Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na Geopediji

Dodaj povezave
Iz Wikiverza

Nazaj na Partizanski spomeniki na Geopediji

Objave ob projektu[uredi]

Ob projektu nastale publikacije[uredi]

  • Franc Kulovec. Pomniki boja za svobodo. Novo mesto: Združenje borcev za vrednote NOB, 2020. 174 str.
  • Boris Malej. Zemljevid obeležij NOB v Bohinju. Bohinj: Občina, 2023.

Števec spomenikov, zadnji vpis[uredi]

  • 8. 12. 2023 7932, od tega 493 (6,2 %) neobiskanih in 487 (6,1 %) odstranjenih oz. prestavljenih
  • 3. 12. 2022 7336 Padli v borbi 1941-1945 ... Zreče
  • 25. 6. 2022 7050 za vmesna stanja glej mesečne okrožnice
  • 21. 6. 2021 6400 Družinski nagrobniki na britofu Spodnji Brnik (še neobiskano, mogoče jih sploh ni)
  • 13. 5. 2021 6319 Vida Krošelj, Most na Soči
  • 3. 4. 2021 6200
  • 31. 1. 2021 6100 Drago, Erna, Milan Singer, Maribor (spotikavec)
  • 11. 11. 2020 5969 po odstranitvi spomenikov iz 1. svetovne vojne, osamosvojitvene vojne, farnih plošč in drugih nepartizanskih obeležij
  • 8. 11. 2020 6008
  • 16. 7. 2020 5666 OŠ Franceta Bevka v Ljubljani
  • 11. 5. 2020 5300 EŠD 15811: Mače
  • 4. 3. 2020 4800 EŠD 23414: Krtinovica
  • 9. 1. 2020 4700 + Zbirka je bila z novim letom preseljena na Geopedijo World, iz nje je treba odstraniti še nekaj vpisov rapalskih mejnikov, ki med partizanske ne spadajo
  • 12. 11. 2019 4562 Radizel, Fram (RKD pregledan do konca črke F)
  • 21. 8. 2019 4240 Graščina v Zagorju
  • 20. 7. 2019 4150 Vranke nad Blagovico
  • 12. 7. 2019 4121 Črni Vrh nad Idrijo
  • 11. 7. 2019 4075 Gradišče nad Podsmreko
  • 3. 5. 2019 3942 Vrba
  • 11. 4. 2019 3902 Bolnica v Županovem lazu (RKD pregledan do Babnega Polja, EŠD 24750)
  • 5. 4. 2019 3827 Baumgartnerji
  • 10.3. 2019 3748 Vranoviči, gasilski dom
  • 24. 1. 2019 3598 Dešen
  • 12. 1. 2019 3556 Sveta Trojica 1, tiskarna
  • 28. 12. 2018 3529 Livške Ravne
  • 2. 11. 2018 3460 Doktorju Sigismundu
  • 25. 10. 2018 3434 Veliki Cerovec
  • 10. 10. 2018 3389 Zadlaz, kurirski postaji
  • 26. 8. 2018 3300 Rudnik kaolina, Črna
  • 9. 8. 2018 3249 Preserje pri Domžalah
  • 26. 7. 2018 3233 Zaloka pri Mengšu
  • 21. 7. 2018 3200 Zapornica na kanalu Kamniške Bistrice na Duplici
  • 6. 7. 2018 3161 Kulturni dom Radomlje
  • 21. 6. 2018 3128 Dr. Julij Polc, Kamnik
  • 24. 5. 2018 3031 Partizanski zmagi v Framu
  • 22. 5. 2018 3020 Komenda
  • 15. 5. 2018 2981 Vojaška bolnica v Robanovem kotu
  • 4. 5. 2018 2962 Lipnik nad Rakitovcem
  • 30. 4. 2018 2937 Sava, pred cerkvijo
  • 9. 4. 2018 2868 Gasilska 10, Ig
  • 1. 4. 2018 2829 Senegaški mlin
  • 16. 3. 2018 2802 Strmec nad Dobrno 18
  • 18. 2. 2018 2703 Rudarjema, Idrija
  • 17. 2. 2018 2662 Prežek
  • 31. 1. 2018 2635 Peko Tržič
  • 8. 1. 2017 2595 Damelj
  • 27. 12. 2017 2547 Šolska ulica 2, Tržič
  • 12. 12. 2017 2524 Blejska Dobrava, nagrobniki
  • 4. 12. 2017 2501 Slavkov dom
  • 21. 11. 2017 2474 Brinkovač
  • 14. 11. 2017 2454 Švicarija
  • 5. 11. 2017 2434 Tržišče: Krajevna OF
  • 1. 11. 2017 2423 Goričica pri Ihanu
  • 28. 10. 2017 2391 Pri Kochu nad Dravogradom
  • 19. 10. 2017 2368 Radio Kričač
  • 15. 10. 2017 2349 Pokopališče Dravlje (od zadnjič dodano 26 spomenikov -- ?)
  • 8. 10. 2017 2320 Katarina Šebat (Gozd)
  • 27. 9. 2017 2239 Fužina (pri Zagradcu)
  • 19. 9. 2017 2209 Bolnica Ribnica [od zadnjič je bilo dodanih šest spomenikov, eden je bil morda odstranjen -- preveriti]
  • 9. 9. 2017 2204 Gimnazija Bežigrad
  • 27. 8. 2017 2166 Cerovec pri Črešnjevcu (Škodič, Potepan)
  • 25. 8. 2017 2145 Limbuš
  • 22. 8. 2017 2114 pri Zagerčniku
  • 17. 8. 2017 2095 Kurirska postaja Sp. Jezersko
  • 12. 8. 2017 2076 Predelovalni obrati Železarne Jesenice
  • 9. 8. 2017 2047 Padlim v Dragi (aktivni so bili M. Hladnik, Sandi Drole, Ivan Dvoršak, D. Divjak, T. Bizjak, A. Petrovič -- slika za Podbočje)
  • 3. 8. 2017 2009 Jelenov Žleb
  • 1. 8. 2017 1996 Grajski dvor, Radovljica
  • 30. 7. 2017 1985 Lavrica šola
  • 27. 7. 2017 1964 Vogrinki
  • 26. 7. 2017 1954 Ukanc
  • 23. 7. 2017 1941
  • 19. 7. 2017 1904 Klek
  • 13. 7. 2017 1890 Bistrica
  • 11. 7. 2017 1878 požgana Radovna
  • 4. 7. 2017 1863 Lesce
  • 23. 6. 2017 1813 Donas
  • 8. 6. 2017 1811 pri Gradinu
  • 27. 4. 2017 1759 Petrič
  • 26. 4. 2017 1673
  • 23. 4. 2017 1605

Okrožnice[uredi]

Govori[uredi]

Nazaj na Partizanski spomeniki na Geopediji

... in pričevanja[uredi]

Spomeniki za Svobodno besedo[uredi]

Tam je hišica, hiš'ca iz lesa, tam je tekla moja zibelka[uredi]

GEOPEDIJA Partizanski spomeniki (27) maj

Tokratna tema so spominske plošče na razpadajočih hišah treh pomembnih partizanov, Vere Šlander, Miška Kranjca in Borisa Kidriča. Partizani so predstavljeni z golimi enciklopedičnimi dejstvi, plošče na objektih, ki so zapisani propadu, pa s fotografijami brez komentarja: odgovornim v opomin, vsem drugim pa za spomin.

Vera Šlander – Lojzka je bila leta 1838 sprejeta v okrajni komite SKOJ (zveze komunistične mladine Jugoslavije) Celje. Jeseni 1940 se je vpisala na Medicinsko fakulteto v Ljubljani in bila sprejeta v KPS (Komunistično partijo Slovenije). Septembra 1941 je bila poslana na Štajersko, kjer je organizirala narodnoosvobodilni boj. Stalno zasledovana od okupatorja je v Mariboru vztrajala do januarja 1942, nato pa je delala pri pokrajinskem komiteju KPS za severno Slovenijo, v zasavskih rudarskih revirjih, Savinjski dolini in na Moravškem, ter v partizanskih enotah 2. grupe odredov, oziroma v 4. operativni coni.

Leta 1943 je vzpostavila trdne temelje za razmah štajerske mladinske organizacije. Padla je sredi priprav za ustanovitev pokrajinskega poverjeništva SKOJ za Štajersko ob preboju sovražnikovega obroča pod Tolstim vrhom na Dobroveljski planoti. Pokopana je v mavzoleju na Šlandrovem trgu v Celju.

Spominska plošča na rojstni hiši Vere Šlander
Vera Šlander, Wikimedia Commons
 Rojstna hiša Vere Šlander, Latkova vas 163

Miško Kranjec se je po maturi leta 1930 odločil za študij slavistike, a ga je leta 1934 opustil, ker se je posvetil pisateljevanju in novinarstvu. Jeseni 1938 je uspešno kandidiral za poslanca na listi združene opozicije. Zanj so agitirali člani in simpatizerji komunistične partije, nekateri izobraženci in levo usmerjeni študentje.

Bil je med organizatorji odpora proti okupatorju in član okrožnega narodnoosvobodilnega odbora za Prekmurje. Ko ni več mogel ilegalno delovati, je oktobra 1944 odšel v partizane v Savinjsko dolino, od tam pa na osvobojeno ozemlje v Belo krajino.

Po vojni je bil trikrat izvoljen za predsednika Društva slovenskih pisateljev, od leta 1945 je bil direktor Cankarjeve založbe ter Slovenskega knjižnega zavoda in od leta 1953 član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Je edini slovenski umetnik, ki je za svoje delo prejel kar tri Prešernove nagrade.

Izginula plošča na Kranjčevi zidanici v Lendavskih Goricah
Miško Kranjec, Wikimedia Commons
 Propadajoča Kranjčeva zidanica v Lendavskih Goricah

Boris Kidrič je bil med ustanovitelji Osvobodilne fronte slovenskega ljudstva aprila 1941 in njen vodja, po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo junija 1941 pa eden glavnih organizatorjev slovenskih partizanov in slovenskega upora proti okupaciji nacistične Nemčije in fašistične Italije.

Po drugi svetovni vojni je bil skupaj z Edvardom Kardeljem vodilni slovenski politik v komunistični Jugoslaviji. Ponašal se je z nazivom narodnega heroja in s članstvom v SAZU.

Spominska plošča na hiši družine Kidrič pri Rogaški Slatini
Boris Kidrič, Wikimedia Commons
 Hiša Kidričevih, Knežec 2, Rogaška Slatina

Stane Gradišnik in Tone Gržina

Spomini na komandanta Efenko[uredi]

GEOPEDIJA partizanski spomeniki (27) april

Ivan Kovačič – Efenka

Ivan Kovačič – Efenka iz Podboršta pri Mirni peči je leta 1942 zbral četo soborcev in postal njen komandir. Partizansko ime Efenka je dobil po pištoli FN, s katero je bil oborožen. Fantje so bili nadvse bojeviti, zato so se kmalu vključili v 1. slovenski proletarski udarni bataljon Toneta Tomšiča. Kar štirje od njih so bili pozneje razglašeni za narodne heroje: Kovačič, Jože Boldan – Silni, Martin Kotar – Pilat in Ivan Hrovat.

Efenka je postal komandant Tomšičeve brigade in jo je pripravljal za pohod 14. divizije na Štajersko. Predlagal je, da bi se enote posamično prebijale na Pohorje, vendar je komandant divizije Jože Klanjšek – Vasja njegov predlog zavrnil. Tretji bataljon Tomšičeve brigade je 18. februarja 1944 proti jutru prebil nemški obroč v Spodnjem Doliču. S tem je bila vrzel v nemški zaporni črti za prehod 14. divizije na Pohorje izbojevana in zavarovana. Danilo se je že, toda glavnine ni bilo za štirimi bataljoni, ki so izvršili preboj, od nikoder. Zaskrbljeni komandant Efenka je podporočnika Lovrenčiča poslal nazaj z naročilom, naj se Štirinajsta z ranjenci podviza. Isto je storil tudi politkomisar Šercerjeve Miha Butara – Aleks, ki je poslal h glavnini kurirja Zabukovca. Namesto divizijske kolone je do majorja Efenke prisopihal divizijski kurir in izdavil: »Rudi (Avbelj) je naročil, da morate priti vsi nazaj.« 

Obraz komandanta Tomšičeve brigade Efenke se je zresnil, nato je iz njegovih ust prišla odločitev: »Nazaj ne gremo! Bomo pa s te strani napadali, da se bo divizija lahko prebila …« A 14. divizija se je že obrnila proti Graški Gori. Ob sedmih in trideset minut je Efenka lahko odpoklical zasede in ukazal pohod proti Pohorju. Odločitev, da štirje bataljoni odhite 21. februarja čez Mislinjsko dolino proti Graški gori in se tam vključijo v matične brigade, je bila soglasna, a žal prepozna.

Podpolkovnik Ivan Kovačič – Efenka je bil 5. februarja 1945 imenovan za komandanta 14. divizije. Zavračal je vsako misel za premestitev divizije na Dolenjsko. Poznal je izkušnje Šlandrove in Zidanškove brigade, ki sta jeseni 1944 odšli na Dolenjsko, vsaka s po petimi bataljoni, vrnili pa sta se po boju z domobranci decembra malodušni, vsaka s komaj za bataljon moštva. S tem je nastala ogromna škoda na Štajerskem, saj bi se tu lahko oblikoval tretji korpus slovenske vojske in bi lahko odigral odločilno vlogo ob koncu vojne na Koroškem.

Efenka je med potjo na Koroško izbojeval hude boje na Poljani, na Boroveljskem mostu in drugje, preden je lahko na Gosposvetskem polju ob knežjem kamnu postavil častno stražo borcev Štirinajste divizije.

Z redom narodnega heroja je bil odlikovan 27. julija 1953. Nekaj časa je še ostal v Jugoslovanski armadi, nato pa se je s činom polkovnika upokojil. Za dom si je izbral Celje. Umrl je 14. novembra 1963, star komaj 42 let. Pokopali so ga v grobnico narodnih herojev na Šlandrovem trgu (danes Gledališki trg). Pozneje ga je družina prenesla v družinski grob.

Četrta osnovna šola v Celju je vse do osamosvojitve ponosno nosila ime narodnega heroja Efenke. Njegov doprsni kip pred šolo je do leta 2012 pričeval o izročilu junakov NOB, ki so ga desni »osamosvojitelji« prodali za navidezno samostojnost republike Slovenije. Posebej radi so se spravljali na narodne heroje, slovenske ljudske junake. Efenkovo ime so odstranili iz imen šol v Celju in v Mirni Peči, odstranili so njegovo spominsko ploščo v Mirni Peči in kip v Celju. Spomin nanj in na prihod Štirinajste divizije v deželo Štajersko pa bosta še naprej ohranjali zvezdici na mestu odstranjenih partizanskih obeležij na Geopedijinem zemljevidu.

Slike

  • Kip narodnega heroja Ivana Kovačiča – Efenke v Celju, preden so ga leta 2012 ukradli. Arhiv ZB Celje

Viri

  • Ivan Kovačič – Efenka. Enciklopedija Slovenije
  • Franjo Marošek, Po Čerenu v XIV. divizijo (2015)
  • Franci Strle, Tomšičeva brigada 1, 4 (1980, 1995)
  • Ivan Kovačič – Efenka. Wikipedija

Stane Gradišnik

Štirinajsta na Paškem Kozjaku[uredi]

GEOPEDIJA Partizanski spomeniki (25), SB marec 2024

Jože Boldan – Silni. Wikimedia Commons

Po vstopu v Prvo slovensko narodnoosvobodilno brigado oziroma proletarski udarni bataljon Toneta Tomšiča junija leta 1942 se je poročnik Jože Boldan – Silni hrabro boril proti okupatorju in izdajalskim odpadnikom. Že pred tem se je okrog Ambrusa pretepal z belogardisti, ki sta jih vzpodbujala ljubljanska škofija in rimski Duce. Vztrajni »belčki« so že drugič prisegli zvestobo, tokrat velikemu vodji 3. rajha v Berlinu. Sledile so Grčarice, kjer je tekla »modra« plavogardistična kri pripadnikov begunske kraljeve krone, sijoče nekje na zahodu. Povsod po Ljubljanski pokrajini se je Tomšičeva brigada tolkla z domobranci, vse do odhoda na Štajersko v okviru 14. divizije 6. januarja 1944.

Na Kozjanskem je divizija najprej naletela na Nemce, poleg njih pa še na oborožene Kočevarje in vermane, ki so tudi na Štajerskem zvesto služili rabljem, ki so se spravili nad slovensko ljudstvo. Vermani so bili pripadniki Wehrmannschafta, oboroženih enot, ki so na Spodnjem Štajerskem delovali v okviru Štajerske domovinske zveze (Steirischer Heimatbund).

V Zagorskih Selih je poročnik Silni prevzel nujno pismo za divizijskega komandanta Jožeta Klanjška – Vasjo. Spravil ga je na varno v naprsni žep in s konjem zdirjal do štaba. Rujno zagorsko vino je bilo krivo, da je pismo pozabil oddati. Vrnil se je v štab in prostodušno priznal svojo napako. Prepozno. V štabu 3. grupe odredov je veljalo pravilo, da je treba pijanega partizana takoj aretirati in ustreliti.

Poveljniki Efenka, Ris, Miha in Janošik so se ukazu uprli kot en mož, pokorili so se le ukazu za razrešitev vseh Boldanovih funkcij. Po neuspelem preboju na Pohorje februarja 1944 se je del 14. divizije z ranjenci vrnil na Basališče na Paškem Kozjaku. Silni je stopil na štor, da bi bolje videl po okolici. Nenadoma so začele tleskati dumdumke Maunzovih planinskih lovcev (Gebirgsjäger-Bataillon Maunz); Kramaričeva skupina s Silnim na čelu jih je zapodila po grebenu navzdol proti Sv. Joštu.

