Perspektive slovenistike

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search
Perspektive slovenistike  
Avtor Miran Hladnik
Naslov izvirnika Perspektive slovenistike
Jezik slovenski
Žanr diskusijski prispevek
Klasifikacija
Predmetne oznake Sreda 24. aprila 2019 ob 18.00 v # 18 na FF.

Vprašanja za pogovor

  1. Kaj je osnovna vloga literarne vede in jezikoslovja danes?
  2. Kako v literarni vedi sobivajo tri področja: literarna teorija, literarna zgodovina in literarna interpretacija?
  3. Kakšno naj bo razmerje med raziskovalnim, pedagoškim in organizacijskim (tudi operativnim) deležem v slovenistiki?
  4. Kako smo povezani literati, jezikoslovci in didaktiki na našem oddelku in kako bi lahko to povezanost še izboljšali?
  5. Kaj bi pohvalili v slovenistiki in kakšne so torej njene perspektive?

Najprej moram izraziti veselje nad naslovom pogovora. Še ne tako dolgo nazaj bi ga pričakovano in v maniri nergavih humanistov naslovili s Kriza slovenistike. Vedri današnji naslov pričuje, da smo se nalezli programskega ameriškega optimizma ali pa da se časi res spreminjajo v smer, ki je za slovenistiko in druge humanistične discipline obetavna: kot da smo samoumevno prepričani, da slovenistika še kar naprej bo.

Tudi sam verjamem, da slovenistika še nekaj časa bo, celo dalj časa bo živela kot njena predmeta slovenski jezik in slovenska književnost. Obstoj slovenistike ni odvisen od obstoja jezika in književnosti v slovenščini, saj imamo tudi mrtve jezike, ki so predmet študija, npr. stara grščina na klasični filologiji. Seveda pa bi se slovenistika v primeru ukinitve jezika precej skrčila, postala bi muzejska disciplina za redke raziskovalce. Ker tega nočemo, nam je za vitalnost slovenščine še kako mar: delujemo tako, da bo polno funkcionalna v vseh medijih in vseh zvrsteh, od znanosti do zabave.

Pa smo pri vprašanju, ki ni nikoli z dnevnega reda: zakaj sploh potrebujemo polno funkcionalno slovenščino? Ker verjamemo, da nam je z njo boljše kot brez nje. Pri tem ni treba pomisliti na komodnost izražanja v maternem jeziku niti na kake ekonomske koristi ali večjo učinkovitost, ampak gre za dobro počutje v kulturi: slovenščina je namreč temelj kulturne identitete, ki smo ji dali ime slovenstvo. V slovenstvu ne tičimo zato, ker bi si domišljali, da je boljše kot npr. nemštvo ali da je slovenščina lepša kot madžarščina, ampak zato ker je drugačna od drugih. Človek je rad »nekaj posebnega«, tudi če ga to več stane. Drugačnost povečuje pestrost na tem svetu. Kulturna pisanost nas veseli (monokulture so dolgočasne) in zraven -- če verjamemo biološki argumentaciji -- veča naše možnosti preživetja.

Kako ohraniti slovenščino (in slovenistiko) vitalno in privlačno? Z upoštevanjem govorčevih/uporabnikovih želja in pričakovanj. Ljudje imamo zelo različne želje: enim prija izrazna svoboda, drugi potrebujejo avtoritete, ki jim določajo, kaj je prav in kaj narobe, kaj je lepa in kaj grda slovenščina, eni gledajo na jezik kot na svetinjo, drugi samo kot na uporabno orodje, eni ga vidijo kot prostor spopadanja (»borba za slovenščino«), drugi kot prostor igrivosti itd. Ni se treba odločati za katero od strani v naštetih opozicijah, produktivno se mi zdi dopuščanje vseh funkcij jezika.

Že že, ampak kje naj bodo v tem pluralizmu vendarle poudarki? Nič novega ne bom povedal, če rečem, da se morata slovenščina in slovenistika dejavno vključiti v (perspektivne) civilizacijske trende. Civilizacija je sistem, zainteresiran za svojo trajno eksistenco ali celo razvoj, zato je njene trende treba zaupljivo razumeti kot privzeto (samoumevno) perspektivne.

1. Najočitnejša civlizacijska sprememba sta digitalizacija in virtualizacija življenja. Slovenščina in slovenistika morata v digitalni mlin, da bi se pomladili. Slovenistika mora digitalizirati vse, kar je doslej ustvarila, in tudi sprotno dejavnost preseliti v digitalno okolje. Saj to že vse poteka, škoda je le, da bolj po zaslugi domačih ali evropskih ministrskih dekretov kot spoznanj v strokah.

2. Druga novost je prosta dostopnost vsega znanja (dostop do informacij je ena od človekovih pravic).

3. Tretji je trend slehernikove udeležbe pri uporabi, produkciji in izmenjavi znanja. Komu se bo zdelo boleče in nevarno, vendar je s slehernikom mišljena tudi laična javnost. Mogoče bo strah lažje premagati s pomislijo, da se ta "trend" že 18 let dogaja na Wikipediji. Civilizacijski postulat kreativnosti ("ustvarjalne gmajne") kliče po radikalni spremembe pravne regulacije znanja, povzemam: da se znanje ne obravnava kot lastnina, ampak kot javna dobrina, da se namesto »zaščite« kulturne dediščine zavzema za njeno »promocijo« in da dajemo pri presoji prednost javnemu interesu pred zasebnimi.

4. Največ težav sem pričakoval pri denacionalizaciji oz. internacionalizaciji slovenistike, tj. pri odpovedi privilegijem "državnega jezika", vendar se je začuda zgodila brez pravega konflikta; žal pa tudi brez prave refleksije. Slovenska literatura danes ni le literatura v slovenščini, ampak tudi drugojezična literatura na Slovenskem in literatura Slovencev v drugih jezikih, npr. Louis Adamič, Alma Karlin, Maja Haderlap.

Kako smo slovenisti že na poti v krasni novi svet oz. kje vidim našo dobro in perspektivno prakso?

  • s projektom Wikivir, ki ima v načrtu postavitev kompletne literarne produkcije na Slovenskem
  • z 800 diplomami v lokalnem repozitoriju + na sveže v repozitoriju UL
  • z odprtim pristopom do domače periodike (Slavistična revija je npr. v DOAJ), Centrovih publikacij v dLib, postavljanjem člankov na Academia.edu
  • s forumsko komunikacijo in obveščanjem (Slovlit); komunikologi dajejo komunikaciji med znanstveniki in komunikaciji s publiko enako težo kot samim raziskavam
  • z enciklopedizacijo slovenističnega znanja na Wikipediji, tj. s prizadevanjem kompleksne vsebine predstaviti na kolikor mogoče preprost način, kar je po definiciji matematika Mandelbrota[1] sploh glavna naloga znanosti
  • z odprto šolo na Wikiverzi
  • z emancipacijo prevedene literature, množične literature in literature v drugih medijih (in drugih jezikih) kot predmetom raziskav

Zelo si želim "slehernikovega" sodelovanja pri teh početjih, še posebej pa sem vesel sodelovanja kolegov.

  1. "Das Ziel der Wissenschaft ist es immer gewesen, die Komplexität der Welt auf simple Regeln zu reduzieren." Academia.edu.