44. člen

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search
44. člen  
Avtor Miran Hladnik
Naslov izvirnika 44. člen Zakona o varstvu kulturne dediščine ali
Dediščinarji proti javnemu interesu
Jezik slovenski
Subjekt kulturna dediščina
Žanr uvodnik
Vrsta medija spletna objava, predobjava
Knjiga je del zbirke/serije
Serija Umetnostna kronika
Klasifikacija
Nihče ne sme uporabljati podobe in imena spomenika brez soglasja lastnika spomenika. Lastnik lahko s soglasjem določi tudi višino nadomestila za uporabo.

Pred leti mi je čuvaj preprečil, da bi izza ograje fotografiral ostanke rimske podeželske vile, ki so jo odkrili ob gradnji gorenjske avtoceste, češ da je na tabli ob ograji jasno označena prepoved fotografiranja. Ogorčen sem pisal na kranjski in ljubljanski Zavod za varstvo kulturne dediščine in dobil pojasnilo, da je bilo ravnanje čuvaja zakonito in da se ikona s prečrtanim fotoaparatom na tabli s prepovedmi ni znašla pomotoma (ker slučajno ne bi imeli ustreznejše), ampak da je v skladu s s 44. členom Zakona o varstvu kulturne dediščine.

Naslednje srečanje z zloglasnim členom se je zgodilo pri nalaganju posnetkov arhitekturne in druge nepremične kulturne dediščine na Wikipedijo. S težkim srcem smo pisci sprejeli prepoved objavljanja fotografij kipov, ki stojijo na javnih mestih, kadar njihov tvorec še ni bil 70 let pokojni, še težje se je bilo odpovedati fotografijam 50 in več let starih stavb, saj v razsvetljenih angleško ali nemško govorečih državah, s katerimi se radi primerjamo, takih nespametnih prepovedi avtorska zakonodaja ne pozna oziroma se jim izogne s členom o svobodi panorame. Prekipelo pa nam je ob poduku, da na spletu ne bi smeli brez dovoljenja objavljati niti fotografij kipov, spomenikov in stavb, ki so vpisani v Register nepremične kulturne dediščine, čeprav so zaradi starosti že zdavnaj v javni lasti. S tem določilom je prepovedovalcem, potem ko se niso več mogli sklicevati na avtorsko zakonodajo, priskočil na pomoč 44. člen Zakona o varstvu kulturne dediščine. Ker razumen in zaupljiv človek ne more verjeti, da je to lahko res, naj ponovim, da po tem členu ni dovoljeno fotografirati starega znamenja sredi polja, razvalin gradu, cerkvice na hribu, pročelja hiše v starem mestnem jedru ... in uporabljati njihovih imen. No, izgovorimo jih že še lahko, ampak okrepčevalnice z imenom Pusti grad pa pod razvalinami gradu s tem imenom ne smemo odpreti, ne da bi lastniku ali oskrbniku razvalin uporabo imena prej plačali.

Seveda, v praksi nesmiselne prepovedi upošteva redko kdo, saj so skregane z zdravo pametjo. Na Wikipediji se je našla salomonska rešitev: ker je spletišče locirano v ZDA, veljajo zanj ameriški zakoni in so zato tam fotografije slovenske kulturne dediščine dovoljene. »Ilegalno« posnete fotografije slovenskih kulturnih spomenikov tako bogatijo spletno enciklopedijo zgolj po zaslugi ameriške zakonodaje. Ponavljam v našo sramoto: da, Američani omogočajo uresničevanje slovenskih kulturnih in izobraževalnih potreb, ki jih domače pravo v kali zatira. In še drugi absurd: tujci posnetke cerkve na blejskem Otoku lahko tudi tržijo, če se jim le zahoče, samo Slovenec tega po lokalnem zakonu, ki velja zgolj zanj, ne sme početi.

V tretjo fazo državljanskega treznjenja sem stopil nedavno, ko sem, spodbujen od kolega državnega svetnika in od prikimavanja strokovne srenje, v Državni svet poslal pobudo za spremembo avtorske in kulturnodediščinske zakonodaje. Državna pravna svetovalka mi je nemudoma odgovorila, da se zakonska omejitev »nanaša na trgovanje s kulturno dediščino. Tovrstne omejitve so nujne, saj je treba uporabo spomenikov v tržne namene zajeziti, v nasprotnem primeru bi lahko vsakdo brez omejitev npr. zbiral, reproduciral in prodajal slikovno gradivo spomenikov.« Dvakrat ugovarjam. 1. O trgovanju s kulturno dediščino govori 45. člen, ne pa 44. člen, katerega spremembo sem predlagal. 2. Le zakaj bi bilo za božjo voljo narobe, če bi lahko »kar vsakdo zbiral in reproduciral« fotografije spomenikov? To pač kulturno zainteresirani in kreativni posamezniki po svetu ves čas počnejo in kultura na ta način živi. Kulturni zemljevid Evrope je poln digitalnih podob, na mestu Slovenije pa je bela lisa, ker Slovenci svoje spomenike skrivamo in se kažemo kot kulturna puščava, nevredna obiska.