Poročnik Jože Boldan – Silni, ki je bil od prehoda čez Sotlo do Basališča navaden borec, je postal junak dneva. Komandant divizije Jože Klanjšek – Vasja je stopil k političnemu komisarju Tomšičeve brigade Vladu Mišici – Mihu in mu rekel: »Vzemi Silnega v brigadni štab, da ne bo visel v bataljonu!« S tem je Silnemu tudi uradno priznal prejšnji ugled. Poleg več odlikovanj je Jože Boldan – Silni po vojni prejel tudi red narodnega heroja. Njegov kip stoji ob sedmih drugih v parku narodnih herojev v Kočevju.

Včasih se vprašam, ali se zgodovina res ponavlja? Da. Ponavljajo jo tisti, ki prehitro pozabijo katero od njenih prejšnjih lekcij. Rezultati takih pozabljanj so izbruhi nacizma v Ukrajini in genocidne politike Izraela v Palestini, ki bi ji ploskal sam veliki vodja Hitler, predvsem pa podpora, ki jo tem nevarnim vojaškim igram lahkomiselno izkazujeta EU in NATO.

Stane Gradišnik

Literatura

  • Franci Strle: Tomšičeva brigada, 1–4 (1980–1995).
  • Jože Boldan. Wikipedija.

Slike

  • Kip Jožeta Boldana v aleji herojev v Kočevju (kipar Stane Jarm). ZB NOB Kočevje
  • Nagrobnik Jožeta Boldana v Kočevju. Foto D. Divjak
  • Spomenik borcem 14. in 17. divizije NOV Jugoslavije na Kozjaku pri Mislinji. Foto J. Vrabič
  • Spomenik preboju štirih bataljonov 14. divizije v Spodnjem Doliču. Foto J. Vrabič

Janko Premrl – Vojko skozi spomenike[uredi]

GEOPEDIJA Partizanski spomeniki (24), SB februar 2024

Janko Premrl – Vojko

Narodni heroj Janko Premrl – Vojko je bil iz Šembida, sedanjega Podnanosa. Na rojstni hiši je plošča, ki so mu jo postavili krajani v spomin. Rojen v narodnozavedni slovenski družini v Italiji je s ponosom branil svoje korenine, razpečeval slovenske knjige in zagovarjal upor proti fašizmu. Vpoklican je bil v italijansko vojsko kot Giovanni Premoli, med dopustom januarja 1942 pa je dezertiral in odšel med partizane. Postal je Vojko, borec Primorske čete.

Nekaj mesecev kasneje so italijanske sile s 700 vojaki napadle 50 partizanov Pivške in Vipavske čete (v slednji je bil tudi Vojko) na Nanosu. Tam sta danes spomenika Vojku in temu boju. Drugi spomenik označuje lokacijo, kjer je njegov vod na cesti od Podnanosa na Nanos razstrelil tovornjak s šestimi italijanskimi vojaki. V povračilo so Italijani požgali vas Podgrič in vas Lozice. Vojko je najbrž zaradi požiganja vasi spremenil taktiko boja, saj so kasnejše akcije povzročale manjše število žrtev na sovražnikovi strani. Konec septembra 1942 so borci postavili mobilno bazo na Brinovem griču. Tam so danes spominska plošča, maketa in repliki kolibe ter zemljanke.

Poznane so legende, kako je Vojkova četa presenetila italijanske vojake, jim pobrala vse, kar so sami potrebovali, in jih v spodnjicah pognala nazaj v njihove postojanke (v Trnovskem gozdu, blizu Črnega Vrha nad Idrijo in blizu Idrije).

Zadnja Vojkova akcija je bila na poti iz Idrijske Bele proti Podroteji, kjer so postavili zasedo konvoju italijanskih gozdnih miličnikov. V boju je bil smrtno ranjen, na tem mestu je spominska plošča. Soborci so ga odpeljali na varno najprej do Leskovčeve domačije, potem pa v bazni tabor, kjer je umrl. Da sovražnik ne bi dobil njegovega trupla in ga zlorabil v propagandne namene, so ga pokopali na skrivno mesto, kjer je sedaj spomenik.

Po vojni so ga najprej prekopali na pokopališče v Podnanosu, čez tri leta pa v grobnico narodnih herojev v Ljubljani.

Po njem je bilo poimenovanih precej ulic po Sloveniji (Ajdovščina, Celje, Cerkno, Divača, Idrija, Izola, Kanal, Lesce, Ljubljana, Lucija, Nova Gorica, Piran, Plave, Postojna, Sežana, Solkan, Tolmin, Velenje, Vipava), vsaj dve osnovni šoli (Koper in Spodnja Idrija), kulturni dom v Podnanosu, planinska koča na Nanosu in vojašnica v Vipavi. V njegov spomin so bili postavljeni še spomenik v Podnanosu, spominska plošča na šoli v Podnanosu, spomenik ob osnovni šoli v Črnem Vrhu nad Idrijo in spomenik v Hlavatyjevem parku v Kopru.

Vsa obeležja Vojku so vrisana in opisana na Geopediji, dodatne razlage pa je mogoče prebrati na spletišču Hikuk.

Besedilo in fotografije Matija Matvoz

Slike:

  • Plošča Janku Premrlu – Vojku na rojstni hiši v Podnanosu
  • Spomenik ob cesti na Nanos, kjer je Vojkov vod uničil italijanski tovornjak
  • Baza Vojkove čete ne Brinovem griču
  • Plošča v spomin napada Vojkove enote na hidroelektrarno v Mokraški vasi
  • Plošča ob cesti iz Idrije v Idrijsko Belo, kjer je bil Vojko smrtno ranjen
  • Plošča na kraju smrti Janka Premrla – Vojka v taboru na Brinovem griču
  • Obeležje na kraju prvega pokopa blizu tabora na Brinovem griču
  • Grobnica narodnih herojev v Ljubljani
  • Spomenik padlim in Vojku v Podnanosu
  • Plošča na osnovni šoli v Podnanosu
  • Vojkov kip v Črnem Vrhu
  • Vojkov kip v Kopru
Plošča pri Vojkovi koči na Nanosu
Spominska plošča na kraju, kjer je bil Janko Premrl-Vojko v boju smrtno ranjen
Spominska plošča pri Sedeju na Krnicah

Še druge slike v zvezi z Vojkom v Wikimedijini Zbirki

Fant s treh kamnov[uredi]

Partizanski spomeniki na Geopediji, januar 2024

To je zgodba o revolucionarju, prvoborcu za lepši, srečnejši in svobodni jutrišnji dan. Franjo Dular (tudi Franc Duler, 1918–1942) je bil edinec revne, izkoriščane matere Marije, p. d. Emeršičeve, ki je lahko nudila svojemu otroku komaj kaj več kot golo življenje. Bil je bister fant, ki je zgodaj spoznal, da ga revščine lahko reši le znanje. Izučil se je za pleskarskega pomočnika in se lotil privatnega študija na mariborski realni gimnaziji. Napisal je nekaj pesmi, posvečenih domovini, svobodi in materi.

Globoko je bil prepričan v poraz nacifašizma. Materi je zaupal, da je na Pohorje prišel španski borec, ki vabi za boj predane ljudi. Pridružil se je komandantu Prve štajerske brigade, oziroma II. grupe odredov, Francu Rozmanu-Stanetu. Postal je borec Pohorskega bataljona.

Novembra 1942 je bil v nemški ofenzivi po kratkem in srditem boju na Lepenarci na Pohorju zadet, zajet ter mučen na policijski postaji v Ribnici na Pohorju. Izdal ni ničesar Še istega dne je proti večeru umrl. Njegovo truplo so Nemci vrgli na tla v mrtvašnico, kjer so se nad njim izživljali vermani. Grobar ga je pokopal na spodnjem koncu pokopališča.

Leto dni pozneje so borci Pohorskega odreda prijeli vermana, ki je Franju Dularju izbil zlate zobe in ga iznakazil. Dobil je svoje plačilo. Vermani (pripadniki napol vojaških oddelkov, ki so jih ustanovili Nemci na zasedenem slovenskem ozemlju) nikakor niso bili pohlevne ovčke. Kot domobranci so tudi oni zvesto služili Hitlerju, do svojega bridkega konca.

Po padcu Pohorskega bataljona na Osankarici je gestapo obiskoval družine in sorodnike pohorskih junakov. Maščevanje nad civilisti je bilo strašno.

Franjeva mama je po vrnitvi iz Hitlerjevih uničevalnih taborišč leto za letom obiskovala grob padlega sina na Pohorju. Pot je postajala z leti vse težja, zato so soborci poskrbeli za prekop posmrtnih ostankov z Ribnice na Pohorju na pokopališče v Šentjanžu pri Dravogradu. Godba na pihala je igrala žalostinko, pevski zbor je pel v slovo, pionirji in mladinci so recitirali pesmi upora. Trije govorniki so predstavili njegovo trnovo pot. Ob prekopu so mu postavili lepo spominsko obeležje, ki pa ga danes ni več.

Kje je nagrobnik Franja Dularja? Poizvedoval sem v Ribnici na Pohorju, na Lepenarci, kjer je bil smrtno ranjen, pri prijaznem župniku v Dravogradu. Duhovnik v knjigi ni našel zapisa, ker prekop pač ni bil cerkven, usmeril me je v Bukovsko vas k Dularjevim sorodnikom. Tu sem izvedel, da so postavili nov nagrobnik, vendar brez Franjevega imena. Nagrobnik je ob pokopališkem zidu, kamor bi lahko privili še ploščico s Franjevim imenom in priimkom. Živeči sorodniki soglašajo, zato sem pred dvema letoma o tej zadevi obvestil predsednika ZB Dravograd – na potezi smo zdaj mi, borci za vrednote NOB.

Stane Gradišnik

  • Ludvik Pušnik: Po poteh spomina: Spomeniki in znamenja 20. stoletja na območju Občine Dravograd, 2008.
  • Mirko Fajdiga: Pohorski partizani 1943: Od padca Pohorskega bataljona do ustanovitve Zidanškove - Pohorske brigade, 1985.
  • France Filipič: Pohorski bataljon: Poglavje iz zgodovine narodnoosvobodilne borbe v severovzhodni Sloveniji, 1979.

Slike:

  • Franjo Dular
  • Nagrobnik v Ribnici na Pohorju, foto B. Borovski
  • Nekdanji spomenik v Šentjanžu pri Dravogradu
  • Spomenik na Lepenarci na Pohorju, foto S. Gradišnik

Rdeški Karel in Kunejev Ivan[uredi]

Partizanski spomeniki na Geopediji, december 2023


V težki preizkušnji slovenskega ljudstva je bila Graška Gora s sosednjo Grmado, Razborjem in Uršljo goro zbirno področje Prvega štajerskega bataljona, središče šaleško-mislinjskega okrožja KPS, gora jurišev zmagovite Štirinajste udarne divizije in gora enot Četrte operativne cone. Ta koroški svet je bil priča trpljenju domačinov, junaštev in tudi smrti nad 320 slovenskih hčera in sinov, ki so tod izkrvaveli za geslo Smrt fašizmu – svoboda narodu!

Takoj po napadu na Šoštanj jeseni 1941 se je pojavila na Razborju skupina ilegalcev, ki jih je povezal organizator partizanskega gibanja Jože Tekauc iz Šoštanja. Obveščevalna mreža do njih je stekla preko Ivana Kotnika na Kunejevi domačiji, kjer so imeli v gozdu pod hišo tudi bunker. S hrano so jih oskrbovali Hudejevi, Pečolerjevi, Zapečnikovi in ostali aktivisti OF z Razborja.

Šaleška partizanska četa, ki jo je vodil Franc Zalaznik - Leon, je imela svoje glavne postojanke pri Rdečniku, Kuneju in Rožeju, ki so po priključitvi čete Pohorskemu bataljonu postale bataljonske javke. Z uničenjem Pohorskega bataljona so Nemci zadali osvobodilnemu gibanju zelo hud udarec. Maščevalni ukrepi gestapa so dosegli tudi Rdečnikove in Kunejeve. Kurirka Sonja je namreč izdajala vse po vrsti. Švabi so prišli po Kuneja in preiskali bunker, ki je bil na srečo prazen. Aretirali so tudi Rdeškega Karla in ga skupaj s Kunejem ustrelili.

Franc Zalaznik se spominja: »V gozdu je začelo zeleneti. S Kristlom sva bila sama v bunkerju. Ko je Sonja tiste dni prinesla pošto, je spraševala Kuneja, kje naju lahko najde. Kunej je bil do Sonje zelo zaupljiv in ji je podrobno opisal, kje imava tehniko in bunker. Kristl se je zaradi tega zelo razjezil. Poglej, Kunej, mu je dopovedoval, naj po naključju Sonjo primejo, ko bo k tebi nesla pošto; kdo jo je preizkusil glede trdnosti? Kunej ga je prepričeval, da se ni kaj bati, ker je Sonja popolnoma zanesljiva. Nazadnje je Kunej le popustil in dal Kristlu prav.«

V koncentracijsko taborišče so odpeljali Rdeškega gospodarja Florjana in njegove otroke Jožeta, Ančko, Marijo in Marjeto, sina Karla in soseda Kunejevega Ivana pa so kot talca ustrelili v Zagorju ob Savi.

Na Razborju še živijo tri priče takratnih dogodkov. Marija Kavnik pripoveduje:

“ »Nemci so obkolili našo hišo in vklenili očeta in mamo. Vsi smo bili v kuhinji, ko so očetu vklenili roke na hrbet, ga položili na stol, ga pretepali in mučili celo noč, da je tekla kri po tleh in po zidu. Otroci smo kričali. Nato so nas otroke zaprli v spalnico, očeta v drugo sobo, mamo pa so v kuhinji prav tako pretepali in polivali z vodo.

Otroci smo silili k očetu in mami, zato so pretepali tudi nas. Tako se je dogajalo celo noč. Zjutraj so naložili poln nahrbtnik žganja in masti, ki ga je moral oče nesti v Slovenj Gradec. Ker je bil po obrazu ves pretepen in krvav, so mu čez obraz privezali robček, da ga ne bi ljudje, ki so ga srečevali, prepoznali. To pa še ni bilo vse. Sledila je še hujša kazen, kajti odpeljali so tudi mamo in starejšega brata. Vse so odpeljali v mariborske zapore. Nas otroke so zaklenili v hišo.

Bili smo trije. Dvanajstletna sestra, šestletni brat in jaz, stara osem let. S solzami v očeh smo gledali drug drugega, potem pa smo poskakali skozi okno. Kam bomo šli sedaj? Kdo bo sedaj krmil živino in svinje?

Šla sem k sosedu in povedala, kaj se nam je zgodilo. Nihče si ni upal k naši hiši, tako da smo morali vse delo opravljati otroci sami. Kavnikova stara mama je rekla, naj nakrmimo živino in svinje, potem pa pridemo k njim spat. Ko je po osmih mesecih prišla mama iz mariborskega zapora, je nisem prepoznala. Bila je vsa sključena in živčno uničena. Nekega dne sta k nam prišla dva moška. Rekla sta, da sta partizana. Prosila sta za kruh in vprašala, kje so partizani, da bi šla k njim. Brat ju je prepoznal, da sta raztrganca, ker ju je videl v Mariboru. Hotela sta nas preizkušati. Nekega dne, ko smo otroci pasli živino, je začela mama glasno jokati. Zvedela je, da je na seznamu talcev ustreljenih v Zagorju ob Savi tudi naš oče.«

”

Po vojni se je brez Marshallovega in Stalinovega žegna začela obnova domovine in graditev novega sistema, za katerega smo prelili ogromno krvi. Brez napak ni šlo. Na Slovenskem so pred vojno gospodovali in imeli v rokah pretežni del premoženja ljudje tuje narodnosti. Trideset let po osamosvojitveni vojni se nam dogaja enako ...

Viri

  • Marinka Butolen (ur.): Še pomnite tovariši, 2. Slovenj Gradec, 2008. 78.
  • Milan Ževart: Narodnoosvobodilni boj v Šaleški dolini: Disertacija (1973). 352.
  • Bogdan Žolnir: Prva javka na Razborju. Kartoteka MNZ. 57.
  • Franc Zalaznik: Dolga in težka pot: 1941–1945. Maribor, 1963. 166.

Stane Gradišnik

Slike:

  • Karel Pajenk (Rdeški Karel)
  • Ivan Kotnik (Kunejev Ivan)
  • Spominska plošča na Rdeški hiši
  • Spominska plošča na Kunejevi hiši

Spomeniki nanoške bitke[uredi]

Partizanski spomeniki na Geopediji, november 2023

Med dolgoletnim proučevanjem nanoške bitke sem naletel na številne spomenike v spomin na prvi pomembnejši spopad primorskih partizanov z italijansko vojsko aprila 1942. Ugotovil sem, da je na njih nekaj napačnih podatkov ali nedoslednosti. Prvi je bil leta 1948 postavljen spomenik na koti 837 na Nanosu, na eni izmed vzpetin, na katerih so potekali spopadi. Na plošči omenjajo herojstvo Janka Premrla - Vojka v nanoški bitki, a članki in pričanja očividcev beležijo drugače. Skupina, ki jo je vodil Vojko, se je prva umaknila s položajev proti severu Nanosa, kjer se je med Hrušico in Podkrajem prebila s planote.

Fotografija 1: Spominsko znamenje v spomin na nanoško bitko, ki so ga postavili leta 1948 na vrhu Bobna (kota 837)

Od drugih bojev v letih 1943 do 1945 velja izpostaviti spopad Gradnikove brigade septembra 1943 z nemškim okupatorjem po preboju goriške fronte. Po podatkih Inštituta za novejšo zgodovino je na Nanosu med 2. svetovno vojno umrlo 39 oseb. Ko upoštevamo očitne napake in podvajanja ter dve civilistki, pridemo do sklepa, da je na Nanosu padlo skupno 35 partizanov. V bazi INZ je za 6 borcev navedeno, da so pokopani na Nanosu. Po navedbah Lojzeta Bizjaka naj bi bili nekateri partizani pokopani v grobnici pri Abramu na Nanosu, vendar žal tam njihova imena niso navedena, kar bi bilo potrebno urediti. Zmotno je namreč prepričanje, da so padli v nanoški bitki aprila 1942 pokopani v tej grobnici.

