postavil pokonci). 16–20 so s skoka na Križ. Zjutraj je kazalo, da bo lepo, potem pa so prišle megle in sem moral uporabiti bliskavico, da sem za Wikipedijo fotografiral gorskega tekača Nejca Kuharja, ki se je pripodil mimo, turnega smučarja Marjana Mačka, ki je potožil, da jih ima že 70 (let, ne letošnjih smukov) pa sem slikal kar tako. Vreteno na poti iz Krope na Vodice (21) imam slikano v raznih letnih časih, vsakič je drugačno. Na zadnjem posnetku sta Boštjan Špetič in Mitja Iskrič iz Računalniškega muzeja, ki pripravljata razstavo o borbi slovenščine z računalniki, na predhodnih štirih pa so že bogvekaterič dokumentirani razgledi z Male Mojstrovke; kako je ime dekletoma na posnetku (23) in od kod sta, sem pozabil vprašati.

Stran 349 Bohinjska pogača in flancati
1. aprila 2019
[uredi]

Turnosmučarske so naslednje: skozi Krmo na Kredarico (0–10), z Vršiča nad Šitom glavo (20–23) in s planine Blato za Kopico na Zadnji Vogel (od 36 do konca). Partizanske obsegajo obhod spomenikov nad Kropo (12–19), proslavo na šoli Staneta Žagarja v Lipnici pri Kropi (24–26) in obletnico Žagarjeve smrti na Planici nad Crngrobom (31–35); udeležence so v Partizanskem domu na Vodiški planini postregli z bohinjsko pogačo in zaseko, na kmečkem turizmu na Planici pa z bobi in flancati. Posnetki 27 do 30 so z večerje, ki sta jo v Žiganji vasi pripravila Irma in Reinhard za profesorja Tilmana Bergerja iz Tübingena in kolege. V album zaradi ponorele zasebnostne zakonodaje nisem vključil treh luštnih fotografij otroških pevskih zborov na javni šolski prireditvi: zakon preprečuje kolektivno zgodovinsko spominjanje in razgrajuje identiteto skupnosti. Vprašanje je samo, ali bodo mlade generacije ostale brez sledov v lokalni zgodovini zgolj zaradi preganjavičnih kapric zakonodajalcev ali zaradi namernega oblastnega omejevanja komunikacije med ljudmi.

Stran 348 Za svoj narod je živel, za svojo misel je umrl
20. marca 2019
[uredi]

Tale stran v albumu si je za naslov sposodila stavek s spominske plošče pisatelju Franu Maslju Podlimbarskemu v vasi Spodnje Loke v Črnem grabnu. Zakaj nisem prepisal tudi stavka Bil je Jugoslovan? Zgolj zaradi dolžine naslova. Med prvo svetovno vojno so bili Slovenci Jugoslovani, če niso hoteli ostati pod Nemci. Fotografiral sem sicer partizanske spomenike po tistih bregovih, vendar je bilo vmes tudi nekaj literarnih (rojstna hiša pesnika Petra Levca in njegovi verzi od Nemcev požgani vasi Koreno, vrezani v les). Literarnih spomenikov je precej tudi v Samoboru, kjer smo se srečali z Zvonkom in Ano Kovač: Kočo Racin, Antun Gustav Matoš, Ilir Stanko Vraz. Med spominskimi ploščami so posnetki narave: Golčaj nad Črnim grabnom, Rodica v Spodnjih Bohinjskih hribih, Krnica pod Kriško steno, kjer je 30 cm novega snega poskrbelo za odlično smuko. 17, 18 in 19 so z okoljskega protesta na Kongresnem trgu v Ljubljani. Ne, ni bil samo žur.

Stran 347 Na Sanažét
6. marca 2019
[uredi]

Moral bi se navaditi fotografije opremljati z geografskimi koordinatami tako, da bi klik nanje pokazal, kje točno so bile posnete. Naslov ima ta stran s table z ledinskim imenom nad vasjo Ukve v Kanalski dolini, kjer se turistična promocija dogaja tudi v slovenščini. Vas je izhodišče za turni smuk z Lepe špice. Slika 18 je z druge letošnje Wikidelavnice na FF, sledijo posnetki s komemoracije ob 75-letnici nemškega požiga vasi Jamnik mad Kropo. Janko (21), ki je bil takrat otrok, se spominja tudi drugih krutih dogodkov iz tistega časa, najbolj smrti Vide Šinkovec - Janine in Cilke Odar - Tatjane tik pred koncem vojne, ki so jima domobranci, preden so ju pokončali, rezali po golih telesih. Rudi Zevnik (20) je bil recitator.

Stran 346 Biti slovenske krvi, bodi Slovencu ponos!
16. januarja 2019
[uredi]

Nekoč je imel film 36 posnetkov, tale stran v albumu, ki je dobila ime po verzu Koseskega na posnetku 10, jih ima tudi toliko. Pod slikami piše, kje so bile posnete, vpiši lokacijo v Geopedijo in pokazala se ti bo na zemljevidu. Od znamenitih ljudi je poleg Koseskega tu še pesnik čebeličar Jakob Zupan (7). Marija Debeljak, roj. Koselj (Mežnarjeva Micka), zdaj Rokova Micka (22), je sokrajanka iz Lipnice, edina še živa partizanka v vasi. V Vrbi je bilo 8. februarja parkirano ogromno avtomobilov (34); kulturni praznik ni kar tako ...

Stran 345 Le primi ga, le zaden si ga,
16. januarja 2019
[uredi]

Začelo se je z nastopnim predavanjem Mateje Pezdirc Bartol o prostorih Cankarjeve dramatike ob izvolitvi v redno profesorico, nadaljevalo z obeležji nad Dolskim (2–8), vršičilo z dražgoško komemoracijo (9–25), ki se v nepozabnem deležu odvija pri Švebu (za Wikimedijino Zbirko sem tokrat slikal le skoraj sošolca Bojana Potočnika) in se končalo z vzponom na domala kopni Stol. Za vrsto neznancev, ki smo se srečali z njimi, se je v pogovoru razodelo, da se poznamo od prej (z Albino Štefe smo se v hribih slučajno srečali že trikrat) ali da poznamo vsaj njihove sosede, kar potrjuje teorijo o šestih stiskih rok, o kateri piše Jure Leskovec. Naslov tej strani je dala zadnja fotografija.

Stran 344 Ričet 5 eur,
27. decembra 2018
[uredi]

Slike od 2 so 9 so s fakultetne novoletne zabave; Jano Rošker sem fotografiral seveda za Wikipedijo. Druga polovica fotografij je s spomeniškega paberkovanja po Kamniškem, natančneje po Mali planini (zraven Velike planine), kjer so zdaj razen posameznih izjem poslikani in vpisani vsi partizanski spomeniki. V grobu "neznanega junaka" (11) s križem in zvezdo je svojčas ležal Jože Per, ki so ga domači po vojni prekopali v dolino. Okoličani nekdanji grob še vedno vzdržujejo. Zbirka partizanskih spomenikov na Geopediji je te dni dosegla številko 3500 in že močno presega število partizanskih obeležij v Registru kulturne dediščine, vpisati pa je treba vsaj še 500 spomenikov po Sloveniji.

Stran 343 Šilarjevi,
22. decembra 2018
[uredi]

Stare rodbinske fotografije prikazujejo prednike po strani moje matere Vikice: mojega starega očeta Janeza in mamo Marjanco Šilar iz Stražišča pri Kranju, Janezovi sestri Micko in Milko in njihove starše. Slika štrajka v tovarni Jugočeški leta 1936 ima celo zgodovinsko vrednost. Poslala mi jih je teta Savina Šilar, zdaj so kopije varno spravljene na spletu in kdor slučajno naleti nanje, lahko morda prepozna na njih še druge fotografirane in mi sporoči njihova imena.

Stran 342 Kdor prav, da se medveda pa babe ne boji, ta važe,
11. decembra 2018
[uredi]

Tole stran uvaja razpotje na vzponu na Vodiško planino nad Kropo, nadaljuje jo gimnazijski sošolec biolog Boris Kryštufek, ki slučajno ni na Japonskem ali kje drugje po svetu. Na fotografiji 2 prepeva Aleksander Mežek v domu starostnikov v Radovljici, tudi fotki 3 in 4 sta od tam. Sledijo skoraj do konca posnetki s predstavitve zbornika, posvečenega Stanku Klinarju. Nekateri tu fotografirani so dobili na Wikipediji oz. v zbirki Commons svoj portret. Sam sem iz slabe vesti, ker v zborniku nimam prispevka, napisal grafomanijo, slove:

Z gorami tale knjiga jezik veže,
ki, Stanko, so te ujele v svoje mreže.
In dan prelep prikličejo v spomine,
ki druge vse reči v stran porine,
z lepoto čisto vsega te presije,
da vivant montes se ti iz prsi izvije.
Razumel boš, da v knjigi nimam članka:
kot ti lovim lepoto brez prestanka.

Nataša Golob (15) se je znašla na istem mestu pred objektivom nekaj dni pozneje. Ana (16) popravlja študentom na Wikiviru tipkarije, zadnji posnetek pa je z Jelovice in je dal celi strani naslov.

Stran 341 Simpozij Obdobja 2018,
17. novembra 2018
[uredi]

Prvi trije posnetki so s predstavitve novega zvezka Novega biografskega leksikona na ZRC SAZU, kjer sem imel priložnost razložiti, kako se biografskih gesel lotevamo na Wikipediji. Glavnina posnetkov (do 29) je z letošnjega 37. simpozija Obdobja, ki je bil posvečen starejšim medijem: rokopisom in tiskom. Svoj prispevek sem oblikoval kar kot geselski o kolportažnem romanu članek na Wikipediji. Slike udeležencev, ki so ali bodo zanimivi za enciklopedijo, sem naložil v Zbirko; če jih tam še ni bilo ali če so bili predstavljeni s slabšimi fotografijami. Na posnetkih 24 in 25 je natančen zdravniški izvid ob smrti Ivana Cankarja 11. dec. 1918 ob četrt na dve ponoči, ki odpravlja danes popularni in politično pogojeni sum, da naj bi Cankar umrl zaradi udarcev srbskih pretepačev. Od 30 do 37 sem dokumentiral srečanje našega kranjskega maturitetnega razreda, pri Viktorju, 45 let pozneje. Na zadnji je pa naš Matevžek.

Stran 340 Litija-Čatež 2018,
10. novembra 2018
[uredi]

Vreme je bilo tokrat oblačno, šli smo po severni varianti čez Grmado, kjer so se spočiti igrali Kdo se boji divjega moža. Najmlajši udeleženec je bil petletni Urškin Benjamin (29), ki je čisto sam prehodil celo pot do Čateža (21,5 km). Začelo se je, kot vedno, pri spomeniku NOB v Litiji. Mimo se je slučajno pripeljal Tomo Virk in nas pozdravil. Jutranja ekskurzijska pridiga je poskušala povezati ta Plečnikov spomenik partizanom z uporniškim likom Martina Krpana in z drugo Levstikovo publikacijo iz istega leta 1858, Popotovanjem iz Litije do Čateža; obe sta vzpostavljali literarno slovenstvo. Nedavno so postavili nov doprsni kip Nacetu Simončiču, ki ga je bilo treba fotografirati, kakor tudi spomenika Levstiku pred šolo (ponovno, pred dvema letoma je bil videti takole) in narodnemu buditelju Luku Svetcu. Fotografije obeležij iz NOB na Čatežu, slikane malo pred nočjo, sem naložil v sloj partizanski spomeniki na Geopediji.

Popotovanje ima med Slovenci podoben status kot skoki v Planici ali dolžnost vsaj enkrat v življenju povzpeti se na Triglav in združuje v sebi nekaj veseljaškega (karnevalskega), nekaj, kar zahteva telesno kondicijo (fizkulturnega), in glede na dejstvo, da jo je prvi prehodil pesnik, pisatelj in jezikoslovec, tudi nekaj kulturnega. Kot da bi potovanje ustrezalo trojni slovenski nacionalni mitologiji: Slovencev kot gramatikalne, literarne nacije, nacije pohodnikov in naroda pijancev.

Pri Levstikovem Popotovanju sta vsaj dve neobičajni reči: 1. da se ni odločil popisati svoje poti v Olomuc (pri potopisih običajno pričakujemo tuje eksotične dežele) in 2. da je zgrešil cilj grad Turn, kjer je bil zaposlen kot domači učitelj pri grofu Paceju, ter jo zaključil namesto tega na Čatežu. Ker leži Litija blizu geografskega središča Slovenije, kot popek Slovenije, je popotovanje mogoče razumeti kot obrat v svoje središče, morda celo kot željo po vrnitvi v maternico. Popotovanje je prek datuma 11. novembra, ki je god sv. Martina, povezano z drugim pomembnim Levstikovim besedilom, prav tako iz leta 1858, Martinom Krpanom. Na Martinovo so svojčas gospodarji plačevali svoje posle in ti so imeli takrat možnost zamenjave gospodarja, zato sta Martin Krpan in Popotovanje besedili, ki asociirata na "dan obračuna" oziroma se spogledujeta z možnostjo zamenjave slovenskega gospodarja, tj. Habsburžanov. O teh rečeh pišem v Slovenskem zgodovinskem romanu.

Z Levstikom se ukvarjajo številne razprave in disertacije (Anton Ocvirk, Boris Paternu, Matija Ogrin; Aleksander Zorn, Miran Košuta, Klemen Lah), o njegovem življenju pa pišejo romani (Fran Albreht: Zadnja pravda, 1934, Anton Slodnjak, Pogine na pes, 1946, je z več kot 500.000 besedami eden najdaljših slovenskih romanov; Matjaž Kmecl, drama Levstikova smrt). Roman Črna krizantema Jožeta Javorška, ki se ga zadnje čase omenja samo še kot človeka, ki je vohunil za Edvardom Kocbekom, je zgrajen kot fantastična parafraza Levstikovega Popotovanja.

Litija je dogajališče romana Vražje dekle Ilke Vašte (o baronu Valvasorju), tu se dogaja tudi roman Tite Kovač, in Litija je tudi dogajališče od zanimivejših zgodb Prešernove rokopisne zapuščine, t. i. Hubadovih rokopisov, glej o tem moj članek v Slavistični reviji.

Tako kot je nenavadno dejstvo, da je monumentalni partizanski spomenik v Litiji, pri katerem začenjamo pot, zasnoval notorični antikomunist Jože Plečnik, je enigmatična in ambivalentna tudi podoba Martin Krpana kot prvega slovenskega junaka. Dvojnost je že pri njegovem patronu sv. Martinu iz Toursa, ki je dobil ime po rimskem bogu vojne Marsu in je bil najprej vojak, potem pa kot krščanski škof eden najbolj dobrodušnih in zato priljubljenih svetnikov. Martin vleče za seboj dvojni sloves: karnevalsko grobost, neotesanost, pijančevanje, celo neumnost, in po drugi strani sloves svetnika, ki je prerezal na pol svoj plašč, da ga je lahko polovico dal prezeblemu revežu, in ki se je sramežljivo skril v kokošnjak, ko so mu hoteli nadeti škofovsko pokrivalo. Spomenik po interpretaciji Tineta Kurenta nosi nasprotujoča si gematrična sporočila (Tito, Narod naš dokaze hrani, Dulce est pro patria mori : Pereat comunismus, Smrt boljševizmu, Apage Satanas, apage Stalin) in protislovne so tudi osmislitve Krpanovega lika: po eni plati priskrbi Slovencem ugodnejšo ekonomsko pozicijo kot licenciranih trgovcev, po drugi strani pa lahkomiselno odkloni udeležbo pri vladanju, ki mu jo preko poroke s hčerjo ponuja cesar. Pe eni plati je cesarju zvest podanik, po drugi plati pa mu ves čas grozi z nepokorščino (brusi in kresilna goba, ki naj bi ju tovoril, so preko podobe isker napoved upora, kakor je tudi Krpanov dejanski tovor sol metafora alternativne pameti).

Popotovanje in Krpan stojita na samem začetku slovenske proze in sta temu ustrezno kratka (). Istega leta sta izšli še prva slovenska kmečka povest in prva zgodovinska povest, ki presegata dolžino kratke proze, obe izpod peresa Valentina Mandeljca, Ceptec in Jela, anonimno besedilo Poštena Bohinčeka v Benetkah, biografska povest o Močnem baronu Ravbarju in Malavašičeva priredba povesti Christopha Schnmida iz časa ruske carice Katarine II. Tega leta je v Novicah izšla tudi prva tretjina povesti Mlinarjev Janez ali uplementiba Teharčanov Ferda Kočevarja, ki je do konca stoletja in še preko njega ovirala, da bi Martin Krpan kar takoj postal prvi slovenski junak. V knjižni obliki je Mlinarjev Janez izšel naslednje leto, 1859, in je s ponatisi in priredbami v dramo in opero ponujal Slovencem očitno primernejši vzorec zgodovinskega obnašanja kot Krpan. Pa še precej daljša je bila od Krpana.

Slovenci kot narod pohodnikov. Na Geopediji je označeno 54 obhodnic, marsikatera je literarnega značaja. Iz Litije je bil prvi pisec planinskih in pohodniških vodnikov Rudolf Badjura. [Bom nadaljeval in uredil tale zapis do konca kdaj drugič. --Hladnikm (pogovor) 16:31, 11. november 2018 (CET)]

Stran 339 Utrgan cvet vaše mladosti,
10. novembra 2018
[uredi]

Posnetki 1–3 so s praznovanja 70-letnice Nika Ježa, ki je ob tej priložnosti dobil visoko poljsko priznanje. Posnetki 6–16 so s spomeniške obhodnice po vaseh v okolici Trsta. Plošča Ivanu Tulu je na cerkvi v Mačkoljah, naslednji spomeniki so v Dolini, Boljuncu in Zabrežcu. V Zabrežcu so ob partizanskem spomeniku otroci iz osnovne šole ravno recitirali pesmi, bilo je tik pred prvim novembrom. Spomeniki so bolj monumentalni kot na naši strani meje, skoraj ga ni, ki ne bi imel velike rdeče zvezde, in so tudi lepo vzdrževani. Zadnja fotografija s tega izleta (17) kaže napis na znamenju, postavljenem leta 1948 v Dragi. Na sliki 18 je 96-letni Bogo Tavčar iz Lesc, ki je 20. oktobra 1944 slikal razvitje slovenske zastave na Triglavu. Podpisal mi je izjavo, da fotografije postanejo javna last in sem jih zato lahko postavil v Zbirko (Commons). Tja bom naložil tudi medalje, ki mi jih je pokazal (20–23) in jih v Zbirki še ni. Posnetka 24 in 25 iz leta 1955 in iz desetletja pozneje sta iz zapuščine Franca Zadravca (na njih je videti tudi Matjaža Kmecla in Borisa Paternuja), na zadnjem posnetku pa je prijazna sestra iz jeseniške bolnice, kamor sem šel po napotnico za slušni aparat.

Stran 338 Думи мої, думи мої / Лихо мені з вами!,
19. oktobra 2018
[uredi]

Tale stran v albumu je iz Lvova, kjer se je dogajala CEE (srednje- in vzhodnoevropska) Wikimedijina konferenca, in iz Varšave, kjer je bilo treba dvakrat po sedem ur čakati na letalsko zvezo. Prvih pet posnetkov pa je še domačih: dva s Konference o inovativni rabi IKT v šoli, Bernardin Portorož (moj prispevek je imel naslov Šola v wikijih), dva z iskanja stezic v precej odmaknjeni Ukanški Suhi in eden od sosedovih deklet.

Wikimedijska konferenca je slikovno dobro pokrita na Commons, tule sem si zato lahko privoščil dokumentiranje drugih reči, zlasti literarnih spomenikov: Norwida (7 in 41), Prusa (8), Ševčenka (34); od njega sem preplonkal verz za naslov tele strani (Pesmi moje, pesmi moje, gorje meni z vami); skupine Skamander (40), Krasińskega (42), Słowackega (43), kavarne Literatka (46), Literarnega muzeja (49), Mickiewicza (51). Vmes so portreti organizatorjev in udeležencev, samo tisti, ki so približno uspeli. Nekaj jih bom naložil tudi v Zbirko k ostali fotografski dokumentaciji dogodka.

