Golob vs. Bobnar
Iščem oznako za aktualni politični vihar na Šentflorjanskem. Morda je primerna oznaka nesorazmerna in samodestruktivna razočaranost.
V primerjavi z Janševim brezobzirnim političnim lomastenjem je Golobov prekršek zanemarljiv, spominja na afero sendvič, ki je odnesla ministra v Šarčevi vladi. Od kod tolikšna zamera do Goloba in tolikšna zavzetost pri njegovem linčanju? Razumel bi užaljenost kritikov, če bi šlo pri njegovi izvolitvi za stavo na idealno politično figuro, ki se je nepričakovano izneverila visokim pričakovanjem volivcev. Takega idealiziranega poslanstva Golob ni nikoli utelešal, bil je edina in najboljša alternativa Janši, odločitev zanj je bila pragmatična. Odkar je v politiki, se je izkazal s podkovanostjo, s pozitivnimi vizijami in z učinkovitostjo. Tudi če bi bil manj uspešen, je pod njegovo vlado družbena klima radikalno drugačna kot ona zatohla pod Janšo: sproščena, vedra, odprta, obetavna. Smo res začeli vanj projicirati svoje tihe utopične družbene aspiracije?
Razlog za hudo jezo nad Golobom je morda ta, da se nam je zazdelo, da je bila volilna zmaga nad Janšo preveč enostavna, da nam je brez vodnega topa na ulicah in rezilne žice na meji dolgčas in da si želimo nazaj v politično razgibanost, kot jo zna pričarati samo Janša. Mogoče je v nas več mazohizma, kot smo si pripravljeni priznati, in kličemo po vrnitvi Janševe diktature, da bomo potem lahko spet uživali ob bentenju nad njo. Mogoče pa je v Slovencih več borbenega vitalizma, kot si ga pripisujemo, in bi si želeli novih političnih bitk, ki bi nas adrenalinsko poživljale. Se že oziramo po novem zmagovitem anti-Janši? Ali pa bi radi le proizvedli novo politično truplo ...
Če prej ne, bi se morale strasti umiriti takrat, ko so začeli našemu ogorčenju nad Golobom pritrjevati zakrknjeni desničarji. Prikimavanje trenutne opozicije lepo kaže na novo možno razporeditev sil, ki se uči iz padca Šarčeve vlade. Bogve kdo bi tokrat odigral vlogo izdajalca, jasno pa je, kdo bi vodil novo izdajalsko koalicijo. Karkoli se je že dogajalo med predsednikom vlade in notranjo ministrico, ta ne bi smela užaljeno prati perila pred javnostjo, če bi ji bilo mar za dobro države. Državi, v kateri ima prvo besedo policija, se reče policijska država. In policijske države nočemo.
Na predsedniških volitvah sem obkrožil Pirc Musarjevo, čeprav sem bil z njo pred leti v javnem konfliktu zaradi njenega zapiranja strokovnih informacij z izgovorom varovanja zasebnosti (glej sporočila pod naslovom Cenzura Nove besede na Slovlitu avgusta in septembra 2012, polemiko v Delu in poglavje Varovanje zasebnosti v Novi pisariji). Presodil sem namreč, da je to pot proti manjšemu zlu. In podobno presojam tudi zdaj, ko izrekam podporo Golobu v konfliktu z notranjo ministrico, tudi če bi imela ta z načelnega oz. idealnega stališča celo prav. Praktična posledica njenega javnega upora predsedniku vlade je slabitev zaupanja v Goloba in šibitev njegove operativne moči, ob čemer se črni politični alternativi lahko samo smeji.
Najpogubnejša posledica udrihanja proti Golobu pa je sporočilo večinskemu volivcu, »da so vsi isti«. Ravno proti takim alibijem za politično apatijo smo se zavzemali! Z mirno vestjo bo torej večinski volivec naslednjič ostal doma in s tem omogočil ponovni vzpon samodržcu z zanesljivo volilno bazo.
Naj moje morda naivno zaupanje spremlja Goloba pri nezavidnih političnih opravilih, za katere smo mu na volitvah dali mandat. Srečno roko pri odločitvah in pozor pred molčečimi domačimi izdajalci!
Pripis. Bizarno pretirana rahločutnost glede ne/demokratičnosti Golobovih dejanj in nenehno novinarsko pogrevanje teme kličeta po dodatnem razmisleku. Naj dodam še dvoje morda pomenljivih opažanj.
Bobnarjeva v svojih nastopih kaže zadovoljstvo, Golob bolj zaskrbljenost ali razočaranje. Morda se motim in je ta vtis zgolj posledica obrazne fiziognomije ali pa medijsko manipulativne izbire posnetkov; Bobnarjeva končno lahko svoje zadovoljstvo samo uspešno igra, kdo bi vedel. Končni vtis je vendarle, da izpolnjuje neko notranjo nujo: zdaj bo Golobu povedala, kar mu gre. Njena drža je zaradi osebne avtentičnosti simpatična, v konfliktu ima vlogo junaka, ki "je fizično poražen, moralno pa zmaga", in nam je zato všeč; tako nas je naučila dojemati rečí literarna vzgoja.
V oči pade dejstvo, ki doslej ni bilo deležno komentarjev, da so se proti Golobu povezale tri ženske. Najprej se je pojavil glas, da ima Bobnarjeva prihodnjo službo zagotovljeno pri bodoči predsednici Pirc Musarjevi, potem se je prav zaradi Bobnarjeve vrnila na javno sceno Marta Kos. Ni odveč podatek, da sta obe članici združenja Ona ve, ki se zavzema za večjo vlogo žensk v družbi. (Da ne bo preveč posploševanja, članice združenja so tudi ministrice Tanja Fajon, Emilija Stojmenova Duh in Golobova razločna zagovornica Urška Klakočar Zupančič.) Hvalabogu za take emancipatorične organizacije, ampak zakaj je morebitni moment ženske solidarnosti v konfliktu Golob : Bobnar tabu? Spet špekuliram, pa vendar: ali ni Golobova hoja res malo preveč petelinasta in ta njegova griva preveč levja?
Postavljeno 11. decembra 2022.