Fotografija 2: Spomenik padlim borcem NOB pri Abramu na Nanosu

V nanoški bitki aprila 1942 padli partizani so bili pokopani na pokopališču v Gorici in leta 1972 prekopani v skupno grobnico upornikov zoper fašizem. Na plošči sta imeni samo dveh padlih v nanoški bitki, in sicer Emila Puntarja (kot Milco Pintar) in Antona Vičiča (kot Antonio Caucci). Lažna identifikacija s strani zajetih tovarišev in tudi površnost italijanskih oblasti sta botrovali temu, da padli nimajo primerno označenih grobov oziroma so imena napačna ali popačena. Tam so pokopani še Ivan Sancin, Ivan Kreševič, Jože Dolenc in Leopold Pupis, in sicer med sto tremi neznanimi uporniki, ki jih je fašistični režim umoril, ne da bi vedel, kdo so.

Fotografiji 3: Skupna grobnica vsem padlim upornikom na pokopališču v Gorici

Fotografija 4: Parcela 136 na rimskem pokopališču Verano

Republika Slovenija in Zveza borcev sta ustreljenim borcem, zajetim na Nanosu, ob 70. obletnici nanoške bitke postavili spominsko ploščo na največjem rimskem pokopališču Flaminio. Borci so sicer pokopani na drugem rimskem pokopališču Verano. Pokopali so jih na parceli 136 in kasneje prekopali v skupno grobnico brez navedbe njihovih imen, na mestu pokopa nanoških junakov pa uredili grobnice za premožne.

Leta 1980 je bila v steno lovske koče Nanos pri Abramu vgrajena spominska plošča. Na njej so imena petih partizanov, ubitih 18. 4. 1942. Manjkalo je ime Jožeta Dolenca, medtem ko Ivan Žorž ne sodi nanjo, saj ni padel v nanoški bitki. Ob 80. obletnici bitke je ZZB Ajdovščina-Vipava ploščo odstranila in postavila novo ter tako popravila nekatere nedoslednosti. Vendar tudi na novi plošči ostaja ime Ivana Žorža, ki ga je italijanska policija zajela že 13. aprila 1943 in tako ni sodeloval v spopadu na Nanosu.

Fotografija 5: Spominska plošča borcem nanoške bitke na lovskem domu pri zavetišču Abram na Nanosu

Fotografija 6: Spomenik na vhodu v spominski park Forte Bravetta, kjer so navedeni samo ustreljeni med letoma 1943 in 1945

V Forte Bravetta, kjer so bili ustreljeni zajeti partizani na Nanosu, so navedli samo 77 ustreljenih od nacistov na tistem mestu med leti 1943 in 1945. Vse tiste, ki jih je usmrtil italijanski fašistični režim pred letom 1943, pa so izpustili, kar velja tudi za zajete borce na Nanosu.

Fotografiji 7: Spominska plošča na rojstni hiši Ivana Sancina – Jova, Dolina 92, ki je padel na Nanosu

Z nanoško bitko je povezana še spominska plošča Ivana Sancina – Jova v Dolini pri Trstu. Na njej je napačen datum in kraj smrti, in sicer 18. april 1942 na Nanosu. Dejansko je umrl 21. aprila 1942 pri Škulah, pokopan pa je bil v Gorici 23. aprila 1942. Domačini v Dolini pri Trstu so pokazali pripravljenost, da bi spominsko ploščo popravili.

Primož Plahuta, besedilo in fotografije

Spomeniki ob poti XIV. divizije[uredi]

Partizanski spomeniki na Geopediji, oktober 2023

Spominska plošča kmečkim uporom in 14. diviziji pri Pilštanju
Spomenik 14. diviziji, Stara Žaga
Spominska plošča 14. diviziji na gradu Lindek
Plošča heroju Iliji Badovincu, Gračnica
Spominska plošča 14. diviziji, Olešče
Olešče, grob neznanega partizana
Kajuhova spominska soba, Šentvid pri Zavodnju
Spomenik Kajuhu, Šentvid pri Zavodnju
Plošča na mestu Kajuhove smrti, Žlebnikova domačija, Šentvid pri Zavodnju 2
Markacija Poti XIV. divizije, Žlebnikova domačija, Šentvid pri Zavodnju

Naslednje leto obeležujemo 80 let prihoda Štirinajste divizije na Štajersko. O velikem pomenu vdora te partizanske divizije v sam Tretji rajh obstaja veliko literature (Kiauta, Guček, Strle, Terčak, Hace, Ambrožič itd.). Lani je pri Planinski zvezi Slovenije izšel vodnik Po poteh XIV. divizije, ki sicer lepo usmerja po dejanski bojni poti Štirinajste, vsebina pa je žal daleč od naših pričakovanj. Priročnik trikrat pogosteje omenja cerkve ob poti kot spomenike in je zato namenjen bolj božjepotnim romarjem kot planincem, ki želijo kaj več izvedeti o narodnoosvobodilni borbi. Ob glavni poti je 33 obeležij, na drugih mestih pa še 38 obeležij, posvečenih tej legendarni diviziji. V vodniku pa je med več kot sto fotografijami zgolj ducat posnetkov obeležij, ki pričajo o težki poti, na kateri je Štirinajsta skoraj izkrvavela. Žal letošnji ponatis vodnika ni izkoristil priložnosti za večji delež informacij o XIV. diviziji in posnetkov spomenikov ob poti ter da bi bojno pot Štirinajste obarval v duhu Tomšiča, Šercerja in Bračiča.

Tule je seznam enajstih najpomembnejših odsekov trase, kjer odsotnost informacij o diviziji in posnetkov spomenikov najbolj bije v oči in bi jih bilo treba dopolniti.

  • Zeče pri Bučah: V SPOMIN BORCEM XIV DIVIZIJE KI SO TUKAJ IZVOJEVALI POMEMBNO ZMAGO NAD SOVRAŽNIKOM FEBRUARJA 1944
  • Lesično: 7. FEBRUARJA 1944 ŽE PRIVI DAN PO VDORU XIV. DIVIZIJE NA ŠTAJERSKO UNIČI TOMŠIČEVA BRIGADA V ŽILAVI BORBI Z NAPADAJOČIM SOVRŽNIKOM 35 NEMŠKIH VOJAKOV.
  • Stara Žaga: XIV. divizija si utira pot na Štajersko. 8. februarja 1944. Tomšičeva brigada razbije nemško motorizirano kolono.
  • Gračnica: Spomenik Živi zid in grob narodnega heroja, komandanta 1. bataljona Šercerjeve brigade Ilija Badovinca:

To žrtev, borb in zmag je spomenik.
Postoj, tovariš, spomni se na mrtve;
vse, kar veliko je, vzkali iz žrtve,
in ti, ki živ si, mrtvim si dolžnik.

  • Olešče: OB PRIHODU XIV. DIVIZIJE NA ŠTAJERSKO SE JE DNE 13. 2. 1944 NA TEM PODROČJU ŠERCERJEVA BRIGADA USPEŠNO BORILA PROTI ELITNIM NEMŠKIM ENOTAM IN ZADALA VELIKE IZGUBE SOVRAŽNIKU
  • Opoka: NA TEM MESTU JE DNE 14.II.1944 IZVRŠILA PREHOD XIV. UDARNA DIVIZIJA NOV NA SVOJEM ZMAGOVITEM POHODU PO ŠTAJERSKI
  • Lindek: 16. februarja 1944: XIV divizija se srdito bori proti nemški premoči za položaj Lindeka in lindeškega gradu.
  • Velika Raven: Tu sta februarja 1944 padla nepoznana borca XIV. prol. div. B. Kidriča
  • Graška Gora: Spomenik Nošenje ranjenca, spominska soba in spominski park
  • Žlebnikova domačija: Kajuhova spominska soba, spomenik in plošča na mestu, kjer je pesnik padel:

PRI TEJ DOMAČIJI JE 22. 2. 1944 PADEL
KAREL DESTOVNIK - KAJUH ...
NI JE SMRTI BREZ ŽIVLJENJA
NI SVOBODE BREZ TRPLJENJA

  • Grobišče na Rabonih: GROB 9 NEZNANIH PARTIZANOV IN 2 BORK, KI SO PADLI NA POHODU 14. PART. UDARNE DIVIZIJE V FEBRUARJU 1944.

Stane Gradišnik

Mitraljezec Marijan[uredi]

Partizanski spomeniki na Geopediji, september 2023

Slovensko partizansko zdravstvo je bilo izraz največje človečnosti in nekaj izjemnega v evropskih odporniških gibanjih. Ena največjih moralnih obveznosti slovenskih partizanskih enot je bila skrb za ranjence. Zavest, da kot ranjenci ne bodo prepuščeni na milost in nemilost sovražnikom, je borcem krepila borbenost. Pri reševanju ranjencev s položajev in pri njihovem prenosu v bolnišnice ali zasilne bunkerje je bila velikokrat potrebna izredna požrtvovalnost, velika hrabrost in iznajdljivost. Dobra zdravstvena služba je bila eden od pomembnih pogojev za manevrsko in bojno sposobnost vsake enote.

Za prvo obdobje je značilno, da so si ranjenci kar sami zavezovali rane s cunjami, odtrganimi od srajce. Težje ranjence so na vse mogoče ilegalne načine spravljali v mestne bolnišnice, kar je bilo veliko tveganje tako za ranjence kot za zdravnike. Bolnišnica in lekarna v Slovenj Gradcu sta že od samega začetka vstaje (s tihim pristankom vodje bolnišnice dr. Herberta Schwarza iz Gradca) nudili pomoč ranjenim partizanom in partizanskim bolnišnicam.

To je zapis o mladem mitraljezcu iz Ljubnega ob Savinji, ki je težko ranjen moral mesec dni trpeti v zasilni bolnišnici, dokler ga ni odrešila smrt. Franc Zagožen - Marijan, 22-letni mitraljezec 2. čete 1. štajerskega bataljona je po koncentraciji na Dobrovljah 14. septembra 1942 postal borec 1. čete Pohorskega bataljona. Bataljon je na svojem operativnem območju takoj začel z akcijami.

Po napadu na Josipdol so se borci umaknili v svoj tabor pod Planinko. Nemci so jim sledili, vnel se je hud boj. Padla sta Tine in Gojko, Marijan je bil hudo ranjen v trebuh. Čigavi so streli, ki so se pričeli oglašati Nemcem v hrbet iz globine gozda? Saj to je bil vendar komandant Stane. Slišati je bilo njegov glas iz gozda: »Groga! Stane je tukaj, juriš!« Obroč je bil prebit.

Ranjeni Marijan je ostal v improvizirani bolnišnici na Glažutski planini, pri njem pa sta bila kot kuhar in strežnica Petruška in Marja. December je mineval in stanje se mu je stalno slabšalo. Dr. Mrož, ki je bil vsak dan pri njem, je slednjič sprevidel, da ga ne more več imeti v gozdu, in štab se je odločil odnesti ga v dolino. Leon in Kristl naj bi mu našla mesto na Razboru.

Leon je takoj odšel na Pohorje, kjer sta se mu pridružila še Miloš in Nace. Dolgo so hodili, naposled pa le prišli do ranjenca. Bil je kaj žalosten pogled nanj. Ležal je v zasilnem zavetju, kamor je medlo sneg. Ranjenec je tožil. Leon mu je obljubil, da ga bodo čimprej spravili v Mislinjsko dolino, nato je odšel k Rdečniku na Razbor, da pripravi vse potrebno za njegov sprejem. Iz bataljona so naposled prinesli silno izčrpanega Marijana. Spravili so ga na senik k Rožeju. Z njim je bila bolničarka Pepca.

Malo pred koncem leta je moral Leon spet v bataljon, tokrat na Osankarico. Ko se je vrnil s Pohorja, je našel Marijana v žalostnem stanju, skoraj že ni imel več glasu. Pepca je povedala, da jo je prosil za pištolo, a mu je ni hotela dati. Uvideli so, da ne bo ozdravel in da bo kmalu konec z njim.

To je bila Marijanova zadnja noč. Na Silvestrovo dopoldne je izdihnil. Leon je skopal jamo in prišel po Kristla in Pepco, ki sta bila pri Rožeju. S težavo so spravili truplo v tesen grob. S Kristlom sta nato pometla sneg, da bi zabrisala sled. Kristl je pogledal na uro. Bila je pravkar polnoč. Leon in Kristl sta si preko groba voščila srečno novo leto.

Tekavčeva Pepca je zaihtela. V enem letu je izgubila moža, hčerko in sina. Morda je zaslutila, da bo tudi njeno truplo čez tri tedne zagrnila zemlja …

V poročilu, ki ga je dan pred padcem Pohorskega bataljona poslal komisar Rajko Dušanu Kvedru, je zanimiv odlomek:

Tovariš Stane ve, da smo nudili ranjenemu tovarišu Marijanu vse, kar je bilo v naši moči, dokler je bil ta v bolnici. Ve tudi, da ni bilo mogoče organizirati prej transporta in vzrok, zakaj ne. Da bi potekel transport res v redu, je šel z njim sam tovariš Groga. Toda baš po malomarnosti terenskih tovarišev je moral ranjenec v zadnjem delu transporta največ trpeti.

Viri

  • Marjan Žnidarič: Četrta operativna cona: Pregled zgodovine nacistične okupacije in osvobodilnega boja na slovenskem Štajerskem, Koroškem in v Prekmurju (2014).
  • Franc Zalaznik - Leon: Dolga in težka pot: 1941-1945 (1963).
  • France Filipič: Pohorski bataljon (1965).

Fotografije

  • Spominska plošča in razpelo na Marijanovem grobu pri Rožeju na Razboru, ki smo ju letos obnovili. Foto S. Gradišnik
  • Franc Zagožen - Marijan

Stane Gradišnik

Partizanski duhovniki[uredi]

Partizanski spomeniki na Geopediji, avgusta 2023

Na zid pred cerkvijo Marije Pomagaj na Brezjah je Cirilmetodijsko društvo katoliških duhovnikov LR Slovenije ob desetletnici osvoboditve leta 1955 vgradilo spominsko ploščo 25 duhovnikom, ki so umrli nasilne smrti od okupatorja in njegovih pomagačev. Tu je vztrajala skoraj 60 let, vse do leta 2014, ko so jo frančiškani brez javnega pojasnila odstranili in zamenjali z mozaikom Marije Pomagaj, ki so ga baziliki poklonili avstralski Slovenci.

Katerim pokojnim stanovskim tovarišem so se brezjanski redovniki tako nepietetno odrekli? Med imeni, vklesanimi na plošči, je osem duhovnikov, ki so jih pobili ustaši Nezavisne države Hrvatske v koncentracijskem taborišču Jasenovac, vse na enak način: žrtev so z batom udarili po glavi, prerezali grlo in truplo vrgli v Savo. Seveda brez sodbe. To so bili Jakob Sem, Franc Grobler, Franc Kač, Janez Kodrič, Anzelm Polak, Janez Rančigaj, Franc Rihar in Franc Orešnik. Ko je kolaborantski katoliški časnik Slovenec 14. 1. 1943 našteval tega leta umrle duhovnike, pri imenih jasenovških žrtev ni niti namignil, da so umrli nasilne smrti, medtem ko pri duhovnikih, ki so se borili skupaj z okupatorjem, ni nikoli zamudil priložnosti za obtožujoč stavek, da so jih pokončali partizani.

Druga večja skupina žrtev so bili duhovniki taboriščniki. V Dachauu so končali svoje življenje mežiški župnik Janez Hornböck, doma iz Šentjanža v Rožu, dekan v Radljah ob Dravi Janez Messner, ostareli župnik v Nazarjah Kerubin Tušek, sicer doma s Svetega Lenarta nad Škofjo Loko, in Mirko Vekjet iz Trsta, ki je bil župnik v Boljunu.

Duhovnika Ernesta Bandlja so v Prvačini zvezanega vrgli v reko Vipavo srbski četniki, Bogumila Krušiča naj bi ubili srbski četniki v Bosni ali v Črni Gori, Marka Željka (Marco Zelco) iz Višnjana so Nemci zaradi sodelovanja s partizani obesili, Šimeta Milanovića, Istrana iz Kringe, pa ustrelili v Slumu. Martin Gaberc je bil ustreljen v Gornji Radgoni na oknu svojega stanovanja ob prihodu okupatorjev, Franc Gabrejna je končal pod nemškimi streli v Ajdovščini. V celjskem zaporu Stari pisker so zaradi simpatiziranja z uporom Nemci mučili in ustrelili Mihaela Grešaka, Ferdinand Potokar pa jim je umrl med mučenjem. Ivana Povha so Nemci zajeli med partizani pri Kresnicah in ga ustrelili. Pri Knežji vasi so ustrelili Franca Gomilška. Zaradi sodelovanja s partizani so Nemci ustrelili tudi štanjelskega župnika Antona Šateja.

Na plošči sta bili še imeni dveh župnikov, ki so ju domnevno ubili partizani: Danijel Halas iz Velike Polane in Ivan Kotnik, kurat v bolnici v Beogradu, ustreljen v Zemunu ob koncu vojne. Ti dve imeni sta bili gvardijanu Robertu Bahčiču verjetno povod za trditev, da besedilo na plošči »ne odgovarja resnici« in da »fašizem omenjenih duhovnikov ni umoril«, ter alibi za njeno odstranitev. Cerkev svoje odločitev za odstranitev plošče duhovnikom, ki so bili žrtev fašizma, ne pojasnjuje. Kakšna cerkvena oblast pa bi to bila, če bi morali svoje odločitve argumentirati in se pred javnostjo zagovarjati! Zato o pravih razlogih lahko samo ugibamo. Eden od njih zna biti nelagodje klerikov ob dejstvu, da so bili duhovniki žrtve njihovih gospodarjev okupatorjev, ne pa partizanov. Cerkev si danes lasti zasluge za slovensko osamosvojitev, zato jo je mogoče motil napis na plošči, da so duhovniki »darovali življenje za svobodo nove Jugoslavije«. Pri tem pozabljajo, da je pred drugo svetovno v jugoslovanski vladi najvišja mesta zasedal prav njen človek, duhovnik Anton Korošec.