Konferenco so pripravili zelo dobro. Slovenca Pinky in Hladnikm sva bila povabljena, da bi tudi pri nas spodbudila nastanek nacionalne uporabniške skupine ali celo oddelka, pa je vprašanje, če bo slovenska wikiskupnost s svojimi skromnimi človeškimi viri to zmogla. Navezala sva vrsto stikov, se v delavnicah marsičesa naučila, napisala bova poročilo o bivanju in v spletnih novicah CEE-Wikimedia Newsletter poročala o naši dejavnosti. Presenetila me je zavzetost glede bodočih ciljev te globalne neprofitne organizacije. Prosto dostopno znanje, ki se kopiči po Wikimedijinih spletiščih (samo gesel na Wikipediji je več deset milijonov), je postalo preveliko, da bi smeli lahkomiselno ravnati z njim. Občasni konflikti na slovenski Wikipediji niso nič v primerjavi z Erdoganovo popolno zaporo Wikipedije v Turčiji: zgolj zaradi dveh člankov na angleški Wikipediji, ki mu nista bila po volji. Od sestrskih spletišč so bili izčrpno predstavljeni Wikidata in Wiktionary (wikislovaropisci, npr. Tobias Schönberg iz Avstrije, so zelo zainteresirani za sodelovanje z nami), sem in tja se je omenjal Wikisource (Wikivir), nič dosti pa ni bilo slišati o Wikiverzi, ki jo sam uporabljam na veliko – pri Wikiviru in Wikiverzi smo torej v prednosti. Baškirec Farhad Fatkullin (wikipedist leta 2018!) je izpostavljal problem malih jezikov in njihove emancipacije, Romuni, Grki, Makedonci so predstavljali, kako sodelujejo z ministrstvi in organizirajo wikikampe za mladino ... Hvala organizatorjem za povabilo.

Aja, v Lvovu je pet let bival Matija Čop, pri dominikancih, katerih cerkev smo obiskali na ogledu mesta (36). Bogve kako bi se znašel Prešeren na domači pesniški sceni, če bi Čop tam dobil službo na univerzi in se ne bi vrnil v Ljubljano.

Stran 337 Dulsineja Ulcinjska?,
2. oktobra 2018
[uredi]

Potovanje v Črno goro se je začelo z zapletom na letališču. Pri Avisu nama niso hoteli izročiti avtomobila, ki ga je Mira rezervirala prek spleta pri angleški firmi Rentalcars.com, češ da ime voznika in ime plačnika nista identična (razlika je, kot marsikdo ve, samo v enem n). Kot da tega niso mogli samodejno preprečiti že pri rezervaciji. Avto sva morala najeti pri drugi izposojevalnici, saj ni da bi prespala na letališču, čakaje na gluhi telefon nekje v Londonu. Pri Rentalcars pozneje seveda niso hoteli nič slišati o odpovedi rezervacije in so šele po seriji jeznih pisem in grožnji z negativno publiciteto zadržali samo "stroške" v višini dvodnevne izposoje. Šola za naslednjič in za druge. Drugi zaplet se je zgodil na črnogorsko-albanski meji, kjer so ugotovili, da med avtomobilskimi papirji ni "ugovora", ki dovoljuje prehod avtomobila čez državno mejo. Prijazni policaj je poklical na letališče in prosil gospodično Slađano na okencu, da je poslala kopijo manjkajočega dokumenta (dovolil se je tudi fotografirati, prvi posnetek). Vsa reč se je vendarle zavlekla toliko, da sva divje lepo dolino Cijevne, ki po albanski strani zelo zelo skrajša pot iz Podgorice v Gusinje, prevozila v glavnem ponoči. Ob oddaji avtomobila po enem tednu sem presneti dokument našel pod sprednjim sedežem ;-(

Prokletije so hudo lepo gorovje in sploh ne več tako zelo osamljeno, pohodnikov iz vseh mogočih koncev, ki obirajo balkanske vrhove, je bilo še vedno veliko (njihovi portreti, kolikor jih je uspelo, so posejani po tej strani albuma). Težava je z zemljevidi, na katerih manjkajo imena ali ne ustrezajo terenu ali pa ni mogoče do njih, ker jih v knjigarni ni, turistični urad pa je ob uradnih urah zaprt. Kar je čez državno mejo, imenujejo Črnogorci preprosto Zastan in niti ne razlikujejo med markantnimi 2400 do 2500 m visokimi vrhovi. S prehajanjem meje vendarle ni bilo zadreg, poti so lepo markirane, očitno v dogovoru med planinskimi društvi na obeh straneh meje. V ekokatunu (gre za planšarske bungalove) Maja Karanfil je bila dobra, prijazna in poceni postrežba. Prva tura naju je vodila po razglednih vrhovih nad dolino Grebaje, druga pa po sosednji dolini Ropojane vse do snežišča nekaj nad 2000 metri, od koder je bilo mogoče še dobri dve uri do vrha Maja e Jezerces, najvišje albanske gore, pa sva se, ker se je dan iztekal, morala obrniti, saj nisva imela s seboj šotora, tako kot velika skupina poljskih pohodnikov, ki so prenočevali pri jezerih na pol pota. Pa naslednjič z albanske strani. Mogoče pa bodo že zgrajene tudi nove koče, ki bodo olajšale logistiko.

Iz muslimanskega in albanskega dela Črne gore sva prispela v srbsko Andrijevico, upokojeni profesor Perović nama je v kavarni ob cesti razložil zgodovino kraja od balkanskih vojn 1912 dalje in nama prijazno ponudil, da nama plača pijačo, medtem ko je bila družba domačinov pri sosednji mizi do Slovencev bolj kritična: da jim v Ljubljani niso hoteli po srbsko odgovoriti na vprašanje. Enako ignorantski, kot je bil odnos Ljubljančanov do Črnogorcev, je odnos Črnogorcev do Kosova: o njem se nočejo niti pogovarjati, prehoda meje s Kosovom čez prelaz Čakor, ki je zdaj zaprt, sploh ne pogrešajo.

Na poti proti Durmitorju je presenetilo simpatično mestece Kolašin pod smučiščem Bjelasico (posnetka 33 in 34 sta nastala z dovoljenjem zaljubljencev :) in drzni most čez kanjon reke Tare, od koder nimam posnetkov, ker je po štirih dneh besnega slikanja ugasnila baterija v fotoaparatu. Po prihodu na Žabljak v Durmitorju sva poiskala prenočišče v planinskem domu Neviđeno, katerega lastnik je poročen s Slovenko. Res dober zajtrk, potem pa z avtom do Sedla, od koder je najkrajši dostop do "najvišjega črnogorskega vrha" Bobotov Kuk. V resnici so višji vrhovi na črnogorsko-albanski meji, ampak ti ne veljajo, ker niso "čisto" črnogorski. Slučajno smo se srečali pohodniki iz Hrvaške, Črne gore, Makedonije in Slovenije (slika 41), na vrhu pa še dva Slovenca iz Zasavja, od katerih eden živi na Cipru, drugi pa kar spodaj na Žabljaku (45).

Ostala sta še dva dneva za morje, do koder sva izbrala slikovito, ozko cesto od Cetinja čez Rijeko Crnojevića in Virpazar. Od Bara je najbolj zanimiv del 4 km oddaljeni Stari Bar s turško trdnjavo, mesto Ulcinj pa se pohvali z bogato piratsko zgodovino (med znamenitimi gospodarji mesta je bil Lika Ceni iz Alžirije, od takrat je še danes del ulcinjske populacije črne kože), v kateri nastopa tudi Miguel de Cervantes, ki je pet let preživel v piratskem ujetništvu. Turistični delavci špekulirajo, da si je za Don Kihotovo nevesto izbral ime Dulsineja prav po Ulcinju, kjer naj bi ga zadrževali pirati. Ada Bojana je otok v delti reke Bojane, ki povezuje Skadarsko jezero z morjem, in je ena nekoč najbolj poznanih nudističnih destinacij.

Pretežno muslimansko mesto Tuzi pri Podgorici je pred objektiv prineslo še dva zanimiva gospoda: lastnik slaščičarne, v kateri sva popila zadnjo črnogorsko kavo (ne reče se ji več turška kava, ampak domača kava), je bil prej novinar v Sarajevu (z njim smo se zapletli v pogovor o tem, kaj je kultura, potem ko je, tako kot še marsikdo, pri Slovencih občudoval njihovo visoko kulturnost), njegov prijatelj (na zadnjem posnetku) pa je pomagal slovenskemu botaniku Tonetu Wrabru, ko je ta po teh koncih iskal neke endemne rastlinske vrste.

Stran 336 Trgatev na Veselici,
2. oktobra 2018
[uredi]

Trgatev pri stricu Marijanu v Metliki je bila letos 16. septembra, teden prepozno, ker so grozdje že načele ose in plesen. Posnetka odojkove glave zaradi rahločutnosti nisem naložil v album, sicer pa je bilo, kot običajno, lepo. Slike sem utegnil urediti šele 14 dni pozneje.

Stran 335 Tisoč ur bridkosti za eno uro veselja,
13. septembra 2018
[uredi]

Kolesarjenje nad Tuhinjsko dolino je bilo po klancih od spomenika do spomenika sicer naporno, ampak v veselje in brez naslovne bridkosti. Zgodbe iz vojnih časov, ki sva jih slišala iz ust Osredkarjeve Francke, pa so bile bridke. Matic na sliki 8 nama je pokazal pot do partizanske bolnice Pod bukvijo, ki bi je sicer ne našla, in do spomenika na Vrsnovcu. Fotografije razkrivajo dvojno naravo slovenske kulturne dediščine, če poenostavim, bi rekel, da je v grobem dveh vrst, večji del je iz križanih Kristusov na znamenjih, manjši pa iz partizanskih obeležij. Prvih 21 fotografij je s tega izleta, fotografije spomenikov sem postavil v zbirko partizanskih spomenikov na Geopediji, glej povezavo na prejšnji strani albuma. Slika 21 je kopija dokumenta iz leta 1775 s Pisančije na Zgornji Dobravi, pripravljen za vključitev v kroniko Dobrav, prinesel ga je Tone Hrovat, ki je na Pisančiji preživel otroštvo. 22 in 34 kažeta naše tuje goste. Slike med 23 in 30 so nastale na praznovanju 90-letnice strica Ivota v gostilni Benedik v Stražišču, ki je službena leta preživel kot vojni pilot, v glavnem v Mostarju in Puli. 31–34 je spet Uskovnica; gobe rastejo ta teden kot po dežju. Pa še res je po dežju. Slike od 35 do konca so dale naslov tejle strani in dokumentarnemu filmu o Ivanu Cankarju, ki je bil včeraj prvič predstavljen v Kosovelovi dvorani v Cankarjevem domu: Tisoč ur bridkosti za eno uro veselja. Priložnost sem izkoristil za fotografiranje ustvarjalcev (režiser Dušan Moravec, scenarist Matjaž Pikalo) in nastopajočih (Jurij Souček, Manca G. Renko). Njihove fotografije sem naložil v Zbirko (Wikimedia Commons), od koder jih zajamejo (ali jih še bodo zajela) gesla na Wikipediji, tudi Luka Mesca, Jožico Grgič pa sem pozabil slikati in jo bom kdaj drugič. O Dimitriju Kebetu (sinu narodnega heroja Lojzeta Kebeta, 39), ki je s tezo o nasilni Cankarjevi smrti ponudil filmu rdečo nit, pišem kritično v Novi pisariji v poglavju, ki uči razlikovati verodostojne informacije od neverodostojnih. Predstave se je udeležil tudi njegov polbrat Ivo Svetina.

Stran 334 Strežemo pri šanku,
26. avgusta 2018
[uredi]

Z Marcom Greenbergom (tretji posnetek, Marc je na sredi med dvema slučajnima pohodnikoma na Dobenem) sva se s kolesom podala na popisovanje partizanskih spomenikov v domžalski občini in od tod je prvih sedem posnetkov. Fotografije spomenikov sem postavil v zbirko na Geopediji, ki trenutno obsega 3300 obeležij. Po okolici je puščal sledi neki "domoljub", alergičen na vse južnoslovansko (4). Naslednjih šest posnetkov je od doma: turisti (prišle so same luštne francoske družine, slika 7 in 30), panorame domačih vasi za Wikimedijino zbirko in z veselice na Dobravi (11). Od slike 13 dalje so posnetki s kolesarske spomeniške ture nad Tuhinjsko dolino. Slik kipov (folklorista Gašperja Križnika, skladatelja Bervarja in partizanskega zdravnika Petra Držaja) na javnih krajih zaradi zadrte slovenske avtorske zakonodaje, ki ne pozna svobode panorame, žal ne morem postaviti v javno last na Wikimedijini zbirki.

Stran 333 Partizán, frc. partisan,
5. avgusta 2018
[uredi]

Tole je fotoreportaža s praznovanja radovljiškega občinskega praznika ob 77-letnici ustanovitve Cankarjevega bataljona in ob 70-letnici Zveze borcev na Vodiški planini. Zvezdo na spomeniku Vidi Šinkovec Janini in Cvetki Odar Tatjani na Lajšah, ki so ju domobranci po mučenju ubili nekaj dni pred osvoboditvijo (glej predzadnjo fotografijo), so domačini nedavno napravili na novo; prvotno je namreč "neznani storilec" odstranil. Zgodbo in usodo spomenika je za zbirko na Geopediji popisal Lado Nikšič, ki nas je po po proslavi vodil čez Jelovico v Dražgoše in nas tam z ženo Nušo pogostil. Na sliki 20 je Janko Korošec iz Jereke, ki mi je povedal, da sem ga letos že slikal pod Toscem. Preveril sem, res je – majhen je ta svet. Spoznali smo se tudi z Mileno Sitar (28), soavtorico nove knjige o partizanskem šolstvu na Žirovskem, v Poljanski in Selški dolini Ti si me naučila brati. (COBISS)

Stran 332 Ora et labora,
5. avgusta 2018
[uredi]

Prvih šest fotografij je s piknika Kekec po Kekcu pri Hermanu v Volavju (glej Kekec na Strmi peči). Imena udeležencev so bila, kot da bi jih vzel iz celjske tragedije: Veronika, Herman, Urh, Friderik. Naprej pa so turisti na Dobravi in Uskovnici (fotke 5, 25, 26, 35), domača poletna idila (38, 39) in posnetki s kolesarskega poganjanja za partizanskimi spomeniki po kamniškem, tržiškem in ljubljanskem okolišu. Na 28 in 29 sta zadnja dva tržiška spomenika, v Čevdrcih in na Javorskem prevalu, za njuno odkritje je bila potrebna pomoč domačina in gozdarjev. Vmes so se znašli še Peter Pavel Glavar, France Stele, Anton Medved, Jožef Plečnik, Ciril Debevec, Josip Nikolaj Sadnikar (kaj bi delal povezave, sam si poglej njihova gesla na Wikipediji, če te zanimajo). Na posnetku 33 je spomenik pri Zalogu pod Ljubljano, ki mu je neki strastnež odbil zvezdo.

Stran 331 Kekec na Strmi peči,
11. julija 2018
[uredi]

Letošnje hribolazenje na Strmo peč v Kekčevem imenu je bilo enodnevno, vanj pa je bilo vključenih 12 ljudi, od tega štirje študentje. Kaj naj rečem: spet je bilo zelo lepo. Prosim za pomoč pri imenih za rože na slikah 30 in 32.

Stran 330 Vrtec ogradila bodem,
11. julija 2018
[uredi]

Slikarko Melito Vovk (slika 0) sem posnel v Domu Janka Benedika v Radovljici, družino rusistke Kristine Pranjić (1) pa ob promociji njenega doktorata na UL. Kolportažni roman Strah na Sokolskem gradu (2), ki ga je izdal leta 1903 židovski založnik Rubinstein na Dunaju, so mi poslali v preslikavo iz Študijske knjižnice v Trstu, kjer hranijo njegov edini poznani izvod, pa še ta je zgolj kopija. O teh več tisoč strani obsežnih slovenskih tekstih vemo bore malo, čeprav so jih svojčas na veliko brali; besedilo bomo postavili na Wikivir. Družinske slike od 3 do 12 so bile posnete v dolini Zadnjice (slika 9 je dala tej strani naslov), od 13 do 17 pa na kolesarskem nabiranju spomenikov po domžalskem za zbirko partizanskih spomenikov skupaj s prijatelji Greenbergi. Slike kipa opernega pevca Jožeta Gostiča (14), ki stoji v vasi Homec, zaradi zadrte slovenske avtorske zakonodaje ne morem postaviti v Wikimedijino Zbirko.

Stran 329 Da bi mogel vsak čas prehoditi to s cvetkami bogato pokrajino,
27. junija 2018
[uredi]

Dopoldne je bila konferenca IKT na fakulteti za lesarstvo (slika 0), popoldne pa sva se z Marcom Greenbergom odpeljala v Mursko Soboto na predstavitev prevoda Exupéryjevega Malega princa v prekmurščino. Prevedel ga je Akoš Dončec iz Porabja, ki sem ga poznal kot zavzetega wikipedista in aktivista za knjižno prekmurščino, pri izdaji je sodelovala slovenistika Maja Hajdinjak (slika 5). Na poti proti vzhodu sva fotografirala taka in drugačna spominska obeležja, nekatera (3 Anton Murko, 4) tudi filološka. Sliki 11 in 12 sta z Ledin nad Žirmi. Na Jurečevi kmetiji ne pripravijo samo žlikrofov, ampak razkažejo tudi muzej. Od 13 do 28 so slike s kolesarjenja po kamniški poti spominov na NOB, ljudje na slikah so domačini, ki so pokazali pot do spomenika. Naletela sva tudi na take, za katere se je zdelo, da jih je sram, ker je njihov prednik padel v partizanih v boju z okupatorjem. In videla, kako deluje budna vaška straža ... Kako hitro se spreminja svet, se vidi na sliki 17: pred desetimi leti je bila hiška na njej precej drugačna. Na sliki 25 niso begunci, ampak družina Pakistanca, ki je pri nas zaposlen kot ekspert za umetno inteligenco – srečala sva jo v slaščičarni v Kamniku. Vilo Kessler (vilo Osojnico) na Bledu (26) sem fotografiral zato, da lahko za Alenko Župančič ponovim, da to ni Župančičeva vila, kot jo radi predstavljajo; Župančič se je priženil v Kesslerjevo družino. Slika 29 je bila posneta v Foculusu, ljudi na njej poznamo :) Fotke od 30 do konca so pa s planinske ture Uskovnica-Čiprje-Malo polje-Velo polje-Uskovnica. Juso (37) na Velem polju pase krave iz Podjelja, Janko iz Podjelja (33) pa jih je prišel obiskat. Na Vodnikovem domu sem slikal novo ploščo prvi pristopnici na Triglav (41), nekaj metrov nad njim pa ploščo Balthasarju Hacquetu (42), za katero v domu sploh niso vedeli, da obstaja.

Stran 328 Smeti odnesi s seboj v dolino,
10. junija 2018
[uredi]

Na sliki 1 in 5 so naši simpatični AirB&B gostje na Uskovnici. Dušico Kunaver sem slikal v Mojstrani na predstavitvi njenega prevoda Kekca v angleščino, od tam je tudi posnetek vodje tamkajšnje knjižnice Nataša Kokošinek (3); za Wikipedijo sem slikal tudi pisatelja Benjamina Gracerja. Župančičeva vnukinja Alenka Dunja Župančič (4) postavlja opus pesnice Vere Albreht na Wikivir. Slike od 8 do 15 so nastale na Cresu: tam sem srečal sošolca Vilija Skoka z ženo (12), možak v Predošćici nama je povedal, da se iz vasi ne da dol do morja, ker so poti zaraščene, odkar se je vas izpraznila (13), Gianni Struccolo, ki živi kot Robinzon v koči nad zalivom pri Porozini (14), pa je povedal, da sta bila oba njegova starša Slovenca, iz Gorice. Druga polovica te strani v albumu je s posvetovanja ob 240-letnici prvega pristopa na Triglav v Planinskem muzeju v Mojstrani. Tudi to priložnost sem izrabil za fotografsko dokumentiranje nastopajočih geografov, naravovarstvenikov, muzealcev, jezikoslovcev in zgodovinarjev; njihove slike sem postavil v prostodostopno Zbirko, kjer so na voljo za vsakršno uporabo, samo navesti je treba pri poobjavi, kdo je pritisnil na sprožilec. Opravičujem se Hermanu Berčiču, da sem ga skraja napačno označil kot stanovskega kolega Stojana Berčiča – je že popravljeno. Tam sem predstavil prispevek Triglavske partizanske plošče o horuk politiki postavljanja in odstranjevanja spominskih obeležij na temo druge svetovne vojne. Po napisu na prvi sliki ima album ime.

