Boj za slovenscino

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search
Boj za slovenscino  
Avtor Miran Hladnik
Naslov izvirnika Boj za slovenscino
Jezik slovenski
Žanr nagovor
Klasifikacija
Predmetne oznake Ob otvoritvi razstave Računalniškega muzeja o vstopu slovenščine v digitalni svet, avla FF 21. 5. 2019.

Boj za slovenscino – dober naslov razstave, kajne? Posrečen je, ker odpira vrsto premislekov. Gre za vojaški izraz, v vojski pa imamo, če se še prav spomnim iz predvojaške vzgoje v gimnaziji, dve doktrini: ofenzivno in obrambno. Bolj civilizirano se zdi izhajati iz obrambne doktrine, kdo pa želi biti uvrščen med agresorje, zato posebej v zvezi z jezikom raje govorimo o njegovi obrambi, varstvu, zaščiti ali ohranjanju kot pa o bitki zanj. Tale razstava pa ne. Z naslovom Boj za slovenščino prostodušno prisega na ofenzivno logiko, saj vemo, da se je treba za ljube nam reči aktivno zavzemati, ne pa samo braniti jih.

Ampak s tem bojem je očitno nekaj narobe, nam sporoca naslov s svojo cudno slovenscino. Kdor se bojuje za slovenscino, se bojuje za nekaj defektnega in bo njegova zmaga pirova. Kakšna slovenščina pa je to, ki ji manjkajo šumevci? – slovenščina z govorno napako. Ali je taka slovenščina sploh vredna boja?

Te strešice niso kar tako, ob njih se je v začetkih slovenstva v 19. stoletju merila nacionalna gorečnost. Ko se je leta 1840 duhovnik Jožef Žemlja namenil napisati knjigo, se je odločil za epsko pesnitev, čeprav je to nalogo več kot odlično štiri leta prej opravil že France Prešeren s Krstom pri Savici. Žemlja bi se moral posvetiti kaki drugi literarni obliki, če je hotel dobro Slovencem, saj mimo Prešernovih pesmic v Kranjski čebelici literature takrat sploh še ni bilo. Zakaj je šel zapravljat čas in energijo za podobno pesnitev? Zato ker se mu je zdelo bistveno, da je nacionalna epska pesnitev, ki je bila v 19. stoletju nujna za konstitucijo naroda, natisnjena v gajici, to je s strešicami na č ž š. Te so že od daleč kazale na slovenski in slovanski značaj dejanja; Prešernov Krst pri Savici je bil namreč natisnjen še v bohoričici. Prava slovenščina je bila za Žemljo le tista s strešicami, čeprav je moral za tisk v gajici odšteti tretjino več kot bi za tisk v bohoričici.

Strešice so 150 let pozneje pri spremembi družbene paradigme, ob prehodu iz knjižne v digitalno kulturo, spet odigrale pomembno vlogo. Bile so indikator, kako se bo zgodila zamenjava paradigme: po diktatu globalno uniformirane in standardizirane tehnologije ali z upoštevanjem lokalnih identitet. Po meri stroja ali po meri uporabnika.

Pa saj ni šlo za boj med strojem in človekom, ampak za boj med skromnimi in ponižnimi rojaki, ki so stroju želeli prihraniti skrbi s strešicami, in tistimi bolj zadrtimi, ki so od stroja vztrajno zahtevali, da se jih vendarle nauči. Strešice simbolizirajo kompatibilnosti civilizacije, ki ji rečemo informacijska ali kibernetska ali kako podobno, s Slovenci. To je tako, kot da bi iskali soglasja med 19. stoletjem, ko se je konstituiralo slovenstvo, in 21. stoletjem.

Naslov razstave s slovenščino, izpisano brez strešic, se spominja časov, ko strešice niso bile še nič samoumevnega in se je ob njih odločalo, kolikšno bo plačilo Slovencev za vstop v novo družbeno paradigmo, koliko bo Slovence stala vstopnica v svetli novi digitalni svet. Strešice so samo pars pro toto, simbolizirajo tudi uporabo slovenske strokovne terminologije (ali bomo rekli računalnik ali computer, igra ali game, cedejka ali CD (sidi), preslednica ali space …), simbolizirajo pravzaprav slovenščino v celoti.