Cerkvi gotovo ni bilo všeč, ker je ploščo postavilo Cirilmetodijsko duhovniško društvo, ki je bilo za razliko od kolaborantskega vodstva slovenske RKC po vojni lojalno do nove socialistične oblasti. Pri zavračanju društva je prav nič ne ustavlja dejstvo, da so bili med njegovimi vidnimi člani znane osebnosti. Pobudnik in idejna ter moralna avtoriteta je bil pisatelj Franc Saleški Finžgar, ki je bil med vojno sodelavec OF, glava je bil pisatelj Stanko Cajnkar, v društvenem glasilu Nova pot so pesmi objavljali Joža Vovk, Leopold Stanek, Lojze J. Žabkar, teolog Janez Janžekovič je pisal o sorodnosti med krščanstvom in marksizmom ... Zavzemali so se za sodelovanje med cerkvijo in državo, današnji klerikalni nomenklaturi pa gre očitno spet za mahničevsko ločevanje duhov, za razkol med Slovenci; beseda sprava je tiho izginila iz njihovega besednjaka. Kako dolgo roko ima slovenska RKC, pove že to, da poročila o odstranitvi plošče na Brezjah z izjemo Mladine leta 2020 ni upal objaviti noben slovenski časopis.

Odstranitev brezjanske plošče ni osamljen primer, o načrtnosti dejanja govori, da je bila cerkev tudi proti postavitvi obeležja partizanskemu pesniku in duhovniku Lojzetu Žabkarju v Črnomlju leta 2020.

Prispevek zaključujem s podatkom, da je polovici duhovnikov na plošči cerkev podelila status božjih služabnikov oz. mučencev; duhovniki, ki so jih pokončali partizani, imajo ta status menda domala vsi.

Bazilika Marije Pomagaj, Brezje; foto Johann Jaritz 2012; plošča se vidi spodaj levo
Plošča 25 duhovnikom, žrtvam fašizma na Brezjah pred odstranitvijo leta 2014, foto M. Hladnik

Miran Hladnik

Partizanska plošča na vrhu Triglava[uredi]

Partizanski spomeniki na Geopediji, SB julija 2023

Plošča na Aljaževem stolpu leta 2018. Foto Andrej Cizl
Protifašistični protestniki ob partizanski plošči na Triglavu (čisto levo) 20. avgusta 2021. Foto Hladnik
Razvitje slovenske zastave na Triglavu 20. 4. 1944. Foto Bogo Tavčar

Od 14. oktobra 2019 je na skalnata tla severozahodno ob Aljaževem stolpu na vrhu Triglava (2864 m) z blagoslovom Zavoda za varstvo kulturne dediščine privita kovinska plošča, na kateri piše:

NA TEM MESTU SO MED NOB L. 1944
PARTIZANI: GRADNIKOVE BRIGADE,
KULTURNIKI IX. KORPUSA, JES.-BOH.
ODREDA IN MLADINCI OK BOHINJ
PODRLI MEJNIK ITALIJA-NEMČIJA
IN IZOBESILI SLOVENSKO ZASTAVO.
ZZB NOVS

Plošča ni bila deležna statusa državnega spomenika in ni vpisana v Register nepremične kulturne dediščine (RKD), tam je pod številko 5531 vpisan samo Aljažev stolp. Nekaj sto metrov stran sta ob poti na vrh vpisani v RKD še plošči Valentinu Vodniku, ki je 1795 stopil na vrh, in slikarju Marku Pernhartu, ki je leta 1864–67 naslikal panoramo s Triglava. Kaj bi tožili nad zapostavljenostjo plošče v državni evidenci, po tem, kar se je z njo v preteklosti dogajalo, smo lahko veseli, da je sploh ostala na vrhu.

Triglav je simbolna točka slovenstva. Jakob Aljaž je leta 1895, v času nemško-slovenskega tekmovanja za prevlado na tem prostoru, kupil vrh in nanj postavil pločevinast stolp, da bi pričeval o njegovi pripadnosti Slovencem, ne pa Nemcem. Po prvi svetovni vojni je čez vrh potekala meja med kraljevino Italijo in Jugoslavijo in med obema vojnama sta se državi izzivali tudi z barvanjem stolpa v barvah svojih zastav.

19. oktobra 1944 se je nanj povzpelo 142 vojakov nemškega lovskega polka Brandenburg, nastanjenih na Bledu, dan pozneje pa 7 partizanov Jeseniško-bohinjskega odreda. Kurir Anton Pretnar z Bleda je s sekiro zasekal luknjo v streho stolpa in vanjo zasadil palico s 6 metrov dolgo slovensko zastavo z zvezdo. Izstrelili so častno salvo v znak osvoboditve Beograda, dogodek je fotografiral Bogo Tavčar, v spominsko knjigo so pod rubriko smer sestopa zapisali V SVOBODO!

Kmalu po vojni je Aljažev stolp začel dobivati dodatke: 1949 so namesto zmahane kovinske zastavice na streho montirali peterokrako zvezdo, 1958 so na njegovo steno montirali šesterokotno ploščo prvopristopnikom leta 1778, 1983 je ob snemanju filma o Kugyju razmajano zvezdo spet nadomestila zastavica z letnico 1895. 1986 pa so ploščo prvopristopnikom sneli in na njeno mesto obesili partizansko z naslednjim besedilom:

NA TEM MESTU SO MED NOV PRIPADNIKI NOVJ IZOBESILI SLOVENSKO ZASTAVO IN SICER:
30. MAJA 1944 BORCI II. SNOUB IVANA GRADNIKA PO NEUSPELEM NAPADU NEMCEV NA TITOV ŠTAB V DRVARJU;
2. AVGUSTA 1944 PARTIZANI KULTURNE SKUPINE IX. KORPUSA IN SOŠKI AKTIVISTI TER ODSTRANILI MEJNI KAMEN MED ITALIJO IN TRETJIM RAJHOM;
20. OKTOBRA 1944 BORCI JESENIŠKO-BOHINJSKEGA ODREDA IN MLADINCI OKRAJNEGA KOMITEJA SKOJ BOHINJ V POČASTITEV OSVOBODITVE BEOGRADA.
ZZB NOVS

Ob osamosvojitvi leta 1991 je partizanska plošča nenadoma izginila. Govorilo se je, da je končala v prepadu, v resnici pa so jo nekateri zagrizeni rojaki, ki so si osamosvojitev razlagali kot zapoznelo zmago nad partizani, zanesli v dom na Kredarici, kjer se je čez čas za njo izgubila sled, niti njene fotografije ni nikjer najti. Ne ve se, kdaj so namesto odstranjene plošče na stolp montirali nekoliko manjšo ploščo s krajšim besedilom, ki je ostala na vrhu do leta 2018, ko so stolp s helikopterjem transportirali v dolino na restavriranje. Za nasprotnike partizanstva je bila zdaj priložnost, da se partizanska plošča za zmeraj odstrani z vrha. Mogoče je tudi naše prizadevanje malo pripomoglo, da do tega ni prišlo, ampak da so ploščo samo prestavili ob stolp.

V desetkilometrskem pasu okrog Triglava je še enajst partizanskih obeležij. Zaradi simbolne občutljivosti tega prostora sta bili vandalizirani še plošča padlim partizanom gornikom v Vratih in pri Kardeljevi koči na Malem polju. Nasprotniki partizanskih obeležij radi ponavljajo, kako naj se politika drži stran od hribov in da spominske plošče v neokrnjeno naravo ne spadajo, tiho pa so bili, ko si je za svoje politične potrebe prisvojil Triglav in ga zlorabljal bivši predsednik vlade, in so tiho ob postavljanju križev na gorske vrhove.

Nacionalnemu in političnemu opomenjanju se Triglav ne more izogniti. Na njegovem vrhu je Aljaž s stolpom zaznamoval zmago nad Nemci, partizani so pahnili v prepad italijansko-nemški mejnik, tu je zavihrala zastava ob osamosvojitvi 1991 in tu smo kolesarski protestniki avgusta 2021 napovedali konec Janševi diktaturi.

Miran Hladnik

Kdo si, Oto Mader – Ris?[uredi]

Partizanski spomeniki na Geopediji, SB junij 2023

Strašen je bil 10. april 1941, ko so na velikonočni četrtek vkorakale v Velenje prve nemške čete. Vihar, snežni metež, dež, burja, vse je spremljalo te sinove pekla pri njihovem pohodu v naše kraje. Nacistični okupator je v skladu s svojimi načrti o ponemčenju slovenske Štajerske takoj pričel izvajati Hitlerjevo naročilo: »Napravite mi to deželo nemško!«

14. maja je vodja nacistične Štajerske domovinske zveze Franz Steindl naročil političnim komisarjem, naj zaplenijo vso slovensko literaturo ter jo odpeljejo v Maribor. Iz škalskega župnišča so odpeljali okoli 3000 knjig verske in posvetne vsebine. Nemcem ni uspelo, da bi zaplenili vse slovenske knjige. Komunist Oto Mader, doma iz Škal pri Velenju, je odnesel knjige iz knjižnice razpuščene Vzajemnosti v Pesju in jih zakopal. Zakopane so bile ves čas vojne.

Petokolonaši v Šoštanju in Velenju so z divjim veseljem planili svojim "rešiteljem" v objem. Srce se je krčilo ob pogledu na zaslepljene Slovence, tudi oni so z radostjo pozdravljali svoje zavojevalce. Če je kdo v gostilni svaril pred Hitlerjem, so ga knapi hitro zavrnili: »Tiho bodi, saj nas je Hitler odrešil!« Župnik v Zavodnju je opisal prihod Nemcev v Šaleško dolino: »In tukajšnje ljudstvo ob tem! Celo pot so pozdravljali mimo hiteče vojaštvo in klicali Heil Hitler, odrešenik je prišel! Zdaj smo rešeni, zdaj bomo živeli, zdaj bo dobro.«

Oto Mader je v rokopisni avtobiografiji Zakaj sem postal komunist ali namen moje življenjske poti poročal: »Prvi maj je bil višek njihovega triumfa in zmagoslavja. Vse, kar je moglo, je vrelo v Velenje in Šoštanj, kljub skrajno slabemu vremenu. Jaz sem gledal doma skozi okno vso to bedarijo in stiskal zobe. Povsod so nastopali govorniki in povzdigovali v nebesa svoje bloke. Vredni so bili ti govorniki, da bi jih usekal po gobcu. Zaslepljeni narod pa je vsem tem lažem tulil kot zver. Višek navdušenja pa je prišel v gostilnah, ker je pijača delala svoje. Da si jih čul, ko so šli domov z zborovanj. Vse nemško, niti enega Slovenca ni bilo več. Pa četudi je znal le dve besedi, je pa tiste govoril, samo da je bilo nemško. Sploh je bilo tako, kot bi pobesneli. Da bi tedaj prišel nekdo med nje in bi jim povedal resnico, ubili bi ga. To je sigurno.«

Vendar večina Šalečanov okupatorja ni sprejela z navdušenjem. Ljudje so bili v prevratnih dneh prestrašeni, zbegani in zaskrbljeni, a svojega odpora do okupatorja niso smeli javno pokazati. Občudovanje Hitlerja je od maja 1941 naprej naglo plahnelo. Deportacije in drugi ponemčevalni ukrepi so pričeli odvračati ljudi od okupatorja. Oto Mader je zapisal: »Slovensko inteligenco so takoj pozaprli, tudi duhovščino. Ravno s tem pa so si začeli jamo kopati, ker so tudi klerikalci prišli na našo stran.«

V prvih tednih okupacije še ni bilo priprav za vstajo, a posamezniki so že zbrali nekaj orožja, ki so ga odvrgli pripadniki jugoslovanske vojske. Oto Mader je v Zrečah nabral osem pušk in nekaj municije, jih spravil v bencinski sod in ga zakopal.

7. julija 1941 so uspešno organizirali napisno akcijo. Najtežji del akcije v Šoštanju je prevzel Božo Mravljak, Mader je pokril področje premogovnika, Tone Ulrih pa Velenje. Naslednji dan se je Oto Mader dokončno umaknil v ilegalo in prevzel partizansko ime Ris. Povezan je bil s šaleško partizansko skupino, a je deloval predvsem na terenu kot aktivist Osvobodilne fronte. Miha Pintar - Toledo je v Škalskih Cirkovcah izvedel za večjo skupino štajerskih partizanov, zato se ni vrnil na Pohorje k ruški partizanski skupini, ampak jih je šel poiskat. Z njim so odšli šaleški borci Franc Polh - Izak, Oto Mader - Ris in Franc Podvinšek - Bruno. Na Tolstem vrhu nad Preboldom je bila med drugim ustanovljena B-skupina, iz katere naj bi se razvila Šaleška četa. Vanjo so bili poleg komandirja Toleda in komisarja Buča vključeni še Marjan Čater - Petja, Adam Dušak - Pupče, Tine Gorišek - Pardelan, Franc Kralj - Krpo, Oto Mader - Ris, Franc Podvinšek - Bruno, Vili Reberšek - Čuk in Stanislav Brunšek - Zagloba.

Izkopali so Maderjeve puške. V četrtek 28. avgusta 1941 se je pripeljal iz Koroške v Dravograd nemški notranji minister dr. Wilhelm Frick; na štajerski meji ga je pozdravil in se mu pridružil gauleiter dr. Überreither. Kolona se je odpeljala čez Slovenj Gradec in Velenje v Dobrno. Šaleška partizanska četa ji je postavila zasedo v soteski Socki med Velenjem in Žalcem. Ker pa se je minister Frick na Dobrni zadržal dan dlje, se je zaseda brezuspešno končala. Mader, Martinšek, Soklič, Ulrih, Stropnik in Polh so bili pri tem izdani in so se komaj rešili z begom proti Graški gori.

15. maja 1942 je šaleška skupina utrpela prvo izgubo. V Škalah, v svojem domačem kraju, je bil ustreljen šaleški prvoborec Oto Mader - Ris. Ko je bila velenjska orožniška postaja obveščena, da leži na dvorišču Godiclove domačije v Škalah ustreljeni partizan, je tja poslala svojo patruljo, v Škale pa je prišel tudi uradnik kriminalistične policije.

Pri mrtvem Risu so Nemci našli ročno bombo, nekaj dokumentov in vojaško puško z vrezano peterokrako zvezdo. Zvezdo je imel Ris prišito tudi na levi strani bluze. Po izjavah domačinov naj bi Maderja ustrelil eden od dveh obratnih zaščitnikov pri velenjskem premogovniku, ki sta stanovala v Škalah.

Mader je svoj življenjepis pisal od novembra 1941 in ga malo pred svojo smrtjo zakopal na Arličevi njivi v Škalah. Čeprav je bil eden od organizatorjev vstaje v Šaleški dolini, o njej ni navedel nobenega podatka, opisoval je predvsem svoja otroška leta in razmere v Škalah pred vojno.

  • Milan Ževart: OF in NOB v Šaleški dolini. Prispevki k zgodovini Šaleške doline, 1989.
  • France Filipič, Prvi pohorski partizani, 1965.
  • Fotografije:
    • spomenik pri Godici v Škalah
    • nagrobnik na pokopališču Šmartno
    • Oto Mader

Stane Gradišnik

Ti dolina zelena, s krvjo prepojena, predraga[uredi]

Partizanski spomeniki na Geopediji, SB maj 2023, 7600 obeležij

Vazarjeva hiša v Begunjah
Partizanski obelisk trinastim kurirjem pri gradu Kamen, Begunje
Slika:Partizanski spomenik, Ovsiše.jpg
Partizanski spomenik na Ovsišah

V Begunjah in Dragi je med drugo svetovno vojno gospodarila smrt, tudi Avsenikova pesem Tam kjer murke cveto, ki opeva te kraje, ni mogla mimo nje. Ob vhodu v dolino Drage, nasproti razvalin gradu Kamen, 300 metrov pred grobiščem talcev, stoji desno ob cesti tristranični obelisk. Na njem je zapisanih trinajst imen partizanskih kurirjev, ki so padli v noči med 27. in 28. januarjem 1945. Spomenik je radovljiška Zveza borcev postavila leta 1957, v Register kulturne dediščine je vpisan pod številko 22573.

PADLI BORCI NOV V NOČI 27.–28. 1. 1945

BENEDIK SLAVKO ROVTE 1912–1945
CUZNAR VIKTOR DOVJE 1928–1945
FRANC ALOJZ MOJSTRANA 1905–1945
JANŠA ANTON BREZJE 1927–1945
JEGLIČ JOŽE PRAPROŠE 1916–1945
MRAK MIRO RADOVLJICA 1920–1945
NEGRO ANTON LJUBNO 1928–1945
PINTAR ALOJZ KRANJ 1910–1945
POGAČAR URH SV. LUCIJA 1922–1945
POHAR CVETAN BREZJE 1909–1945
PREŠERN FRANC RADOVLJICA 1901–1945
ŠTULAR CIRIL PALOVČE 1945
UCMAN MIRO VEL. CEROVA 1924–1945

Prvo na obelisku je ime Slavka Benedika. Venceslav (Slavko) Benedik se je rodil v Pozirnu pod Mohorjem nad Selcami očetu Petru in materi Frančiški 26. 9. 1912, živel pa je z materjo dobrih pet kilometrov zračne črte stran proti severu, na kmetiji pri Ozincu v Rovtah, ki je tedaj spadala pod Besnico. Njegov oče se je v prvi svetovni vojni boril na Soški fronti in umrl za okužbo takoj po njej, mama se je po nekaj letih drugič poročila in v družino je prišel priimek Pogačnik. Med drugo svetovno vojno so šli v partizane vsi trije fantje iz družine. Družino je sovaščan izdal in mamo, njenega moža in dve dekleti so odpeljali v taborišče.