Stran 327 V življenju tro se duše kakor v stopah,
26. maja 2018
[uredi]

Na začetku so do št. 7. fotografije iz domačega dobravskega okolja: gostilna pri Kovaču v Kropi zato, ker jo je bilo treba dodati turističnim informacijam na spletišču Wikivoyage, druge pa so sosedske in družinske, na nepodpisanih sta Mojca in Borut. Naslov strani je dal verz s plošče na hiši Frana Albrehta v Kamniku (12). Tam sva v grdem vremenu z Miro iskala in slikala partizanske spomenike za Geopedijo (8–15), ker se od tamkajšnjih domačinov pač nihče ne zgane. Iz Kamnika sta še politik Tomo Brejc in igralka Marija Vera; Brejc je imel v šoli, ki se po njem imenuje, spominsko sobo, pa so jo iz bogvekakšnih razlogov ukinili. Petra Pavla Glavarja sem slikal na poti nazaj domov v Komendi. Fotografije med 19 in 25 so nastale na poti v Maribor, kjer je bila v Umetnostni galeriji wikidelavnica. Pohorsko vznožje nad Framom je en očarljiv konec, ki nekaj da na svojo kulturno zgodovino (Pavel Turner, Oroslav Caf). Zato tudi spomenike iz NOB lepo vzdržujejo. Zadnjih pet fotografij dokumentira koncert Nosil bom rdečo zvezdo na Kongresnem trgu v Ljubljani. Jani Kovačič in Svetlana Makarovič mi nista uspela, približno uporabne fotografije Franca Severja Frante (ki na Wikipediji še nima gesla), Polone Vetrih in Andreja Rozmana Roze pa sem naložil na spletišče Wikimedia Commons.

Stran 326 Sedeli smo na najlepšem ljubljanskem vrtu,
13. maja 2018
[uredi]

"Sedeli smo na najlepšem ljubljanskem vrtu. V senci pod divjim kostanjem." sta prvi dve povedi Tavčarjeve povesti Cvetje v jeseni iz leta 1917. Danes je na njegovem mestu najdražja parkirna hiša v Ljubljani. Tam parkirajo svojci bolnikov v Kliničnem centru, ki po premisleku lastnika parkirne hiše ne bodo gledali na evro, ko gre za življenje ali smrt -- umazano (slika 15). Sicer pa je prvih šest fotografij na tej strani z Uskovnice, 6–11 so s popisovanja partizanskih spomenikov v nekdanji jeseniški železarni, danes Acroniju, in v okolici, 13 in 14 z majske turne smuke za Akom, od 16 do konca pa s turne smuke s sedla Vršič nad Nevejskim sedlom (Na žlebeh).

Stran 325 Tamarjev pohanček 6,5 €,
1. maja 2018
[uredi]

Ljudje na tej strani albuma so sovaščani (sliki 0, 1), neznanci, ki sta posodili klešče, da sem popravil strgano verigo pri kolesu (14), lokalni poznavalec zgodovine (24), domačin, ki je obiskal grob v vasi Sava (25), prijatelja Lado in Nuša (30), ki sta fotografirala tudi naju z Miro po turnem smuku s Kotovega sedla (31), Miro Vrhovec (brat pokojnega Tomaža, poznavalca plazov), ki se je prvega maja tudi peljal s Kotovega sedla (33). Kraji so pa Kamna Gorica (0), Zgornja Dobrava (1, 2), Jelovica (3, 4), smuška tura na Kanjavec (5–12), kjer sem srečal udeležence 18. Čarovega spominskega turnega smuka (Mira je pokojnega Marka učila, Jure pa se je priženil v njegovo rodbino v Žireh), ki so se na vrh povzpeli iz Trente. Fotografije 13–29 so s kolesarjenja nad Litijo. Možak, ki sem ga spraševal za partizanski spomenik nad Vačami, se je izkazal za Petra Vodopivca, pa sem ga žal pozabil fotografirati za Wikipedijo. Brane Merzelj, ki sem ga v vasi Sava neumno spraševal za spominsko ploščo Antonu Sovretu, me je poučil, da o tem ne ve nič, pač pa da je po vojni ta kraj raziskoval France Kidrič, ker je bil tu menda na obisku pri svojem stricu duhovnik France Prešeren. Sovre ima spomenik precej nižje dol ob Savi v Šavni Peči. Zadnje fotke (26–33) so pa s prvomajske turne smuke s Kotovega sedla.

Stran 324 Marija Prešeren, rojena Svetina,
24. aprila 2018
[uredi]

Rojstna hiša Prešernove matere v Žirovnici je dala naslov tej strani v albumu in to je tokrat vse v zvezi z literaturo. Slike 2–6 so z okrogle mize o nacifašističnih simbolih v Kranju, ki jo je organizirala Zveza borcev. Na pravno plat sovražne simbolike se ne spoznam, zato sem govoril o sovražnem govoru in malomarnem odnosu državnih inštitucij, zlasti ZVKD, do partizanskih spomenikov. Svoj prispevek objavljam pod naslovom Prepoved nacističnih simbolov tule. Na sliki 3 je nekoč slavni motoristični dirkač Leon Pintar, njegov portret sem še z nekaterimi drugimi postavil v Zbirko. Stanko Kordež (slika 7) iz Krope nam popravi pokvarjen gospodinjski aparat. Zgornja Dobrava (slika 8) je bila posneta za predstavitev mojega domicila v turistične namene na spletišču Wikivoyage. Tja sem postavil Srednjo Dobravo in Uskovnico in spodbujam k vpisovanju še drugih turističnih lokacij. Slike 9–19 so s turne smuke s Križa (gora pri Stenarju). Podobne so lanskim. In predlanskim. Na sliki 20, ki je bila posneta z Dobrega Polja, se vidi, kako pomlad pleza po severnem pobočju Jelovice. Stran zaključujeta naša Ela in Matevž.

Stran 323 Mirjam 50,
16. aprila 2018
[uredi]

Njenih 50 smo proslavljali včeraj na turistični kmetiji Čufar na Žirovskem vrhu. Fajn je bilo.

Stran 322 Valentin Stanič,
16. aprila 2018
[uredi]

14. aprila je bilo v Julijcih tako lepo, da so vse slike samo s tega dne. Ob petih zjutraj sem dostavil Jureta in Luko pod Ukanško Suho, od koder sta krenila na Triglavsko magistralo (Vogel, Komna, Jezera, Prehodavci, Hribarice, Velo polje, Konjsko sedlo, Kredarica). Na Kredarico sta prispela po dobrih devetih urah hoje (sicer je to tridnevna tura). Sam sem bil na Kredarici komaj slabo uro prej iz Vrat (za Cmirom mimo Staničeve koče). Ker je Valentin Stanič edino literarno ime tega dneva, naj se stran v albumu imenuje po njem. Spominsko ploščo na koči sem slikal sicer že pred leti, vendar je bil posnetek slab. Zelo nenavadno je, da treh spominskih obeležij v čast Valentinu Staniču na koči, ki se imenuje po njem (eden od njih je na posnetku 10), ni v slovenskem Registru nepremične kulturne dediščine. Tudi spominske plošče na Kredarici (posnetek 16) tam ni. Do samovoljnih kriterijev Zavodov za varstvo kulturne dediščine, ki spominskim obeležjem določajo status, sem kritičen v članku Triglavske partizanske plošče.

Stran 321 Restavracija May,
9. aprila 2018
[uredi]

Nataša in Andraž (slika 0) sta nastopala na spominski slovesnosti ob obletnici smrti Staneta Žagarja na Srednji Dobravi; druge slike mi žal niso uspele, Vesno Mikolič, ki je imela ob tej priložnosti govor, bom moral posneti kdaj drugič. Pesnica Franja Trojanšek - Zorana, katere rojstna hiša stoji v Mengšu, ima v SBL geslo, na Wikipediji ga pa še dobi (sliki 1 in 2). Na pokopališču na Brdu pri Lukovici so od zadnjič, ko sem bil tam, uredili grobove Kersnikove rodbine (3). Slike 4–14 so s popisovanja spomenikov okoli Dobrne. Partizanski so šli v zbirko na Geopediji, tule pa so lastniki kmetij, na katerih so spominske plošče, gradovi in cerkve v okolici in fotografija, ki je dala tej strani naslov, tj. Restavracija May v Dobrni, poimenovana v čast popularnega pisatelja Karla Maya, ki naj bi bil nekoč tu v toplicah. Sliko sem poslal v Mayev muzej v Nemčiji, kjer je Hans-Dieter Steinmetz preveril, da Karl May leta 1907 ni bil v Dobrni (gl. sporočila na Slovlitu). Na filološko področje spada tudi Anton Bezenšek, čigar kip stoji pred šolo v Frankolovem. Eh, sledi petnajst odtenkov bele, kakor si jih je zamislila letošnja zima po bližnjih hribih. Prekinjajo jih trije posnetki z NUK-ovega festivala Objavljam, torej sem, kjer sva se pogovarjala z vodjem Rokopisnega oddelka Marijanom Rupertom (21, 22, 23), in nekaj portretov.

Stran 320 Na Blegošu pozimi ni cvetja,
16. marca 2018
[uredi]

Naj ponovim: novi aparat Sony RX-100 dela slabše posnetke kot prejšnji Panasonicov Lumix, najbrž zato tudi manj slikam ali slike ne pridejo v poštev za album. Prvi trije posnetki so s Turbulence Milice Prešeren, ki jo je pred kulturnim praznikom posvetila svojemu znamenitemu soimenjaku Francetu: nastopali smo Igor Saksida, Matjaž Lunaček in jaz (tule je moj letošnji prešernovski memento) in se po oddaji tudi poslikali. Slika 3 je gradivo za knjigo o Dobravah, sledijo tri z letošnjega pogostega zahajanja na Vodiško planino (eno uro vzpona iz Krope), gospoda na sliki 7 sem srečal na poti na Dobrčo, bibliotekarja, imenoslovca in prešernoslovca Luka Pintarja na sliki 8 pa na poti na Blegoš. Njegov kip je lani oktobra, za 160-letnico rojstva, za Hotaveljčane izdelal Jože Tavčar. Nisem vedel, da je bil Pintar poročen s sestro slikarke Ivane Kobilce.[1] Z gospema na sliki 12 se menimo, kako organizirati dan obveznega izvoda v NUK-u. Zadnja dva posnetka sta s praznovanja okroglega rojstnega dne Irme Kern Nachtsheim; Irma sicer na Slovlitu redno poroča o dogodkih, ki jih organizira na lektoratu v Tübingenu.

Stran 319 Dober naslov bi se prilegel,
6. februarja 2018
[uredi]

Saj je pod slikami napisano, kje so bile posnete, manjka samo povezava na točko na zemljevidu, vendar tako daleč z geografskimi tehnikami še nisem. Vidi se, da v hribih snega ne manjka in lepo se smuča po njem letos. Po komentarju kličejo naslednji posnetki: 6: Leon Szabo (desno) je diplomiral pred nekaj leti na slovenistiki in rusistiki, srečali smo se pod Velikim Draškim vrhom. 15. Marka Kerna in Jaka Ortarja sem srečal na Uskovnici po vrnitvi s te ture. Pred dvema letoma smo se tako srečali na Voglu (in še kje); Marko je na forumu Razmere v gorah takole poročal o njuni turi. Slike 16, 17, 18 so iz Hrastovelj in Kopra, kjer sva bila na obisku pri Vesni Mikolič, ki je imela v gosteh tudi doktorsko študentko Hristino iz Varne. Na sliki 20 je nagrobnik pisatelju duhovniku Filipu Terčelju v Davči, ki je tragično končal leta 1946. Prijazni domačini na slikah 23 in 24 so nama pomagali pri iskanju spomenikov v Davči, eden je čisto blizu njihove hiše. Anamarija (28) je bila v Stražišču naša soseda, zdaj pa je direktorica doma za ostarele v Tržiču, srečala sva jo danes pod Storžičem, na začetku ture na Ženiklovec ali Veliki Javornik nad Tržičem, vse nadaljnje slike so od tam – narava včasih res pretirava z lepoto in zaide v kič.

Stran 318 Svoboda narodu,
18. januarja 2018
[uredi]

Brez prave rdeče niti so tokrat: z obiska v Tržiču (0) in v Žiganji vasi (1), s Struške (2, 3), z Uskovnice (4), s Koble (5). Z Markom sva v 4. razredu OŠ, ki se je nekoč imenovala po Lucijanu Seljaku, danes pa zgolj po kraju Stražišče, sedela skupaj v klopi; zelo dolgo je minilo od zadnjega srečanja, ni čudno, da se najprej nisva prepoznala. Sledijo Matevžek (6), Vogar na novoletni večer (7), s Hasanom Quashquaiem, ki je doma v Iranu vodil tovarno piščancev, zdaj pa v Novem mestu barva avtomobile, na kosilu (8). 96-letni Ivo Miklavčič (9) je bil borec Prešernove brigade, v upokojenskem domu sem ga spraševal o spominski plošči na vrhu Triglava. Pri zobozdravniku (10, 11) mi tokrat niso nič ruvali. Aleša (12) z Zgornjega Vetrnega sem zmotil pri prebiranju Apokrifnega Prešerna, ko sem fotografiral spominsko ploščo na njegovi hiši; v čast novega poznanstva mi je na kitaro zabrenkal venček Pink Floydovih. Na sliki 13 je Oto Luthar na svojem delovnem mestu, 14–17 so posnetki s kosila uredništva Slavistične revije, ki se je zavleklo v pozni večer; neslavistični obraz pripada direktorici gostilne Stari tišler. 18–27 so posnetki z 61. prireditve ob obletnici dražgoške bitke. Okrepčila sta poznanim in manj poznanim razdajala Lado in Nuša Nikšič (Lado je upravičeno hud, ker je dogodek s tisoči udeležencev, skupaj z državnim vrhom, tiskana izdaja Dela ignorirala), v hišo pri Švebu je pogledal celo bivši predsednik Kučan, za zaključek sem za Wikipedijo ujel še ministra Židana. Na sliki 26 je sošolka, spet sem pozabil njeno ime ... Zoran Smiljanić (28) nam je pri predmetu Literatura in mediji predaval o stripu. Današnji sneženi posnetki (od 29 do konca) s smuke s Kleka (nad Jeseniško planino) ne potrebujejo komentarja. --Hladnikm (pogovor) 20:24, 18. januar 2018 (CET)

Stran 317 Ob polnoletnosti stoletja,
24. decembra 2017
[uredi]

Prvih 11 posnetkov je s kratke ture Soriška planina-Slatnik, naslednje z malo daljše pod Kriško steno. Gožov Joža na 15. sliki mi je pokazal, kjer je do pred nekaj leti stal spomenik prvoborcu Rupertu Kiršnerju v bregu Mežakle nad njegovo hišo. Ploščo so ukradli, skalo, na kateri je bila pritrjena, pa so ob odvozu lesa prekucnili, tako da o spomeniku, vpisanem v Register kulturne dediščine, ni več sledu. 16–18 so z obiska Milene Miklavčič na Srednji Dobravi. Odslej ima pisateljica na Wikipediji svojo sliko, precej pa je bilo treba spremeniti tudi geslo o njej, da sem lahko zbrisal opozorilno metlico nad člankom. Miro Albinini in Simon Eržen sta gostji zapela in zaigrala. Wikidelavnice na FF so se udeležili štirje kolegi (na sliki 19, manjka Anita Srebnik). Do konca so potem slike prednovoletno razpoloženih fakultetnih kolegov. Kar je uspelo portretov, so zdaj spravljeni v zbirki na Wikimedia Commons in čakajo wikipedijska gesla ali pa jih že opremljajo. Kdor bi rad lepšo, naj se pride ponovno fotografirat.

Stran 316 Tu skupno počivata pesniku Prešernu najljubši sestri Katra Prešernova in Jera Ambrožič Prešernova,
14. decembra 2017
[uredi]

Prva tretjina slik je bila posneta z mobijem in zato slaba (se opravičujem portretirancem, za Wikipedijo jih posnamemo na novo). Po devetih letih je namreč Panasonicov Lumix DMC-FZ28 odpovedal zvesto službo. Nadomestil ga je Sony DSC-RX100, ki kaže svoje sposobnosti v nadaljevanju. Precej posnetkov je bilo napravljenih v formatu RAW in potem stisnjenih na JPG, kar da boljši rezultat, kot če bi jih že skraja posnel v formatu JPG. Ravne linije ob robu fotografije sicer ostajajo ukrivljene, so pa obrazi ob robu slike manj razpotegnjeni v širino.

Smuka se je letos začela že novembra (sliki 0, 1 sta z Blegoša). Sledil je simpozij Obdobja (2, 3, 4), obisk avtonomne cone Rog (5 in 6) in Viševnika (7). Simpozij ob 25-letnici smrti Toneta Pretnarja v Tržiču (8–15) je ponudil nekaj obrazov za postavitev v Wikimedijino Zbirko. Smuko s Krvavke (to je vzhodni vrh Golice) sem izrabil za obisk Franceta Urbanije na Planini pod Golico, ki ima spravljeno spominsko ploščo padlim partizanom, ki je bila med 1945 in 1959 montirana na križu na Škrlatici. Vpisal sem jo tudi v zbirko partizanskih spomenikov na Geopediji (slike 16–20).

Z Bvaščevo skalo na Dovjem, ki jo vidiš na začetku poti na Babo (21–26) se začnejo kvalitetnejši posnetki. Rektorju in prorektorici sem se za sprejem zahvalil s fotografiranjem (27 in 28). Pogovarjali smo se o problematičnem preprečevanju dostopa do diplom in o problematični neodzivnosti univerzitetnih organov. Deževno torkovo dopoldne sem porabil za lov na jeseniška spominska obeležja (29–39). Eno mi je našla ravnateljica Srednje šole Jesenice v šolskem skladišču in ga morda ponovno montirajo v šolsko avlo. Iskati so mi pomagali tudi prijazni upokojenci s Slovenskega Javornika, ki sem jih zalotil na sestanku. Blejska Dobrava na poti domov je mimo partizanskih obeležij postregla še z nagrobnikom Prešernovima sestrama (40); napis na njem je dal naslov tejle strani albuma. Od slike 41 do konca so sovaščani. Slikal sem jih na krajevnem praznovanju 5. decembra. Na ta dan leta 1941 so Nemci večino vaščanov zaprli v Škofove zavode v Šentvidu in od tod polovico vasi poslali v delovna taborišča na Bavarskem (glej o tem več v Gradivu za zgodovino Dobrav). Njihovi portreti bodo prišli prav v poglavju o Dobravskih domačijah.

Stran 315 Popotovanje iz Litije do Čateža 2017,
11. novembra 2017
[uredi]

Tokrat smo izbrali severno varianto, ki je bila po dežju v preteklih dneh lužasta in blatna, sicer pa nismo imeli dežja in pred večerom se je za trenutek pokazalo celo sonce. Povsod so že stali štanti za vseslovensko množico, ki se je naslednji dan udeležila Levstikovega romanja. Nas je bilo okrog 50, Polona Liberšar in Karin Marc Bratina sta pripeljali še študente iz Padove, prišlo je tudi nekaj starejših slavistov. Imen nisem pisal pod portrete, kdor želi, da ga Google najde, naj mi svojo željo sporoči. Pošljem lahko tudi tiste slike, ki niso bile uvrščene v album. Mene je na koncu slikala Ana. Cviček v plastenkah, ki ga na sliki 16 dvigujeta domačina na Gobniku, je bilo na prodaj po 5 evrov, nam sta dala plastenki za vsega tri evre – naj živi dolenjsko gostoljubje! Slika 17 ima naslov Cvetje v jeseni.

