Pojdi na vsebino

Otok in Struga

Iz Wikiverza
Otok in Struga  
Avtor Miran Hladnik
Naslov izvirnika Otok in Struga
Jezik slovenski
Subjekt slovenščina
Žanr Predobjava spremne besede k ponatisu knjige.
Klasifikacija

Piše se leto 1881

[uredi]

3. maja je umrl Josip Jurčič, avtor prvega slovenskega romana in najvidnejši domači pripovednik. Nemudoma je njegovo prvo mesto na lestvici znamenitih slovenskih pisateljev zasedel sedem let mlajši Ivan Tavčar. Prevzel je tudi uredništvo Jurčičevega Slovenskega naroda in se sploh štel za Jurčičevega literarnega dediča.[1] Leta 1881 sta v reviji Ljubljanski zvon, ki je prav tega leta zagledala luč sveta in pod uredništvom Frana Levca postala osrednji prostor slovenske književnosti, izhajali dve daljši povesti, Jurčič-Kersnikov roman Rokovnjači (49.500 besed) kot vodilna povest na začetku literarnega mesečnika skozi vse leto in Tavčarjeva »noveleta« Otok in Struga, ki je je bilo s 16.200 besedami za tretjino Rokovnjačev, zato se je končala že v sedmi številki prvega letnika. Prva je bila za slovo Jurčiču, druga kot pozdrav novi pripovedni zvezdi.

Leposlovnih knjig je bilo leta 1881 med Slovenci malo. Jakob Alešovec se je podpisal pod drobno knjigo pravljic Vrtomirov prstan, Josip Cimperman pa pod prevode dram za zbirko Talija. Literarno sceno so oblikovali pisci v rivalskih časopisih Kres in Ljubljanski zvon. V celovškem Kresu, ki je prav tako kot Ljubljanski zvon začel izhajati leta 1881, je Anton Koder objavil prvo slovensko planinsko povest spodobnega obsega Viženčar (14.800), Pavlina Pajk pa je prispevala dve podobno dolgi ženski povesti Roka in srce ter Blagodejna zvezdica. Anton Bartel je bil z vodilno povestjo Pomladanski vetrovi (65.100 besed) v Kresu pripovednik z največ kondicije v tem letu. V Ljubljanskem zvonu je bila mimo Rokovnjačev edina malo daljša pripoved le »obraz iz vsakdanjega življenja« Mešana gospoda (13.500 besed) Janeza Mencingerja.[2]

Literarni zgodovinar Anton Slodnjak z letnico 1881 označuje vstop slovenske književnosti v obdobje zrelega ali klasičnega realizma. O tem se ne bomo prerekali, omeniti pa je vendarle treba, da je vsaj noveleto Otok in Struga iz tega leta Tavčar sam, za njim pa tudi kritika, razumel kot izrecno romantično delo in je torej slab zgled te literarne prelomnice.[3] Odločneje pa lahko zavrnemo Slodnjakovo sodbo, prevzeto od navdušenega ocenjevalca leta 1888,[4] da bi lahko »zaradi zapletene in več življenjskih usod prikazujoče vsebine« imeli pripoved Otok in Struga za kratek roman, čeprav je Jurčič nekaj let poprej komaj kaj daljše pripovedi pogumno označeval s to stremljivo vrstno oznako – je enostavno prekratka.

Noveleta

[uredi]

Oznaka noveleta je za Tavčarja značilna, uporabil jo je še pri osmih besedilih (Madama Amalija, Mlada leta, Bolna ljubezen, Valovi življenja, In vendar, Soror Pia, V Karlovcu, Slika Marije), izraz s slovensko končnico novelica pa še za zbirko Zimski večeri in pripoved Čez osem let. Glede na to, da je v zbirki »novelic« Zimski večeri štiri pripovedi konkretno podnaslovil s »podoba« (Tat, Med gorami, Antonjo Gledjević), Gospoda Cirila pa z »noveleta«, med naštetimi oznakami ni smiselno preveč togo razlikovati. Najbolj varno je reči, da je Tavčar izraza noveleta/novelica določil besedilom v obsegovnem razponu 1900–16.200 besed (povprečno 6600 besed) in da je bila noveleta Otok in struga najdaljša med njimi.