Ozinčevi so si bili navzkriž s Turkovimi, ki so bili v Rovtah njihovi sosedje. Slavkova nečakinja poroča, da si je Ozinčev oče nabral kar nekaj dolga pri gostilničarju Turku, ki je dajal pijačo na kredo. Grozilo je že, da bo Ozinčeva posest prišla na boben. Mama Frančiška naj bi se neko nedeljo odpravila peš v Kranj na tombolo in zadela glavni dobitek – avto, ki ga je takoj prodala in poplačala dolgove. Ti podatki še z druge strani osvetljujejo podobo Slavka Benedika, ki ga omenja Janko Potočnik v spominih pod naslovom Očetova pot v letošnji marčevski številki Svobodne besede.

Slavko se je izučil za ključavničarskega pomočnika in se zaposlil v železarni na Jesenicah. O njegovem značaju je izročilo različno, nečakinja je slišala, da je bil pošten in delaven fant. S partizani je sodeloval že na začetku vojne. Maja 1943 je odšel v Jelovški bataljon Gorenjskega odreda. Dobil je partizansko ime Vinko in bil sprejet med komuniste. Napredoval je v vodjo tehnike Jelovška 2, nato pa je bil okrožni tehnični kontrolor za levi breg Save.

Ko je bil po obhodu namenjen nazaj na Jelovico, je v noči med 27. in 28. januarjem 1945 padel v zasedo, ki so jo pripravili v Poljčah nastanjeni nemški policisti esesovske divizije Brandenburg v Vazarjevi hiši v Begunjah, ob cesti v Drago. Nemci so vdrli v hišo, domače zastražili v enem prostoru, sami pa so na oknih čakali na kurirje s postaje G-14 nad Drago in druge borce Kokrškega odreda, ki so po običajni kurirski poti v ločenih skupinah prihajali mimo. S strojnico so jih pokosili, odvrgli trupla čez plot v sneg in počakali na naslednjo skupino. Tako so do ene ponoči pobili trinajst partizanov, štirinajstega pa so ranjenega zaprli v begunjske zapore; na Hitlerjev rojstni dan je bil pomiloščen in izpuščen domov. Slavko Benedik je padel najbrž v drugi skupini, še pred polnočjo. Partizani so naslednjega dne padle tovariše začasno pokopali malo naprej od grobišča v Dragi.

Ime Slavka Benedika je vklesano tudi na spomeniku padlim ob vhodu na pokopališče na Ovsišah in na spomeniku v obliki znamenja pri slikoviti cerkvici svetega Primoža na Jamniku. Družinski grob Ozinčevih na Ovsišah je mlajšega datuma in na nagrobniku ni njegovega imena.

S tole spomeniško zgodbo popravljam pomoto v marčevski številki Svobodne besede (Očetova pot), da je bil Slavko Benedik v Dragi ustreljen kot talec. Popraviti bo treba tudi napačne podatke o njem na drugih mestih: da je bil rojen leta 1919 (v knjigi Beg z morišča), da leži v družinskem grobu (v zborniku Po poti spominov) oz. da je pokopan v Dragi ter da je država pokopa Slovaška (v državnem registru žrtev druge svetovne vojne na Sistory).

Takóle v rubriki Partizanski spomeniki na Geopediji počasi, od spomenika do spomenika, prispevamo k natančnejši evidenci ljudi in dogodkov med drugo svetovno vojno. Na spomeniku na začetku Drage je poleg Slavka Benedika še ducat imen in prav toliko človeških usod, ki kličejo po popisu. Spomenikov pa je 7500 in več. Delo bi bilo neprimerno lažje, če bi bila literatura, ki jih obravnava in iz nje črpamo, digitalizirana, zato ponovno pozivam k njenemu skeniranju.

Viri

  • Jože Vidic: Beg z morišča. Ljubljana: Borec, 1971. 228 sl. in 249.
  • Bogdan Osolnik in Svetko Kobal: Pokrajinska tehnika za Gorenjsko 1944–1945. Ljubljana, 1998. 31.
  • Alojz Kos: Po poti spominov. Radovljiški zbornik, 1990. 69–70, 231.
  • Trinajstim padlim kurirjem, Draga. Partizanski spomeniki na Geopediji.

Miran Hladnik

Partizanski spomenik, Ovsiše
Slika:Partizanski spomenik, Ovsiše 03.jpg
Partizanski spomenik, Ovsiše
Slika:Partizanski spomenik na Jamniku.jpg
Partizanski spomenik na Jamniku

Slika: Slavko Benedik

Erzelj v NOB[uredi]

Partizanski spomeniki na Geopediji, SB april 2023

Eno leto po objavi članka o partizanskem nagrobniku v vasi Planina nad Ajdovščino se je oglasil domačin Rado Jejčič z odgovorom na vprašanje o identiteti padlega Alojza Kobala, ki sem ga zastavil v koncu prispevka. Vsi, ki so doslej omenjali tragično smrt trojice vipavskih partizanov pri Križni jami nad Bločicami 14. avgusta 1943 (pri njihovi smrti je bil udeležen pesnik in domobranec v Grahovem France Balantič), so pisali o Alojzu Kobalu z vzdevkom Sokol, vendar je to napaka. Alojz Kobal – Sokol, Jejčičev stric, rojen 10. 7. 1925 na Erzelju, je živel v hiši št. 36 (danes Erzelj 32) in je padel na Nanosu dober mesec pozneje, 28. 9. 1943. V partizane je šel iz italijanskega specialnega bataljona po kapitulaciji Italije. Dodeljen je bil Gradnikovi brigadi, ki je pri Razdrtem preprečevala prodor Nemcev v Vipavsko dolino. Njegova skupina je bila v zasedi ob cesti na Devinskem hribu pri Podkraju v smeri Nanosa. Tu je padel skupaj s štirimi soborci. Pokopali so jih na mestu smrti, pozneje pa prekopali, Alojza na domače pokopališče na Erzelju.

Register žrtev druge svetovne vojne na spletišču Sistory pozna osem žrtev z imenom Alojz Kobal (eden od njih je padel samo dan prej v bližini, na Otlici), devetega, to je tistega, ki je padel na Bločicah skupaj z dvema rojakoma, pa med njimi ni in ga bo treba v register šele vnesti.

Tule so njegovi podatki. Rodil se je 23. 6. 1927 na Erzelju v hiši št. 58 (danes 28), v partizane je odšel 6. 2. 1943 in bil vključen v Zgornjevipavsko četo. Marca 1943 je s transportom odšel na Dolenjsko. Padel je star 16 let 14. 8. 1943 pri Kriški Gori (oz. Križni gori, občina Stari trg pri Ložu, 2 km južno od Bločic), skupaj z Alojzom Zornom iz Prvačine in Vladimirjem Pangercem iz sosednje vasi Planine nad Ajdovščino. Oče Pangerc jih je šel iskat z vozom in vse tri dal pokopati v skupni grob. 19-letni Alojz Zorn je bil rojen 11. 4. 1924, 18-letni Vladimir Pangerc pa 26. 3. 1925.

Slika 1: Erzeljci pred odhodom na Dolenjsko marca 1943
Slika:Spomenik NOB na Erzelju.jpg
Slika 2: Spomenik padlim in žrtvam na Erzelju

O vasi Erzelj na Wikipediji preberemo, da je med drugo svetovno vojno cela sodelovala s partizani, zato so Italijani 8. 3. 1943 vse moške poslali v nemška taborišča, ženske v italijanska taborišča, otroke pa so vzeli sorodniki. Po kapitulaciji Italije so se ženske vrnile domov, iz nemških taborišč pa ne vsi. Rado Jejčič je pismu priložil fotografijo vaščanov Erzelja in sosednjih vasi, ki so se januarja in februarja 1943 množično odpravili v partizane, najprej na Nanos, od tam pa marca s transportom na Dolenjsko: 63 moških in 15 žensk. V partizane so šli, ker so se tako izognili deportaciji.

Na sliki so v ospredju pogumne ženske. Milka Žvokelj s Slapa je šla v partizane oktobra 1942. Od Kobalovih je bil sin Evgen že v partizanih, njegovi sestri Doro in Miro so Italijani zaprli, Valerija – Zmaga pa se je z mamo Frančiško odpravila v partizane 5. 1. 1943. Valerija je postala desetarka ženske desetine 2. Vipavske čete.

Zorka Saksida – Vojka z Gradišča nad Prvačino je šla v 1. Kraško četo Tomšičeve brigade 14. 2. 1943. Postala je četna in bataljonska bolničarka, obveščevalka in štabna šifrerka na pohodu 14. divizije na Štajersko ter komandirka zaščitne čete dravograjskega okrožja.

Vidrihove ženske iz Gornje Branice so 22. 2. 1943 sledila očetu, ki je bil v partizanih že od leta 1941: sestri Vida – Slovenka in Marica – Svoboda ter mama Jožefa – Soča. Najprej so bile v 1. bataljonu Simona Gregorčiča, potem pa v 3. bataljonu Tomšičeve brigade.

Vsa čast vipavskim partizankam in partizanom!

Po podatkih Rada Jejčiča sestavil Miran Hladnik

Slika 3: Troje spominskih plošč na OŠ Erzelj: bolnici Vera, 17 padlim in 6 žrtvam NOB iz vasi ter bataljonu VOS

Slika 4: Erzeljski partizanski obeležji na Geopediji

Spomeniki izginjajo, mar ne?[uredi]

Partizanski spomeniki na Geopediji, SB marec 2023

Zaradi izdaje so Nemci tik pred koncem vojne, v noči med 1. in 2. februarjem 1945, napadli skupino borcev, ki se je zadrževala na Medvedovi kmetiji na Otiškem Vrhu. Pokončali so šest partizanov, Stanka Orožim - Janja, mladinska aktivistka Okrožnega komiteja SKOJ Dravograd, je bila med spopadom z gestapovci ranjena v obe nogi. Domačini so jo prezeblo prenesli v bunker Gospodarske komisije pri Sv. Ani nad kmetijo Ulbnik, vendar je bil kmalu izdan tudi bunker. Janja se ni hotela predati Nemcem, raje se je pokončala sama.

  1. Spominsko ploščo ji je postavil mladinski aktiv JANJA iz Pameč leta 1976. Mladinke in mladinci, ki so takrat poskrbeli za obeležje, so danes stari okrog 65 let. Danes je plošča odstranjena in odložena na tla ob hiši pri Ulbniku.
  2. Prvoborec iz Mislinjske doline Franjo Dular, ki je partizanil skupaj s Francem Rozmanom – Stanetom po Pohorju in padel nekje na Lepenarci (obeležja, ki so ga postavili na mestu smrti, še nismo utegnili najti), je bil pokopan na pokopališču Šentjanž pri Dravogradu. Danes o grobu ni ne duha ne sluha.
  3. Doprsni kip narodnega heroja Franca Rozmana-Staneta je bil skupaj s spominsko ploščo odstranjen iz veže Partizanskega doma na Kopah.
  4. Granitni kamen, obeležje partizanske bolnice Primož pod Malo Kopo, je pri tleh odlomljen.
  5. Stalna razstava o predvojnem revolucionarnem delavskem gibanju in NOB v Mislinjski, Mežiški in zgornji Dravski dolini v Koroškem pokrajinskem muzeju v Slovenj Gradcu je odstranjena in deponirana v kletnih prostorih.
  6. Kamnito obeležje na mestu bunkerja nad Podgorjem, v katerem je bil ubit Anton Rogina - Jager, član Okrožnega odbora OF Dravograd, je razpadlo.
  7. Na kapelici pri Vrhnjaku v Vodrižu je bila vzidana plošča v spomin partizanu Jožetu Krenkerju. Ob obnovi kapelice leta 2011 je bila odstranjena.
  8. Obeta se odstranitev spominske plošče pri Jesenku nad Pamečami, pa še kje …

Podobna kot v naštetih primerih iz občine Slovenj Gradec je tudi slika v drugih občinah. Lastniki nepremičnin se menjajo, zob časa opravi svoje … Kaj naj storimo ob zanemarjenih, poškodovanih, uničenih ali odstranjenih spomenikih? Sámo jamranje namreč ne zaleže nič.

Urednikom zbirke partizanskih spomenikov na Geopediji (daniel.divjak@yahoo.com) sporočimo spremembo na terenu, da jo na zemljevidu dokumentiramo in odstranjene spomenike označimo z zeleno zvezdico.

Lastnika stavbe, ki je z zida snel ploščo, spodbudimo, da jo po obnovi fasade vrne nazaj; ljudje se pozitivno odzovejo, ko vidijo, da nam ni vseeno.

Vandalska dejanja prijavimo skrbniku obeležja, najpogosteje je to področna Zveza borcev, včasih pa tudi krajevna skupnost, občina ali kdo tretji, ki bodo o tem obvestili policijo in v primeru registriranih spomenikov Zavod za varstvo kulturne dediščine (ZVKD). Če ne vemo, kdo je za obeležje odgovoren, se obrnemo na policijo in na ZVKD kar sami.

Naše izkušnje so, da se s prijavo večinoma ne doseže nič, vandalizem je s prijavo samo evidentiran. Doslej nismo brali o nobenem primeru policijskega odkritja ali sodnega pregona zlikovcev, ki se spravljajo na partizanske spomenike, čeprav se med ljudmi ve tako za ilegalne trgovce z barvnimi kovinami kot za goreče protipartizanske aktiviste v okolici. Obeležja, ki so registrirana kot kulturna dediščina, niso prav nič bolj zaščitena od tistih, ki jih v državni evidenci RKD ni, nasprotno, ZVKD-ji neredko ovirajo obnovo ali prestavitev poškodovanega spomenika z drobnjakarskimi spomeniškovarstvenimi zahtevami. Ne bomo špekulirali z domnevo, ali je med razlogi tudi stališče, da imamo na Slovenskem partizanskih obeležij preveč.

Zgodi se, da pri ZB prevlada stališče, da spomenika ne bomo popravili, češ da je to naloga in strošek občine in da naj poškodovani spomenik pričuje o rokovnjaškem značaju okoličanov. Táko sklepanje ni v redu, saj le spodbuja socialno motene osebe, da se spravijo še na druga obeležja v bližini. Spoštljiv odnos javnosti do spomenikov bomo dosegli samo z njihovim rednim vzdrževanjem.

Obnovo spomenikov izvedejo in financirajo področne ZB iz članarine in donacij, občine pa v okviru letnega načrta za vzdrževanje spomenikov, ki so mu zakonsko zavezane. Samo zmeniti se morata predsednik ZB in župan za preferenčni seznam obnov in da ne bosta za obnovo spomenika hkrati najemala vsak svojega izvajalca.

Plastična plošča je nadomestila vandalizirano partizansko obeležje, Fužine pri Trebiji

Kadar se pri dogovarjanju zaplete ali se več mesecev zaradi inertnosti ZB ali nenaklonjenosti občine več let nič ne premakne, se tisti, ki nam je obeležij mar, zadeve lotimo na svojo pest in svoje stroške. Vedno se najde kdo, ki zna očistiti kamen in z ustrezno barvo obnoviti zbledele črke napisa. Na mesto odstranjene kovinske plošče privijemo začasno plastično informativno ploščo, ki jo za majhen denar napravi lokalni tiskar, s sliko nekdanjega obeležja in besedilom v slovenščini in angleščini, ki pojasnjuje obeležje in poroča o letu njegovega uničenja. Ker začasne improvizirane rešitve znajo trajati, jih je treba oblikovati kolikor mogoče profesionalno.

V zadoščenje nam je, da rastejo tudi čisto nova partizanska obeležja. Kot da bi vandaliziranje spomenikov spodbujalo njihovo porajanje.

Stane Gradišnik in Miran Hladnik

Čeprav ne doživim svetlobe, ki jo za obzorji slutim[uredi]

Partizanski spomeniki na Geopediji, SB februar 2023

MOČAN SEM V SEBI,
KER RAZLOČNO ČUTIM:
SVOBODEN SEM,
ČEPRAV NE DOŽIVIM
SVETLOBE, KI JO ZA
OBZORJI SLUTIM!
(F. KOSMAČ)
PETIM BORCEM BRIGADE VDV,
PADLIM DECEMBRA 1944.

Slika 1: Spomenik pri kmetiji Karničnik v Hrastovcu, kjer so pokopani padli borci brigade VDV.

V Radmirju, na osvobojenih tleh Zgornje Savinjske doline, je bila septembra 1944 ustanovljena 3. brigada Vojske državne varnosti. Sestavljali so jo borci Zidanškove brigade in mladi prostovoljci iz štajerskega okrožja. Povprečna starost borcev je bila 20 let, večidel so bili člani KPS in SKOJ.

Zadnje dni novembra so se začele bitke na mejah osvobojenega ozemlja. Brigade 14. divizije so branile glavne dostope na osvobojeno ozemlje, vendar so prve dni decembra obrambne črte začele popuščati. Komandir 3. čete Anton Lempl – Dušan je povedel svoje borce na Šmihel nad Mozirjem in naprej proti Šaleški dolini. Dušanu so borci zaupali brez pomisleka. Bil je mojster partizanske taktike: celo ponoči je vse videl in slišal, poznal je poti po štajerskih gozdovih, nič ga ni presenetilo.