Stran 314 La morte si è acquattata,
2. novembra 2017
[uredi]

Tokrat: 1. spomeniki, taki in drugačni, žal zaradi odsotnosti pravice panorame v zaribani slovenski avtorski zakonodaji brez možnosti, da bi jih skopirali v globalno zbirko Wikimedia Commons (prosvetljene države s tem nimajo težav), 2. javne osebnosti in manj javni posamezniki, večinoma v letih, vmes za popestritev naša Ela (4, 36, 37, 39) in podoben drobiž, zasačen na Palčkov poti nad Kropo (6, 7). Začne se s spomenikoma pod planino Jasenje v Martuljku. Prvi spominja na nesrečo v Špiku 1952, ki je Antonu Ingoliču služila za predlogo romanu Pretrgana naveza. Mimo spomenika partizanu in alpinistu Miranu Cizlju nad prvim martuljškim slapom zaide malokdo, zato tudi njegovih fotografij na spletu ni najti. Na Commons bi fotko kipa lahko postavil le njegov kipar Marjan Keršič, ki pa nam je leta 2003 umrl. Ali njegovi dediči, ki jih ne poznamo. Kip sva z Miro vpisala v zbirko partizanskih spomenikov na Geopediji, kjer jih je zdaj že 2400.

Slika 8 je edini objavljivi dokaz obiska Karoline, Benjamina in njunih postojnskih staršev :) na Dobravi pri Kropi. Posnetki 9–15 so s komemoracije v vasi Gozd (gl. moj nagovor tam). Tine Tomazin je oče znanega alpinista, Janez Zibler oče nekdanjega smučarskega reprezentanta, Zvone Koželj sošolec z OŠ, Mojca Drčar Murko je pohvalila nagovor. Gozd in Mala Poljana sta bila fotografirana istega dne s poti na Tolsti vrh. Hajdi (15) je oskrbnica na Vodiški planini, Veterani so prepevali na komemoraciji pri spomeniku talcem v Lancovem, govoril je Milan Brglez (17, sliko sem postavil na Commons), v posnetek se je ujel tudi radovljiški župan Globočnik (18), na geslo o njem mora slika še počakati. Tudi posnetka Vošč, Brd in Ribnega (20, 21) sem postavil na Commons, medtem ko kipov Ivane Kobilce, Karla Mauserja, Mimi Malenšek in Franca Pirca, ki krasijo okolico cerkve v Podbrezjah, zaradi pravic kiparjev ne smem. Župan Zoran Janković (24) in Simon Kardum (25) sta javni osebnosti in vesta, da sta legitimen predmet enciklopedičnega interesa; posnetka sta nastala ob otvoritvi plošče Jožetu Toporišiču (26) zadaj za Filozofsko fakulteto. Spletnega pesnika Jaka Železnikarja (27, 28) sem povabil k predmetu Literatura in mediji; ob tej priložnosti sem popravil njegovo geslo na Wikipediji in geslo spletna umetnost.

Naslednji štirje posnetki (29–32) so nastali ob komemoraciji za Stanetom Žagarjem na Srednji Dobravi. Ljubo Bavcon je Žagarjev zet, Tomazina že poznamo, Stane Boštjančič se je razkril kot zet prešernoslovca Črtomirja Zorca, Viktor Žakelj je bil slavnostni govornik. Nekdanji udeleženec SSJLK Tomaž Susič (glej ga na Kekčevih poteh 1995) me je povabil predavat učiteljem na slovenskih šolah na tržaškem in goriškem (33, 34) – zavzeta in po polnih štirih urah delavnice prav nič utrujena publika. Na poti domov sem na Opčinah slikal Kosovelove verze na partizanskem spomeniku (35), ki so dali naslov tej strani v albumu, spomenik pa vpisal na Geopedijo. Partizanski spomenik na Jamniku (35) je eden tistih s križem, ki postavljajo pod vprašaj tezo o izključevalni ideološki zadrtosti povojnih oblastnikov. Kolombart (40) je kmetija na Jamniku.

30. oktobra smo se na kranjskem pokopališču poslovili od sošolca Marijana Štruklja (argentinski pesnik Pablo Mario Strukelj je njegov sorodnik). Ob poti je pritegnil pozornost nagrobnik slavistu Stanku Buncu, ki se je slučajno rodil prav na ta dan leta 1907 (gl. sporočilo na Slovlitu); ko sem zjutraj v drugem letniku listal po koledarju rojenih in umrlih 30. oktobra, sem ga po nemarnem zamenjal s slovničarjem Antonom Bajcem in se potem čudom čudil, kako da Bajca ni na seznamu jubilantov. O Kofcah z zadnjega posnetka mi v tem trenutku ne pride na misel nič literarnega ali jezikovnega.

Stran 313 Tak je tale naš Matevžek,
17. septembra 2017
[uredi]

Niso vsi dojenčki na tej strani Matevž Hladnik, njihova vrsta se začne s Karolino Iskro Perenič, ki je bila slikana pri mesec in pol starosti v Postojni, skupaj z bratcem Benjaminom (15–17). En dan stari Matevžek je na slikah od 18 do 20. Drugi otroci so že malo večji: na prvi sliki so poljski, na slikah 2–5 sta domača Ela in sosedova Iza in na drugi polovici strani spet naša Ela. Obiskovalci iz Leipziga na sliki 1 so bili še premladi za otroke, sorodniki in prijatelji na zadnjih desetih slikah pa svojih niso vzeli s sabo, ko so šli v gostilno Pri zetu v Žireh žurat na Matevžkov ničti rojstni dan. Na sredi (7–14) so slike z dvodnevnega skoka na morje, kamor sem si šel celit rane iz spopada za diplomske naloge. In kakšen je Matevž:

Priden je ta naš Matevžek
a povzroča hude že skrbi:
rima na ime se ne dobi
in junaštev se še lotil ni,
ki o njih pesnitve pele bi.
Tak je tale naš Matevžek.

Stran 312 Očka, vrni se zdrav domov,
27. avgusta 2017
[uredi]

Tole vroče poletje je še naprej v znamenju popisovanja spomenikov, partizanskih in drugih, tudi ljudje z imeni ali brez imen na slikah so pogosto v zvezi z njimi. Na posnetkih 2–7 je naša Ela, na posnetku 13 so Borovi verzi na spomeniku na grobišču v Dragi pri Begunjah. Na angleški Wikipediji so Begunje predstavljene kot množično grobišče, vendar ne kot prostor smrti tisoč mučenih zapornikov in ustreljenih talcev, ampak kot kraj smrti nemških agresorjev in njihovih pomočnikov – perverzno in potrebno popravka. Ploščo na posnetku 14 sva s stanovalko hiše, na kateri je bila pritrjena, izkopala izpod gradbenega materiala pod teraso. Hotel sem jo izročiti lokalnemu muzeju, pa bom raje počakal, saj so tam izgubili ali založili že več spominskih plošč, ki so jim bile zaupane v varstvo. Katarina Čučnik s posnetka 15 me je prijazno vodila po strogo zastraženi železarni na Jesenicah (danes Sij Acroni), da sem lahko posnel tam nameščene plošče. Slike 20–22 so s kosila pri sirski družini v Mostah. Oktobra morajo iz stanovanja, ki je v lasti ministrstva, na svoje, stanodajalcev, ki bi jih sprejeli, pa ni na vidiku. V Bovcu (24) je bila letošnja poletna šola posvečena moči družbenih medijev, delavnico sem organiziral seveda na temo wikijev. Od tod dalje do konca strani so posnetki iz Maribora, Ruš in poti nazaj domov, trije ali štirje so literarne narave, npr. rojstna hiša Janka Glazerja. Na kolesarjenju po Mariboru sem v kavarni Oslov kot (mariborsko: Ezl ek) slučajno naletel na kolege lektorje, ki jih je sem pripeljala strokovna ekskurzija (29).

To bil je ezl ek,
prva šola vseh nas,
ko imeli smo še čas za špas,
to bil je ezl ek,
vsak večer družil je mlade vse,
tovarištvo nad vse ...

Stran 311 Pregnane v mrak in mraz,
3. avgusta 2017
[uredi]

Rdeča nit strani je kulturna dediščina, tudi portreti ljudi so nastali ob iskanju in fotografiranju spomenikov. Na prvi iz Pokljuške soteske je levo prepoznavna Mojca Schlamberger Brezar s prevajalstva, Nace Polajnar mi je prav tam skupaj z Mojčino družbo pomagal najti izgubljeni mobi. Marjan Smukavec iz Podjelja je pesnik, ki ponudi ta kratkega, če se v njegovem skednju ob spomeniku zanimaš za razstavljene verze. Anica Resman iz Gorjuš je pomagala najti iskane spominske plošče na hišah, ki so bile v zadnjih desetletjih že dvakrat preštevilčene. Naslednja je Boštetova mama, odkar so prenovili fasado, imajo ploščo kar pod balkonom. Ob partizanski spominski plošči v bližini je literarni spomenik: hiša, v kateri je nekaj let bival Valentin Vodnik. Spominsko ploščo na nekdanji gorjuški šovi sva komaj našla, tako zelo je skrita na hrbtni strani hiše. Tudi posnetka 7 in 8 sta s Pokljuke, z nekoliko odmaknjene planine Meje doline. Popisovalce partizanskih spomenikov za Geopedijo naj bi motiviral piknik pri nas na Dobravi, pa so prišli samo najbližji prijatelji (9).

Kristusovi glavi sta s spomeniških potepov po Dolenjskem, naj simbolizirata trpljenje tistih, katerih imena so zapisana na spomenikih. Na spomenik v Jelenovem žlebu, ki slavi uspešno bitko partizanov nad italijansko divizijo Maceratta 26. marca 1943, so se letos spravili z macolo. Nekega "domoljuba" so zmotili naslednji verzi na njem:

Pregnane
v mrak in mraz
nas je hranila
ljubezen do pravice
in prostosti.

Zahrope boj,
smrt žanje
v trumi gosti –
in zašume nad zemljo
zmage krila.

Ve kdo za avtorja verzov? Travna gora z Jelenovim Žlebom, ki sva jo prekolesarila, je odmaknjena, niti sledu od letošnjega turističnega navala, celo planinska koča je zaprta, idealno za medvede (13). Ribnica, ki je izhodišče za Travno goro, je polna literarnih obeležij (14–18). Zakonca Vurnik (19) iz Radovljice sem posnel, potem ko sta mi izročila v varstvo spominsko ploščo, ki je ne nameravata vrniti na pročelje svoje hiše v Radovljici, domovanja arhitekta Ivana Vurnika.

Zadnja kolesarska popisovalska turneja se je dogajala v razbeljenem dnevu v hribih nad Litijo. V Litiji je na pokopališču nagrobnik pesniku Jožetu Šmitu (20). V Tujem grmu (21) sva se slikala že pred desetletjem; v krajevnem napisu še zdaj niso popravili malega g v veliki G. Planinski dom na Jančah (23, 24) je bil s 792 metri najvišja točka, potem je šlo hitro navzdol do Jevnice in ob Savi do Litije. V vsakem kraju je bil tudi kakšen spomenik.

Stran 310 Kekec na Kriških podih,
11. julija 2017
[uredi]

Letošnji Kekec je šel prespat na Pogačnikov dom na Kriških podih. Dom se imenuje po vnuku viteza Josipa Pogačnika iz Podnarta, ki je bil 1918 predsednik narodne vlade SHS. Vnuk Jože Pogačnik (1927–1951) se je navzel rodbinske podjetnosti in bil s 24 leti podpredsednik slovenskih planincev. Smrtno se je ponesrečil na poti na otvoritev koče na Kriških podih. Na poti nas je ujela nevihta, suhi smo ostali samo tisti, ki smo se skrili v gamsje zavetje pod previsom ob poti. Tudi ponoči se je strašno bliskalo in grmelo. Naslednji dan smo se povzpeli na Križ (2410 m), počivali nazaj grede na bivaku IV Na rušju, si v Aljaževem domu privoščili pivo, na Turkovem rovtu tradicionalni kekčevski piknik, na jezu pri Rosu pred Mojstrano pa kopanje v mrrrzli Bistrici. Kekčevali smo Ivana Zajc, Katarina Pribožič in seminaristka Veronika iz Moskve od študentov, od starih bajt pa vodja Aleš z Marinko, Herman in Doroteja, pardon, Kristina, Miran in Mira.

Stran 309 Union,
11. julija 2017
[uredi]

Stran začenjata Dragi Stefanija in Vladimir Osolnik pod Lipo, taka trava (slika 1) raste na planini Konjščica, kočo Planiko (2) pa sem slikal dve uri pozneje z vrha Tošca. Zgodovinski posnetki so iz gradiva za dobravsko kroniko (na srednji je Stane Žagar), ki sem ga dobil od soseda Bodlajevega Joškota. Posnetki 6–15 so iz Čuril pri Metliki, kjer smo v čast magisterija (starega, znanstvenega) sestrične filozofinje Alenke kajpak jedli odojka in jagenjčka. Partizanski spomeniki, ki sva jih z Miro slikala v okolici pred pojedino in po njej, so že na Geopediji. Nadaljnjih 7 posnetkov je s poti na Uskovnico in na njej. Predzadnji posnetki so z letošnjega seminarja SJLK po predavanju Zvonka Kovača. Igorja Saksido sem pred FF slikal za Wikipedijo. Zadnji posnetek je z lova na spomenike v Radovni: v hiši s spominsko ploščo sva slučajno naletela na poznane ljudi – tako je to na Slovenskem.

Stran 308 Kje je Lojz?,
16. junija 2017
[uredi]

Posnetki 1–6 so z junijskega skoka na Cres čez konec tedna: Valun, Lubenice, Beli itd. Slike 78–10 so s praznovanja ob taščini 90-letnici. 11–27 beležijo dejstva in vzdušje na oddelčnem končnem izletu v Kranj in na gradova Brdo ter Strmol. Miha Mohorja, ki smo ga srečali na Pungertu, sem pozabil posneti, sem pa zato fizkulturnika Poldeta Hribarja. Maja in Jure sta knjižničarja in avtorja literarnih kvizov, med njimi npr. Prešerna jagat; Jure je 2008 diplomiral iz življenja in dela kranjske pisateljice Zlate Volarič. Pred kosilom na Brdu se je nova predstojnica Alenka Žbogar s šopkom zahvalila prejšnji predstojnici Veri Smole. Na Brdu so plastike Zdenka Kalina (20), na Strmolu pa plastike njegovega brata Borisa Kalina. Začuda nimfe Borisa Kalina iz leta 1939 (25), ki je podobna graščakinji Kseniji Hribar, roke pa drži na prsih podobno kot anonimni kip v notranjščini (24), ne navaja nobena na spletu dosegljiva bibliografija. V oči padejo olja Josipa Marije Gorupa pl. Slavinskega, Ksenijinega brata, ki je rad slikal divjad (23). Ker enciklopedični viri ne poznajo datuma njegove smrti, sem zanj povprašal Franceta Malešiča, avtorja knjige o gorskih nesrečah Spomin in opomin gora. Slikar se je 15. ali bolj verjetno 16. oktobra 1926 (datum sem vpisal na Wikipedijo), na dan poroke svoje neizvoljene ljubezni, v slabem vremenu odpravil čez Vrata na Kriške pode slikat gamse in je bil od tega dne pogrešan. Njegovo truplo so našli v Vratih šele nemški vojaki med drugo svetovno vojno; Ksenija in Rado sta ga pokopala na Žalah, kmalu pa tudi sama žalostno končala. Pod sliko gradu Strmol (27) sem navedel naslove literarnih in publicističnih del, ki se ukvarjajo z njuno usodo. Lahko bi namesto tega navedel le povezavo na Wikipedijo (To noč sem jo videl, Grad Strmol), kamor sem te podatke vpisal. Istega dne zvečer se je Marinka Kenk Tomazin v Tržiču pogovarjala z letošnjo Pretnarjevo nagrajenko Joanno Pomorsko; zamudil sem samo pol ure pogovora, ne pa zakuske.

Posnetka 29 in 30 sta z obiska pri Jožetu Pogačniku, ki je pravkar praznoval 101. rojstni dan. Njegov posnetek sem potreboval za dobravski Kdojekdo, saj je domžalski častni občan, svojčas je bil domžalski župan, rokoval se je s Hruščovom, bil je direktor Tosame. Na steni sem opazil Jakčevo oljno podobo Valentinove (Pogačnikove) domačije na Dobravi; njegova hči Andreja mi je povedala, da se je Božidar Jakac spoznal z eno od Valentinovih hčera, ko sta oba pomotoma izstopila z vlaka, in je od tedaj pogosto zahajal na Dobravo k Valentinovim na počitnice in slikat. Ker je umrl šele leta 1989, ne bodo njegova dela v javni lasti nič prej kot leta 2059 in bo njihove posnetke šele takrat mogoče postaviti na splet; do tedaj bo njegova dobravska slikarija za javnost zaradi zaribane avtorske zakonodaje nedosegljiva – škoda.

Posnetki od 31 do konca so z lova na partizanske spomenike po Zgornji savski dolini. Leta 1982 so jih sicer na Zavodu za spomeniško varstvo pedantno popisali), vendar so v Registru kulturne dediščine pogosto vneseni napačni podatki in jih je potem težko najti. Tistega pod Jerebikovcem ni bilo težko izslediti, nisva pa z Miro imela sreče s spomenikom padlemu alpinistu in športniku Miranu Cizlju nad potokom Martuljkom. Domačini na slikah so pomagali z informacijami. Na posnetku 33 je zadnja stran vpisne knjige na Jerebikovcu, ki govori o načrtih domačina Alojza Žaklja, da na novo postavi podrti bivak na vrhu gore; slika je dala naslov tej strani v fotoalbumu.

Stran 307 Ahtaj de se n'boš ab tram habnu,
1. junija 2017
[uredi]

Prvi trije grafiti so iz Žirov, zadnji v prevodu pomeni 'Pazi, da ne zadaneš v tram.' Čačov Boštjan (3) je z Zgornje Dobrave, Cutov laz (4) je nad Kropo. Slika 5 je z večerje pri Ireni Mušič in Vladu Habjanu v Kamniku. Nagrobnika za književnika Joža Vovka in Jožefa Žemljo sta na pokopališču na Ovsišah; tistega za viteza Josipa Pogačnika (Podnartovec, gostilna njegovega očeta, znamenita že v 19. stoletju, ki jo bodo menda podrli, je na sliki 10) in njegovo številno rodbino ter za rodbino Antona Pogačnika (ki ni s prvim kljub enakemu priimku in bivališčem v istem kraju nič v sorodu) nisem postavil v galerijo, dostopna bosta na dobravskih straneh. Roman Kuhar (slika 11) je kandidat za dekana FF, slikan je bil na posvetu o poslanstvu FF, njegovo sliko in slike drugih nastopajočih kolegov (Eva Bahovec, Damijan Štefanc, David Movrin) sem postavil kar v Wikimedijino Zbirko, od koder zajemajo članki na Wikipediji; sam sem ob tej priložnostni povedal tole. Slike 12&ndasj;14 so reklama za Mojčino trgovino s kozjim mlekom in skuto na Zgornji Dobravi. 15 in 16 sta nastala po zagovoru Juretovega doktorata na Strojni fakulteti; tudi posnetke nekaterih članov komisije sem postavil v Zbirko. Ela se je spomnila, da jo je tu pred pol leta obdaroval Miklavž in je prekinjala protokol z glasnimi vprašanji Kje je Miklavž? Na slikah 17–18 sta vnuka znamenitega Dobravca Antona Pogačnika, ki se je 1899 preselil v Podnart in tu odprl gostilno, njegovi trije sinovi Ciril, Metod in Anton pa kemijsko tovarno Cimean. Njegova pravnukinja je moja sodelavka na FF Marija Javor Briški, njen mož Janez pa moj kamerad s služenja vojaškega roka v Črnomlju leta 1978 – vse to se je razkrilo na obisku pri Mariji Javor v Podnartu, vnukinji viteza Josipa Pogačnika in hčeri njegovega sina Jožefa, ki je bil glavni tajnih trboveljske premogovne družbe. Marija Javor ima skrbno urejeno rodbinsko dediščino in je prijazno dovolila preslikavo starih fotografij za potrebe dobravske zgodovine.