V učbeniškem poglavju sem pred dvema letoma v poglavju o fotografijah kulturne dediščine zapisal: »Rad bi vedel, ali so se snovalci restriktivne slovenske avtorske zakonodaje zavedali, kakšno kulturno škodo povzročajo, ko so se »za vsak slučaj« odločili pred fotografiranjem »zaščititi« spomenike iz Registra nepremične kulturne dediščine, tudi kadar gre za zelo stare nepremičnine. Zaradi monopola muzejev in turističnih društev pri prodaji razglednic? Zaradi pomanjkanja refleksije? Upam, da slednje, ker bi jih sicer morali obtožiti korupcije in kulturne sabotaže.« 

Takrat sem še dopuščal, da gre za nepremišljeno odločitev, zdaj pa je vse bolj očitno, da je bil zadaj poniglav profitni interes, želja po ekskluzivnem trženju kulturne dediščine. 11. člen Pravilnika o Registru namreč pravi, da »podatkov iz registra brez soglasja upravljavca ni dovoljeno v nobeni obliki reproducirati, dajati na voljo javnosti in predelovati«. Pojasnilo, da reprodukcije ne smejo biti uporabljene z istim namenom kot izvirno delo oz. ne smejo biti uporabljene komercialno, razkriva vulgarno, skrajno reducirano razumevanje kulturne dediščine kot tržnega predmeta in razkriva brezsramno zahtevo po monopolizaciji zaslužkov z njo. Našteti členi torej nikakor ne omejujejo trgovanja, ampak lastniku ali upravljalcu spomenika trgovanje šele omogočajo, in to na račun javnega interesa. Zakon s 44. členom daje lastnikom pravico, da javnosti preprečijo dostop do kulturne dediščine, in ti to počnejo, najbolj podjetno prav javni zavodi.

Omejevanje dostopa do kulturne dediščne in umetnin, ki so že zdavnaj v javni lasti, je neprimerljivo z zakoni prosvetljenih držav in ni združljivo ne z evropskimi kulturnimi standardi in smernicami ne s slovenskim kulturnim interesom. Gre za privatizacijo, uzurpacijo in sabotažo javnega interesa in za diskriminacijo slovenske kulturne dediščine.

Lastniki naj le odgovorno razpolagajo z izvirniki, javnosti pa naj omogočijo njihovo fotografsko, holografsko in drugačno reprodukcijo oziroma naj za prosto dostopne in prosto uporabne digitalne reprodukcije spomenikov poskrbijo njihovi upravljalci. To je poslanstvo javnih zavodov, ne pa trženje spominkov.

Zakon trenutno varuje kulturno dediščino pred dediči, namesto da bi dedičem, tj. javnosti, zagotavljal prosti dostop do nje. Močno dvomim, da bi odprava ali sprememba posameznih spornih formulacij Zakona kaj dosti pomagala. Do mentalnega preklopa, nujnega za naše kulturno preživetje, bo prišlo le z radikalno spremembo zakona, ki naj jo nakaže že naslov: namesto Zakona o varstvu kulturne dediščine, ki igra na brambovske instinkte in kulturo getoizira in muzealizira, bi morali imeti Zakon o promociji kulturne dediščine, ki bi mu šlo za njeno revitalizacijo. Če se seveda sploh še želimo iti slovenske kulture. V znanosti so že odkrito izrekli predlog za ukinitev slovenščine, ki da nas ovira na poti v širni svet, mogoče bi se lahko hkrati rešili tudi domače kulturne dediščine, tako da jo deponiramo globoko nekam v podzemlje Pece, kjer naj skupaj s kraljem Matjažem počaka na neke druge čase ali na kakšno drugo, vrednejše ljudstvo; mi pa medtem posežemo po lažje dostopnem tujem kulturnem blagu.

Oh, ko bi bil samo ti, nesrečni 44. člen, naša nadloga in pokora. Pa ti družbo delajo še domači avtorski zakon in zakon o informacijah javnega značaja pa zakon o varovanju osebnih podatkov in ..., ki vas je vse povrgla ista pamet, s figo v žepu in z mislijo (že Prešeren je vedel: »Kranjc, ti le dobička išeš«) na kramarski profit. Človeka zagrabi malodušje in počasi začenja verjeti, da zmorejo nazadnje zadeve obrniti v prid slovenske kulture samo še prosvetljeni globalni akterji s svojimi dekreti. V nasprotnem primeru si bo po norih domačih paragrafih narod pisal sodbo sam. Smrtno sodbo.