Bataljon se je premikal proti Paškemu Kozjaku razdrobljen po četah. Borci 3. čete so po nekaj dneh pohoda zagledali v škalskem jezeru odsev nagibajoče se škalske cerkve, obenem pa zaslišali šum padajoče vode v elektrarniških hladilnih stolpih. Patrulja mladih fantov se je ustavila v naselju Hrastovec in tu prenočila. 12. decembra zarana se je kolona borcev v jutranji megli pomikala po gozdni poti od kmeta Karničnika proti Rahnetu. Pripadniki nemške policijske enote, ki so bili zaradi ofenzive v akciji na tem območju, so v gozdu postavili zasedo. Partizane so spustili v neposredno bližino in jih napadli z brzostrelkami in puškomitraljezi. Že v prvem napadu je padlo pet borcev, med katerimi so bili sedemnajstletni puškomitraljezec Milan Gaberšek – Buksi, šestnajstletni Mirko Šalomon, sedemnajstletni Franc Breznik, šestindvajsetletni Viktor Konečnik in nepoznani borec.

Policisti so prišli nekaterim borcem tako blizu, da so jih že držali za nahrbtnike. Tako je prišel ob svoj nahrbtnik vojni dopisnik bataljona Ciril Grebenšek iz Velenja. Uprava velenjskega rudnika je namreč na podlagi najdbe njegovega nahrbtnika že naslednjega dne uradno sporočila, da je padel kot partizan. Zaposlen je bil namreč v rudniku, policija pa je sklepala, da je med padlimi, ker je v nahrbtniku našla njegove dokumente. Dva partizana, Franca Pliberška in Mirka Lešnika, so policistu ujeli in ju odpeljali v celjske zapore.

V noči na 15. december je skupina »komandosov«, med katerimi je bil legendarni Ivan Grobelnik – Ivo, v nemških uniformah prikorakala pred celjski Stari pisker, onesposobila paznike in osvobodila okrog 130 zapornikov, med njimi tudi Pliberška in Lešnika. Zjutraj so se mariborski Nemci pripeljali s štirimi kamioni pred Stari pisker, da bi prevzeli 80 obsojencev in jih odpeljali v smrt, a zapor je bil prazen …

Stane Gradišnik

Slika 2: NA TEM MESTU JE PADLO 5 BORCEV VDV BRIGADE 1941–1945. Spomenik pri kmetiji Rahne, Šenbric pri Velenju

Slika 3: NA TEM MESTU JE PADEL GABERŠEK MILAN – BUKSI, 1927–1944, MITRALJEZEC VDV BRIGADE. SLAVA MU! Pločevinasta spominska plošča pri kmetiji Rahne, Šenbric pri Velenju

Slika 4: Partizani, ki so osvobodili zapornike v Starem piskru. Stane Terčak, Celjski Stari pisker, Ljubljana: Borec, 1976, str. 97.

Razbitje 1. bataljona Kamniško-zasavskega odreda na Zaplanini[uredi]

Partizanski spomeniki na Geopediji, SB januar 2023

Slika:Spomenik 39 padlim partizanom nad Ločico 01.jpg
Spomenik 39 padlim partizanom nad Ločico
Spomenik 174 padlim na Gorici pri Vranskem
Spomenik 174 padlim na Gorici pri Vranskem

NA TEM MESTU JE OKUPATOR USTRELIL
39 BORCEV IV. OPERATIVNE CONE NOV
ZAJETIH V SOVRAŽNI OFENZIVI DECEMBRA 1944
(Napis na spomeniku nad Ločico pri Vranskem)
*
V SPOMIN
NA 174 PADLIH BORCEV IZ ENOT
IV OPERATIVNE CONE NOV IN POJ

UMRLI SMO, KI V GROBU TU LEŽIMO,
A NAD SVOBODO VAŠO ŠE BEDIMO,
KER HOČEMO, DA RASTE IN ŽIVI,
ZA KAR SMO DALI SVOJO SRČNO KRI
1941–1945
(Napis na spomeniku na Gorici pri Vranskem)
*
GROB SEDMIH BORCEV IV. OPERATIVNE CONE NOV
– PADLIH NA PRESEDLU V SOVRAŽNI OFENZIVI DECEMBRA 1944.
(Napis na obeležju na Presedljah)

Presedlje pod Čemšenikom

Iz Ločice pri Vranskem se odpravimo po stari cesti proti Trojanam. Smerokaz na levi opozarja na vas Zaplanino. Po nekaj minutah vožnje ob potoku Zaplaninščica opazimo na levi lepo urejen spomenik, posvečen padlim borcem 1. bataljona Kamniško-zasavskega odreda.

Prve dni februarja 1945 je taboril bataljon v zaselku Zaplanina ob vznožju Čemšeniške planine. Izdajalec je kmalu stekel v Ločico pri Vranskem prijavit partizane vlasovskemu poveljniku Štetininu, ki je o tem obvestil svojega kolego na Trojanah. Stroj je stekel ... Vlasovci s Trojan so mimo Šentgotarda prodirali proti Zaplanini, kjer so presenetili bataljon in udarili po njem. Bataljon ni imel žrtev in se je kar v redu, kljub visokemu snegu, umaknil proti Presedljam. Štab bataljona je bil že prepričan, da so se najhujšemu izognili. Vlasovci iz Ločice pa, ki so bili v zasedi na Presedljah, kamor jih je pripeljal izdajalec, so bataljon spustili tik predse, nato pa z vsem orožjem udarili po borcih. Boj je bil kratek in za bataljon usoden. Na bojišču je obležalo šestintrideset borcev, le osemnajstim se je posrečilo uiti iz toče mitraljeških rafalov.

Bežali so navzdol proti Ločici. Med njimi je bilo več hudo ranjenih. Poveljnik bataljona Franc Bratun - Jelen, dvakrat ranjen, se je sam ustrelil. Ranjence so vlasovci živalsko pobijali in onečaščali. Tudi izdajalec se je hvalil, kako je brcal še žive borce "v gobec". Padle partizane so Nemci pustili ležati na kraju spopada tri dni. Šele tretji dan je občinska oblast odredila pokop. Med padlimi borci so bili trije domačini.

Neki ranjenec se je naslednji dan privlekel v izdajalčevo hišo. Takoj so sporočili vlasovcem, ki so poslali patruljo. Izvlekli so ga iz koče in ga nedaleč proč ubili.

Borec 1. bataljona Frido Hočevar - Danilo se je dogodka spominjal takole:

"Dan pred spopadom se je 1. bataljon odreda nahajal v vasi Zaplanina. Sam sem bil član štaba kot operativni oficir. 7. februarja 1945 sta bila štab odreda in 2. bataljona na Dobrljevem, 3. bataljon pa v revirjih. Trditi tega ne morem, saj zaradi hudih sovražnikovih napadov tisti čas ni bilo več mogoče vzdrževati organiziranosti na tako visoki ravni kot prej.

V Zaplanini smo prenočili. Drugega dne smo že zgodaj zjutraj izvedeli od obveščevalcev, da se zbirajo, oziroma da so se že ponoči začele pomikati proti Zaplanini kolone sovražnikov iz smeri Mrzlice in Čemšeniške planine. Poveljnik bataljona Franc Bratun - Jelen se je zato že zgodaj zjutraj z nekaj borci odpravil v opazovalno patruljo na teren, da bi se prepričal o teh poročilih. Ko se je čez nekaj časa vrnil, je ukazal, da se bataljon takoj premakne na pobočje Čemšeniške planine. Kmalu po premiku iz vasi so nas Nemci, ki so verjetno tu že ponoči postavili zasedo, silovito napadli in tu je že padlo precej borcev. Edina pot, ki bi nas lahko pripeljala iz obroča, je bila ozka tesna soteska, po kateri je tekel potok. Kakor hitro se je dalo, smo se napotili proti soteski, ker so Nemci neusmiljeno streljali po nas.

Sam sem v metežu krogel in izstrelkov iz minometov pograbil puško, ki je bila naslonjena ob poti na neko drevo, za katero sem pozneje izvedel, da je bila puška kuharja, ki je nekoliko stran od tod pripravljal hrano. Ker sem bil sam oborožen z brzostrelko, sem puško začel ponujati borcem, ki so hiteli mimo. Ker pa so bili vsi oboroženi, sem se s svojim ponujanjem zamudil toliko časa, da sem ostal zadnji v koloni. Na hitro sem presodil položaj in spoznal, da je edina rešitev za nas ledeno mrzli potok, saj je bilo vse drevje in grmovje okoli njega gosto obdano z ivjem. Zavpil sem: "Za menoj!" in se prvi pognal v vodo. Nekaj borcev s konca kolone mi je sledilo. V zavetju vode in ivja so nas Nemci izgubili iz vida, zato smo se rešili. Od tistih, ki so ostali v koloni, jih je še nekaj padlo.

Kako je bilo potem z ostankom bataljona, se ne spominjam najbolje. Verjetno je bilo tako, da je ta skupina razbitega bataljona ostala skupaj, se pridružila četi, ki je bila med bojem na Dolenjskem, in ko so minili najhujši časi, se je spomladi spet popolnila in iz nje je znova nastal 1. bataljon."

Vlasovci so skupaj z nemško policijo polovili v okolici Vranskega veliko ljudi, ki so decembra in pozneje zbežali iz Gornje Savinjske doline, ki jo je ponovno zavzel okupator. Pri Žegnanem studencu blizu Gorice, nedaleč od Vranskega, so streljali skoraj vsak drugi dan. Ujetnikom so včasih rekli: Prosti ste, izginite! Ujetniki si tega niso dali dvakrat reči, zbežali so, toda v bližini so bili za kritjem postavljeni mitraljezi, ki so prestregli domala slehernega bežečega partizana in ga med begom ustrelili. Nekoč so jih tako pobili petinštirideset hkrati.

Nemci so potem vsakič naganjali domačine, da so morali iskati pobite in jih pokopavati. Z neko skupino ujetih so nekoč privedli tudi ranjenega borca. Vozili so ga kar v samokolnici, ker je imel ranjeni obe nogi. Nato so najprej postrelili vse zdrave, za konec pa še ranjenca.

Proti koncu decembra je že bilo, ko so Nemci vodili mimo domačije kmeta Jakoba Hrastovca skupino tridesetih partizanov. Ujetniki so bili zvezani po dva in dva. Kakih sto metrov naprej od Medveščkovega mlina so jih v grapi spustili. Partizani so bežali, kamor je pač kdo mogel, misleč, da se bo rešil. Vtem pa so že iz skritih zased vžgali po bežečih z mitraljezi in jih pokosili. Le enemu se je posrečilo rešiti. V zaselku Gorica tik nad Vranskim je pokopanih 174 padlih v nemški ofenzivi 1944/45.

Stane Gradišnik

Slika 1. Spomenik v Zaplanini[1]

Slika 2. Spomenik na Presedljah

Slika 3. Spomenik na Gorici nad Vranskim

Viri

  • Spomeniki in spominska obeležja NOB v občini Žalec (1986, str. 75)
  • Ivan Vidali: Kamniško zasavski odred (1989, 2018, str. 249)
  • Rado Zakonjšek – Cankar: Velika preizkušnja (1977, str. 491)

Konrad Žilnik, heroj izpod Krvavice[uredi]

Partizanski spomeniki na Geopediji, SB december 2022

V KAPLI PRI TABORU SE JE
RODIL 16. 2. 1919
NARODNI HEROJ
KONRAD ŽILNIK - SLOBODAN
PADEL KOT ČLAN OKROŽNEGA
KOMITEJA ZA OKRAJ NIŠ 4. 3. 1944
SLAVA NJEGOVEMU SPOMINU
AVGUST 1986 OO ZZB NOV ŽALEC

Bolska se je leno vila po zasneženem polju proti Gomilskemu in naprej skozi Grajsko vas proti Šempavlu [Preboldu], kjer jo je posrkala vase Savinja. Od špičaste Krvavice sem so priletele divje race in se spustile nad vodo, ki je ustvarjala majhna jezerca med ledenimi ploščami. V Kapli pri Taboru se je to noč, 16. februarja 1919, mizarju Viktorju in Ani Žilnik, roj. Florjan, rodil fantek. Dali so mu ime Konrad. Osem let je štel Kondi, ko se je družina preselila daleč na jugovzhod Jugoslavije v Niš, kjer so ga vpisali v osnovno šolo. Leta 1935 je že delal v niški tovarni usnja in se izučil za krznarja.

V tem okolju se je povezal s komunisti in bil leta 1937 sprejet v KPJ. Po okupaciji Jugoslavije je bil Konrad Žilnik - Slobodan pri 22 letih že član Okrožnega komiteja KPJ. Avgusta 1941 je sodeloval v diverzantski akciji v hotelu Park v Nišu in pri napadu na rudnik Lece, kjer se je, oblečen v nemško uniformo, pojavil med sovražnikovo posadko, onesposobil nekaj vojakov in tako pripomogel k uspešni akciji.

Bil je zraven pri ustanovitvi Topliškega in Ozrenskega partizanskega odreda, v katerem je bil nekaj časa namestnik komandanta in v letih 1942–1943 komandant. Odred je vodil v številne drzne napade na sovražnika. Bojeval se je s četniki v Popšici, pri Pirkovcu, Belem Potoku in na Crnem vrhu. S svojimi borci je napadel orožniško postajo Ražanj, onesposobil premogovnik v Sokobanji in pripravil atentat na okrajnega načelnika v Knjaževcu. Po formiranju Timoškega partizanskega bataljona je bil zadolžen za delo na terenu. Konec leta 1943 je z bataljonom odšel na območje Pirota, kjer je nadaljeval delo Dušana Tackovića - Srečka in pripravljal ustanovitev Narodnega odbora ter drugih protifašističnih organizacij. V začetku leta 1944 so njegov bataljon pri vasi Pajež obkolili četniki in bolgarski vojaki, ga v boju ranjenega ujeli in odpeljali v vas Kozja, kjer so ga po nekajdnevnem mučenju obglavili.

Kip Konrada Žilnika v Nišu

Konrad Žilnik - Slobodan je bil proglašen za narodnega heroja leta 1953, pokopan je v grobnici narodnih herojev v Nišu.

V partizanih je Konrad spoznal Mašo Šuvaković in se z njo poročil, čeprav komunisti niso bili naklonjeni partizanskim porokam. Mašo so okupatorji leta 1942 zajeli, ko je bila v sedmem mesecu nosečnosti. Zaprli so jo v koncentracijsko taborišče Crveni krst. Pred strelski vod je stopila nekaj mesecev po rojstvu sina Želimira. Na Banjici so kot talca ustrelili tudi Konradova starša Ano in Viktorja.

V zaporniški bolnici so strogo čuvali skrivnost, da je Želimir sin Maše in Konrada. Babica in dedek po Maši sta iz Zemuna poslala v Niš Mašino sestro, ki ni imela otrok, da posvoji malega Želimira. Želimir Žilnik je postal prvošolček leta 1949. Iz tega časa je njegov pretresljiv spomin: ko je učiteljica pozvala otroke v razredu, naj vstanejo vsi, ki so izgubili starše med vojno, je od dvajsetih učencev vstala več kot polovica. V 60. letih je zaslovel kot filmski režiser, avtor jugoslovanskega "črnega vala".

Stane Gradišnik

Slike:
1.Kip v Nišu
2. Spominska plošča, ki so jo leta 1986 postavili na njegovo rojstno hišo v Kapli vasi, je zdaj v prostorih občine Tabor.

Šestnajstim padlim ob Savi pri Podnartu[uredi]

Partizanski spomeniki na Geopediji, SB november 2022

Partizanski spomenik 16 padlim ob Savi pri Podnartu

PRI PREHODU PREKO SAVE
JE NA TEM MESTU
DNE 6. 7. 1944 PADLO
16 BORCEV I. BATALJONA
GORENJSKEGA ODREDA.

"Sončnega julijskega dne leta 1944 je v našo vas Rovte nad Podnartom prišla dolga kolona preznojenih partizanov, bilo jih je nekaj deset, vsi so bili obloženi s težkimi nahrbtniki, v katerih so, kot sem izvedel kasneje, iz Cerknega ali iz Farjega Potoka tovorili orožje in municijo za Kokrški odred. Nastanili so se po hišah, ženske so jim kuhale. Domačinom se je zdelo čudno, zakaj so se v Rovtah zadržali kar dva dni brez posebne potrebe. Tretji dan je prišlo povelje za naprej. Šli so mimo domačinov s Poljšice in iz Rovt pri Podnartu, ki so na travniku ob potoku Plaznica, ki se malo nižje izteka v Savo, pospravljali seno. Med njimi je bila tudi naša mama Cilka z vsemi štirimi otroki, ki smo se igrali in z zanimanjem opazovali kolono. Četo je vodil Ciril Rakovec, po navadi oblečen v rdečo karirasto srajco. "Kam pa jih ženeš?" so ga vprašali. Dve sosedi, Kraljeva Mara in Tončeva Mara (iz Toncove domačije na Poljšici je bil avstrijski podmaršal Jožef Tomše plemeniti Savski dol), ki sta tudi bili aktivistki (za partizane so delali domala vsi vaščani), sta ga zaman rotili, naj jih ne pošilja tja dol, saj se je vedelo, da bo tam nemška zaseda. A ju ni poslušal. Sam je ostal višje na skali, nosače pa je postrojil v Dolah ob bregu, kjer naj bi vsi naenkrat prečkali železnico in prebredli reko.

Ko so partizani okrog sedmih zvečer krenili čez reko, je močno zaropotalo in padali so drug za drugim. "O, reveži, a bodo vse postrelili, ta hudič jih je spustil v Savo ...," sem slišal jadikovati starejše. Streljanje je trajalo kako uro, streljali so tudi z oklepnega železniškega vagona, "panzerhaus" se jim je reklo. Kdor je znal plavati, se je vrgel v vodo in se med rafali poskusil prebiti na drugo stran. Padlo je 16 partizanov, pravijo, da je bilo tudi precej ranjenih in ujetih, nekaterim se je po čudežu uspelo rešiti preko sotočja Save in Tržiške Bistrice, kjer Nemcev ni bilo.

V našo hišo, k Potočnikovim v Rovte, sta se naslednjega dne zatekla dva premočena partizana, ki jima je uspel beg v nasprotno smer, v hrib. Mama jima je skuhala žgance, jima priskrbela suha oblačila in po nekaj urah počitka sta v bližnjem gozdu že dobila zvezo s partizani, za kar je poskrbel oče.

