Izbrisani duhovniki

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Slovensko zavednega kaplana Jakoba Sema z Ljubnega v Savinjski dolini so ob začetku druge svetovne vojne Nemci izselili v Neodvisno državo Hrvaško. Ustaši so ga, ker se je naglas pridušal nad okupatorji, ki so mu ustrelili brata, deportirali v koncentracijsko taborišče Jasenovac in ga tam kruto pokončali: iz ust so mu iztrgali jezik, naslednji dan pa pobili s krampom in truplo vrgli v Savo. V Jasenovcu so 17. oktobra 1942 poklali še partizanom naklonjene duhovnike Franca Groblerja, Franca Kača, Janeza Kodriča, Anzelma Polaka in Janeza Rančigaja, že julija Franca Riharja in 9. januarja 1945 Franca Orešnika. Ko je kolaborantski katoliški časnik Slovenec našteval imena duhovnikov, umrlih leta 1942, pri jasenovških žrtvah ni niti z besedico omenil, da so umrli nasilne smrti; podrobno je poročal o smrtih duhovnikov samo, če so umrli od partizanske roke.

Duhovnika Ernesta Bandlja in Bogumila Krušiča so umorili srbski četniki.

Primorska duhovnika Marka Željka so obesili, Šimeta Milanovića pa ustrelili italijanski fašisti, ker sta sodelovala s partizani.

Nemški okupator je sprožil smrtne strele na duhovnike Martina Gaberca, Franca Gabrejno, Mihaela Grešaka, Ivana Povha, Antona Šateja in Franca Gomilška. Ferdinanda Potokarja so Nemci do smrti mučili v celjskih zaporih. V koncentracijskem taborišču Dachau se je iztekla življenjska pot duhovnikom Janezu Hornböcku, Janezu Messnerju, Kerubinu Tušku in Mirku Vekjetu.

Za smrt duhovnikov Danijela Halasa in Ivana Kotnika so bili verjetno odgovorni partizanski partijski gorečniki.

25 duhovniških imen, 25 tragičnih človeških usod v krutem času druge svetovne vojne. Ne gre za običajne žrtve: polovici je cerkev podelila status božjih služabnikov, ki je prva stopnica na poti k svetništvu.

Deset let po koncu vojne morije so teh 25 imen vklesali v spominsko obeležje, ki so ga na zid ob cerkvi Marije Pomagaj na Brezjah vgradili duhovniki iz Cirilmetodijskega društva.

Odstranjena spominska plošča duhovnikom žrtvam fašizma na Brezjah

Leta 2014 ali 2015 so brezjanski frančiškani ploščo odstranili in na njeno mesto montirali mozaik Marije Pomagaj, ki so ga baziliki poklonili avstralski Slovenci. Odstranitev se je zgodila po tihem, v medijih o njej ni bilo nobenega poročila, opazili smo jo čisto slučajno. Gvardijan pater Robert Bahčič je na vprašanje o razlogih za odstranitev odgovoril, da ta politična plošča »ne odgovarja resnici«, ker »fašizem omenjenih duhovnikov ni umoril«. Ploščo so državi lojalni duhovniki gotovo postavili tudi iz političnih razlogov, vendar hkrati iz pietete, saj duhovniki, pomorjeni v tujini, niso imeli ne grobov ne kakega drugega obeležja. Nikakor pa ni mogoče resno jemati izjave, da ne gre za žrtve fašizma, saj so smrti duhovnikov jasno dokumentirane v katoliških virih. Če pa je bilo mišljeno, da taborišča smrti Jasenovac, Dachau, zloglasni zapori in nemške in italijanske okupatorske sile na Slovenskem nimajo nič skupnega s fašizmom, je to blodna in sprevržena razlaga, ki predpostavlja, da druge svetovne vojne niso zakuhale fašistične diktature, ampak brezbožni komunizem, pri čemer naj bi bili pravi Slovenci na strani dobrih fantov, tj. nemških in italijanskih okupatorjev.

Kakšni bi bili lahko pravi razlogi za odstranitev plošče? Moteče je bilo, da jo je postavilo duhovniško društvo, ki ni imelo blagoslova RKC, ker sta na njej imeni dveh duhovnikov, ki sta umrla v nepojasnjenih okoliščinah, mogoče tudi, ker je bilo na plošči zapisano, da »so darovali življenje za svobodo nove Jugoslavije«. Vse to so politični razlogi. S časovnim odmikanjem (75 let po smrti duhovnikov, 65 let po odkritju plošče in 30 let po osamosvojitvenem »tafelšturmu«, ki je vandaliziral partizanska spominska obeležja) se je moteči politični pomen plošče umikal sočutnemu dojemanju tragičnih smrti duhovnikov, dokler odstranitev plošče ni pometla s pieteto v korist cerkvenega političnega interesa. Odstranitev plošče ob hkratnem postavljanju farnih plošč domobrancem sporoča, da se spodobi spominjati samo duhovnikov, ki so umrli kot žrtve komunistov, ne pa duhovnikov, ki so umrli na odporniški strani. In da daje cerkev politiki prednost pred spoštovanjem mrtvih.

Duhovnika Ferdinanda Potokarja so gestapovci zaprli v celjski zapor Stari pisker in ga mučili, da bi izdal sodelavce OF. 5. novembra 1942 je podlegel krutemu mučenju. Eden od njegovih grehov je bilo razširjanje litanij zaprtih rojakov:

Marija Pomagaj, upanje izgnancev in beguncev, prosi za nas!
Marija Pomagaj, upanje jetnikov, prosi za nas!
Mati božja, ki te na Brezjah častimo, prosi za nas!
Kraljica Slovencev, prosi za nas!

V Marijinem svetišču na Brezjah, kamor so bile usmerjene Potokarjeve priprošnje, so zdaj odstranili ploščo z njegovim imenom in se tako odrekli spominu nanj. – MIR IN VSE DOBRO!

Miran Hladnik