Ob 80-letnici požiga Jamnika
| Ob 80-letnici požiga Jamnika | |
|---|---|
| Avtor | Mira Hladnik |
| Naslov izvirnika | Ob 80-letnici požiga Jamnika |
| Jezik | slovenski |
| Subjekt | slovenščina |
| Žanr | Govor na komemoraciji, Jamnik 6. 3. 2024 |
| Klasifikacija | |
Dva dni nazaj je minilo že 80 let, odkar je bila tale lepa vas vsa plamenih. In kaj se je pravzaprav dogajalo takrat?
Partizani Prešernove brigade, Cankarjevega bataljona in Štaba 1. grupe odredov so se pogosto zadrževali na Jamniku, kjer so dobili toplo zavetje; od tod so aktivisti hodili zbirat hrano, mobilizirat nove borce in v sabotažne akcije. Čeprav so si domačini sami morali trgati od ust, so po svojih močeh zalagali tudi bližnje partizanske delavnice v Kroparski gori, tehniko Meto, tehniko Jelovica, karavlo kurirske postaje G12. Obveščali so o premikih sovražne vojske, prenašali pošto, skrbeli za ranjence – tudi kasnejšega narodnega heroja Lojzeta Kebeta, sekretarja PK KPS za Gorenjsko in politkomisarja 1. grupe odredov, so ranjenega oskrbovali Mohoričevi, a žal neuspešno (umrl 20. 10. 1942, spomenik tik nad ovinkom vizavi cerkvice).
Sovražnikovo maščevanje je bilo le še vprašanje časa. Za uradni izgovor so navedli zajetje nemškega arhitekta Möbusa, čeprav je bil ta po izmenjavi ujetnikov že izpuščen na svobodo. 27. februarja 1944 so Nemci pritisnili proti Jamniku z vseh koncev, iz Krope, od Podnarta in z Jelovice, iz smeri Nemilj so začele leteti zažigalne granate, pogorelo je 14 domačij skupaj s skednji in hlevi. Ko se je partizanska patrulja umikala proti Jamniški gori, je bil v obe nogi ranjen namestnik komisarja Ludvik Šmitek – Jaro, borec Franci Hlebce – Dušan pa je obležal mrtev – njegov spominski kamen je pri kapelici nad Kolombartom, poleg spomenika Janezu Gartnerju – kasnejši žrtvi domobrancev 5. 10. 1944 (domobranec Miha Perko).
Med obstreljevanjem vasi je padel Anton Katrašnik, medtem ko je reševal živino iz gorečega hleva. Tiste vaščane pa, ki niso pravočasno zbežali v goro proti Dražgošam, so odvedli najprej v Begunjske zapore, nato pa naprej v najhujša nemška taborišča Dachau, Auschwitz, Mauthausen .., od koder se marsikdo ni vrnil, tudi zagnana aktivistka Milka Mohorič in njena mama ne.
Obenem pa izročilo Jamnika ni samo žalostno: to je zgodba sočutja, medsebojne pomoči, odrekanja, premagovanja strahu, trpljenja, ljudi je osmišljala vera v zmago in v boljši svet. Lahko smo ponosni na pogumne domačine, mlade, stare, moške, ženske, verne in manj verne, ki so vedeli, kaj jim je v tistem zgodovinskem trenutku treba storiti in komu zaupati – ne tujim zavojevalcem, ne domobrancem in ne raztrgancem, ki so se klatili naokrog in ovajali. Nepopravljiva krivica se je zgodila Jamničanom, da so bili tako kruto kaznovani – in to zato, ker delali prav. Vprašajmo se, kako bi se v podobni situaciji odzvali mi danes?
Za trenutek si predstavljajmo, da nam uničijo vse imetje, da nas brez vsega preženejo z domov, da nas zasledujejo in ustrahujejo – če nas ne pokončajo že kar takoj. Samo predstavljajmo si to! To, kar se dogaja zdajle v palestinskih mestih, v Ukrajini, v Donbasu in še v več kot 50 drugih vojnah po svetu. Veliko bolj bi morali ceniti mir, ki ga zaenkrat še imamo.
Odločni »Nikoli več!« se sliši kar naprej, posebno ob podobnih dogodkih, kot je današnji. Ta »nikoli več« se ne bo uresničil kar sam od sebe, posebno ne, če ob vseh krivicah, izkoriščanju, korupciji … tiho čakamo na varnem, če lepo ubogamo, kimamo, sklanjamo hrbte, če smo kot gospa Ksenija Hribar iz Jančarjevega romana To noč sem jo videl, ki v času vojne vihre pravi: »Samo živela bi rada.« Nekako v smislu – pustite me pri miru. Nimamo časa za sodelovanje na protestih, neumno se nam zdi podpisovanje peticij, kaj šele da bi šli na občino overovit podpis npr. v podporo javnega zdravstva, celo na volitve se težko odpravimo. »Saj je vse zaman, vse je brez veze,« si govorimo in si s tem lajšamo vest.
Toda prav taki preprosti, pokončni, aktivni ljudje, kot so bili Jamničani med vojno, so pomagali preusmeriti tok zgodovine na bolje.
Nemški luteranski pastor, velik nasprotnik nacizma Martin Niemöller (1892–1984) v znani pesmi Najprej so prišli pravi takole (parafraziram): bil sem tiho, ko so v zapore odpeljali Jude, bil sem tiho, ko so odpeljali komuniste, socialiste … »in ko so prišli pome, ni bilo nikogar več, ki bi spregovoril« in se zavzel zame.
Nemci, celo tisti na visokih položajih, so po vojni trdili, da niso NIČ vedeli o zloglasnih taboriščih niti ne o tem, kaj so njihovi vojaki počeli na frontah. Zato imejmo v mislih tole trditev Alberta Einsteina: »Sveta ne bodo uničili tisti, ki delajo zlo, ampak tisti, ki to opazujejo in ne storijo ničesar.«
Zaključek: NOB bi morala biti navdih za narodovo samozavest, a žal preveč državljanov te dediščine ne ceni! Toda verjamem, da obstajajo nevidni etični mehanizmi, ki bodo spet postavili stvari na pravo mesto – in to z našo pomočjo, z našim aktivnim državljanstvom, seveda. Slava vsem 37 žrtvam fašizma z Jamnika in iz sosednjih vasi in – smrt fašizmu!