Po mnogih letih sem se po slučaju srečal z enim od preživelih, s Francem Snojem. S soborcem sta se izvlekla iz savskih brzic in se v Podbrezjah blizu Grmačeve hiše pred nemško zasedo hotela skriti za kup peska, kjer sta se znašla iz oči v oči z dvema vojakoma. Na srečo nista bila krvoločne sorte. »Weg, geh weg!« sta je naganjala stran. In sta stekla, kolikor so jima noge dale.

Vaščani smo sumili, da je zasedo organiziral tisti v rdeči srajci. Ta človek je bil pravi hudič v človeški podobi, vsi smo se ga bali. Pozneje se je govorilo, da je bil najbrž kriv tudi za druge žrtve med domačini in partizani v okolici. Bil je terenec, imel je celo svojega kurirja. Po vojni je bil menda obsojen na deset let zapora, odsedel pa je v kočevskih zaporih tri leta. Pred sojenjem so zaslišali tudi vaščane, ki pa niso obremenilno pričali proti njemu. Po svoje se jim je smilil, ker je imel invalidnega otroka. Najbolj je bil kaznovan s tem, da so se ga vsi izogibali. Umrl je leta 1990."

Po spominih Janka Potočnika z Ovsiš zapisala Mira Hladnik

Slike:

  1. Na Geopediji je z zvezdico označen spomenik 16 padlim pod Poljšico pri Podnartu
  2. Besedilo na pravkar očiščenem spomeniku
  3. Spomenik 16 padlim ob železnici na relaciji Podnart-Kranj

Beri tudi druge Potočnikove pripovedi iz časa druge svetovne vojne.

Štirinajsta na Paškem Kozjaku[uredi]

Partizanski spomeniki na Geopediji, SB oktober 2022

NA TEM MESTU SE JE MED 16. IN 18.
2. 1944 ODVIJALA KRVAVA IN
ODLOČILNA BORBA XIV. DIVIZIJE
IN TU SO DAROVALI SVOJA
ŽIVLJENJA TRIJE PARTIZANI.
ZB DOBRNA

Paški Kozjak je bil tistega mrzlega februarja 1944, ko je Štirinajsta divizija vdrla v Tretji rajh, priča nepojmljivim naporom in junaškim dejanjem partizanskih bork in borcev. Prodirali so po vlakah in stečinah proti vrhu gore, ki jo v dolini omejujejo kraji Velenje, Dobrna, Vitanje in Mislinja. Vse štiri občine se stikajo na grebenu, ki se vleče od Sv. Jošta do Basališča, ki je najvišji vrh tega hribovja.

V zgodnjih jutranjih urah 18. februarja je bil prehod skozi nemški obroč v Doliču odprt. Namesto divizijske kolone, ki naj bi sledila štirim udarnim bataljonom, je prisopihal do komandanta Efenke divizijski kurir in izdavil: "Rudi je naročil, da morate priti vsi nazaj."

Bledi obraz komandanta Tomšičeve brigade majorja Ivana Kovačiča - Efenke se je zresnil: "Nazaj ne gremo! Bomo pa s te strani napadali, da se bo divizija prebila ..." Efenka je odpoklical zasede s ceste pod Firerjem in ukazal pohod proti Pohorju.

Žal se je polovica divizije z okrog 600 borci takrat že vračala nazaj proti Basališču. Ta umik je bil strahoten predvsem zato, ker je izčrpanim partizanom pobral še zadnje atome moči. Hiteli so v hudo strmino, kjer je bilo snega cel meter. Lahko si mislimo, koliko moči so potrebovali tisti, ki so nosili težko orožje in ranjence.

Joža Boldan - Silni, kazensko razrešeni komandant 2. bataljona Tomšičeve brigade, je med prvimi prispel na Miklavževo planjo, kjer se je zbirala divizija. Opazil je, da se ob robu jase s smrečic vsipa sneg. Aktiviral je bombo in jo vrgel med smrečje. Hip nato se je vnel oster spopad z Maunzovimi planinskimi lovci, ki so prodirali po grebenu od Sv. Jošta sem.

Rafali so izzvali pravo paniko. Ranjenci na nosilih so začeli vpiti na pomoč. To je vzpodbudilo jurišno četo Janeza Kramariča, ki se je pognala po grebenu proti Nemcem. Čudno je tlesknilo in mitraljezec Alojz Zavolovšek iz Gornjega Grada je padel v sneg. Smrtno je bil zadet tudi Franc Gerl - Mežnarjev z Otoka pri Cerknici. Med pregledovanjem bojišča so pozneje našli mrtvega še Valentina Šavlija - Pavleta iz Tolminskega Loma.

Po vojni je legendarni komandant Štirinajste divizije, narodni heroj Ivan Kovačič - Efenka s svojimi borci poskrbel za postavitev obeležij na Paškem Kozjaku, od Senegaškega mlina do Čuježa v dolini Pake. Žal je sedem pomnikov že izginilo zaradi malomarnosti in hudobije. Zadnja skrunitev pomnika na Basališču se je zgodila leta 2016. Lani smo postavili novo obeležje, ki je po nekaj spet izginilo; na Geopediji je zato označeno z zeleno zvezdico namesto z rdečo, ki predstavlja obstoječe obeležje. Spodobilo bi se, da vse štiri občine skupaj postavijo dostojen spomenik Štirinajsti diviziji na Basališču.

Stane Gradišnik

Slike

1. Padli na vrhu Basališča (padli na basališču.jpg)

2. Leta 2016 vandalizirana plošča na Basališču. Foto Stane Gradišnik (basališče1.jpg)

3. Leta 2021 vandalizirana plošča na Basališču. Foto Stane Gradišnik (basališče2.jpg)

4. Paški Kozjak na Geopediji; z zelenimi zvezdicami so označeni spomeniki, ki jih nekdo vztrajno vandalizira (paški kozjak geopedija.jpg)

Tragedija Kisovarjeve družine[uredi]

Partizanski spomeniki na Geopediji, SB september 2022

Cankar in Lipče sta hodila ob večerih poslušat radio k Štajnerju. Ko sta se pozno vračala, je stari Kisovar še bedel in prvo njegovo vprašanje je bilo: "Kaj je pa povedala tista radija?"

Stari mož je hlastno poslušal novice, ki sta mu jih pripovedovala, včasih sta jim še kaj dodala. Kakor mnogi, je tudi stari Kisovar Nemce strašno sovražil in zato vsa vojna leta pomagal partizanom, kolikor je le mogel. Vojna mu je vzela tri sinove, toda mož ni klonil.

Nekaj izrednega je bil stari Kisovar, Lipčetov in Rudijev oče. V teh letih je živel samo za svoja sinova partizana in za NOB. Tudi za druge borce je bil izredna dobričina. Vsi partizani so bili njegovi sinovi. Njegova snaha, Rudijeva žena Julka, je skuhala nešteto večerij za partizane.

Kisovarjeva domačija leži v mali kotlinici, ki se za hišo zapira v gozdnato strmino, pred domačijo pa se odpira v ozko dolinico med njihovimi njivami proti cerkvici Svetega Miklavža. Vse od dneva, ko je Lipče pobegnil v gozd, bilo je poleti 1941, je stari vsak dan ničkolikokrat stopical okrog hleva, pokašljeval in pogledoval navzgor proti smrečju, če bo za prvimi drevesi zagledal svojega Lipčeta ali pa kakega drugega znanega partizana. Brž ko se mu je kdo odzval na njegovo značilno pokašljevanje, je odšel proti kuhinji – malo je šepal – tam vzel malo kanglico, kot jo imajo za mleko, in polno spustil v rokav suknjiča. Rokav je bil spodaj znotraj zašit, da ni mogla kanglica pasti skozi. Pri hlevu je vzel sekiro ali kako drugo orodje in jo ovinkasto čez travnik primahal v hosto. Ves srečen je sprejemal novice, bil je namreč silno radoveden, kaj se dogaja na frontah, in vsak nemški poraz, še tako neznaten, ga je razveselil. "Preklete barabe!" je imel navado reči. Pa je bil sicer veren kristjan.

Nekega popoldneva se je zaslišalo v smeri Vranskega strahovito streljanje. Cankar je ugibal, katera partizanska enota se je spopadla z Nemci. Po nekaj dneh je izvedel od domačinov, da so v tem boju padli trije partizani, med njimi tudi Kisovarjev Lipče.

Drugi Kisovarjev sin Rudi Jurhar je bil že od pomladi v partizanih. Neko popoldne je prišel domov, da bi z očetom zaklala prašiča. Okrog enajste ure dopoldne je zagledal skupino vojaštva, ki se je približevala hiši. "Saj to so naši!" je vzkliknil, v tem pa že spregledal svojo zmoto. Pognal se je po strmini in hudo ranjen obležal tik pred gozdom. Privedli so ga do očeta in na vsak način hoteli dobiti od njega priznanje, da pozna ranjenca. Oče je pomislil na Rudijevo ženo in otroka ter odločno odkimal. Ti trenutki so bili strašni za oba, vendar sta zmogla toliko moči, da sta se zatajila med seboj.

Nemški komandant je odredil zaplembo. Vojaki so znosili na voz vse, kar je bilo kaj vrednega. Na voz so naložili tudi Rudija. Žalosten sprevod je krenil izpred hiše. Zdaj šele je Julka videla, da imajo na vozu njenega moža vsega v krvi. To je bil zanjo strašen pogled. Pred volmi je korakal stari Kisovar in peljal najbridkejši tovor, ki ga je kdaj vozil v svojem življenju, svojega smrtno ranjenega sina, ki je bil pred dobro uro še svoboden partizan, zdaj pa nemočna žrtev v rokah rabljev.

Med potjo proti Grajski vasi je Rudi umrl. Očeta so odgnali v Celje in ga zaprli v Stari pisker. Pozneje se je izvedelo, da je Nemce na domačijo pripeljal gestapovski raztrganec in ovaduh Klobučar, doma iz Prebolda.

Stari Jurhar je bil na svoje sinove močno navezan, zato je le stežka prebolel izgubo že drugega sina. V tem času sta bila v partizanih še druga dva sinova, najstarejši Franc in najmlajši Viktor. Nihče ni slutil, da bo tudi najmlajši daroval svoje življenje na oltarju domovine. Umrl je skupaj s svojim nečakom Lipetom, ko sta z vojaškim motorjem drvela sporočit z novico o zmagi in svobodi ...

Stane Gradišnik (po zapisu Rada Zakonjška - Cankarja)

Pavel Rušt, slovenski junak[uredi]

Partizanski spomeniki na Geopediji, SB avgust 2022

Pavel Rušt se je rodil leta 1909 v družini malih kmetov na Gradišču pri Vipavi. V italijanizirani Vipavi je obiskoval šolo. Priimek so mu spremenili po uradni dolžnosti, slovenski jezik je bil prepovedan, društva zatrta. V Neaplju je osemnajst mesecev služil vojaški rok. Leta 1941 se je pridružil slovenskemu narodnoosvobodilnemu gibanju in se tako izognil italijanski mobilizaciji. 18. aprila 1942 je bil s svojo enoto obkoljen na Nanosu. Boj 60 partizanov z 800 italijanskimi vojaki je trajal več kot osem ur in je bil tragičen: šest partizanov je padlo med spopadom, enajst so jih zajeli in devet od njih kasneje ustrelili. Drugim je uspelo pobegniti, pri čemer jih je varovala strojnica, ki je v rokah legendarnega mitraljezca Pavla Rušta štirinajstkrat odbila napade, dokler ni zmanjkalo streliva: s tovariši se je umaknil in se skril v jami. Tudi tam so jih odkrili. Pavlu (z globokimi ranami na rokah) je nekaj časa uspevalo pobirati bombe in jih metati nazaj na fašiste. Ujete so odpeljali v Rim v zloglasni zapor Regina Coeli. Pavla so ga mučili, vendar ni razkril ničesar, zato ga je Posebno sodišče za obrambo države skupaj z drugimi partizani skupine Fratelli Maslo obsodilo na smrt, nekatere v odsotnosti.

Kazen so izvršili v Forte Bravetta, zloglasni fašistični tovarni smrti. 26. junija 1942 ob 6. uri zjutraj so bili ustreljeni Pavel Rušt, Anton Bele, Ivan Čekada, Viljem Dolgan, Leopold Frank, Jože Hreščak, Karlo Kaluža, Franc Srebot in Franc Vičić. Pavel Rušt je pokopan na pokopališču Verano. Spominjamo se ga na komemoracijah 18. aprila vsako leto. Po Pavlu Ruštu se imenuje trg v Vipavi. Njegovo ime je vklesano na ploščo na fasadi Lovskega doma na Nanosu v bližini turistične kmetije Abram in na spomeniku NOB v njegovi rojstni vasi Gradišče pri Vipavi. Na prostoru njegove smrti in smrti njegovih tovarišev v Rimu pa je tabla z napisom Parco dei martiri di Forte Bravetta [Park mučenikov trdnjave Bravetta]. Več o Pavlu Ruštu lahko preberemo v njegovem geslu na Wikipediji.

Patrizia Raveggi

Zadnji boj Veličkove čete[uredi]

Partizanski spomeniki na Geopediji, SB julij 2022

Spomenik Veličkovi četi na Čreti.

V začetku novembra 1942 je Savinjski bataljon taboril na planini Krašici blizu Črete. V dolino je pobegnil ujeti verman po imenu Tiger. Svojo izdajalsko nalogo je opravil tako hitro, da je bil bataljon obkoljen, še preden se je uspel umakniti na Menino planino. Komandir čete Lojze Hafner - Veličko je dobil nalogo, naj krije umik bataljona in da brez povelja ne sme zapustiti položajev. Veličko kriči: "Prihranite si vsak po en naboj!"

"Jurišajmo!", pravijo borci, ko vidijo, kakšen je položaj. Toda Veličko še vedno noče o tem nič slišati. "Brez povelja ni umika!" Nenadoma utihne njihov mitraljez. Zmanjkalo je municije. Tudi streli iz pušk so vedno redkejši. Nemci in vermani dobro vedo, kaj to pomeni. Še tisti, ki so se do zdaj plazili po trebuhu, so se dvignili in se, režeč kot pošasti, bližali partizanom. Veličko zavpije borcem: "Reši se, kdor se more!"

Bilo je prepozno. Na dvajset borcev se vsuje trikrat več sovražnikov. Začne se krvavi ples: boj in pretep na nož, s puškinimi kopiti, s pestmi in tudi z zobmi. Na vsakega borca se je spravilo po več sovražnikov. Hočejo jih spraviti na tla in dobiti čim več živih v svoje roke. Borutin še vidi, kako je skupina Nemcev vrgla po tleh Marto, mlado osemnajstletno dekle, pogumno borko v četi, a zdaj ji ni več pomoči. S poslednjimi silami se Borutin otrese Nemcev in se požene skozi obroč. Rešen. Tudi Veličko si je utrl pot skozi ogenj. Nad kurirja Franca Godlerja - Bliska se spravijo kar trije Nemci. Med ruvanjem vidi, kako vežejo Čata, mladega, pogumnega fanta iz Liboj. Blisk se z enim od Nemcev puli za puško, izdere mu jo in z bajonetom zažene sovražniku v trebuh. Nemci za bežečimi niso streljali, ker bi lahko zadeli svoje.

Iz čete se je rešilo samo sedem borcev. Pet ujetih partizanov so z vrvjo zvezali okrog vratu. Za ujetnike je bil to začetek strahotnega mučenja, ki so ga morali prestajati vse do ustrelitve. Če bi jim ne zmanjkalo streliva, ali če bi bilo povelje za umik izdano prej, bi jih Nemci gotovo ne dobili v svojo pest. Nemški oddelki so še dolgo preiskovali področje boja. Kolikor so našli ranjencev, so jih na mestu pobili.

Pri kmetiji Planinc nad Sv. Joštom je spominsko znamenje mitraljezcu, ki je do zadnjega naboja kril umik Veličkove čete iz obroča. Spomenik (potreben obnove) simbolično prikazuje nemški obroč okrog bataljona, zapis pa govori o junaštvu borcev, sinov ljudstva, ki je bilo že v Berlinu zapisano pogubi.


[Na prvi fotografiji je spominski kamen hrabremu mitraljezcu, na drugi pa dokument o zasramovanju borcev Veličkove čete v celjskih zaporih.]

Stane Gradišnik, popisovalec pomnikov upora.

NOB in samoupravljanje[uredi]

Partizanski spomeniki na Geopediji, SB junij 2022

Padla delavca in uvedba samoupravljanja, poslopje nekdanje tovarne Iska, Savska cesta 14, Kranj.

Postavljanje spomenikov v socialistični Jugoslaviji je seglo na prostore, kjer jih prej skoraj ni bilo, med drugim v podjetja in tovarne. Spominske plošče in skulpture so postale pogost atribut proizvodnih hal, tovarniških dvorišč in hodnikov upravnih stavb. Posvečene so bile delavcem, padlim v drugi svetovni vojni, pa tudi markantnim dogodkom iz zgodovine podjetja, zlasti stavkam iz medvojnega obdobja ter uvedbi samoupravljanja v 50. letih. Izkušnje kažejo, da je dokumentiranje teh obeležij dandanes zahtevno početje. Če je podjetje medtem že propadlo, je treba brskati po težko dostopnih, zanemarjenih prostorih, iz katerih je davno tega izginilo vse premoženje, vključno s spominskimi obeležji; nekatera so ohranjena v muzejih, a številna so izginila brez sledu. Če pa obrat še vedno obstaja, je ogled in fotografiranje obeležja zahtevna birokratska naloga, polna sumničavih vratarjev, ki jih je treba šele prepričati v obstoj pomnika v prostorih njihovega podjetja, in telefonskih številk uprave, ki jih je treba klicati za dovoljenje pri vstopu v poslovne prostore in fotografiranje.

