Lobnica

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search
Lobnica  
Avtor Miran Hladnik
Naslov izvirnika Lobnica
Jezik slovenski
Žanr nagovor
Klasifikacija
Predmetne oznake Spominski pohod in slovesnost ob 107. obletnici rojstva Alojza Dežmana - Branka v dolini Lobnice nad Kokro, v nedeljo dne 16. 6. 2019 ob 10.30 uri

Damjan Renko mi je rekel za tale nagovor zato, ker ve, da popisujem partizanske spomenike po Sloveniji, jaz pa sem povabilo sprejel, ker ne zamudim nobene priložnosti, kjer bi za popisovanje spomenikov nagovoril še koga. Začnem naj z opombo o značaju tegale nagovora. V vabilu piše, da bo slavnostne ali slovesne narave. Ker mi je Damjan dal svobodo, si bom dovolil slovesni značaj nekoliko omejiti. Prvič zato, ker mi slovesne reči po naravi ne ustrezajo, in drugič zato, ker želim svoje sporočilo nasloviti tudi na mladino. Brez pomladitve se borčevski organizaciji slaba piše, za mladino pa vemo, da jo komemorativnost ne zanima preveč in jo bo treba pritegniti kako drugače, najbrž prek rekreacije, orientacijskih pohodov ipd.

Kako je to s partizanskimi spomeniki? Tako, da ne vemo, koliko jih imamo na Slovenskem. Na Zavodu za varstvo kulturne dediščine so nam pred leti, ko smo se popisovanja lotili, rekli, kaj pa to počnete, saj je že vse dokumentirano. Register kulturne dediščine, ki so ga imeli v mislih, res pozna 2700 obeležij, ampak v naši zbirki na Geopediji jih je trenutno 4050, belih lis na zemljevidu pa je še veliko in bo končna številka gotovo preko 5000. Država torej nima evidence partizanskih spomenikov in je tudi ne namerava napraviti, denar je zadnja desetletja namenjala raje popisovanju prikritih grobišč. Zakaj se sramuje NOB in se s tem odpoveduje pomembnemu delu slovenske zgodovinske identitete, mi ni jasno.

Ob spomenikih radi potožimo, kako jih je vedno manj. Ene načne zob časa, drugi so pozabljeni in zanemarjeni na težko dostopnih lokacijah, tretje uničijo zlikovci, da bi prišli do barvnih kovin in s prodajo teh na odpadu do drobiža za pivo, nekatere pa napadejo z macolo moteni in politično strastni sodržavljani, ki se radi predstavljajo kot domoljubi, v resnici pa so le izdajalci v prihodnji vojni. Lado Nikšič na primeru kranjskih obeležij sklepa, da je takih odstranjenih spomenikov približno desetina. Tej približni statistiki naj dodam, da so spomeniki bili izpostavljeni zobu časa že v zgodnjih povojnih letih, vendar so jih takrat obnavljali, medtem ko se po letu 1990 zdi, da bi lokalne skupnosti ali državni organi najraje videli, da se na odstranjene ali propadle spomenike čim hitreje pozabi.

Posameznih vandalov ni mogoče ustaviti, lahko se jih le oglobi, če jih najdejo, vendar ti niso največja nevarnost partizanski spominski dediščini, dokler krajevne skupnosti, ZB ali ZVKD vandalske poškodbe sproti odpravljajo. Večjo nevarnost pomenijo spomeniški dediščini inertne državne in lokalne inštitucije. V RKD partizanskih spomenikov zlepa ne vpišejo (tudi tegale ni v zbirki!), ko si človek ogleduje seznam nepremične kulturne dediščine, se mu zazdi, da sploh ne popisujejo tistega, kar naj bi bilo pomembno za vse Slovence, ampak samo za njihovo katoliško polovico, kot da je slovenska kultura samo iz božjih znamenj in iz kmečke stavbne dediščine – to je nevarno in nereflektirano oženje tistega, čemur rečemo nacionalna kultura.

Ob žalostnih zgodbah uničenih in propadlih spomenikov ne vidimo, da se partizanski in podobni spomeniki še vedno postavljajo čisto na novo. Tegale, pred katerim stojimo, ste postavili leta 2014, lani so v ljubljanske pločnike pred hiše vgradili vrsto medeninastih ploščic z imeni ljubljanskih Židov, ki so jih deportirali v taborišča smrti. Z Miro sva postavila infotablo za partizanske spomenike okrog Vodic nad Kropo, Ivan Krivec je dodal tablo pod Davovcem itd. Odporniških in taboriščnih obeležij je na Slovenskem skratka toliko, da jih ni mogoče spregledati. So pomemben in neizbrisen del kulturne krajine, zgodovinskega spomina in identitete in bodo to še dolgo, tudi ali v glavnem po zaslugi tistih, ki jih obiskujemo, obnavljamo, popisujemo.

