Obdobja 2016

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Jože Toporišič in Breda Pogorelec sta si predavanja iz SKJ razdelila tako, da je eden predaval lihim, drugi pa sodim generacijam. Erika Kržišnik je tako naključno pristala v Bredinem letniku, jaz pa v Toporišičevem. Vendar ta moja »prednost« ni razlog, da danes na tem mestu delam Eriki družbo. Z dvojnim predsedovanjem (jezikoslovno-literarnozgodovinskim) smo želeli sporočiti, da je bil Jože Toporišič na začetku svoje akademske poti tudi literarni zgodovinar (disertacijo je napisal o Finžgarju in še leta 1966 v JiS razpravljal o slogu Prešernovih pesmi). Tudi pozneje je redno spremljal literarno produkcijo in literarnozgovinske objave kolegov, česar za literarne zgodovinarje v obratno smer ne bi upal trditi.

Osebno me na Toporišiča veže dvoje. Oba sva bila člana družine Humboldtovih štipendistov, jaz v veliki meri po njegovi zaslugi, ker mi je napisal dobro priporočilo. Dolga leta sem bil tudi tehnični urednik pri Slavistični reviji, potem ko se je sam posvetil uredništvu jezikoslovja v reviji. Žal mi je, da nisem utegnil teh dveh segmentov njegove dejavnosti predstaviti na tem simpoziju.

Še en razlog je za tandemsko predsedništvo simpozija. Simpoziji Obdobja se organizacijsko spreminjajo in od zdaj naprej se bo predsedništvo menjalo vsaki dve leti namesto vsako leto. Z dvojnim predsedovanjem preizkušamo možnosti, ki jih sprememba odpira; mogoče pride v prihodnje celo do kakšnega obdobijskega triumvirata, ki bi prispeval k bolj skupinskim oblikam simpozijske organizacije.

Čeprav sva sopredsednika, najina deleža nista enakovredna. Po naravi stvari je bil levji delež na Erikinih ramenih. V problematičnih primerih sva se odločala seveda skupaj in ji tako pomagam nositi breme morebitnih zamer zaradi zavrnitev. Sprejemala sva namreč samo referate, ki so se kakor koli navezovali na Toporišičevo delo, ne pa morebiti tistih, ki so bili prijavljeni samo v njegov spomin.

Še statistični podatek: Na simpoziju Toporišičeva Obdobja sodeluje 69 domačih in tujih raziskovalcev iz 10 držav – poleg Slovenije še iz Avstrije, Italije, Litve, Madžarske, Nemčije, Poljske, Rusije, Slovaške in Srbije.

Otvoritev zaključujemo z glasbeno točko. Vse skladbe je izvedel Kvartet flavt Filozofske filharmonije. Na začetku so zaigrali stavek iz pastorale Poletni dan na gori francoskega avtorja italijanskega porekla, čigar ime z Eriko sklanjava vsak po svoje in ga, ker se bojim zanetiti pravorečno vojno, raje ne bom izgovoril, potem slovenski ljubezenski pesmi (prva je bila ljudska, druga Igorja Dekleve), zdaj pa bodo izvedli stavek iz dela Flavte na počitnicah nedavno umrlega francoskega skladatelja, ki ga sicer znam izgovoriti, vendar ga iz solidarnosti z njegovim kolegom od prejle ne bom. Uspešne simpozijske nastope želiva vsem udeležencem!

Ob sklepu simpozija še nekaj statistike, tokrat spolske: referentov je bilo 14 proti 54 referentkam, kar je slaba četrtina; bolj "moški" disciplini sta bili tekstna kritika in morfologija. Na izvedbeni ravni referatov me je presenetila moč nove manire poudarjanja klitik, ki so jo uvedle spakaste televizijske voditeljice v kontaktnih oddajah, v katerih z oderuškimi telefonskimi impulzi molzejo denar od naivnih poslušalcev, ki ugibajo manjkajoče črke: "Kdo bo znal odgovoriti na to vprašanje? Kdo se bo potrudil do pravilnega odgovora?" Tudi sebe sem že zasačil pri takem stavčnofonetičnem eksperimentiranju.

Sedemkrat so bila do zdaj Obdobja posvečena osebnostim v stroki, večinoma jezikoslovcem: Trubar, Kopitar, Miklošič, Oblak, Ramovš, Boršnik, Toporišič. Jože Toporišič je predsedoval trem simpozijem, dva (Miklošičev in Kopitarjev sta bila "biografska"); s tem je bil Toporišič prvi zastopnik jubilejne tematske zasnove simpozijev. Oddelčne diskusije o prihodnjem simpozijskem konceptu nadaljnjemu jubilejnemu principu izbire naslova niso bile naklonjene, lahko pa bi simpozije posvečali premisleku o raziskovalni specifiki posameznih jezikoslovnih in literarnovednih generacij, njihovem izbiranju tem in metod.

Lepo je videti, kako je veliki jezikoslovec, ki ga imamo v spominu tudi kot človeka, ki je znal ločevati duhove, na simpoziju združil srenjo v refleksiji svoje dediščine in v skupnem strokovnem prizadevanju: zavzetem, kompetentnem in retorično spretnem.

Post festum. Kaj zanimivega bi se dalo povzeti za javnost (beri: za novinarje), ki bi želeli enostavčni povzetek Toporišičevega CV-ja in enostavčni povzetek novosti, ki jih je prinesel simpozij? Temu, kar je zapisano že v Erikinem uvodu v zbornik – da je imel enciklopedično znanje in je pokrival domala vsa področja slovenskega jezikoslovja –, lahko dodamo še, da je ostal v zavesti kot človek z zavidljivo delovno energijo in opusom, ki je rad slovenil prevzeto besedje in je zelo energično (vse do konfliktnih dimenzij) zagovarjal svoja stališča. Simpozij o Toporišiču ni prinesel prelomnih odkritij, kot bi bila npr. najdba nove besedne vrste, je pa dovolj jasno pokazal, na katerih področjih so šle jezikoslovne raziskave naprej od Toporišiča in katera jezikoslovna poglavja take obravnave še čakajo.


Nagovor na začetku in ob zaključku simpozija Toporišičeva Obdobja, ki sva mu predsedovala z Eriko Kržišnik. Več o simpoziju na Centrovih straneh. Slike s simpozija so tule, komentar pa tule. --Hladnikm (pogovor) 08:47, 13. november 2016 (CET)