Na 20. posnetku sta naša soseda Fister na Dobravi, od 21. do konca pa so slike s kolesarjenja od Laškega na Svetino in čez Šentrupert in po dolini Lahomnice nazaj v Laško, gl. sled na Geopediji. Ustavila sva se seveda tudi na grobu Alme Karlin. V Olešju sta naju domačina Terezija in Franci Dernač popeljala na ogled obračališča lokomotive na ozkotirni železnici, s katero so pred vojno odvažali visokokalorični premog iz dnevnega kopa v Trobnem Dolu, in naravno znamenitost, slap Lahomniški Sopot.

Stran 306 Literarna Bela krajina,
3. maja 2017
[uredi]

Prvi posnetek (po pameti fotografskega programa, ki ga je Google ukinil, ima številko 0) je s predavanja o strokovnem pisanju na spletu, ki sem ga imel v Lingvističnem krožku. Posnetek 1 in 2 sta z obiska pri Danici in Ljubu Bavconu. Danica je hči narodnega heroja Staneta Žagarja in sestra Nade Žagar. Na posnetkih od 3 do 10 so ljudje z Dobrav in Mišač, ki sem jih ujel pri fotografskem dokumentiranju domačij; te imajo na Geopediji svoj sloj. Francija Kosela imamo tudi na Wikipediji. Piknik za družine naših mladih na Dobravi smo zaradi napovedi hladnega vremena odpovedali, ampak Škarjevi (11–14) iz Zgornjega Loga pri Litiji (Borutova družina) se napovedi niso ustrašili in res se je vreme popravilo. 15 in 16 sta spet domačina iz Lipnice iz z Mišač, posneta pred kočo na Goški ravni na Jelovici. Sledijo slike iz Bele krajine: stric Marijan (17) in spominske plošče in kipi literarnim osebnostim in rečem. Poslikal sem tudi množico partizanskih spomenikov za Geopedijo, od njih je tule le transportno zavezniško letalo Dakota na Otoku pri Metliki, s katerim so oskrbovali partizane med drugo svetovno vojno. Zadnja dva posnetka dokumentirata vandalizem nad spomeniki: pred dvema letoma so ukradli Tavčarjev bronasti kip iz grobnice na Visokem, na praznični majski dan pa sva z Miro opazila sveže poškodovan spomenik ob cesti v Žiri. Spomenika ni v Registru kulturne dediščine in zato Zavod za varstvo kulturne dediščine ne bo ukrenil nič. Samo upam lahko, da se bosta na obvestilo odzvala občina Gorenja vas, pod katero spomenik spada, in policija.

Stran 305 Ela na začetku in na koncu,
2. aprila 2017
[uredi]

... vmes so pa Aleš Bjelčevič s hčerko Emo po predstavitvi Koruzove številke JiS na FF (slika 1), nekaj turnosmučarskih posnetkov (z Miro proti Velikemu Draškemu vrhu – 2, z Borutom na Kanjavec – 3–8, z Juretom, Ano in Simono na Križ in v Sovatno – 9–16); na 14. sliki je ograbek članov AO Radovljica, ki smo jih srečali na Bovških vratcih. Letos je na OŠ Lipnica ob obletnici smrti narodnega heroja Staneta Žagarja govoril Rudi Rizman (17 in 18; njegovega portreta ni bilo na Wikipediji, zdaj pa sem ga tja naložil); na tej šoli uči slovenščino Katarina Perič (19). Od 20 do 25 so portreti dobravskih domačinov, ki sem jih posnel ob fotografskem dokumentiranju domačij na Spodnji in Srednji Dobravi za potrebe lokalne kronike. Na 26. posnetku sta Mira in Tani, slikar in glasbenik iz Afganistana, ki so mu zavrnili prošnjo za azil in tiči zdaj za rešetkami v deportacijskem centru v Postojni. Pravi, da je osebje prijazno (EU bdi nad ravnanjem z zaprtimi), vendar nima dovoljenja za izhod. Eden od sedmih zapornikov je tam že sedem mesecev, saj ga ne morejo deportirati nikamor. Prvega aprila dopoldne sem na Rodici srečal Stanko Jelenc z Medicinske fakultete, popoldne pa sva z Miro pazila Elo v okolici plezališča Kupljenik.

Stran 304 Slovenskim učiteljicam (v spomin),
8. marca 2017
[uredi]

Tokrat je nekaj več zimskih fotografij za zaslonsko ozadje. Povzročil jih je pozno zapadli sneg, posnete pa so bile na Struški in Kosmatem vrhu (sosed Ratitovca), pod Kriško steno, na Viševniku in še kje. Na Evelino Pavlovsko (slika 16) smo naleteli v indijski restavraciji Namaste; pred skoraj desetimi leti je bila med udeleženci seminarja SJLK. Zadnjih šest posnetkov je od včeraj. Najprej so uredniki tematske številke JiS-a predstavili Koruzovo številko (Matjaž Kmecl in Aleksander Skaza sta ob tem spregovorila o prezgodaj umrlem kolegu), potem pa smo šli še na preizkusno predavanje Barbare Ivančič Kutin o slovstveni folklori in sodelovali v zanimivi diskusiji po njem.

Stran 303 Konča se pa s Prešernom,
10. februarja 2017
[uredi]

Nekaj snega je bilo pa januarja vendarle. Prvi trije posnetki so s popoldanske smuke na Babi. Posnetki od 3 do 16 so s podelitve nagrad najprizadevnejšim vodičarjem v Partizanskem domu na Vodicah (1118 m); Mira je bila s 166 vzponi na Vodice med ženskami druga. Igral je ansambel Kdormacajt. Stella Šibanc (18) je odpeljala zbrana oblačila brezdomnim beguncem v Srbijo. Radoživo Kajžnekovo Minko iz Javorniškega Rovta (22 in 23) sva srečala na povratku s Ptičjega vrha v Karavankah. Ima jih 87, ko pa je bila mlajša, je vse noči preplesala. Od posnetka 25 dalje je pa skoraj sama literatura. 8. februarja je bil v Kranju Prešernov semenj. Ljudi se je trlo, v obliki semnja je Prešernov ljudski sloves dolgoročno zagotovljen. V ZDA rečejo takim dogodkom Renaissance festival. Mitizacije Prešerna in alibičnega značaja prešernovanja se je dotaknilo tudi predavanje, ki sem ga imel ta dan za kranjske muzealce (27 in 28). Mrežce (1965 m) nad Pokljuko so cilj za oblačen in spodaj tudi meglen dan, kot je bil 10. februar. Smuka je bila pa kar v redu.

Stran 302 V znamenju koledarja,
14. januarja 2017
[uredi]

Prva vrstica slik (do osme) dokumentira prenovoletno srečanje na Filozofski fakulteti. Portrete kolegov Valentina Kalana, Mitje Sajeta, Bernarda Nežmaha, Primoža Viteza, o katerih obstajajo članki ali zametki člankov na Wikipediji, sem naložil v Wikimedijino Zbirko in v njihova gesla, nekatere druge samo v Commons. 9–13 so z družinskega izleta iz Davče na Porezen, na 14. je naša Ela na Uskovnici. Andrejo s 16. slike smo srečali v gostilni v Lescah: v srednji šoli je bila Mirina učenka, pozneje pa tudi moja študentka in diplomantka. Z novoletnega žura na Vodiški planini so samo tri slike (20–22), druge niso najbolje uspele. Tatjano in Jožeta iz Krope (23) sem ujel na jutranjem vlaku za Ljubljano, soseda Cvetota Štularja z ženo Jano pa, ko sta obiskala taščo Tončko. Posnetki od 26 do konca so nastali ob dveh slavjih, ki sta včeraj zaključili teden: ob vselitvi Nataše Pirih Svetina v kabinet na FF in ob 50-letnici Ljudmila Dimitrova; gasilskega posnetka, na katerem fotografirani unisono izgovarjajo ime Багряна, ime bolgarske pesnice, o kateri je pisal Ljudmil, (COBISS) v albumu ni. Ja, kot da bi bilo življenje iz samega proslavljanja ... Seveda ni, ampak fotografije ljudi, zatopljenih v delo, bi bile dolgočasne, zato raje počakamo na praznovanja.

Stran 301 V kamnu se zbriše, na papirju ostane,
17. decembra 2016
[uredi]

Naslov strani v albumu se nanaša na enajsti posnetek, ki prikazuje obnovljeni spomenik financarju Alojziju Brinšku, ki ga je leta 1924 malo pod vrhom Golice [zabodel koroški švercar.] 1927 so prijatelju umrlemu postavili na tem mestu spomenik in nanj vklesali verze:

Ponos stanu, junak, bil čast si domovine
in za zvestobo dal si svojo kri,
zločinska roka ti je vničila življenje,
a Tvoj spomin na veke naj živi.

Verzov ni več mogoče prebrati, tako jih je vreme zlizalo v 80 letih, ostali so zapisani v časopisnem poročilu (Slovenec 30. avg. 1927) in jih je mogoče hitro najti, ker so slovenski časniki iz tistega časa povečini digitalizirani. Dve leti pozneje so časopisi prinesli novico, da je pri postavljanju spomenika prišlo do vrste goljufij, zaradi katerih je bil goljuf obsojen na zaporno kazen. Istega leta je v Domoljubu začel izhajati feljton Slavka Savinška V goliških plazovih: Povest z gorenjskih planin (v knjižni obliki je izšla 1928 pod naslovom Izpod Golice), ki govori o ljubezenskem rivalstvu med financarjem in koroškim tihotapcem. Savinšek je gotovo dobil spodbudo v tragičnem dogodku na meji, čeprav so imena oseb druga in je tihotapec v romanu pozitivna oseba.

Prvi posnetek, ki ga je Patrizia Raveggi napravila v debatni kavarni na Knjižnem sejmu, spada še k sredici predhodne strani, sledijo pa posnetki z dogodkov zadnjega meseca. 1. žalna seja za Gregorjem Kocijanom na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. 2. France Malešič je za ponatis pri Mohorjevi družbi pripravil Gregorinov roman Zavetje v pečevju iz leta 1941 in zanj napisal predgovor (zdaj zdaj ga postavim na splet). 3. Payman Qasimian in Kazim Ashourzadek sta azilanta. Payman je Iranec in so o njem mediji že pisali, nazadnje je bil uspešen kot standup komik, Iračan Kazim Ashourzadek pa je pravkar dobil status begunca. Jože in Ljuba Terčon sta starša našega gimnazijskega sošolca Tomija iz Kranja. Za Goliškimi posnetki so posnetki s sprejema nemških štipendistov na nemškem veleposlaništvu v Vidmarjevi vili v Rožni dolini (14–19). Kolege Nado Pipan, Matija Gogala, Andreja Uleta, Draga Šabca in druge sem slikal za vpis na Commons. Zadnji štirje posnetki so z oddelčne novoletne večerje pri Šestici.

Stran 300 Medialnost in literatura,
26. novembra 2016
[uredi]

Simpozij Medialnost in literatura je vodila Urška Perenič. Helmut Schanze (prva slika) je bil plenarni predavatelj. Samo slike 20–23 niso s simpozija, ampak z vmesnega skoka v debatno kavarno v Cankarjevem domu, kjer smo z Veroniko Rot Gabrovec in Vojkom Gorjancem ob knjižni izdaji Nove pisarije kramljali o digitalnem, podatkih, odprtosti in prihodnosti. V Wikimedijino Zbirko sem na sveže naložil 17 njihovih portretov, štirje od njih se kažejo tudi v geslih o predavateljih na Wikipediji.

Simpozij je povezal Društvo za primerjalno književnost in Slavistično društvo, povezal je strokovnjake s področij literature, radia, televizije, filma, drame, računalništva, psihologije, kognitivne znanosti, nevrologije, umetne inteligence in informatike, povezal pa je tudi ljudi različnih jezikov: slovenščine, nemščine, angleščine, hrvaščine. Oba nemško govoreča sta bila poškodovana: Schanze je imel v gipsu roko, Klemens Gruber pa nogo; ta se nam je zato pridružil prek Skypa. Med vesela spoznanja spada, kako samoumevno smo sprejeli poročilo o rezultatu empirične raziskave, da ni recepcijskih razlik med branjem poezije s papirja in branjem z zaslona, čeprav še danes marsikdo prisega, da je poezija neločljivo povezana s papirnato knjigo, in da so udeleženci optimistični glede kulturne prihodnosti človeštva, čeprav nihče ne ve, kam nas bo pripeljala virtualizacija naših življenj. Pomembno je, da se nevarnosti vsaj zavedamo in se odločamo odgovorno. Jezike (slovenščino, angleščino in nemščino) smo uporabljali, recimo temu uravnoteženo, v debati pa spontano. Če zanemarimo hrvaškega kolega germanista, za katerega domnevamo, da je slovensko vsaj približno razumel, je bil edini brez razumevanja slovenščine plenarni predavatelj, ki pa je bil ves čas prisoten in se je živo vključeval v debato; njega bi preklop na zgolj slovenščino izločil iz komunikacije, simpozij pa bi izgubil mednarodni značaj. Angleški izročki in prosojnice, ki so spremljali slovenske referate, izročki s slovenskimi prevodi nemških referatov in zaporedno slovensko/angleško izvajanje so se trudili povezati govorce različnih jezikov. O izbiri jezika ni mogoče povedati kaj novega. Tokrat se je hočeš nočeš dogajala tudi ob spominu na polemike ob predlogu amandmaja za udobnejši položaj angleščine kot jezika univerzitetnega poučevanja. Dokler se ne dokopljemo do samodejnega sprotnega prevajanja, ki bo ukinilo slabšalni pomen sintagme babilonski stolp (Tower of Babel; slovenskega wikigesla še nimamo), se bomo do medsebojnega razumevanja pač spotikali vsak po svojih najboljših močeh. Lepo je, da sta Andrej Leben in Dominik Srienc referat izvedla v slovenščini. Končala sta ga s citatom tvita pesnice Marije Nagrobnigg. Pomenljivo?

Stran 299 Obdobja 2016,
13. novembra 2016
[uredi]

Obdobjem sva letos načelovala z Eriko Kržišnik. Tule so samo tiste slike, ki so približno uspele, zato ne pokrivajo celotnega simpozijskega dogajanja. Galerijo začenja igralec Nik Škrlec, čigar predstavo o številu pi smo si šli ogledat na AGRFT. Jože Krašovec je pozdravil Obdobja v imenu SAZU na otvoritvi in je pozdravil tudi otvoritev razstave o (Ne)znanem Toporišiču, ki sta jo pripravila Helena Dobrovoljc in Tomaž Toporišič. V petek zvečer smo šli na Mostec pogledat spominsko ploščo na Toporišičevi rojstni hiši (sliki 10 in 11), pele so nam Prepelice (slika 13), Toporišičeva svakinja Tereza pa je recitirala nekaj svojih pesmi (sliki 15 in 16). Zadnje slike so z zaključka simpozija. Več o njem na Centrovih straneh in v uvodnem ter sklepnem nagovoru.

Stran 298 Litija-Čatež 2016,
5. novembra 2016
[uredi]

Popotovanje kot vsako leto. Po nekaj letih smo zaradi mokrote raje ubrali južno varianto mimo Primskovega in se povzpeli celo na Zaplaz. Pridružile so se nam lektorice in Novogoričani, recitirali smo iz Levstikovih pesmi, tudi Plečniku, Badjurovim in Popotovanju se nismo mogli čisto izogniti.

Stran 297 Pri glagoljaših oz. Ali se bogme i puno vina popilo,
1. novembra 2016
[uredi]

Tokrat so slike malo nametane. Na ljubljanski železniški postaji izstopim iz gorenjskega vlaka in je za poslikat, preden se lotijo gradnje nove. Posnetki 1–6 so iz gostilne po komemoraciji v spomin prvoborca in heroja Staneta Žagarja, ki jo vsako leto prirejajo na Srednji Dobravi, letos je bil govornik Božo Repe; na posnetkih so udeleženci iz Ljubljane in domačini. Fotografije 10–12 so mi ušle s predhodne strani, pa naj bodo zdaj tule. Od 13 dalje so slike, ki so dale albumu naslov. Nastale so na potepanju po Istri, kamor smo se odpravili skupaj z mladimi, da sva z Miro pazila na Elo, medtem ko so starši plezali. Roč je kraj prve hrvaške glagolske tiskarne in Jurija Žakna, glasnika prve tiskane knjige 1482. V konobi sredi vasi niso bili prijazni z nami, toliko bolj pa lastnika apartmaja na Ročkem Polju 5 Dino in Marjuča. Nad Ročkim Poljem je na razglednem vrhu cerkvica sv. Tome. Vas Brgudac je izhodišče planinske poti na Veliki Planik in je polna spomenikov iz druge svetovne vojne, vas Lanišće pa je bila 1947 prizorišče umora duhovnika Miroslava Bulešića. Stran zaključujejo posnetki Ane in Jurija iz plezališča nad Limskim kanalom.

Stran 296 Deset let slovenistike v Budimpešti,
27. oktobra 2016
[uredi]

Kazalo slovenistične konference v Budimpešti je na Slovlitu.

Stran 295 Lojz,
18. oktobra 2016
[uredi]

Naslov strani bi bil lahko tudi Trentski Pelc, ker tja gor naju je z Miro vodil Lojz Hosner, p. d. Podskalar, ki živi na osmem ovinku stare vojaške ceste na planino Berebico, lepega septembrskega dne. Spraševala sva ga o vsem mogočem, da bi iz pogovora napravila članek za Planinski vestnik. In je nekaj nastalo, kar je zahtevalo dialektološko in etimološko kontrolo (hvala Barbari Ivančič Kutin za prvo in Silvu Torkarju za drugo). Predzadnja slika kaže spominsko ploščo sredi vasi Trenta, na rojstnem kraju Baumbachove pripovedke Zlatorog (gl. tudi ljudsko pripoved o Zlatorogu na Wikiviru; pa še eno). Zadnja slika je posneta nerodno med latami vratic na znamenju Pri cerkvi, prikazuje pa žalostno smrt tistega Antona Tožbarja, p. d. Špika, ki mu je medved 20 let prej odtrgal čeljust. Tožbar je tudi literarna oseba v romanu Pet mož gradi pot Gustava Renkerja.

Stran 294 Obrazi in obličja,
27. septembra 2016
[uredi]

Slike od 0 do 9 so z otvoritve spominske plošče Jakobu Alešovcu na Skaručni. Zgodila se je v okviru 17. Kopitarjevih dnevov, ob tej priložnosti sem imel nagovor, kakor tudi Marjeta Žebovec (slika 8). Organizatorja Rada Čuka žal nisem ujel v objektiv. Na sliki 10 je Domen iz Maribora, ki je našim študentkam pred skoraj desetimi leti kot osnovnošolec pomagal pri prvih korakih na Wikipediji in na Wikiviru; zabavno izkušnjo z njim popisujem v predavanju na TEDx, srečala pa sva zdaj prvič po zagovoru nekega starega magisterija v Mariboru. Posnetka 11 in 12 sta z žalne seje za prof. Zadravcem, kjer je med drugimi govoril Ignacij Voje (najina nagovora sem naslovil Za Frančkom in Nagovor na žalni seji za Francem Zadravcem). Tudi zadnji trije posnetki na tej strani (49, 50, 51) so povezani z Zadravcem: s Petro Vide Ogrin sva se odzvala vabilu vdove Olge, da na Prulah pokukava v njegovo rokopisno zapuščino, ki jo želi shraniti na SAZU. Kip Toneta Seliškarja se je pojavil pred fotoaparatom pred šolo, ki je poimenovana po pisatelju, na poti nazaj na Aškerčevo.

S Francetom Novakom in Markom Jesenškom smo se družili po občnem zboru Slavističnega društva Slovenije. Namesto društvenih finančnih zadreg smo v misel in besedo jemali Jožeta Toporišiča, naslovno osebo svežega zbornika Toporišičevo leto, ki ga je uredil Marko.

Sredico od slike 16 do slike 37 sestavljajo posnetki s partizanskega mitinga na Pangršici. Z Miro sva tam po zaslugi Damjana Renka in Lada Nikšiča dobila zlato plaketo ZB za vpisovanje partizanskih spomenikov na Geopedijo. V zbirki jih je zdaj blizu 700, počasi se k popisovanju spravljajo tudi ljudje po drugih koncih Slovenije, začetno zasebno pobudo je zdaj posvojila borčevska organizacija. Pela je Marjetka Popovski, otroci so izvedli plesno točko, skeč in recitirali, udeleženci z drugega roba trajnostne lestvice pa smo si privoščili golaž in pivo.