Napako v naslovu razstave, to sesljanje pri slovenscini opazimo prav zato, ker danes pisanje brez strešic ni običajno in ni več tolerirano. (No ja, mogoče malo pretiravam, spomnimo se samo reklame za www.nepremicnine.net ali naše prakse pisanja na mobije.) Ampak vendarle, spet so zmagale strešice, zmagali smo!

Zmagovalci si lahko privoščijo velikodušnost. To pomeni, da nam je nazadnje prav vseeno, katerega od konkurenčnih terminov, slovenskega ali angleškega bomo uporabili. Enkrat enega, drugič drugega, le zakaj bi izganjali sinonimijo iz jezika. Angleščina je globalno uspešna prav zato, ker ni izbirčna pri prevzemanju besedja, prav vse pogoltne, kar ji pride nasproti. Nič ne bi škodovalo, če bi se malo zgledovali pri njeni vsejednosti. Ne bi se smela ogroženo zapirati vase, ampak se korajžno izpostavljati poplavi novih dejstev in jih sproti igrivo poimenovati.

Odpovejmo se že enkrat vojaški perspektivi na reči, po kateri moramo imeti zmagovalce in poražence. V spopadu slovenščine s civilizacijo pravzaprav nimamo poražencev: slovenščina se je naučila obvladovati digitalni svet (nihče ni več sumničav do aplikacij in programov v slovenščini, slovenska Wikipedija ima že 160.000 gesel), civilizacija pa je zaradi računalniško kultivirane slovenščine pestrejša, za en jezik bogatejša, bolj avtentična, bolj participativna in sposobnejša za preživetje. Tako tudi ni treba, da bi bile naše jezikovne odločitve tipa ali/ali, ampak naj bodo tipa in/in, ki ukinja dilemo, ali bomo zaplankani lokalci ali izpraznjeni globalisti, saj smo lahko namesto tega globalno prosvetljeni lokalci ali pa lokalno dejavni globalisti.

Zdaj je že jasno, da sem semle prišel kritizirat koncept kulturnega in jezikovnega boja. Čeprav govorimo o dveh kulturah, humanistični, kamor samodejno vtaknemo jezik, in znanstveni, kamor samodejno prištevamo računalništvo, vidim perspektive v povezovanju med njima, nikakor pa ne v njunem boju. Če bomo vztrajali pri konceptih spopada (pa naj bo to Huntigtonov spopad civilizacij ali Snowov spopad dveh kultur), potem se nam slaba piše.

Težko se je iztrgati vojaški metaforiki. Še eno tako si bom dovolil. Po zmagi je v navadi pripisovanje zaslug in pripenjanje medalj. Komu se moramo zahvaliti za zmago slovenščine? Slovenistom prav gotovo ne. Kako le, če pa so na digitalni vlak stopili precej pozno in zadržano, potem, ko so matematiki in računalničarji že dolgo uporabljali krmilko za control in vnašalko za enter. Za suvereno rabo slovenščine na računalnikih so v veliki meri zaslužni igričarji, ki so imeli prek svojih revij na rabo jezika daleč večji vpliv kot akademska slovenistična srenja. Za obstanek slovenščine se moramo zahvaliti ljudem, ki se radi igrajo in se radi igrajo tudi z jezikom. Ki jezika nimajo za svetinjo niti samo za orodje, ampak jim je kompleksna igrača. Jezikovna igrivost je tudi drugod po svetu prepoznavna značilnost računalniške srenje, ki s smešnimi izrazi poimenuje sicer zelo resne reči: google, yahoo, wiki, ustvarjalna gmajna, franček, ljudmila, fida …

S slovenščino bomo še dolgo imeli veselje le, če bomo imeli z njo veselje, če ne bomo do nje v obrambnem, zaščitniškem ali sakrosanktnem odnosu, ampak se bomo samozavestno poigravali z njo na vseh področjih življenja: v vsakdanjiku, v literaturi, v znanosti. Mogoče nas bo to nekaj stalo, pa kaj, saj se tudi pri drugih rečeh ne odločamo vedno za najcenejše, najbolj ekonomične variante, ampak tako, da imamo čim več veselja.

Svet se spreminja vedno hitreje in dilem, kot je bila ta s strešicami, bo v prihodnosti še veliko. Prav mogoče je, da se nam bo kdaj ponovno zazdelo, da slovenščini bije zadnja ura. Take alarme sprožajo panični kulturno zaskrbljeni rojaki ves čas. Ampak mi vemo: v tem pisanem in igrivem digitalnem svetu ima slovenščina vsaj še sedem (ali pa celo devet) življenj.