Ah ta leta
| Ah ta leta | |
|---|---|
| Avtor | Miran Hladnik |
| Naslov izvirnika | Izkušnje, modrosti in literatura |
| Jezik | slovenski |
| Subjekt | slovenščina |
| Žanr | koncept pogovora v oddaji Ah ta leta, TV SLO, dec. 2024 |
| Klasifikacija | |
O izkušnjah govorijo ljudje, ki izkušnje imajo, ki so torej že dovolj dolgo na svetu, to je starejši. Posameznikom med njimi zaradi izkušenj pripisujemo modrost in jih sprašujemo za nasvete. Ja, izkušnje se obnesejo, lahko poročam kot starejši občan, izkušnje niso kar za zamet.
Izkušnje so v opoziciji z vednostjo iz knjig, gre za opozicijo med priučenim in doživljenim. Za preživetje je potrebno oboje, življenjske izkušnje in knjižne modrosti, težišče pa je odvisno od posameznika: eni stavijo bolj na vednost iz knjig, drugi na svoje čute in izkušnje. Mlajši in načitani imajo raje spoznanja iz knjig, starejši in preprostejši, da ne rečem neizobraženi, pa poudarjajo prednost svoje življenjske izkušnje. O, kako rad sem v mladih letih teoretiziral in citiral iz pametnih knjig, pozneje pa to navlako pometel v kot in opisal raje svojo lastno bralsko izkušnjo, razumevanje in razlago. Še to moram dodati: lastne izkušnje imajo prednost pred tujimi. Tuje izkušnje so papirnate izkušnje. Človek mora rečí izkusiti na lastni koži, šele to jim da težo. Načelno sem tudi sam iz tujih izkušenj in natisnjenih svaril vedel, da so domači cirkularji za drva nevarni, pa me je šele nedavna nesreča oz. izkušnja dobesedno na lastni koži nagovorila, da sem šel pred dnevi kupit nov, varnejši stroj :)
Vendar izkušnje ponekod niso odločilne, npr. pri odkrivanju, izumljanju, iskanju alternativ. Raziskovanje neznanega, odkrivanje novega je za obstanek in napredek civilizacije nadvse pomembno. Tu izkušnje pomagajo samo, ko iščemo v neznanem, kamor smo zablodili, nazaj na uhojena pota.
Literatura (leposlovje, književnost), torej romani ipd. imajo v naši kulturi nekoliko dvoumno mesto: marsikdo pravi, da romane jemlje v roke, da bi se iz izkušenj junakov kaj naučil. Za literaturo se rado reče, da je naša učiteljica. Ne uči vedno, kako je treba ravnati po zgledu junakov, ampak kako ne ravnati, da ne propademo tragično, kot so oni. Vendar je tako branje, tako zaupanje v usmerjevalno moč literaturo problematično. Preveč zaupamo njeni usmerjevalni moči spričo dejstva, da sama noče ponujati nobenih receptov za življenje in se raje razume kot prostor preizkušanja alternativnih možnosti življenja. Literaturo imamo po eni od definicij zato, da z njeno pomočjo, tj. prek fiktivnih oseb, scenarijev in zgodb iščemo svojo pot naprej. Literatura ni zgolj prostor odslikavanja resničnosti, ampak anticipira bodoče svetove, npr. žanr znanstvene fantastike ali fantazijske pripovedi. Smrt literarnega junaka nas sicer prizadene, celo kako solzo lahko potočimo za njim (sam sem v puberteti tako močno podoživljal smrt Robina Hooda), vendar v resnici v literaturi nihče ne umre. Preizkušanje alternativnih rešitev je v literaturi skratka »varnejše«, kot če bi jih preizkušali v življenju in plačali napake s svojo glavo.
Rekel sem, da so izkušnje zadeva starejših ljudi. Literatura ima težavo že s tem, ker starci literature ne zanimajo preveč. Junaki, s katerimi se identificiramo, so namreč praviloma mladi in brez izkušenj. Modri starci sicer nastopajo npr. v zgodovinskem romanu kot svetovalci, vendar imajo večinoma postransko vlogo. Starci pač niso zanimiva literarna tema.
