Za Frančkom

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Na žalni seji naj bi povedali kaj lepega o pokojniku, iz svoje izkušnje. Torej bom poročal, kako sva se s pokojnim profesorjem razumela in kako se je skozi ta najin odnos kazala njegova strokovna in osebnostna plat.

Najprej moram priznati, da kot študent nisem veliko hodil na njegova predavanja. Z Miro, bodočo ženo, sva si razdelila predavanja tako, da je eden hodil na ena, drugi na druga, študirala pa sva potem iz skupnih zapiskov. Živo pa se spominjam predavanja o romanu S poti Izidorja Cankarja nekoč okrog leta 1974, zato ker se je profesor tako zelo vživel v resignativno srečanje med Fritzem in Estero:

»Tam je,« je rekel Fritz.

Tudi sam sem jo opazil. Prihajala je malo nervozno, toda z istim počasnim korakom, ki ga je znal Fritz tako smešno oponašati. Oslabela je bila od tistega časa, kar sem jo videl na Dunaju; ostri zarezi ob ustih so jo delali naravnost staro. Za njo se je smehljala njena mati.

»Grda je,« je zašepetal Fritz in je bil v trenutku ves drugačen.

»Grda ni,« sem rekel začuden.

»Naravnost grda je, mein Schatz.« Potem smo se pozdravili.

»Kako imaš mrzlo roko,« je rekel Fritz Esteri.

Mojemu odnosu do predavanj je ustrezala ocena na izpitu po drugem letniku. Bil je to trojček Koruza, Zadravec, Paternu. Paternu in Zadravec sta imela vsak po eno vprašanje na B: Zadravec o Ivu Brnčiću, Paternu pa o Ivanu Berniku. Ne vem več, katero od teh dveh vprašanj me je doletelo, vem pa, da sem imeni zamešal in odgovarjal Zadravcu s Paternujevo temo ali narobe. Mogoče sta bila profesorja že utrujena in nista več dobro poslušala, mogoče sta za trenutek celo pozabila, kaj sta vprašala, ker sem jima tako samozavestno odgovarjal ... končalo se je s srečno sedmico.

Pod Zadravčevo okrilje me je po diplomi spravil Matjaž Kmecl, ko je imel leta 1978 kot dekan ali kaj podobnega tako priložnost. Nenavadno, kajne? Namesto da bi si Zadravec izbral katerega od podjetnih rojakov Prlekov ali Prekmurcev, sprejme pod streho nekega nepoznanega Gorenjca. Ali da bi si vsaj izbral koga, ki bi občudoval iste literarne figure in se jih loteval na podoben način. Ne! Dobil sem mesto stažista raziskovalca pri projektu o marksizmu v literaturi, ki sta ga vodila Franc Zadravec in Helga Glušič, in po magisteriju mesto asistenta za slovensko književnost, kar je poleg vaj zajemalo še pomoč v Zadravčevem in Kmeclovem diplomskem seminarju, in nekaj pozneje tehnično uredništvo pri Slavistični reviji, ki ji je bil Zadravec odgovorni urednik.

Najbolj jedrnat opis Zadravčevega odnosa do mojega dela bi bil: pustil mi je delati po svoje, ni se vtikal vanj, zaupal mi je, da ga bom opravil dobro po svoji vesti in presoji. Hitro sem se razvadil in se mi je zazdela taka svoboda samoumevna. Pa ni bila ne tedaj in ni danes. Za to svobodo sem mu še posebej hvaležen. Za magisterij mi je pustil delati temo, ki ni spadala na njegovo področje, nikoli ni protestiral proti tedaj dokaj nenavadnim metodam, v katerih sem se preizkušal, nič ni zameril niti tedaj, ko sem to najino metodološko različnost po nepotrebnem izpostavil v oceni njegove knjige, kot da bi hotel sporočiti, da pravzaprav »nisem njegov učenec«. Šele z leti sem spoznal, da sem vendarle njegov strokovni dedič. Ne tako, da bi nadaljeval njegove teme (Kranjca, Gradnika, Prežiha ... – čeprav tudi to), ampak s prevzemom njegove metodološke odprtosti, tolerance, z dopuščanjem različnih pristopov, z odpovedjo teoretski zadrtosti, s posluhom za govorico gradiva, s prepuščanjem literarni materiji.

Pokojni profesor je imel več imen. Za Cobiss je bil Franc. O njegovih raziskovalnih temah in metodi sem pisal dvakrat, enkrat ob 60-letnici, drugič ob izidu knjige. Za ženo (»žensko mojega življenja«, tako ji je dvoril) je bil Majkl, po bogvekaterem filmskem junaku iz njunih mlajših let. Za negovalke v Gornjem Gradu je bil Franci. Franjo so ga klicali v njegovem rojstnem kraju. Za kolege in prijatelje je bil pa Franček.

Vesel sem, da sem bil del Frančkovega družabnega in tudi družinskega kroga. Sem spadajo vsakoletna družinska kosila (je potrebno razlagati, kakšna so vzhodnoslovenska kosila?). Tudi po upokojitvi se je rad vračal v svoj nekdanji kabinet. Na vratih je še zdaj njegovo ime. Poleti je tu preoblekel prepoteno majico, pozimi je obesil plašč na obešalnik, preden se je sprehodil še do knjižnice ali tajništva. Poklepetali smo o strokovnih in nestrokovnih rečeh. Nazadnje se je rad zmotil, katere dneve imam predavanja, in sva se zgrešila, pa sem ga podražil, da pravzaprav prihaja le na obisk k Urški. Nič se ni branil obtožbe.

Frančkova družina zna povedati, kako se je umikal v svojo sobo k delu. Če se ne bi, pač ne bi napisal toliko knjig, kot jih je. Pa je bil vendar tudi družaben človek in je nekaj dal na iskrene medčloveške odnose. Brez njih si je težko predstavljal objektivno in verodostojno znanstveno delo. Pomembno mu je bilo, da imamo mlajši urejene družinske in družabne razmere, ki spodbujajo nemoteno in učinkovito strokovno dejavnost.

V času študija smo bili fascinirani nad filozofskim konceptom »pustiti biti«, o katerem je tedaj sugestivno predaval znameniti profesor na Filozofski fakulteti. Franc Zadravec o »pustiti biti« ni predaval, ampak je ta koncept živel. Bil mu je nekaj samoumevnega. Kar je redko. In kar je nazadnje najbolj dragoceno.


Miran Hladnik: Nagovor na žalni seji za Francem Zadravcem na Filozofski fakulteti UL 21. sept. 2016.