Poljanska vstaja
Pred dvema letoma se je na vratih dežele pojavil kovid. Predsednik vlade je imel za državljane vabljiv nasvet: ostanite doma, lezite in počakajte, da mine, bomo že mi uredili, kar je treba. Podobno so razmišljali tudi nekateri leta 1941, ko so deželo okupirali Nemci in Italijani in začeli izseljevati na desettisoče domačinov, najprej na obmejnih področjih in najprej inteligenco, to je narodnozavedno učiteljstvo in duhovščino. Saj civilizirane okupatorje cenimo, so si rekli rojaki, vse nemško ima pri nas že od nekdaj visoko ceno. Malo nemško že znamo, malo se bomo pa jezika še priučili. Na zunaj smo Nemcem čisto podobni, le po rodovnikih še pobrskamo za nemškimi koreninami in smo rešeni. V dobro se nam bo štelo tudi, če s prstom pokažemo na kakega čudnega soseda, prav nič ne bo škode, če ga odpeljejo.
Ampak teh čudnih sosedov ni bilo malo, precej več[1] jih je bilo, kot se je zdelo na prvi pogled. Eno izmed začetnih uporniških področij je bilo prav tu v Poljanski dolini in je v zgodovinopisju dobilo ime poljanska vstaja. V okupirani Evropi v tem času upor take razsežnosti, kot je bila poljanska vstaja, nima para. Uporniki niso hoteli služiti okupatorju, čeprav so mnogi nemško znali, in niso se hoteli izseliti v Srbijo, da bi na njihove domove lahko prišli čistokrvni Nemci. In sploh niso bili ti čudni uporniki sami leni levuhi, brezdelneži in komunajzarji, kakor baja in natolcuje farški narativ, ampak so bili med njimi napredni kmetje, izobraženci, podjetniki, umetniki in pesniki. Tvegali so, hudo so tvegali. Šli so v hosto med gošarje (v kolaborantskih časopisih so zanje uporabljali ime tolovaji, banditi, tolpe, nikoli partizani) in proti koncu 1941 dosegli kar nekaj vojaških uspehov (v Rovtu je npr. obležalo 45, v Poljanah pa 35 nemških policistov). Zadnji vojaški uspeh je bila dražgoška bitka z 28 padlimi nasprotniki, ki pa so ga s smrtjo plačali vaščani, naivno misleč, da se kulturni Nemci že ne bodo maščevali s pobojem domačinov in požigom domačij, saj kaj pa bi lahko storili, ko so jim prišli partizani nenaročeni v hišo.
Nemško okupacijsko nasilje je bilo kruto, o njem priča blizu 60 spomenikov na področju občine Poljane-Gorenja vas z več kot 200 imeni padlih partizanov in sodelavcev na njih. Šest partizanov je padlo tamle čez pri Muhu januarja 1942; lastnik se je spominske plošče sramoval in jo je pri prenovi hiše zavrgel. Štirje partizani so marca 1942 padli pri Žabji vasi, Brdarjeva domačija v Vinharjah je dala šest življenj. Ja, lahko bi rekli, da so Vinharje drugo ime za poljansko vstajo.
Poljanska vstaja je sicer zaustavila izseljevanje, a okupator je posegel po drugi metodi redčenja slovenskega življa: mobiliziral je domače fante in jih poslal na vzhodno fronto, kjer je v nemški vojski padlo blizu 11.000 Slovencev. Ko so se v Poljanah konec leta 1942, eno leto po zatrtju poljanske vstaje, sklenili ponovno upreti, je v gozdove spet šlo mnogo domačinov. Zakaj? Če jih je pri partizanih čakala smrt, je bila to vsaj smrt na svoji zemlji, ne pa nekje daleč na tujem.
Še nekaj statistike žrtev. Partizanov je padlo med drugo svetovno vojno 27.000, partizanskih aktivistov 5000, civilnih žrtev je bilo 11.000 in v taboriščih jih je tudi umrlo okrog 11.000 – smrt na vsakem koraku. Za preživetje je bila na kratki rok najbolj obetavna vključitev med domobrance, ki jih je med vojno padlo »samo« 1370, ampak davek za preživetje je bil hud: madež kolaboracije z okupatorjem, madež izdajalske prisege Hitlerju, pobeg čez mejo ob koncu vojne in maščevalni poboj več kot 12.000 vrnjenih domobrancev tik po njej.
Kolesa zgodovine se ne da zavrteti nazaj. Pa tudi če bi ga lahko, bi se po vsej verjetnosti, kakor nam kaže naše današnje ravnanje v družbenih dilemah in stiskah, ponovno zakotalilo po enakih tirnicah: del skupnosti bi bil pripravljen narediti vse za golo preživetje (odpovedati se jeziku in svobodi ter izdajati rojake), drugi del skupnosti pa bi se spomnil Črtomirovih besed iz Krsta pri Savici »Manj strašna noč je v črne zemlje krilu, kot so pod svetlim soncem sužni dnevi« in bi tvegal z uporom.
Črtomiru se je upor izjalovil, pobili so celo njegovo vojsko. Tudi poljanska vstaja je bila zadušena. Ampak na moralnem kapitalu, ki ga je rodil upor, so zrasli novi uporniki in bili naslednjič uspešni. Pesnik Alojz Gradnik je leta 1957 ob odkritju kipa Ivana Tavčarja na Visokem v verzih naročal mrtvemu Tavčarju, kaj naj na onem svetu sporoči Francetu Prešernu, ko se srečata:
Ko se povrneš veder k pevcu Krsta,
to mu sporoči, da je Črtomira
zdaj maščevana omahljiva vera,
s krvjo oprana vsa sramota skruna.
Njegova četa, da stoji spet čvrsta
in neustrašna čaka na Valjhuna.
Črtomira sta torej Tavčar in Gradnik imela v čislih le kot upornika proti tujemu nasilniku in ne kot nekoga, ki je pred zmagovitim agresorjem sklonil glavo, pokleknil in sprejel njegovo vero. Pa sta bila Tavčar in Gradnik vse prej kot komunista. Kot skupnost, kot Slovenci, smo obstali po zaslugi upornikov, tudi če so bili ti pogosto neuspešni, ne pa po zaslugi konformistov, oportunistov, skrivačev in izdajalcev.
Zato se je treba vedno znova, ko smo v dvomih, kako naprej, spomniti Prešernove podobe skupnosti, v kateri si rojaki »prosti (svobodni) vólijo vero in postáve«, in diktatu globalnih nasilnih hegemonov reči jasen NE. In reči NE tudi današnjim domačim Valjhunom, ki se hlapčevsko prilizujejo vsakokratnemu svetovnemu gospodarju, nad svojimi ljudmi pa bi hoteli vladati kot samodržci. Med drugo svetovno vojno je naciji pomagal preživeti uporniški aktivizem, iz primeža današnjih manipulacij in kolektivnih obsesij pa nas bo rešilo aktivno državljanstvo, to je svobodoljubno, odgovorno in zavzeto delo za dobro skupnosti.
- ↑ Marcel Štefančič bi rekel "jebeno več" :)