Najbrž je večini med vami poznana, pa naj vendar na kratko obnovim tragično zgodbo, ki je spodbudila postavitev tegale spomenika. Na tem mestu je bila 1943 in 1944 ilegalna tiskarna (tehnika) Jošt, ki jo je vodil Lojze Dežman – Branko s Kokrice, ki se je preživljal s soboslikarstvom, sicer pa je bil pred vojno uspešen športnik kolesar itd. Otroštvo je preživel v Stražišču v Kranju, od koder sem tudi sam. Zadnje leto vojne, 13. januarja 1945 so domobranci iz Tupalč po izdaji tehniko odkrili in v napadu Dežmana ustrelili. Iz pričevanj je mogoče razbrati, da je bilo za tragedijo delno kriva slaba organizacija v gorenjskem partijskem vodstvu in morda tudi fanatizem (danes bi rekli mobing) katerega od političnih komisarjev. Zaradi slabih razmer je eden od partizanov obupal in je po napadu prestopil k domobrancem, kar je bilo tik pred koncem vojne, ko se je že vedelo, kako se bo končala, jasen znak razmer v tiskarni.

Dva tedna prej je dobrih 5 km zračne črte stran, na Javorskem prevalu pod Storžičem, kamor so hodili kurirji iz tiskarne na javko, padlo troje partizanov Kokrškega odreda, kjer so jim domobranci tam postavili zasedo. Eden med njimi je bil kurir tele tiskarne tukaj; njegova smrt je tiskarje zelo potrla. Spomenik so jim kmalu po vojni, leta 1951, postavili svojci, takega kamnitega s križem. To je bil zadnji spomenik iz tržiške občine, ki sva ga z ženo vpisala v Geopedijo, ker ga prej dolgo nisva uspela najti. Telefoniral sem potomcem svojcev padlih, ki niso znali povedati nič, nazadnje je njegovo lokacijo prijazno sporočil območni gozdar Andrej. Spomenik sva šla takoj poiskat. Stoji ob planinski poti blizu sedla in je v zelo slabem stanju, črk ni več mogoče prebrati in čez nekaj let ga ne bo več. Vzdržuje ga nihče, komaj kdo zanj sploh ve.

Nimam prave ideje, kaj napraviti s tem obeležjem in s takimi obeležji. Replika nekako ni avtentična, obnova nesmiselna, infotabla se tudi ne zdi primerna, še najbolj bi se v okolje vklopila in bila trajna taka medeninasta ploščica v skali, kot so jih nedavno postavili ljubljanskim Judom. Za prvo silo pa je spomenik vsaj poslikan in opisan na Geopediji, ob preostalih 4000 oz. čez leto 5000 takih točkah zgodovinskega spomina.

Za konec bi rad povedal še tole. Eden najbolj trdoživih ugovorov, ki jih nasprotniki partizanstva izrekajo na račun NOB, je, da bi se druga svetovna vojna tudi brez OF in partizanov končala tako, kot se je, in da so bili desettisoči žrtev, ki jih je zahteval upor, odveč. Da so partizani po nepotrebnem izzivali okupatorja, ki je potem pač moral streljati talce in sprožati ofenzive. Prostodušno propagirajo nojevsko logiko: zakopati glavo v pesek in počakati, da vojna ujma mine. Tako se obnašajo mali preplašeni ljudje brez hrbtenice in tako se obnašajo skupnosti, ki živijo iz dneva v dan, ki o svojem bivanju nimajo pokazati nikakršnih dokumentov in ki za sabo ne puščajo nobenega sledu. Take skupnosti si samostojne eksistence niti ne zaslužijo.

Zato bomo nojevsko obnašanje v bodočih prelomnih zgodovinskih trenutkih zavrgli in raje sledili vzkliku iz Prešernovega Krsta pri Savici, da »manj strašna noč je v črne zemlje krilu, kot so pod svetlim soncem sužni dnevi«. Končno sta iz tega gesla izšla OF in NOB in je zanj dal življenje tudi Lojze Dežman - Branko.