Najočitneje se neobetavnost starih kaže v žanru slovenske kmečke pripovedi. Ker stari nimajo več možnosti reprodukcije, se morajo v interesu preživetja skupnosti umakniti vitalnim mladim, tudi v primeru, ko so ti mladi nesimpatični ali zli (npr. v Cankarjevem Hlapcu Jerneju). Izkušnje in modrosti hlapcu Jerneju prav nič ne pomagajo, umakniti se mora. Oziroma ga pokončajo, ker se ne umakne sam.
Leposlovje je skratka problematičen prostor za izkušnje in modrosti. Kdor hoče v knjigah najti preizkušene modrosti, v roke ne bo jemal romanov, ne bo hodil v teater in ne bo bral poezije, ampak bo na štantu kupil kaka Zlata pravila življenja, knjigo pregovorov, znamenitih izjav, citatov, sentenc, aforizmov ipd., kar vse seveda ni leposlovje v uveljavljenem pomenu besede. Obstaja cel portal s takimi izreki, Wikinavedek, ki vsebuje trenutno 3000 raznih modrosti ali vsaj posrečenih formulacij te sorte, nazadnje je tam nekdo dodajal pravila za življenje populista Jordana Petersona. Zdi se, da je iskanje uležanih »resnic«, pravil in podobnih modrosti bolj potreba konservativnega dela srenje, ki se oklepa preizkušenega. Vitalnejši je naprednejši del srenje, ki ne verjame, da so stare modrosti uporabne tudi za naprej, in raje svoje energije usmerja v iskanje novih poti. Je pa to iskanje seveda tvegano, kot je tvegano in pogosto neuspešno vsako podajanje v neznano.
Povrhu ima literatura kot vir modrosti to težavo, da to noče biti, saj velja, da je literatura, kadar je polna modrosti, lepih in koristnih naukov, poučna in tendenčna, to pa sta znaka njene slabe kvalitete. Dobra literatura je dobra zato, ker zna poučevati, tj. razširjati modrosti, na subtilen, prikrit način, to pomeni, da iz nje ni mogoče kaj dosti citirati.
Na literaturo smo navajeni gledati kot na prostor veljavnih spoznanj, uvidov, resnic, modrosti. Če ne bi bilo tako, je ne bi imeli za predmet v osnovni in srednji šoli in kot študijsko smer na fakulteti. Pripisujemo ji sposobnost pravilnega usmerjanja našega življenja, jemljemo jo kot dobrino, čeprav tega pogosto noče početi in tudi ne počne. A veste, kako literati osmišljajo svojo dejavnost? Veseli so, če jim uspe kako reč povedati umetelno, jezikovno spretno, briljantno, enkratno, ne pa ker bi bili v posesti kakega življenjskega spoznanja ali modrosti.
Ker smo navajeni literarno sporočilo dojemati pozitivno, se zgodi, da celo romane z nesrečnim koncem, ki se končajo s smrtjo junaka, nočemo dojeti kot svarilo (pozor, ne po junakovi poti z glavo skozi zid, če nočemo končati kot on), ampak si nesrečnega junaka še naprej jemljemo za zgled. Od tod očitki staršev, da je v šolskem berilu vse preveč defetistov, negativcev, problematikov in samomorilcev.
Da ne bom preveč strog in izključevalen, seveda leposlovje vsebuje tudi recepte za preživetje in za uspešno življenje, tako v bralčevem zasebnem življenju kot za njegovo socialno življenje. So pa ta spoznanja omejeno veljavna: kar je dober zgled za konservativnega bralca, bo za svobodomiselnega navaden klump. In obratno. Kar je bila modrost v 19. stoletju, je danes absolutno mimo. Kar velja za Nemca, ni nujno, da velja tudi za Slovenca, ali pa zanj sploh ne velja.