Osredotočimo se na samo en obskuren primer obeležja iz Kranja, katerega obstoj je ostal neopažen cela desetletja. Ne samo da nikoli ni bil vnesen v Register kulturne dediščine, spregledan je bil tudi v vseh zbornikih spomenikov NOB, ki so sicer vestno beležili vse pomnike na območju določene občine (ali Slovenije kot celote). Vse od odkritja obeležje ni bilo nikoli več omenjeno v tisku in je povsem neznano tudi samim Kranjčanom.

Gre za dvojno spominsko ploščo, vzidano pod nadstreškom na pročelju nekdanje kranjske tovarne Pletenina na Savski cesti 14, ki stoji ob bregu Save pod starim delom mesta. Pletenina je bila naslednica tovarne za izdelavo in predelavo pletenega, vezenega in tkanega blaga Iska trikotaža, ki jo je leta 1931 ustanovil kranjski trgovec Ivan Savnik. Med drugo svetovno vojno sta v partizanih padla dva delavca tovarne, Ciril Osterman in Franc Savnik. Osterman (1914–1945) je bil doma iz Otoč in je delal kot ključavničar, padel pa je nekaj tednov pred koncem vojne na robu Jelovice nad Kropo. Identiteta Franca Savnika ni dognana, ker so med vojno padli najmanj trije Slovenci s tem imenom. Leta 1947 je bila tovarna nacionalizirana in preimenovana, 14. septembra 1950 pa je bilo v njej svečano uvedeno delavsko samoupravljanje.

Naslednje večje praznovanje v Pletenini je bilo organizirano ob desetletnici njenega delovanja, 8. decembra 1957. Regionalni časopis Glas Gorenjske je o dogodku poročal dan kasneje in navedel, da so delavci prireditev organizirali sami. Kolektiv se je dopoldne zbral pred slavnostno okrašenim tovarniškim poslopjem, kjer je skupaj z lokalnimi politiki in predstavniki družbenih organizacij prisostvoval programu. Del prireditve je bilo tudi odkritje spominskih plošč padlima borcema in uvedbi samoupravljanja, s katerih je delavka odgrnila jugoslovansko zastavo.

Spominski plošči nepravilne štirikotne oblike sta izdelani iz belega marmorja, na fasado pa sta pritrjeni samo z eno stranico; večino njune teže podpirata temna kamnita bloka, ki rasteta iz pročelja. Napis je vklesan in rdeče obarvan, toda danes dodobra oluščen. Plošči sta na splošno zanemarjeni, saj je marmor lisast, bloka pa okrušena.

Ivan Smiljanić

Okupirana Ljubljana je KRIČALA[uredi]

Partizanski spomeniki na Geopediji, SB maj 2022

V spomin na delovanje radia Kričač je RTV Ljubljana oziroma Slovenija postavila na različnih lokacijah po Ljubljani 19 tabel (danes jih je ohranjenih še 14) z enotnim besedilom:

V TEJ HIŠI JE DELOVAL V LETIH 1941 IN 1942 RADIO KRIČAČ.

"Tik-tak, tik-tak, tik-tak. Slovenci, poslušajte, govori OF, govori OF slovenskega naroda!" To so prvič verjetno 17. novembra 1941 (zanesljivo datum ni znan) ob osmih zvečer zaslišali mnogi Ljubljančani in drugi Slovenci iz svojih radijskih sprejemnikov, če so vrteli gumb po valovnih dolžinah med 20 in 40 metri.

Tako kot vsaka vojna je tudi druga svetovna vključevala propagandni boj. V ta namen je KPS sredi leta 1941 v okviru svoje tehnike ustanovila še radijski sektor. Nalogo, da ga postavi na noge, je dobil Milko Goršič. Okrog sebe je zbral šestčlansko ekipo inženirjev in študentov, ki je delovala v globoki ilegali in s strogo ločenimi nalogami. Radijski oddajnik je s precej muke, saj je primanjkovalo sestavnih delov, kar v prostorih elektrotehniškega seminarja na ljubljanski Tehniški fakulteti sestavil Rado Luznar. Oktobra je bila naprava s skromno močjo 5‒6 W gotova, sledila sta dva tedna preizkušanja njene slišnosti.

Ob omenjeni prvi oddaji jih je uredništvo pod vodstvom Prežihovega Voranca v petih mesecih pripravilo še okoli petdeset. Kričač se je redno oglašal trikrat ali dvakrat na teden, oddaje pa so bile dolge približno 15 minut. Besedila je sprva bral Marjan Vesenjak, tik pred njegovim odhodom v partizane pa je nalogo prevzel Milan Osredkar. Prav posebna oddaja je bila na sporedu na predvečer kulturnega praznika 7. februarja 1942. Za celo uro programa sta vznesena besedila pripravila v glavnem Voranc in Fran Albreht. To je bila tudi edina oddaja, za katero je Miloš Brelih priskrbel gramofon in so jo lahko popestrili z glasbo.

Besedila Kričačevih oddaj se niso ohranila. Ohranili so se le zapisi dvajsetih oddaj, kot so jih v italijanščini zabeležili njihovi ne ravno vešči prisluškovalci.

Okupator je Kričačeve oddaje redno spremljal, saj si je na vse kriplje prizadeval, da bi jih preprečil. A iznajdljivi ilegalci so oddajnik nenehno selili. Tako je izpričanih kar 23 lokacij oddajanja. Italijanska vojska jih je najprej iskala s posebnimi sprejemniki, ki jih je razporedila po mestu. Ker vira signala ni odkrila, je začela februarja 1942 izklapljati električni tok po posameznih delih mesta. A Kričačevemu oddajniku je Brelih že na samem začetku dodal preklopnik, ki se je v takih primerih preklopil na akumulator. Končno so vojaške oblasti v Ljubljano poslale najsodobnejše radiogoniometre, a je Brelih, ki je po nalogu partije ostal v italijanski službi na Radiu Ljubljana, od nadrejenih izvrtal, kako jih je mogoče pretentati. Niti italijanska motilna postaja ni rodila sadov. Končalo se je tako, da je 26. marca visoki komisar za Ljubljansko pokrajino Emilio Grazioli odredil obvezno oddajo vseh radijskih sprejemnikov in odstranitev vsakršnih anten.

V takih razmerah je Izvršni odbor OF izdal sklep o začasni prekinitvi oddajanja. Zadnjič se je Kričač oglasil 5. aprila 1942 in oddajo kot običajno sklenil s Prešernovimi verzi: "Največ sveta otrokom sliši Slave, tja bomo našli pot, kjer nje sinovi si prosti vol'jo vero in postave."

Jani Luštrek


Pošebalov rod[uredi]

Partizanski spomeniki na Geopediji, SB april 2022

Pošebal. Zakonjškova hiša. Miklavž pri Taboru 42. Partizanski spomeniki. Geopedija.

V TEJ HIŠI SO NAŠLI VARNO ZATOČIŠČE
BORCI REVIRSKE ČETE LETA 1941.
OD TU SO ŠLI AVGUSTA 1941 V NAPAD NA
RUDNIK ZABUKOVICO. GOSPODAR ZAKONJŠEK
JE BIL ZARADI SODELOVANJA S PARTIZANI
USTRELJEN 1941, SESTRA ANTONIJA 1942.
ZB TRBOVLJE 1981

Preko Marija Reke in Šmiklavža nad Taborom so že stoletja speljane poti, ki povezujejo Revirje s Savinjsko dolino. Še pred 2. svetovno vojno so tod mimo stoletne Pošebalove kmetije ljudje v nahrbtnikih tovorili krompir s savinjskih kmetij za revne rudarske družine po Zasavju.

Bilo je nekako sredi avgusta, ko hribovci žanjejo pšenico. Andrej Zakonjšek, po domače Pošebal, je z nečakom Radom zlagal pšenično snopje v kozolec, ko so prišli na dvorišče prvi partizani, mladi fantje, ki so si nadeli ime Revirska četa. Andrej je vstopil v hišo in položil hlebec kruha na mizo. Vresk je hitro dal roko nanj in pogledal Andreja: »Je cel hlebec naš?« Pošebal je pokimal. Skrbno je pomerjal z nožem, da bi vsakemu odrezal enako velik kos. Fantje so tiho opazovali in čakali.

Konec novembra je pripeljal Nemce na Pošebalovo odpadnik, ki se je tu večkrat nahranil, v zahvalo pa je predal Andreja gestapovcem. V Starem piskru so ga strahovito mučili. Nekaj dni pred ustrelitvijo so ga nacisti privlekli domov in ga pustili pri kozolcu, da je od tam še zadnjikrat gledal rojstno hišo, medtem ko je v njej tekla preiskava.

Rado Zakonjšek, Andrejev nečak, se je že vrgel v časnikarski poklic, ko ga je doletela vojna. Umaknil se je v domači Šmiklavž. S sosedovim Lipčetom sta razpredla mrežo partizanskih zaupnikov daleč naokrog. Priključil se je Revirski četi, ki je odšla na Dobrovlje in postala del Štajerskega bataljona. Bojeval se je pri Sv. Katarini na Dobrovljah. Z bataljonom se je odpravil na legendarni brežiški pohod. Konec leta 1942 sta s soborcem Francem Hribarjem postavila tehniko Cankar. Avgusta 1944 ga je Oblastni komite imenoval za pokrajinskega tehnika KPS za Štajersko. Po vojni je napisal dela Taborski kresovi, Velika preizkušnja, Ilegalni tisk med NOB na Štajerskem, Štajerska 1941, in Partizanski kurirji.

S prijateljem Tonetom Gržino sva se povzpela na skoraj tisoč metrov visoko Reško planino, kjer ob gozdni cesti počiva Pošebalova domačija. Sprejel naju je gospodar Martin Brečko, nečak Rada Zakonjška - Cankarja. Krepak stisk roke, topel pogled zvedavih oči in povabilo v hišo. V kotu razgreta kmečka peč je kar vabila, da bi zlezel nanjo. Pošebalov mladi rod živi v Trbovljah, niso pa pozabili velike vojne izkušnje, ki je nekoč stehtala tudi njihov rod.

Stane Gradišnik

Mladi fantje na dveh straneh[uredi]

Partizanski spomeniki na Geopediji, SB marec 2022

Grob treh padlih borcev NOV na Planini nad Ajdovščino. Partizanski spomeniki. Geopedija.

SLAVA JUNAKOM
ZORN ALOJZ * 1924
PRVAČNA
PANGERC VLADIMIR * 1925
PLANINA
KOBAL ALOJZ * 1927
ERZELJ
PADLI 14. 8. 1943

Ob zidu na koncu pokopališča na Planini pri Ajdovščini stoji nagrobnik, ki je za razliko od drugih poleg križa opremljen tudi z zvezdo. To je nagrobnik Pangerčevih s Planine. Nenavadno je, da sta poleg domačega sina Vladimirja na plošči tudi imeni njegovih soborcev iz drugih krajev, padlih istega dne 14. avgusta 1943. Devetnajstletni Alojz Zorn (rojen 11. 4. 1924) je bil iz Prvačine pri Gorici, šestnajstletni Alojz Kobal pa iz bližnjega Erzelja. Vladimir (rojen 26. 3. 1925) je bil ob smrti star osemnajst let.

Ko se je Gradnikova brigada utaborila pri Križni jami nad Bločicami oz. nad Bloško Polico, so bili določeni za stražo. Tam so se srečali z belogardistično patruljo, ki se je predstavila, kot da so partizani Notranjskega odreda, in po pogovoru tri fante postrelila, četrtemu je uspelo pobegniti. Partizani, ki so bili v bližini, so stekli za belogardisti, ki so s sabo tovorili zaplenjene puške in čevlje pobitih, vendar so bili prepozni, belogardisti so jim ušli na kolesih, ki so jih pustili v vasi. Po njihovi vrnitvi v Grahovo so Italijani začeli s topovi in minometi streljati na izdane položaje Gradnikove brigade. Eden izmed ustreljenih partizanov je umrl takoj, drugi nekaj kasneje, tretji pa je umiral dalj časa in klical na pomoč mamo. Domačini so domobrance poznali, bili so to France Balantič, neki Jurjevič ali Jurjevčič in Janez Ule. Balantič je imel med njimi najvišji čin, zato je bil najbrž vodja patrulje. O usodi Jurjeviča ni podatkov, dvajsetletni Janez Ule je padel en mesec pozneje (14. 9. 1943), enaindvajsetletni Balantič pa je zgorel dobre tri mesece za tem (24. 11. 1943) v napadu Tomšičeve brigade na domobransko postojanko v Grahovem. V vasi so mu postavili spomenik, po njem se imenuje knjižnica v Kamniku, nagrobnik pa krasijo njegovi poznani verzi: »Ležim v globini tiho tiho. / V dolini mrzel je večer in pust. / Pri meni noč je in mi sveti. / Joj, lep je molk s prstjo zasutih ust!« 

Zamolčane žrtve Balantičeve patrulje so bili kmečki fantje in imajo samo navaden nagrobnik na vaškem pokopališču. Pri Alojzu Kobalu, ki je v pričevanjih označen z vzdevkom Sokol, osebni podatki strižejo. Po registru žrtev druge svetovne vojne naj bi se rodil 10. 7. 1925 (in ne 1927, kot piše na vaškem nagrobniku in na spomeniku padlih v Erzelju), umrl pa 28. 9. 1943 na Nanosu in ne 14. 8. pri Bloški Polici kot njegova tovariša. Je to morda tisti, ki je umiral najdlje? Ali so napačni podatki na spomenikih ali v državni zbirki žrtev, bo pokazal pogled v matične knjige. Morda pa zna razrešiti uganko kdo iz njegovega kraja?

Miran Hladnik

Človek, človek, kje si ostal?[uredi]

Partizanski spomeniki na Geopediji, SB februar 2022

Spominska plošča partizanski družini Tekavec na Tekavčevi cesti 2, Šoštanj. Partizanski spomeniki. Geopedija.

V TEJ HIŠI
JE STANOVALA DRUŽINA
TEKAVC - JOŽE,
JOŽEFA,
MARICA,
JOŽE - PUMI.
PADLI KOT PARTIZANSKI BORCI,
LETA 1942.–1943.

V Šaleški dolini je vojni metež nemalokrat pobiral kar cele družine. Tako so v Šmartnem ob Paki nacisti pokončali in skoraj izbrisali z obličja zemlje družine Steblovnik, Letonja, Klančnik, Puncer, Satler, Plahuta, Deleja in Irmanove. V Šoštanju Leskoškove, Vrhovnikove, Šolnove in Škrubove.

Tekavčevi iz Šoštanja so se pridružili osvobodilnemu gibanju takoj po okupaciji. Junija 1942 so bili že vsi v partizanih. Družinske vezi so se prepletale z zvestobo narodu, njihova življenjska pot se je žal končala zaradi sramotne izdaje domačih odpadnikov.

Oče Jože Tekavc, organizator OF, je padel 18. junija 1942 kot žrtev izdaje partizanskega dezerterja pri Kepovem križu v Šentvidu nad Slemenom.

Mati Jožefa Tekavc - Pepca, borka Pohorskega bataljona, je 17. januarja 1943 skupaj s patruljo zgorela v Šentvidu nad Valdekom, zaradi izdaje soborca, ki se je prodal gestapu.

Sin Jože Tekavc - Pumi, borec Pohorskega bataljona, pomočnik mitraljezca, je padel 26. oktobra 1942 zaradi izdaje domačina v vasi Kumen na Pohorju.

Hčerka Marica Tekavc - Zverka, borka Šaleške čete, je prišla julija 1942 k sorodniku v Ravne pri Šoštanju. Prijavil jo je orožnikom, še prej pa pobil s sekiro.

Predsednica ZB NOB Velenje Andreja Katič je zapisala:

Ne pozabimo, Hitler nas je želel čimprej izbrisati z obličja zemlje in le pogumnim posameznikom se danes lahko zahvalimo, da smo se uspeli zoperstaviti osvajalcem in njihovim pomagačem. Območje Šaleške doline je vedno sodilo med uporniške kraje. Nasilje, ki ga je izvajal okupator s svojimi ovaduhi, ni zmanjšalo narodne zavesti in želje po uporu. Kakšen pa je danes naš odnos do dogodkov pred 2. svetovno vojno, med njo in po njej? Vse prevečkrat je slišati, da naj se ne ukvarjamo z zgodovino, da mora biti naš pogled uperjen v prihodnost. Seveda, vendar le če smo se iz preteklosti kaj naučili. Časovni odmik, omalovažujoč odnos določene javnosti, okrnjene vsebine v izobraževalnih sistemih ter vse bolj redki živi pričevalci o dogodkih tistega časa pomembno vplivajo na naša vedenja, zlasti pa na odnos do tega dela naše zgodovine. Nikoli ne bi smeli pozabiti, zakaj do vojn prihaja in kakšno trpljenje prinašajo! In da nihče ni vreden več kot drugi.

Viri

  • Pina Špegel: Spominska obeležja NOB v občini Šoštanj. Šoštanj: Muzej Velenje, Muzej usnjarstva na Slovenskem, 2021.
  • EŠD 4386. Register kulturne dediščine.
  • Milan Ževart in Stane Terčak: Od vstaje do zmage: Narodnoosvobodilna vojna v Šaleški dolini in Šmartnem ob Paki. Maribor: Obzorja, 1966.
  • France Filipič: Pohorski bataljon: Poglavje iz zgodovine narodnoosvobodilne borbe v severni Sloveniji. Maribor: Obzorja, 1952.
Stane Gradišnik, skupina Štajerska v plamenih

Opombe[uredi]

  1. ↑ Napis na spomeniku je napačen, saj ti borci niso bili zajeti v decembrski ofenzivi, pač pa so padli februarja 1945.
Pridobljeno iz »https://sl.wikiversity.org/w/index.php?title=Objave_ob_projektu_Partizanskih_spomenikov_na_Geopediji&oldid=80887«