Slike 38–48 so z vsakoletne trgatve pri stricu na Veselici nad Metliko; in s poti nazaj domov. Grozdje je bilo letos lepo, k dobremu razpoloženju je prispeval odojek, ki ga iz pietetnih razlogov ni na sliki.

Stran 293 Hrvaški september,
16. septembra 2016
[uredi]

Najprej je v MTB-transdinarski tekmi na Hrvaškem zmagal Luka Tavčar iz Žirov, polbrat naše Ane (slika 2; gl. tudi). Potem je Zvonko Kovač v Velenju v vili Bianca iz rok Iva Stropnika prejel Pretnarjevo nagrado (slike 3–12). Za zbirko fotk na spletišču Commons sem poslikal še druge velenjske nagrajence. In glasbeno skupino Tosca Beat. Celotno velenjsko prireditev je veliko bolj profesionalno dokumentiral Jurij Vižintin. Naslednji dan se je z nagrajencem v tržiški knjižnici pogovarjala Urška (slike 13–16). In potem je bilo treba na Cres še po zadnji kos poletja (slike od 14 do konca). Prvi postanek je bil v vasi Filozići; šele doma sem se poučil, da domačin Igor Zlatkov ni samo izdelovalec umetnin in spominkov, ampak da tudi dobro kuha. Mlada družina iz Berlina se je slučajno ujela na sliko po večerji. Ja, na prvih dveh slikah je pa naša Ela.

Stran 292 Jurčkove Jane šesti križ,
27. avgusta 2016
[uredi]

Naša soseda Jana Pogačnik je na svojo šestdesetletnico povabila sosede, sorodnike in prijatelje. V 50 metrov oddaljeno gostilno na Srednji Dobravi. Vse najboljše, Jana!

Draga Jana, dvakrat trideset je let naokoli.
Če še tako bi radi – mlajši mi ne bomo nikoli.
Sicer pa: kdo le voče tista mlada nora leta,
ko nas hormoni gonijo in življenje z nami opleta?
Predajmo boljši se usodi: letos kakor lani
udobno na balkonu prepustimo se nirvani.

Njeni vnukinji Nika in Neja (na slikah od 42 dalje) imata v teh albumih že rezerviran prostor, gl. posnetek izpred enajstih let (in še enega) ali iz leta 2009.

Stran 291 Kakor siva skala sred viharjev,
27. avgusta 2016
[uredi]

Prvi posnetek ima v Picasi številko 0: po projekciji filma o Tonetu Pretnarju v tržiški knjižnici smo napravili eno skupinsko. 1: Rezka Švab je bila nekoč oskrbnica v planinski koči na Kofcah. 2: Z Zvonkom Kovačem in njegovo Ano smo bili na kosilu na Taležu nad Ribnim. Šele čez nekaj dni sem izvedel, da je Zvonko letošnji Pretnarjev nagrajenec. 5: Vidičeve z Zgornje Dobrave sem srečal na nedeljskem sprehodu. Posnetki 6–22 so s kolesarjenja od Doba pri Domžalah preko Sv. Trojice na sv. Miklavža in preko Moravč nazaj, opis je na Geopediji. Literarni posnetki so tisti s pesnikom Jožefom Virkom (slika 6, ta je posodil verz za naslov te strani v albumu) in Danetom Zajcem (slika 10). Slike 23–26 so z obiska pri mladih v Žireh. Slike od 27 do konca pa so vse s potepanja po Trenti in s poti tja in nazaj. Spala in zajtrkovala sva v Kekčevi domačiji v Zadnji Trenti, ki jo vodi nekdanji alpinist Mitja Lo Duca (slika 57). Prvi dan sva šla po lovski poti od Pri cerkvi na lovsko kočo Staro Utro (slika 36) in potem po razbitem terenu skoraj do vrha Plešivca (slika 43). Na srečo je na najbolj zaraščenih delih med borovci z žago napravil prehode 71-letni Lojze Hosner (Podskalar), ki živi na osmem ovinku stare italijanske ceste na Staro Utro in sva ga slučajno srečala ob povratku, nad 18. ovinkom (slika 47). Dva prijatelja je peljal na Srebrnjak, kjer je svojčas pasel ovce in pozna vsak kamen. Z njima, Heleno in Domnom, oba sta biologa (slike sem na njuno željo zbrisal iz galerije), sva se potem srečala ob pivu in dobri hrani v gostilni Metoja (Trenta 19 a). Naslednji dan je bil manj naporen, ogledala sva si tri zapotoške slapove (59–61) v Zadnji Trenti; do zadnjega, največjega in najlepšega, je bilo treba malo poplezati. Zadnji štirje posnetki imajo opraviti s smrtjo lovcev, vodnikov, vojakov: memento mori.

Stran 290 Mati, podaljšan macchiato bi,
10. avgusta 2016
[uredi]

Vse so z enega samega kolesarjenja v Zasavju: iz Renk do Polšnika in nazaj čez Tepe. V Konjšici sta živela dva umetnika, pesnik Anton Medved in glasbenik Carlos Kleiber. Prvi ima infotablo, drugi pa spominsko sobo. Na Polšniku je prijazna in dobra gostilna, v Tepah imajo kulturni skedenj s klavirjem in drugimi inštalacijami. Napis v cerkvi se nanaša na hčer bratranca našega Valvasorja, ki je tu pokopana.

Stran 289 Smrt fažizmu,
10. avgusta 2016
[uredi]

5. avgusta 1941 je bil na Vodiški planini nad Kropo ustanovljen Cankarjev bataljon in vsako leto je tam okrog tega dneva proslava. Slike niso podnaslovljene, ker ljudi ne poznam, od znanih pa so Mitja Štupnikar, Damjan Renko (1), Drago in Zvonka Terlikar (15), zakonca Žakelj (23), Lado Nikšič (29), Milan Štibelj (30) z Zlato (31), Skirarjev Blaž (Cvetko) (32) z Ivanom Krivcem (33), župan Ciril Globočnik (34).

Stran 288 Žeje ne boš trpel, če boš denar imel,
5. avgusta 2016
[uredi]

Prvi posnetek: sestanek v NUK-u (Damjan Huber in jaz v žoltih majicah zastopava Obdobja, v črno-beli kombinaciji pa so desno od naju Marjan Rupert z rokopisnega oddelka, Janko Klasinc v imenu dLiba, ravnateljica Martina Rozman Salobir in za PR Žiga Cerkvenik) je bil namenjen premisleku o proslavi Cankarjevega leta 2018. Posnetki 1–4 so s pokekčevskega piknika pri Hermanu v Volavju. Otvoril ga je sosedov Žare s predavanjem o ljubezni in razlago skulptur v svoji uti, oblikovani kot prebodeno srce (gl. posnetek izpred nekaj let). Udeležence sem dovolj slikal že za prejšnji list v albumu, razen družine Kučuk-Stritar (Mojca, Blaž, Lučka), ki jih pa tule. 5: naša Mojca in Borut na kosilu pri Marički, 6–8 ljubljanski prosilci za azil s prenosniki, ki so jih podarili Mestna občina Ljubljana, gimnazija Franceta Prešerna v Kranju, Gorenjska banka in podjetnik Luka Manojlovic iz Nove Gorice. 9: Anja Šircelj je delala pri meni diplomo, tokrat pa sva imela pogovor na zagorski ETV, ki so ga postavili tudi na Youtube. 10–16: na pogrebščini po pogrebu našega učitelja Franca Zadravca, ki je bil v družinskem krogu, je govoril njegov prijatelj in kolega Ignacij Voje. Naslednji dan je bila na SAZU žalna seja, kjer se je govornikom v imenu družine zahvalil sin Dušan Zadravec. Posnetki od št. 18 do konca so s kolesarjenja po jugozahodnih pobočjih Kuma. 29-kilometrsko turo s kakimi 700 metri vzpona plus eni uri hoda na do ričeta in jote na vrhu sem vpisal na Geopedijo. Oskrbnik Ledinek je bil lani nagrajen za najboljšega planinskega oskrbnika, letos pa zato, ker je zmagal s prevelikim naskokom, ne sme sodelovati – demokratično, ni kaj. Gorenja vas pod Kumom je eden najbolj zapuščenih predelov dežele na južni strani Alp. Tabla na posnetku 24 je posodila naslov tejle strani v albumu. Zadnjih dveh trpinov (29, 30), ni treba posebej predstavljati.

Stran 287 Ta visoka rosojanska pot,
12. julija 2016
[uredi]

Spet po Kekčevih poteh, tokrat osem udeležencev, sami veterani, visoko povprečno starost je zbijala edino Manca Černivec. Stritar-Kučukom, ki so se nam nameravali pridružiti drugi dan od nasprotne strani, je ponagajalo Lučkino zdravje pa še zaletel se je nekdo vanje. En avto pustimo na Nevejskem sedlu (Na Žlebeh), z dvema pa gremo naprej do Stolbice. Od tod dobre tri ure vzpona do neoskrbovane koče Igor Crasso z 11 ležišči. Lep večer s peko klobase. Naslednji dan po južni strani Žrdi na bivak Marussich, glavnina vmes še po brezpotju na vrh Žrdi in čez Kaninske pode na sedlo Bela peč. Na koči Gilberti je koncert lokalne glasbe. Šoferji gremo po avtomobila v Stolbico, medtem ko glavnina sestopa. Piknik napravimo kmalu po ovinkih ob Jezernici.

Stran 286 Od Grüna do Prešerna,
12. julija 2016
[uredi]

Prvi štirje posnetki so nastali za potrebe predavanja na SSJLK. Marijino znamenje v Križankah stoji namesto spominske plošče grofu Antonu Alexandru Auerspergu, ki je tu stala do 1919. Tudi tista na Bledu (Mala Zaka) je bila porušena po razpadu Avstro-Ogrske, obe pa sta bili postavljeni, še preden so Slovenci začeli postavljati spominska obeležja Prešernu. Tudi na Bledu na tem mestu danes razpelo prav nič slučajno nadomešča nekdanje obeležje brezbožnemu pesniku. Da se temu kraju reče Pod Krasjem, vedo le še stari domačini, recimo Milka Sebanc (slika 3). Mimogrede slikam še spomenik Mihajlu Pupinu, ki je zaslužen, da je po prvi svetovni vojni Bled pripadel Jugoslaviji in ne Italiji (slika 2). Tea Letonja (slika 4) je diplomirala pri Alešu iz časopisa Kralji ulice, Janko Kos (slika 5) je prišel istega dne v kabinet 218 s Tonetom Smolejem pogledat Prešernova rokopisa, ki ju je iz ZDA prinesel Luka Zibelnik. Nekaj minut pozneje smo rokopisa predstavili v predavalnici 15 zbranim medijem in drugi publiki (slika 6). Naslednji dan si jih je ogledal še ameriški veleposlanik Brent Hartley, ki sem ga dopoldne slučajno srečal v rokopisnem oddelku NUK-a (slika 7). Kipi na slikah 8–12 stojijo na hodnikih v v NUK-u. Dva dni so Prešernove rokopise čuvali v trezorju v oddelčni knjižnici (sliki 13 in 14). Slike 15–26 so z obiska ljubljanskih prosilcev za azil na Gorenjskem. Organizirala ga je Mira. Najprej smo šli na borovnice h gostoljubni Zvonki Pretnar v Tržič, potem na Dobravo na kosilo in na sprehod po Radovljici; kip na sliki 21 je Cene Avguštin. V Šivčevi hiši je bila ravno otvoritev razstave, kjer smo srečali kustodinjo Barbaro Boltar (slika 21), imena glasbenikov na sliki 23, ki sta nastopala na radovljiškem glasbenem festivalu, sem pa pozabil – naj se oglasita, da dodam podnapis.

Stran 285 Pod Prešernovo streho,
2. julija 2016
[uredi]

Prva polovica strani (do slike 17) je z večera na Ribčevini v Vrbi 10. junija, ki ga je ob 90-letnici Borisa Paternuja pripravil Matjaž Kmecl. Igralec Anatol Štern (ja, Arturjev oče) je mojstrsko recitiral Krst pri Savici (režija Zvone Šedlbauer, lektura Ludvik Kaluža). Z devetimi posnetki udeležencev (tudi Marija Pirjevec, Mojca Seliškar, Peter Kolšek, Aleksander Skaza, Ludvik Kaluža, Andrej Jemec) sem osvežil Wikimedijino zbirko fotografij in gesla na Wikipediji.

19. posnetek (Cankarjeva posmrtna maska) je z razstave ob obletnici Slovanske knjižnice v Ljubljani, tudi posnetek Prešernovega posvetila Krsta pri Savici Luizi Crobathovi, pozneje Pesjakovi, je od tam. In ta posnetek nas vrača k Prešernu. Na sliki 21 je prva stran nove variante Slovesa od mladosti (1830), enega od dveh rokopisov (drugi je pesem Dohtar), ki je v Clevelandu naletel nanju ameriški lektor Luka Zibelnik. Njun zadnji lastnik Evgen Favetti ju je namenil Slovenskemu muzeju in arhivu v Clevelandu, v Ljubljano pa ju je Luka poslal z diplomatsko pošto, da bi Jana Kolar na njiju opravila spektralno analizo, ki naj potrdi avtentičnost dokumentov. Glede na to, kako lepo se novi varianti umeščata med doslej poznanih pet oz. šest besedilnih variant, je dvom v avtentičnost sicer izključen, lepo pa bo septembra v Slavistični reviji prebrati, kako se da z inovativno metodo spektralne analize datirati rokopise 19. stoletja; radiokarbonska analiza je za tako mlade tekste namreč neuporabna. Luka bo razložil, kako je prišel do dragocenosti in rokopisa opisal, moj del bo vzporedna predstavitev besedilnih variant in njihovi primerjalni prepisi, sledila bo Lukova statistika Prešernovega akcentuiranja, Aleševa verzološka analiza in moje zgodbe Prešernovih rokopisov. Zadnje večje odkritje Prešernovih rokopisov je iz začetka 1960. let – gre torej za redek dogodek. Rokopise postavim najbrž v Wikimedijino Zbirko, obljubljeni pa so tudi Rokopisnemu oddelku v NUK-u in Digitalni knjižnici Slovenije.

Posnetka 28 in 29 sta iz Bohinja: Kristina je v bifeju postregla s kavo, umetnostne zgodovinarje pa prosim za razlago rezbarij na stropu preddverja cerkve sv. Janeza. Na 30. sliki je spet Srednja Dobrava izza moje delovne mize. Triglav (slike 31–33) je s Tošca, spet vsakoletno sezonsko slikanje. Zadnjih sedem fotografij je s pročelja Bulovčeve hiše v Radovljici.

Stran 284 Tukaj počiva,
9. junija 2016
[uredi]

Zima se je prevesila v poletje. Prvih šest posnetkov je s turne smuke 17. maja s sedla Vršič nad kočo Gilberti (tam sem srečal nekega Christiana in ga shranil na sliko 1). Slike 6–18 so iz Logarske in Savinjske doline. Uspomeničena Fran Kocbek in Johannes Frischauf ter dekleti ob Neži (slika 10) so bili posneti pred planinskim domom, Ela (slika 6) pa v bližini. Z zgornjesavinjskim želodcem nam je v Ljubnem postregla Nuša; vidim, da geslo na Wikipediji še nima fotografije; jo že nalagam in opremljam geslo z njo. V Gornjem Gradu je bila na poti nazaj zaradi priprav na birmo cerkev odprta in sem medtem, ko je kaplan po kaplarsko z glasnim »Mirno!« ekserciral botre in birmance po cerkvi, lahko fotografiral reliefe Ivana Kacijanarja in prvih ljubljanskih škofov w:sl:Žiga Lamberga, Urbana Tekstorja in Krištofa Ravbarja (slednja mi ni dobro uspela in je tu ni) v preddverju. — Lojzeta s Pristave pri Tržiču (slika 19) priporočam pri težavah s čmrlji: zvečer jih iz gnezda kje pod streho pobere v čmrljnjak in jih ponudi kmetom, ki jih potrebujejo za opraševanje paradižnika. Fotke od 20 do 36 so z dvodnevnega skoka na Cres. Severno od mesta sta dobro uro veslanja oddaljena dva lepa zaliva, enemu se reče Žakenj (lahko pa je to le uvala Propovedna?), drugi pa je uvala Draženj pred rtom sv. Blaža, ki je imel nekaj deset metrov nad zalivom tudi svojo cerkvico, dokler se ni podrla. Južno od mesta je vse do Valuna peščenih zalivov pod terasami z oljkami še več, dostopni so v glavnem samo z morja. Štiri kilometre pred mejnim prehodom Sočerga tabla usmeri proti pokopališču pri cerkvi sv. Lovreča. Zanimiva je istrska hrvaško-slovensko-italijanska mešanica na nagrobnikih (zadnji dve sliki). Naj povem še to, da sem odlomil rampo na mejnem prehodu Sočerga. Nedavno so jo premontirali tako, da se potnik ustavi tik za njo, da lahko pomoli osebne dokumente policistu za okencem. Ko ta dokumente vrne, voznik spelje in spregleda, če uslužbenec rampe slučajno še ni dvignil. Menda se lômi rampe kar vrstijo in človek se vpraša, ali je (mimo površnosti voznikov) za to kriva šlamparija načrtovalcev naprave ali potreba po utrjevanju pomena meje kot točke zaustavljanja namesto točke prehajanja.

Stran 283 Abrahamova vojska,
16. maja 2016
[uredi]

Dobravska gostilničarka Marička Jakša je dopolnjenih 50 proslavila v dvorani kulturnega doma na Lancovem. Ob tej priložnosti je nastala tale grafomanija:

Marička naša radoživa
po petdesetem še – uživa,
cel svet ureja izza šanka,
dobravska je blagovna znamka.

Imen portretiranih gostov nisem dodajal, ker bi se lahko kje zmotil in ker nočem preveč izzivati zamerljivega slovenskega zasebnovarstvenega zakona, čeprav so nekateri od njih poznani v javnosti in so zanimivi za lokalni enciklopedični popis. Naj povzamem: bil je dober žur do jutranjih ur. Slike marljive Maričkine družine so od 22 do 27. Zadnjih šest fotografij je z nedeljskega izleta iz Hrastovelj k obrambnemu stolpu iz 11. stoletja nad Podpečjo. Ela je gor grede spala, dol grede pa je trgala glave rožam ob poti.

Stran 282 Cvetje v zimi ali Slovo od mladosti,
12. maja 2016
[uredi]

Naslov sta tej strani v albumu dali prva fotografija cvetočega drevesa po obilnem spomladanskem sneženju in tri fotografije neznanea abrahamovca z Bohinjske Bele proti koncu strani (22–24), vse prizivajo v zavest probleme z minevanjem, kot jih tematizira slovenska literarna klasika (Cvetje v jeseni, Slovo od mladosti). Na ljubljanski železniški postaji vstopam in izstopam; ob petkih in ponedeljkih je tu veliko študentk, ki se s kovčki ali nahrbtniki odpravljajo nazaj v provinco ali iz nje prihajajo (slika 1). Ograja na sliki 2 je z Zvoha, naslednjih pet posnetkov (3–7) pa s prvomajske smuke po nekdanjem smučišču Kobla: veselima Mariborčankama sem svetoval pri parkiranju na zasneženi cesti, Kmetije pod Črno prstjo na sliki 7 sem nekoč s tega konca že slikal, Črno prst (slika 6) tudi. Kmetija Pr Mrako (slika 8) je na Kolodvorski 5 na Bledu. Fotke 9–14 so bile posnete ob obisku Azilnega doma v Ljubljani. Muhamed iz Sirije (10 in 14) je založnik in pesnik, drugi pa so vse mogoče. V domu nimajo internetnega priključka in tudi televizije ne; in kuharja imajo menda slabega – da se slučajno ne bi razvadili in želeli še koga pripeljati sem. Slovensko se je v dveh mesecih najbolje naučil Hasan.