Vsak žanr oblikuje svoje modrosti, razširja svoje nauke in spoznanja. Ker sem se ukvarjal s slovensko literarno klasiko, lahko rečem, da je usmerjala ljubezensko obnašanje bralcev z napotkom, naj se ljubi in poroča samo svoje s svojim, torej kmetje med sabo in meščani med sabo. Še strožje: samo bogati kmetje med sabo in samo premožni meščani med sabo. Pa ni bilo treba nobenega izrecnega navodila v obliki recepta, sklepne misli ipd., dovolj je vedeti, da poroke med meščani in kmeti v literaturi ne obstajajo. Je nekaj romanov (za prste ene roke), ki poskušajo s takimi porokami, pa se za junake eksperiment slabo izteče. Mogoče je drugačno sporočilo trafikarskih doktor romanov, kjer se lahko poročita revna sestra in uspešni kirurg, v slovenski literarni klasiki to ni mogoče.
Lep zgled je Kersnikova povest Jara gospoda z razmerjem med natakarico in sodnikom, ki se žalostno konča. Nauk: natakarice, ne zapletajte se z advokati, ali: advokati, ne iščite žene v bifejih. Ivan Tavčar je v povesti Cvetje v jeseni eksperimentiral z zvezo med mlado kmetico in meščanom. Konec nam je poznan: ona na hitro umrje, menda zaradi slabega srca, v resnici pa zato, ker take poroke v resnici niso bile mogoče, še posebej ne, če se je meščan odločil opustiti svoj poklic in se pokmetiti. Ta povest ima na koncu celo nauk: meni ni uspelo, pravi meščan, ki zgodbo pripoveduje (ja, to je bil Kosmov Janez) ampak poskušajte še drugi, ker pomembno je, da se kmetstvo in meščanstvo združita, sicer Slovenci ne bomo preživeli.
Sporočilo oz. modrost je Tavčar zakamufliral, da ne bi bilo preveč očitno, in sicer z razlago, da se je ljubezenska zgodba končala žalostno zaradi prevelike razlike v letih, ampak to je larifari, saj so bile svojčas poroke med moškimi v 40. letih in dekleti v 20. letih nekaj najbolj običajnega.
Tavčar je dober primer pisca, ker ni umrl mlad, kot se spodobi pesnikom, ampak je pisal v svoja pozna leta, ko lahko rečemo, da je bil izkušen in moder, ali pa je vsaj v svoji starostni prostodušnosti povedal reči bolj odkrito, kot bi jih sicer.
V zgodovinskem romanu, mislim na Visoško kroniko, je bilo njegovo sporočilo izrecno: Slovenci, poročajte se z Nemkami, da te ne bodo imele nemških otrok. In res se vse tri ženske, ki so nemškega porekla, mati Barbara, Agata in Margareta poročijo s Slovenci. S tako »modrostjo« je Tavčar reševal Slovence pred utopitvijo v dominantnem nemštvu. V splošnem je bil žanr zgodovinskega romana namenjen skrbi za preživetje Slovencev in je preigraval možnosti, ki so bile Slovencem na razpolago, od preselitve na slovanski jug (Za Adrijo Lee Fatur) do zmage nad imperijem z njegovim lastnim orožjem (Pod svobodnim soncem Frana S. Finžgarja).
Več sto slovenskih zgodovinskih romanov in povesti, tistih redkih, ki jih poznamo iz šole, in tistih, za katere še nismo nikoli slišali, ponuja vrsto receptur (ali modrosti, če hočete) za zgodovinsko obnašanje Slovencev, vse v imenu nacionalnega preživetja: kako se upreti Nemcem, kako iskati ravnotežje med Benečani in Turki, kako se povezovati z drugimi Slovani (Krst pri Savici, Martin Krpan, Pod svobodnim soncem, Alamut ...). V glavnem gre za izbiro ene ali več strategij preživetja: poboj nasprotnika, sprenevedanje, da nasprotnik sploh ne obstaja, sklenitev pakta z nasprotnikom; le o podreditvi nasprotniku ne govori noben roman.
