Ob 70-letnici prvega Kekčevega filma

Iz Wikiverza
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Ob 70-letnici prvega Kekčevega filma  
Plakat za film Kekec.jpg
Avtor Miran Hladnik
Naslov izvirnika Ob 70-letnici prvega Kekčevega filma
Jezik slovenski
Subjekt slovenščina
Žanr izjava
Vrsta medija 15. 12. 2021 za Radio (Jure Cepin ), 22. 12. 2021 za TV (Erna Barborič Petrač)
Klasifikacija
Predmetne oznake Izjavi se seveda nista prav zvesto držali tele predloge.

Kaj je tako »večnega« pri Kekcu, ko pa je od časa tik po prvi svetovni vojni, ko so pripovedi o njem nastale, minilo že več kot sto let in nimamo čisto nobene izkušnje več s tistim oddaljenim časom, s težkimi socialnimi razmerami na vasi in z otroškim pastirstvom? Otroke so starši dali služit k drugim ljudem, če so bili odprte glave, so jih poslali na šolanje v Ljubljano in so domače lahko prišli obiskat samo med poletnimi počitnicami. Otrokom, ki se vživijo v Kekčevo usodo, se mora ta zdeti grozna. V Vandotovi pripovedi je bil Kekčev položaj še krutejši kot v poznejšem filmskem Kekcu, ki je v skladu z optimizmom povojnega socializma in v skladu z izboljšanimi socialnimi razmerami marsikaj polepšal: vaščani v knjigi s Kekcem niso bili ravno prijazni, s sovražniki pa se je spopadal na življenje in smrt, ne pa zgolj tako, da jih je izgnal, kot pozneje v filmu.

Časovna oddaljenost Kekca za današnjega bralca in gledalca vendarle ni moteča. Gre pač za druge čase in drugačne razmere, ki so zanimivi prav zaradi svoje drugačnosti in nenavadnosti, podobno kot je zanimiv svet Harryja Potterja, ki tudi ni svet naše vsakdanjosti, pa nas to prav nič ne moti.

Kekec je junak, kot se šika: pogumen je, zvit, po srcu dober in zraven še veder. Zvitost je bila svojčas za preživetje nujna in visoko cenjena, otroški junaki na začetku slovenske literature pred 150 leti so bili premetenci, ki tako kot Kekec »nasukajo« ali pretentajo svojega nasprotnika. Kekec je bolj podoben porednemu Mihcu kot pridnemu Janezku, če ga primerjamo z otroškima junakoma iz stare vzgojne knjige.[1] Pridni in ubogljivi junaki so dolgočasni, poredni pa so sposobni nagnati zlikovca iz dežele. Kekec staršem dela sive lase in zaradi svoje nepredvidljivosti malo spominja na Martina Krpana: Kekca ne vidimo dosti pri delu, ampak bolj v avanturah, prav tako kot Krpana, ki mu tudi »dela ni bilo mar«. To ne ustreza najbolje naši programski samopodobi, saj se Slovenci raje vidijo v vlogi pridnih Janezkov ali marljivih čebelic kot pa v vlogi pustolovcev.

Pomembno za privlačnost Kekca je dogajališče, čeprav verjetno bolj za odrasle kot za otroke: alpski prostor je za Slovence identitetni prostor, Vandot je pripovedi o njem izrecno podnaslovil kot planinske pripovedke. Pastirček, ki je obvladal ta prelestni, vendar nevarni prostor, je vzbujal obet, da ga bo znal ubraniti tudi potem, ko bo večji.

Čeprav se Kekec veliko ponatiskuje, so nam vendarle bolj v zavesti filmi o njem, zato pa divjega lovca Prisanka, ki so ga filmi izpustili, med bralci redko kdo pozna, toliko bolj pač Bedanca, ki nastopa v dveh filmih, v knjigah pa samo enkrat. Prvi Kekčev film Kekec je bil 1951 posnet po zadnjem literarnem Kekcu (Kekec nad samotnim breznom, 1924). Ni slučaj, da je prvi otroški celovečerni film vzel za predlogo planinsko pripoved, saj se je slovenski film tudi sicer[2] začel z žanrom planinskega filma. Bil je prvi slovenski film z mednarodno nagrado in z distribucijo v 60 držav, na mizi je imel Kekčev kipec celo veliki Walt Disney. Izvirni Vandotov literarni Kekec je manj poznan, preveden je bil samo v balkanske jezike, v angleščino šele nedavno.

Pripovedi 1918 1922 1924
Kekec na hudi poti (nasprotnik Prisank) Kekec na volčji sledi (nasprotnica Pehta) Kekec nad samotnim breznom (nasprotnik Bedanec)
Filmi 1968 1963 1951
Kekčeve ukane (nasprotnik Bedanec) Srečno Kekec (nasprotnica Pehta) Kekec (nasprotnik Bedanec)

Pred leti so zmedeni ljudje, ki bi radi veljali za domoljube, razpisali natečaj za sodobnega Kekca, in to takega, ki bi namesto Prisanka, Pehte in Bedanca preganjal iz dežele uboge begunce. Josip Vandot bi se zgrozil, saj je sam z begunci svojega časa (šlo je za rojake, ki so jih izgnali z domov v prvi svetovni vojni) sočustvoval in jim leta 1916 posvetil povest z naslovom Begunci. Da take bizarne in nehumane ideje niso osamljene, priča plakat z naslovom Obvarovati domovino, ki se je pred leti pojavil v sosednji Avstriji. Ob sliki Kekca na plakatu piše: »Videti je prijazen, vendar je gospodarski migrant, ki hoče uničiti našo kulturo, zlorabiti naš socialni sistem, ukrasti naše službe in nadlegovati naše ženske. Branimo se!«

Zakaj je Kekec tako trdoživ in uspešen slovenski mladinski junak? Ekonomist bi rekel, da zato, ker ga intenzivno in profesionalno promovirajo vsakoletni ponatisi, ilustracije (prva dva ilustratorja sta bila Ivan Erbežnik in Maksim Gaspari), slikanice, dramatizacije, filmi, pesmi (avtorja Kekčevih pesmi sta bila Fran Milčinski - Ježek in Kajetan Kovič) in glasba (npr. Marijan Kozina). Je edini otroški junak s svojim kipom (napravil ga je Nebojša Mitrović), imamo Kekčevo pravljično deželo, gledamo ga na plakatih, celo na pašteti ga najdemo. Ves čas je z nami, zavest o njem je del slovenske identitete. Humanist bo dodal, da je Kekec lahko postal blagovna znamka zato, ker s svojimi značajskimi lastnostmi ustreza želeni samopodobi rojakov in uresničuje temeljna socialna upanja ljudi na tem prostoru.

Kekec s svojo premetenostjo, pogumom, dobroto in vedrino vzbuja upanje glede naše prihodnje usode. Če se bodo otroci zgledovali po Kekcu, bodo potem, ko odrastejo, že znali premagati vse, kar se jim bo postavilo čez pot, pa naj bodo to naravne nesreče, kot je kovid, ali družbeno zlo v obliki avtoritarne države in vojne. S kekčevsko pametjo, z drznostjo, s solidarnostjo, sočutjem ter z optimizmom se bomo rešili iz še tako brezizhodnih situacij in pregnali vse bedance iz našega življenja. Torej (z naslovom drugega filmskega Kekca): Srečno Kekec!

  1. Christoph Schmid: Der gute Fridolin und der böse Dietrich: Eine lehrreiche Geschichte für Ältern und Kinder, 1830, prevedeno v slovenščino 1840 in potem še večkrat.
  2. V kraljestvu Zlatoroga, 1931.