Na Košuti je bila 7. maja zjutraj dobra smuka (slika 15), z nje posnetek Košutice. 18&ndash21 so bile posnete s poti Kupljenik&ndashBabji zob. Ime vasi seveda spomni na Budalovo zgodovinsko povest Križev pot Petra Kupljenika, ki jo imamo na Wikiviru v obeh izdajah, tudi revijalni v LZ. Na 25–27 je seveda naša Ela; staršev nisem nič vprašal za dovoljenje, če smem slike objaviti na spletu; če me kdo prijavi, bi me bila država dolžna v skladu z noro domačo zakonodajo preganjati. Čop, Prešeren in Bleiweis z naslednjih kranjskih slik (28–32) me ne morejo prijaviti in jim tudi na misel ne bi prišlo. Lahko pa se najde pismouk, ki bo zahteval izrecno dovoljenje kamnoseka, ki je obnovil vodnjak. Tudi Eva Premk Bogataj najbrž ne bo huda, ker sem mimogrede za opremo članka Pot Jeprškega učitelja na Wikipediji v okivur zbirke naših literarnih poti posnel še z infotablo o njeni babici, literarni zgodovinarki Marji Boršnik in gozdno izposojevalnico knjig (33 in 34). Tihčev spomenik Cankarju na Trgu republike (35) ima poleg pisateljevega podpisa (26) še citat »Moje delo je slutnja zarje«. Preoptimistično za današnji čas, ne bom zavajal s posnetkom.

Stran 281 Dovolj smo gospodinjile,
20. aprila 2016
[uredi]

Slika 0: V Državnem svetu je dobro kazalo z wikipedijsko pobudo za odpravo trapastega 44. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (gl. Spremembe zakona o kulturni dediščini), pa nazadnje ni bilo iz vsega skupaj nič (gl. tudi moj članek 44. člen na Wikiverzi). Nadaljnje bele slike: sneg je to sezono zapadel pozno in se zgodaj poslavlja. Lepa je bila tura na Škrbino v Bohinjskih spodnjih gorah, s spustom v Ukanško suho, ki je nismo poznali. Jure in Nejc sta hotela v enem dnevu opraviti s triglavsko magistralo, pa sta neučakana že na začetku zgrešila in se pomotoma vzpela na Vogel, tako da sem ju dočakal na Konjskem sedlu; potem sta skočila še na Podrto goro in Zeleni vrh. Grafit na Metelkovi na sliki 15 je posodil stavek za naslov tele strani v albumu. O produktivnosti imam drugačno stališče kot pisec oz. piska. Le zakaj bi moral nanjo gledati iz perspektive kapitalističnega izkoriščanja namesto iz perspektive osebnega užitka in njene koristi za javno dobro? Slike 16–18 so s ture na Stol po dolini za Srednjim vrhom, kjer tudi še nisem hodil. Neznani par, ki se je pripeljal nasproti, me je prijazno pozdravil, ker sta me imela za Roka Medjo :) Slika 19 in 20 sta s predavanja bibliotekarjem (gl. prosojnice) v prostorih NUK-a na Leskoškovi ulici. Sliki 21 in 22 sem posnel po igri lokalne gledališke skupini na Srednji Dobravi. Igrali so komedijo Matjaža Zupančiča Reklame, seks in požrtija. Slike do konca so od danes. Triglav s poti na Križ slikam vsako leto, pa sem ga še letos. Že pred šesto zjutraj je bilo pri koči pod Peričnikom v vratih vse razsvetljeno, polno ljudi in vozil. Mislil sem, da ima policija ali gorska reševalna služba manevre, pa se je naz grede razodelo, da snemajo reklamo – ne, kapitalizem se še čisto nič ne poslavlja. Na poti domov sem slikal še novi kip Mimi Malenšek v Podbrezjah (pa še enkrat Mauserja tik zraven, ker je bila svetloba boljša kot zadnjič.

Stran 280 Kozliček je preživel,
22. marca 2016
[uredi]

Prvih deset fotk je iz Zanigrada, kamor smo se z Elo podali na izlet iz Hrastovelj, medtem ko so njeni starši plezali v Ospu. Na št. 1 nas je s flancati in vinom prijazno pogostila Dorjana Toskan, ki ima tudi ključ cerkve sv. Štefana z lepimi freskami iz 15. stoletja (gl. Zadnikarjev opis. Slike 10–13 so s fotografiranja za Wikipedijo: Majda Kne je v kabinet 218 na FF pripeljala režiserja Toneta Freliha in literarnega zgodovinarja Andrijana Laha, ki so se zadnjič udeležili pogovora o žanrski literaturi v Konzorciju; naslednjič pripelje še Katarino Bogataj Gradišnik. Posnetki 14–19 so s protesta proti rasizmu in fašizmu v Ljubljani. Mira in Špela sta tu srečali svoje učence iz azilnega doma, za Wikipedijo pa sem ujel v objektiv še aktivista Uroša Lubeja. Nadaljnji posnetki dokumentirajo lepe vzpone na Begunjščico, Begunjsko Vrtačo in Rodico ter smuko z njih. Prekinjajo jih trije z Zgornje Dobrave. Kozličku, ki še nima imena, je po rojstvu slabo kazalo, a je preživel. In to je pri Slovencih že veliko, zato sem ga dal v naslov tele strani v albumu.

Stran 279 Ljudje z rano,
9. marca 2016
[uredi]

Prvi štirje posnetki so s sveže zasneženih Mrežc nad planino Lipanco, posnetek 4 je iz Zajzere, od koder smo se povzpeli do pod Škrbine Prednje Špranje, potem pa zaradi razmočenega snega obrnili. Begunjščico in Stol rad fotografiram z okna svoje delovne sobe, kadar se igrata z oblaki. Posnetka 7 in 8 sta s pogovora o žanrski literaturi v knjigarni Konzorcij, ki ga je vodila Majda Kne; z Majdo se poznava iz kranjske gimnazije, ki jo je obiskovala leto pred mano. Sliki 9 in 10 sta iz Geodetskega inštituta v Ljubljani oz. izpred njega. Miro Pencelj mi je pripravil zračne posnetke Dobrav iz let 1954, 1976, 1996 in 2006, ki jih bom postavil na dobravsko spletišče; preslika jih lahko obiskovalec zastonj, so pa take preslikave slabe in komaj uporabne; kvalitetno jih preslikajo sami za neskromnih 40 eur, česar si pa kot aktivist prostega dostopa do podatkov, ki so bili pridobljeni z davkoplačevalskim denarjem, nočem privoščiti. Na poti z Geodetskega inštituta sem slikal še Lihartovo ljubljansko prebivališče (sliki 11 in 12). Naslednjih osem posnetkov (13–20) je s protesta na Kotnikovi ulici, pred azilnim domom, proti rasistični politiki do beguncev. Za Wikimedijino Zbirko sem slikal Boštjana Lajovca, kar tako pa njegovo nekdanjo sošolko na slovenščini Heleno Vovk (bil sem mentor njunemu letniku), Alenko Resinovič in Mileno Blažić. Tudi Andreja Mašero (slika 20) sem postavil na Commons. Posnetek 14 spremljajo verzi, prepisani z nekega protestniškega plakata, ki se nanašajo na rasistično odločitev učiteljev kranjske ekonomske gimnazije, da ne sprejmejo šestih begunskih otrok. Naslednja dva posnetka sta z meglene ture na Srenjski preval, na predzadnjem je naša Ela in na zadnjem Kosovelovi verzi na nekem vrtu v Žireh, slikani čez ograjo. Dali so naslov tejle strani v albumu. Besedilo Intronacionale mi je za tole objavo poslal Andrej Rozman Roza. Uporabil sem ga že na predavanju. Je v prostem dostopu, vendar za razliko od fotografij tule, ki so postavljene pod licenco CC BY, ni za prosto uporabo. Za morebitno nadaljnjo uporabo je treba vprašati avtorja.

Stran 278 Hvalen budi Jezuš Kristuš,
19. februarja 2016
[uredi]

Slike 0–8 – končno sneg! Z Borutom (slika 5) sva ga šla proslavljat na Dovško Babo, kjer sem za posnetek prosil mojstranškega gorskega reševalca Janez Brojana (slika 8). Naslednji trije posnetki (9–11) so z Lepe špice (Cima bella) nad Ukvami v Kanalski dolini; tja sva šla z Miro. Andraž Jež (slika 12, gl. npr. (COBISS)) se je pustil slikati v lokalu za Filozofsko fakulteto. Vsi nadaljnji posnetki (od 13. do konca) so nastali na poti v Toplice Sv. Martin na Muri v Medžimurju in nazaj domov. Tja grede je bil postanek pri Sveti Trojici v Slovenskih Goricah, ki kulturno živijo od Alojza Kraigherja, Ivana Cankarja, Oroslava Cafa, lahko pa bi dodali vsaj še Ožbalta Ilauniga iz bližnjega Lenarta, ki je bil menda predloga za Kraigherjevemu Kontrolorju Škrobarju. To kar so za Celje Celjski grofje, so za Čakovec bani Zrinski: oboji so v spopadu s Habsburžani potegnili ta kratko. Toplice, ki jih Garmin še ne pozna in zavaja popotnika na stranske poti Železne Gore, se ponašajo z življenjsko filozofijo Rudolfa Steinerja, ki je bil rojen blizu Čakovca (in ki je mdr. vznemirjal tudi Alojza Gradnika). Ker mi je tuja tako Steinerjeva ezoterika kot njena sodobna turistična izraba, nimam na to temo nobenega posnetka. Pač pa sem ponovno fotografiral Franca Miklošiča v Ljutomeru; stari posnetki so bili namreč na klasični film in jih še nisem digitaliziral. Medtem so meščani naročili še kipe Radoslava Razlaga in Karla Grosmana (starega očeta Mete Grosman). Predzadnji posnetek (slika 33) informacijske table na mestu prvega velikega slovenskega političnega zborovanja leta 1868 nas spomni, da se je slovenstvo začelo na ljudski, množični ravni (bilo je 7000 udeležencev) dogajati šele globoko v drugi polovici 19. stoletja.

Stran 277 Ako greš po cesti, ki pelje iz Kranja v Tržič, prideš v slabih treh urah do župnijske vasi Križe,
10. februarja 2016
[uredi]

Slika 0 – je bila posneta iznad kamnoloma v Kamni Gorici; na povečavi se vidi naša hiša na Srednji Dobravi.

Slike od 1 do 18 so s poti na Kozjansko, v Straško Gorco pri Prevorju, kamor sva šla z Miro k Plankovim kupovat traktor TV 420. Kraji so nama bili čudno znani in doma sva ugotovila, da sva prav tam pred petimi leti že kolesarila (gl. 133. stran tega albuma). To so kraji razbojnika Guzaja, ki je postal, tako kot vsi razbojniki, hvaležen literarni predmet, in zgodovinske romanopiske Ane Wambrechtsamer; vseh znamenitosti ob poti zato nisem še enkrat slikal. V Repušu tabla usmeri v muzej na prostem z imeno Kozjanska domačija. Jurklošter je še vedno zanemarjen tako kot leta 2009. V Laškem so imeli ravno pustni sprevod.

Slike od 19 do 25 so s predstavitve ponatisa Lavtižarjeve zgodovinske povesti o turških vpadih Junaška doba Slovencev (1936) v Križah, kjer se povest dogaja. Prvi stavek povesti je dal naslov tej strani v albumu. Za ponatis redke knjige sem napisal spremno besedo in v nagovoru primerjal begunsko izkušnjo Slovencev iz 15. in 16. stoletja z današnjo ter apeliral na krščansko sočutje z ljudmi, ki so bili prisiljeni zapustiti vse, da bi preživeli. Prireditev je bila ob slovenskem kulturnem prazniku. Lado Srečnik je zanjo pripravil razstavo Križe nekoč in danes, tržiški župan Borut Sajovic je recitiral Prešernovo Elegijo svojim rojakom, Jožica Koder je povest jezikovno posodbila, zraven nje (slika 21) je direktorica knjižnice Toneta Pretnarja v Tržiču Marinka Kenk Tomazin. Dogodek je pripravil Janez Kavar, poznan po Kriških prigodah (COBISS) in še čem, ime zgodovinarke zraven sem pozabil in jo osramočeno prosim, naj mi ga zaupa še enkrat. Igor Mokorel je gimnazijski sošolec, zdaj sodnik.

Stran 276 Gospod, o Bog, saj vemo, da si z nami,
1. februarja 2016
[uredi]

Stran 275 Pri Almi in Celjskih: Zvečer pa na Vodiško planino,
17. januarja 2016
[uredi]

Slika 0 – Franc Kosel, nedavno upokojeni profesor Strojne fakultete UL pred vhodom na FS, slika 1 – Anja Nikolavčič načrtuje magisterij iz prostora v slovenski kmečki povesti. Slike 2–22 so z novoletne oddelčne ekskurzije v Celje. O Almi Karlin nam je pripovedovala Barbara Trnovec, mi pa smo poznavalki nevzgojeno vpadali v besedo z vprašanji in svojimi mnenji. Teme so bile seveda vroče: njena izbira nemščine in posledično manjša naklonjenost slovenskih rojakov za njeno mitizacijo; ker ni bila lezbijka, tudi na zavzeto pozornost aktivistk ne more računati. Jo bo mogoče kdaj vpisati med deset največjih svetovnih popotnikov? Trenutno je tudi med prvimi tridesetimi še ni, gl. članek v časopisu TheExpeditioner. V opravičilo sem pravkar vpisal v Almino geslo na Wikipediji njeno knjižico o Karlinovi, zraven pa še nedavno izšli strip o popotnici, ki sta ga podpisala scenarist Marijan Pušavec in risar Jakob Klemenčič (gl. še oglas na Dobreknjige.si). Popravil sem napačne datume njenega rojstva in smrti, ki so se pritihotapili iz avstrijskih enciklopedičnih virov, popraviti jih bo treba še v drugojezičnih geslih o popotnici. Mimogrede: Almin kip v Celju si lahko ogledamo samo na tujih Wikipedijah (npr. na nemški), na slovenski pa zaradi naše zaribane avtorske zakonodaje, ki ne pozna svobode panorame, ne.

Naših kolegic na slikah ni treba posebej predstavljati, prijazna kustosa, ki sta nas vodila po podzemlju Knežjega dvora in po razstavi o Celjskih grofih (kdor ni poslušal, lahko prebere o njih obširen članek o grofih na Wikipediji), Jure Krajšek in Rolanda Fugger Germadnik, sta na slikah 10 in 11, za razlago motivov na reliefih od 12 do 16 prosim poznavalce. Kulturni obhod Celja naj bi zaključili v erotični galeriji Račka, ki pa je bila zaprta, namesto nje so tu posnetki iz razstavnih prostorov eno nadstopje nižje v Kvartirni hiši (20 – Alma, 21 – improvizirana varianta Ameriške gotike z galeristoma v glavni vlogi in 21 – vhod v Kvartirno hišo, kamor je zahajal k svoji problematični ljubici Alfred Nobel, ko je ta še živela v Celju).

S turne smuke na Prevalo nad Žlebmi nimam posnetkov, ker sem fotoaparat pozabil v avtu, pa tudi vreme se je skazilo, le posnetek Ponc s ceste (slika 23). Slike od 24 do konca so s podelitve nagrad najbolj zavzetim pohodnikom na Vodiško planino nad Kropo. Podelitev je bila v Partizanskem domu na planini. Mira je bila s 177 vzponi (dobrih 500 m vzpona) med ženskami druga, prehitela jo je Juretova sošolka Mojca Valič. Drago Terlikar je Mirin bratranec, servisiral je jeseniške hokejiste, sicer pa je kolesar in tudi "vodičar" s po štirimi vzponi dnevno. Možak na sliki 35 je slučajno prav tedaj praznoval svoj 60. rojstni dan, Lara in Manja, nečakinji oskrbnice Hajdi iz Bohinjske Bistrice sta kelnarili, fanta na sliki 37 in 38 sta igrala in prepevala, vesela zelena bratovščina z zadnjih dveh slik je ostala v koči menda do jutra; če bo čas, postavim nekaj njihovega muziciranja in prepevanja, ki po ekstatičnosti ni bilo daleč od scen v Prežihovi Jamnici, na Youtube.

Stran 274 Na Gori se že "ta dolga" zvoni, midva pa se še odpravila nisva,
9. januarja 2016
[uredi]

Naslov je stran dobila iz Tavčarjevega Cvetja v jeseni, LZ 1917, nanaša pa se na drugi posnetek. Primernih stavkov je v povesti za potrebe literarnega pohodnika na pretek, npr.: "Hodil sem od Jelovega brda proti Malenskemu vrhu ter kakor vselej, kadar sem stopal po ti poti, jemal vase lepoto pokrajine." Ali pa "Pod Malenskim vrhom sva obstala na mestu, ki mu pravijo „Na Poklonu“. To je tratina sredi gozda, odkoder se vidijo štiri cerkve. Za tabo Mati Božja na Gori, pred tabo Sv. Martin v Poljanah, na eni strani Čabrače, na drugi Gabrška gora. Kaki svetniki so tam, tega vam danes ne morem več povedati. V prejšnjih bolj pobožnih časih so ljudje na tem mestu obstajali in se proti vsaki cerkvi poklanjali." Tudi naslednji trije posnetki so iz teh krajev: Jelovo brdo, kjer gospodarijo Presečnikovi, je v naravi Gorenja Žetina. Ko sem gledal, ali ima Wikipedija kaj o Rupnikovi liniji, ki je tekla čez Blegoš in se z enim od njenih bunkerjev začne tale stran (slika 0), sem v članku našel svojo fotografijo istega bunkerja iz leta 2011, ki jo je Sporti postavil v Zbirko. Slika 5 je s proslave 50-letnice naše tajnice Branke Kotnik (več slik je na oddelčnem spletišču), na naslednji pa sta Aleksandra Derganc in Ada Vidovič Muha po seji Slavistične revije. Fotograf Tihomir Pinter (slika 7) me je obiskal, da sva v Zbirko postavila tri njegove portrete Vladimirja Kavčiča. Svoj portret Tihomirja Pinterja sem postavil v Zbirko; kdo pa napiše na Wikipedijo članek o mojstru, ki je poznan po fotografijah slovenskih umetnikov in pisateljev?

Posnetki 8–11 so s Pokljuke in iznad Žirovnice, dvanajsti dokumentira slovensko žično mejno norost v Metliki, 13–16 so s silvestrske Kriške gore in Tolstega vrha nad Tržičem; Ana in Primož nista imela fotoaparata in sta me prosila za fotko; če me ne bi, bi ju nagovoril sam :) 17–21 so bili napravljeni v Žiganji vasi pri Irmi in Reinhardu. Zavetišče na Kalu (slika 22) je na poti iz Tržiča proti Kofcam. 3. januarja je naša Ela dopolnila eno leto, na zadnji od treh slik je s svojim stricem Lukom Tavčarjem v Žireh. Metod Staroverski (slika 27) je gostilničar iz Krope, z Miro sva ga srečala na poti na Vodiška planina; ta ima planincu na izbiro zavite in tudi ravne poti :)

Stran 273 ISIS d. o. o.,
19. decembra 2015
[uredi]

Slike 3–8: V Dobovi so sami slavisti: zadnjič sem naletel na Marjanco, tokrat sta se razkrili dve nekdanji študentki (ju ni na slikah) in Nicolas Hanot iz Belgije, ki je trenutno lektor za francoščino na FF UL. Prostor, na katerem stojijo šotori, je zdaj asfaltiran, mogoče delo teče nekoliko bolj rutinirano, glavne pomanjkljivosti pa so ostale. Ni ozvočenja niti pripravljenosti, da bi prišleke (in prostovoljce) obveščali, kam gredo zdaj, koliko časa bodo ostali, kam gredo naprej. Vedno se najde kak policist, ki vidi svoje poslanstvo v tem, da se zadira nad ljudmi, jih priganja ali celo peha, čeprav ni nobene potrebe po naglici. Begunci bodo polegli po dekah, policaji pa bodo spet brezdelno postajali pred šotori. Delajo v glavnem prostovoljci, med plačanimi vodji izmen pa niso redki taki, ki pridejo delat samo zmedo z navzkrižnim ukazovanjem, ki naj bi jim utrjevalo avtoriteto. V enem šotoru begunce "razorožujejo": škatle, ki jih praznimo v kontejner (vse v zvezi begunci se definira kot "kužno"), so polne ščipalk za nohte (res nevarno orodje), ogledalc, pilic, zobnih krem (potencialni eksploziv?), britvic za osebno higieno, kosov oblačil, nov, še ne uporabljen šotor (so bile nevarne njegove zložljive palice?), neodprtih konzerv. V šotorih, kjer so jedli, je še več napol izpraznjenih konzerv, kartonov z mlekom, kosov kruha, plastenk z vodo, ponošenih čevljev. Res delajo malomarno s hrano, ampak saj bi lahko nacija, ki zna izvesti Planico, delitev hrane organizirala bolj profesionalno in bolj racionalno, če bi to hotela. Tako pa "nadrejeni" pravijo: zanje je že dobro ali: saj se imajo čisto v redu – kot da so si prišli v Dobovo privoščit le malo taborjenja. Ravnamo mi kaj boljše s hrano? Bogve kam so pred dnevi, ko smo imeli prednovoletno zakusko, stresli ostanke kanapejčkov in peciva, kam zlili nepopito natočeno penino? Beguncev nisem fotografiral, ker je to prepovedano, ko gredo skozi špalir in je treba hiteti z delitvijo hrane, pa tudi priložnosti ni prave. Tudi pogovarjati se z njimi ne bi smeli, čeprav (ali pa ravno zato, ker) se šele v komunikaciji lahko pokažejo v svoji človeški podobi, ne pa kot velika temna, neznana in nevarna gmota. Dva Afganistanca z gladko angleščino sta se zanimala za organizacijo prostovoljskega dela z begunci, ga z naklonjenostjo komentirala in trezno reflektirala perspektive beguncev v Evropi. Doma imajo porušeno, miru ni na obzorju, nekam pač morajo. Aja, manjka čevljev 41.