Slovenske literarne klasike posameznikova sreča niti ni preveč zanimala, zanimalo jo je preživetje celotne skupnosti, slovenska literatura je obstajala v prvi vrsti zato, da pomaga skupnosti. Če je bilo za preživetje skupnosti potrebno žrtvovati srečo posameznika, je bila to upravičena žrtev. Boste rekli, da pretiravam? Danes se zdi podrejanje posameznika interesom in potrebam skupnosti neprimerno, še ne tako daleč nazaj pa se je to zdelo samoumevno. Celotni opus Vladimirja Bartola je posvečen žrtvovanju posameznikove osebne sreče za dobro skupnosti. Plemeniti cilj blaginje skupnosti zahteva včasih tudi makiavelistično uporabo zla: Bartolov junak učitelj v imenu vzgoje močnega nacionalnega voditelja iz zgodbe v zgodbo manipulira s svojim učencem. Ker je Bartol vključen v šolski kurikulum, pomeni, da skupnost še vedno prisega na to »modrost« in se spreneveda, ko pravi, da to ni res. Ali pa noče razumeti sporočila Bartolovega opusa.
Kako sam kot »starejši občan« gledam na izkušnje, ki naj bi bile prednost let, oz. nekakšna tolažilna nagrada ali obliž na starostne tegobe? Ja, domišljam si, da sem modrejši kot v mladih letih, ampak kaj ko ni več tiste naivnosti, ki je dajala prepričljivost nezrelim mladostnim spoznanjem. Pri starejših občanih je za vsako modrostjo vedno tudi kak toda, vendar, ampak …, ki spoznanjem in modrostim jemlje barvo in jih postavlja v območje sive dolgočasnosti. Ne bom rekel, da smo zaradi izkušenj kaj bližje resnici tega sveta. Več ko bomo v življenju nakopičili modrosti, več jih bo šlo z nami v pozabo po smrti.
Za starejše občane je značilna nergavost. Zdi se nam, da je svet skrenil s tira, ne znajdemo se več dobro v njem in prepričani smo, da bilo bolje, če bi upošteval naše izkušnje. V resnici pa smo mi tisti, ki smo po biološki nuji zapeljali na stranski oz. slepi tir. S tem nikakor nočem povedati, da pa je svet na pravem tiru, nasprotno: ta civilizacija še nikoli ni bila bliže svojemu propadu, po zaslugi naših psihopatskih ali sociopatskih voditeljev in zaradi naše državljanske apatičnosti. Svet vodijo obnoreli starci. Naj izdam eno starostno spoznanje ali modrost: starci niso tej starajoči se in iztirjeni civilizaciji nobena pomoč ali rešitev.
Dovolj filozofiranja. Tole priložnost izkoriščam za povabilo v univerzum občanskega raziskovanja (citizen science), ki tako upokojencem kot ljudem v najboljših letih osmišlja življenje. Sam zadnjih 10 let kartiram partizanske in druge spomenike in sem za to delo pridobil več kot 100 sodelavcev (https://sl.wikiversity.org/wiki/Partizanski_spomeniki_na_Geopediji), urejam gesla na Wikipediji, objavljam svoja in tuja besedila na Wikiverzi, Wikiviru in na Wikiknjigah, se udeležujem protestnih shodov za mir in drugih akcij v okviru aktivnega državljanstva in jih fotografsko dokumentiram v Wikimedijini Zbirki (https://commons.wikimedia.org/wiki/Category:Demonstrations_and_protests_in_Ljubljana_in_2024). Pri tem početju nisem sam. Tuja perspektivna stališča in modrosti nizam na seznamu z obetavnim naslovom Kako rešiti civilizacijo. Dela za javno dobro zlepa ne bo zmanjkalo! Ampak najprej je treba v hribih ali na biciklu poskrbeti, da telo ne zakrni, pospraviti doma, nažagati drva in pri tem paziti na prste, obrati jabolka, skuhati marmelado, napisati verze za kozarčke, ubogati ženo in se poukvarjati z vnuki :) "Ah ta stara leta" so, če povzamem, eno boljših življenjskih obdobij, to dobro leto po upokojitvi že lahko rečem. Uživam npr. v ritualu zajtrka, ki ga prej nisem poznal, privoščim si reči ne, če mi kakšna naloga ne paše, ni brez čara niti zastonj javni prevoz. Da, eno boljših obdobij, z eno samo zamejitvijo: do nadaljnjega :)
Nazaj na Objave: Miran Hladnik.