Slika 9 je dala tejle strani v albumu naslov. Jo bodo vohunski iskalniki indeksirali in bodo varnostno paranoidni prežuhi zahtevali njen umik? Bomo videli. Slike 10–13 so s protesta proti okupirani Sloveniji. Spet je na delu paranoja ali pa gre za drago maščevanje za hrvaško nagajanje z begunci pred meseci in za arbitražno izigravanje. Bregovi nad Kolpo so na obe strani meje neprehodni, pa kljub temu po dolini ob reki napenjajo žico z razirkami. Proti beguncem je že ne postavljajo. Alenkin stari oče na plakatu na sliki 13 je tudi moj stari oče; v tem albumu ima vsaj dve strani: Draga ženka in otroci: Der Führer kennt nur Kampf, Arbeit und Sorge, Borovnica in Stražišče in Borovnica. Alenka pa je bila pred 57 leti takale :)

Slike 14–19 sem posnel v Žireh, kjer sem govoril o Vladimirju Kavčiču. Neverjetno, koliko ljudi zna spraviti skupaj Viktor Žakelj. Fotografije nekaterih prisotnih (Lojze Gostiša, Milček Komelj, Ivan Kristan) sem primerno obrezal in jih postavil na Wikimedia Commons, od koder jih jemlje Wikipedija. Udeleženci so se čudili, ko sem jim povedal, da na Wikipediji ni mogoče uporabiti množice slik pisatelja Kavčiča, ker so pač avtorsko zaščitene. Hči Lenka Kavčič (slika 16) mi je obljubila tja postaviti očetovo sliko – najbrž se je po njenem posredovanju oglasil fotograf Tihomir Pinter in v sredo mu pomagam naložiti fotografijo v Zbirko. Sljučajno mi je prav te dni Rok Gašperšič poslal posnetek dolgega pisma, ki ga je nekdanji partizan Andrej Bohinc, obsojen na dachauskih procesih na smrt, potem pomiloščen in po več kot desetletju zapora rehabilitiran, leta 1980 naslovil na Centralni komite ZK. Njegova življenjska zgodba je zelo zelo podobna tisti glavnega junaka v Kavčičevem romanu Zapisnik, zaradi katerega je pisatelj prišel v spor z Zvezo borcev (z Ivanom Janom, ki mu Bohinc očita umazana dejanja med vojno?) in mu je bila odvzeta že podeljena nagrada Prešernovega sklada. Domnevam, da je Kavčič črpal snov za roman prav iz Bohinčevega pričevanja.

Davorin Marinović s fotke 17 je kupil Mirinega Getza; Mire pa ne bom vsakič znova predstavljal na slikah :) Slike 18–22 so s fakultetnega novoletnega srečanja v avli FF. Koncert hišne filharmonije in moškega pevskega zbora je bil lep, od portretov sem na Zbirko (Commons) postavil Davida Limona in Namito Subiotto. Naslednjih šest slik je z izleta na Kumlehovo glavo in Veliki Mavrinec nad Vršičem, malo pred sončnim zahodom danes (pardon, je že včeraj, 19. 12.). Boštjan in Urška Blaznik sta soseda in sem ju slikal za kroniko dobravskih domačij in za dobravski Kdojekdo (dostopno z wikipedijskega članka o Srednji Dobravi). Boštjan je sociolog, sicer pa polkovnik in vodja Natovega centra odličnosti za gorsko bojevanje v Poljčah, Urška pa kemičarka in je pravkar doktorirala iz prehrane. (COBISS)

Stran 272 Raje mešam alkohol kot beton,
3. decembra 2015
[uredi]

Tako piše na majici nekega žurerja v mariborski diskoteki (slika 13), katere ime mi je ušlo iz spomina. Tam se je dogajal, hm, precej močan žur po posvetovanju o slovenščini v znanosti (gl. vabilo na Slovlitu), ki ga je organizirala študentska sekcija mariborskega slavističnega društva, tj. Nina Ditmajer in Jure Cvetek. Imena udeležencev so pod skupinsko sliko (slika 2), v predavalnici na FF je bilo 20 študentov in profesorjev ter novinar Tone Petelinšek, skupaj 27; moj prispevek je tule. Zombijevsko pobarvani so natakarji, režita se didžeja, drugi so neznanci. Fotografije 14–18 so s tiskovne konference ob izidu Kranjskega zbornika 2015 v kranjski knjižnici (gl. vabilo na Slovlitu). Drago Štefe je urednik zbornika, Viktor Žakelj je bil govornik na prireditvi, Mendi Kokot je tehnična urednica. Naslov mojega prispevek je Kranjski leposlovni tisk po drugi svetovni vojni. Bojan Pretnar je prijatelj iz otroštva, Marija Lokar je Metina mama in nekdanja soseda, z Mijo Mravljo smo skupaj peli v gimnazijskem pevskem zboru, slovenist Miha Mohor je družinski prijatelj. Naslednjih pet fotografij je s predstavitve knjige Na mrtvi straži (COBISS) v Novi vasi na Blokah, za katero sva z Urško Perenič napisala spremno besedo. Akterje je posnel Milan Korbar na spletni strani knjižnice, tule pa so moji posnetki domačinov (gl. vabilo na Slovlitu); založnika Jožeta Kotnika (založba Math) in še koga sem pozabil slikati. Zadnjih osem posnetkov kaže nastopajoče na simpozijskem praznovanju desetletnice dLiba v Mestnem muzeju v Ljubljani (gl. vabilo na Slovlitu). Tudi tu kdo manjka, ker slika ni uspela; nekateri posnetki bodo za Wikimedijino Zbirko, kjer počakajo na uporabo v wikipedijskih člankih. Okrogli mizi, ki je sklenila dogodek, je dajala ton zaskrbljenost nad nevarnostmi, ki jih prinaša internet, kar je ob jubilejni priložnosti digitalne knjižnice kot enega od paradnih konjev interneta dokaj nenavadno.

Stran 271 Ab imo pectore,
23. novembra 2015
[uredi]

Pa naj bo: lat. Ab imo pectore 'iz dna srca (duše)' je naslov poglavja v zborniku ob jubileju Bože Krakar Vogel, ki ga je pripravila Alenka Žbogar v okviru revije Jezik in slovstvo. Na predstavitvi zbornika (gl. vabilo na Slovlitu) so nastopili tudi študenti (Jernej Kusterle s pesmijo, igralska skupina pa s skečem), a posnetki žal niso uspeli. Začetne fotografije je posnel Voranc Vogel, zadnjih sedem pa je mojih.

Stran 270 Popotovanje iz Litije do Čateža,
12. novembra 2015
[uredi]

Na popotovanju je vedno lepo, kadar pa je tako lepo in toplo vreme, kot je bilo tokrat, pa še posebej. Vabilu se je odzvalo nekaj čez 40 študentov, med njimi dva starejša kolega Pavel Repnik in Vladimir Pirih, Urška je imela s seboj Benjamina, nosil ga je večino poti Aleš. Vseh slik je nastalo čez 200, kdor ji bo hotel, bo že znal vprašati.

Stran 269 O shivite lepo, de umerjete lahko,
9. novembra 2015
[uredi]

Slike so spet razporejene po času nastanka. Na začetku so posnetki s 70-letnice Inštituta za slovenski jezik na ZRC SAZU in predstavitve slovarskega spletišča Fran 3.0. Slika 9 je nastala po plombiranju petice levo zgoraj. Slike od 10 do 19 so s proslave ob grobu Staneta Žagarja na Srednji Dobravi, govornik je bil Matjaž Kmecl. Ajdovski gradec nad Bitnjami v Bohinju (slika 20) je tako nerazgleden, da kaj več od plošče s Prešernovimi verzi ni bilo slikati, spodaj v vasi in v plezališču nad njo pač (slike 12–25). Alpinist Klemen Žumer je brat Martina Žumra, ki ga je Mira intervjuvala za Planinski vestnik. Linda Berendsen je učila naša otroka, ko smo bili 1995 v Lawrencu, Kansas, iz Nizozemske priseljeni geolog Pieter pa je njen mož; prišla sta na obisk iz ZDA (27 in 28). Jesenske slike 29–32 so z Dolge njive pod Košuto, 33–39 pa iz Ospa. Posnetki 40–46 so z vzpona na Viševnik. Razvaline gradu Gutenberg (Hudi grad) nad Tržičem sem šel slikat (slika 47), ker pripravljam spremno besedo za ponatis povesti Junaška doba Slovencev (1935/36) Josipa Lavtižarja, ki se dogaja tod. Pod cerkvijo sv. Jurija, na kateri je spominska plošča prvemu ljubljanskemu šofu Žigi Lambergu, ki se je rodil na Gutenbergu, je vila Bistrica (slika 52); v poletnih mesecih so jo nekoč, ko je bila protokolarni objekt, naseljevali najvplivnejši intelektualci Josip Vidmar, Jože Javoršek, Miroslav Krleža in drugi obiskovalci (prim. članek Žive Vidmar v Delu). Ivan Krivec (slika 53) je pobudnik in "urednik" Spominskega parka tovarištva Davovec, Klemen in Iza Praprotnik (slika 54) sta naša soseda. Zadnji štirje posnetki (55–58) so s prostovoljske nočne izmene v sprejemnem taborišču za begunce v Dobovi (v izmeni prej je bila Marjanca). To noč je z dvema vlakoma prišlo samo okrog 1200 ljudi, pa je bilo vendar dovolj dela z razdeljevanjem hrane in pospravljanjem po njihovem odhodu. Kolikor smo imeli z utrujenimi in pohlevnimi ljudmi več opravka, kot bi ga bilo treba, je bilo to zaradi pomanjkljive organizacije oziroma premalo prostovoljcev. Glede na to, koliko jim je na poti sploh mogoče skrbeti za osebno higieno, je bilo še znosno. Odgovornim bi priporočil, naj posameznega živčnega in agresivnega policista nadomestijo z mirnejšim in najdejo način, kako vsaj konzerve, ki jih nihče ni odprl, ponuditi drugim, ne pa "iz varnostnih razlogov" potratno zavreči. Begunci so iz različnih koncev sveta in iz različnih kultur, doma so imeli različen socialni status, zato je posploševanje o njih problematično. Tudi njihova usoda v "svetlem novem svetu" (tokrat pišem narekovaje zares), če bodo v njem uspeli ostati, bo različna. --Hladnikm (pogovor)

Stran 268 Šagra,
13. oktobra 2015
[uredi]

Prva dva posnetka sta s sprejema brucov.[2] Okno (slika 4) je z domačije leta 2009 preminulega alpinista Filipa Benceta v Dolžanovi soteski nad Tržičem (po njem se imenuje zavarovana pot nad strugo Tržiške Bistrice); tudi mlada turista s Kanarskih otokov sta se fotoaparatu nastavila tam. Posnetki 6–9 so z lepotnega tekmovanja v ljubljanskem hotelu Union. Navijati je bilo treba za Nežo Tavčar in glej ga zlomka, to je tam počelo še nekaj študentk slovenščine. Jedro te strani (posnetki 10–46) so slike z oktoberfesta v vasi Praprot pri Šempolaju nad Trstom. Včasih so takim veselicam rekli šagra, tale pa se moderno imenuje muzikfešt. Hrup je pomagala povzročati skupina gorenjskih sokrajanov z Dobrave in širše okolice (vse do Ljubljane), ki jo je v avtobus zvabila naša soseda, gostilničarka Marička. Veselico organizira slovensko kulturno društvo Vigred, njegova prizadevna članica (na sliki 22 je Elena Legiša, ki je hkrati tajnica pevskega zbora Pinko Tomažič. Mojca Šiškovič in Miran Košuta iz bližnjega Križa (sliki 24 in 25) sta sem prijazno prišla na moj klic. Zadnje poglavje reportaže (fotografije 47–65) je s slovesnosti ob poimenovanju osnovne šole Dobova po Jožetu Toporišiču. Govorila sta med drugimi naša predstojnica Vera Smole in Matjaž Kmecl, slikal pa sem tudi organizatorja Toporišičevega simpozija v Pišecah Marka Jesenška. Tako kot junija, ko smo bili na obisku Toporišičevine na Mostecu, so se tudi tokrat domačini odrezali z dolgim programom in izborno postrežbo. Samo zeblo nas je zunaj. Gospa Ankica Krivec (slika 59) mi ni izdala svojega naslova v Dobovi, češ da ni potreben, ker jo vsi poznajo. Vprašala me je, če sem slučajno iz Zagreba, in mi zaupala, da je natanko pred enim tednom neznanemu profesorju, ki je na koledarju pozabil preveriti datum slovesnosti, razložila, da je pomotoma prišel na slavje en teden prezgodaj. Pobahal sem se ji, da vem, kdo je bil ta profesor :)

Stran 267 Pr Maháv,
27. september 2015
[uredi]

Prvi trije posnetki so s pokekčevskega žura na Hladnikovini, udeleženci pa, razen manjkajočih, vsi z letošnjega kekca v Paklenici. Posnetki 3–7 so s trgatve pri sorodnikih na Veselici nad Metliko. Grozdje je bilo slabo, tako da smo se bolj posvečali odojku in lanskemu vinu. 8–10 so s poti na Debelo peč preko Klečice, sledijo štiri slike kmetij v opuščeni vasi Slamniki nad Bohinjsko Belo. Tu je Pavle Zidar (Zdravko Slamnik) kot otrok pri sorodnikih preživljal počitnice. Več o hišnih imenih te vasi najdemo na spletišču Hišna imena na Gorenjskem. Do konca te strani v albumu so posnetki s 16. Markovega teka od Žirov do nove planinske koče na Mrzlem vrhu. Marko Čar, po katerem se tek imenuje, je bil stric naše snahe Ane, Stane Čar (slika 26) je njegov oče. Tekla sta tudi naš Jure in Anin polbrat Luka. Med pohodniki je bil upokojeni profesor s fakultete za šport Janko Strel (slika 21), ki sem ga brž slikal za Wikimedijino Zbirko, tako da je zdaj geslo o njem na Wikipediji opremljeno s fotografijo. Brez slik naše Ele tudi tokrat ni šlo.

Stran 266 Slovenski slavistični kongres,
27. september 2015
[uredi]

Vedno bolj dvomim v natančnejše podnaslavljanje fotografij. Potrebno bi že bilo, potrebno, ali časa jemlje preveč poizvedovanje po imenih portretiranih. Javite se prosim sami, da vas vpišem. Tokratni slovenski slavistični kongres se je dogajal v dvorani Mestnega muzeja v Ljubljani, večerja s podelitvijo nagrad in zabavo pa v restavraciji Skriti kot v podhodu Ajdovščina.

Stran 265 Sicilija,
16. september 2015
[uredi]

Lani je bila Albanija, predlanskim Sardinja, še prej Korzika, letos pa je bila odločitev za družinsko potovanje na Sicilijo. Združila naj bi popotovanje, plavanje in varstvo vnukinje Ele, medtem ko bosta njena starša Jure in Ana plezala po pečinah okrog San Vita lo Capo, pa je neurno vreme, o katerem so poročali tudi pri nas, prva dva načrta skrajšalo. Nevihtna noč naju je z Miro k sreči doletela na iztegnjenih sprednjih sedežih najetega avta za podrto kmetijo sredi vinogradov nad mestom Licata.

Prvo noč sva prespala (pravzaprav zaradi dolgo v noč trajajočega koncerta prebdela) v kampu El Bahira pred San Vitom, potem sva se za dve noči preselila v udobje apartmaja mladih. Prvo popotovanjsko noč sva šotorila za vodnim zbiralnikom (če ni bilo le stranišče) na vrhu hriba z garibaldinskim obeliskom (slika 11) in kostnico (orsario) Sacrario di Pianto Romano, postavljeno v spomin bitke pri Calatafimiju. Tu naj bi Garibaldi izrekel stavek: »Qui si fa l'Italia o si muore,« ki je vklesan na spomenik (slika 10) – lep zgled civilizacijskega principa žrtvovanja, kot ga kritično reflektirajo knjige in članki na spletišču Library of social science.

Prijeten je bil postanek v kraju Santa Margherita di Belice, ki ga sicer ni v nobenem vodniku in tudi na zemljevidu ni označen kot ogleda vreden, kulturno pa živi iz izjave pisatelja Giuseppeja Tomasija di Lampedusa (1996–1957) (slika 14 in slika 15), da je tu najraje počitnikoval. Po njegovem romanu Gattopardo je Visconti posnel film (slika 16), mesto podeljuje v njegovem imenu literarne nagrade. (slika 17.)

Druga sicilijanska literarna figura je Luigi Pirandello (1867–1835). Njegovi verzi (slika 22) in kiparski portret (slika 23) so bili posneti pred vhodom v rojstno hišo (slika 24), ki je muzej. Hiša stoji nad obalo južno od mesta Agrigento. Malo stran je njegov grob, katerega obisk spretno tržijo.

V steni okrepčevalnice v gorskem mestu Polizzi Generosa sem posnel sicilijanski grb trinacria (slika 37). Sicilija ima neverjetno veliko grških antičnih arhitekturnih ostankov, presenetile so velike nerazparcelirane površine obdelanih polj, ki pokrivajo cele doline in griče, in velikost starih mest na vrhu hribov, z ozkimi strmimi ulicami.

Svet je majhen: ob odhodu sva na letališču Trapani slučajno srečala Jožeta Lavriča Cascia, s katerim smo se spoznali letos v Novi vasi na Blokah ob Krpanovem simpoziju (gl. sliko 22 na strani Boj za Krpanovo dediščino). Jože je po očetu Sicilijanec (o svoje iskanju sicilijanskih korenin je napisal knjigo Korenine siciljanskega labirinta (COBISS), ki priziva v spomin Pregljevo povest Peter Pavel Glavar (celotno besedilo je na Wikiviru), v kateri je naslovna oseba na poti za očetom Petrom Jakobom Testaferrato) in je najboljši vir informacij o znamenitostih in dobri hrani na turističnih kmetijah (azienda agrituristica), za naju tokrat žal prepozno. Tudi za Etno in za Catanio, kjer se je rodila sv. Agata, zavetnica glavne ženske osebe v Visoški kroniki (gl. mojo interpretacijo), je zmanjkalo časa.

Zadnja serija slik dokumentira Anine in Juretove šestice in sedmice v okoliških plezališčih.

Stran 264 Od človeka do človeka,
31. avgust 2015
[uredi]

Stran 263 Nekoga moraš imeti rad,
17. avgust 2015
[uredi]

Stran 262 »Kaj ni ta gora Škrlatica,« je dejal Kekec in je še vedno strmel na tiste pečine, ki so se dotikale naravnost modrega neba,
9. avgust 2015
[uredi]

Opombe[uredi]

  1. Marija Rant: Poklon znamenitemu rojaku. Gorenjski glas 22. oktober 2017.
  2. Ja, po SP bi moralo stati brucev, ampak tako bi rekli samo slavisti, zato se raje ravnajmo po SSKJ.