Novela je Tavčarju očitno pomenila nekaj drugega. Za novelo je označil samo pripoved Janez Solnce, ki je z 52.100 besedami romaneskne dolžine. Za roman je imel še zahtevnejše kriterije. Za roman je označil samo eno besedilo, najobsežnejše v svojem opusu, tj. Izza kongresa (94.800 besed). Standardne vrstne oznake povest za slovensko daljšo pripovedno prozo Tavčar ni dosti uporabljal, zapisana je samo pri obsežnih Mrtvih srcih (52.000 besed) in pri »času primerni povesti iz prihodnjih dôb« 4000, ki s 34.000 besedami zaseda vmesni prostor med noveleto na eni strani in novelo/romanom na drugi strani. Ker so uredniki Tavčarjevih del podnaslove radi samovoljno spreminjali v skladu s poetološkimi fantazmami svojega časa, so se Tavčarjeve izvirne vrstne oznake v podnaslovih pozabile. Povzemimo, da je Tavčar bolj kot kdo drugi na Slovenskem uvajal redko oznako noveleta. Najdemo jo samo še pri nekaj prevodih neznanih avtorjev v podlistku Slovenskega naroda in pri posameznih delih mlajših avtorjev Frana Gestrina, Petra Bohinjca, Ivana Fajdige, Ivana Cankarja, Iva Samca, Frana Albrehta in Maksa Šnuderla.

Še en tak naslov

[uredi]

O kaki spregledanosti ali pozabljenosti pripovedi Otok in Struga ne moremo govoriti. Bila je pogosto ponatiskovana,[5] predelana v dramsko obliko,[6] uglasbena,[7] dostopna je v vrsti elektronskih formatov,[8] urednika Ivan Prijatelj in Marja Boršnik sta jo opremila s številnimi opombami in razložila njeno genezo.

Naslov je bil tako privlačen, da ga je uporabila še pisateljica Mira Mihelič za svoj roman Otok in struga, ki je izšel pri Slovenski matici leta 1963. Ko je v intervjuju ob izvolitvi za predsednico slovenskega pisateljskega društva roman napovedala, je zatrdila, da »nima s Tavčarjem razen naslova nobene zveze. Le da gre za isto okolje – Dolenjsko.«[9] To ne bo čisto držalo. Otok in struga v njenem romanu res nista gradova ob Krki, ampak metafora za minljivi tok življenja, ki se včasih umiri v zavetju. Dogaja se kakih sedem kilometrov zračne črte od naših dveh gradov, v vasi Slape nad Šmarjeto (danes Grič pri Klevevžu) pred drugo svetovno vojno in po njej. Kljub drugi lokaciji in drugemu času ni mogoče spregledati navezav na Tavčarja. Tako kot pri Tavčarju tudi njena junakinja napravi samomor s skokom v Krko in ima problematično razmerje z materjo.[10] V obeh pripovedih je pomemben motiv prešuštva. Med stranskimi osebami kliče k primerjavi lik grajskega oskrbnika. Vse naštete motivne spodbude so legitimne in daleč od sumov plagiiranja. S prepoznavno naslovno sintagmo je Miheličeva želela nagovoriti literarnozgodovinsko orientiranega bralca, zraven pa vzbuditi bralski interes lokalnega prebivalstva. Dihotomni naslovi so ji tudi sicer ugajali (Ogenj in pepel, Plamen ali dim, Zmeraj, nikoli), prav tako vodna simbolika v naslovu (Tiha voda).

Kritika (Jože Snoj, Jože Šifrer, Mitja Mejak, Helga Glušič) se je o romanu Miheličeve razpisala neprimerno bolj kot ob Tavčarjevi noveleti, tudi za diplomante na slovenistiki je bila Miheličeva zanimivejša od Tavčarja, ponatiskovali pa njenega romana niso. Poizvedovanje po sintagmi »otok in struga« nas kljub konkurenci Miheličeve pripelje večinoma na Tavčarjevo pripoved oziroma na njene dramatizacije. Tudi kadar nas pripelje na oba naslovna gradova ob Krki, se omenjata v zvezi s Tavčarjevo literarno tematizacijo.

Zgodba

[uredi]

Zgodbo, ki raste iz motivov ljubezni med mladima dveh sprtih rodbin (kot v Shakespearovi drami Romeo in Julija) in norosti ter utopitve zaradi ljubezni (kot Ofelija v Shakespearovem Hamletu) prekopirajmo zaradi simpatičnega starinskega jezika kar iz kritiškega zapisa v Slovenskem narodu leta 1888:[11]

Nekje na Slovenskem stojita graščinici Otok in Struga, […] njiju prebivalci [so] mej seboj sovražni, kakor nekdaj Montecchi in Capuletti. Uzrok sovraštvu […] [bile so] obiteljske razmere. Otoškega grofa Milana dasi oženjenega, očarala je bila Struške baronese Zore divna lepota in mej obema vnela se je žareča ljubezen, ki ni ostala brez nasledkov. Moralični ta skok pa je bil, kakor zahteva dramatična pravičnost, obema poguben. Grof Milan se usmrti in valovi vržejo čez par dnij njegovo truplo na prod, baronesa Zora pa zblazni in kakor bi na tej katastrofi še ni bilo dovolj, zgrabi sodnija Zorinega brata, barona Konštantina,[12] ker se je sumilo, da je on v vodo pahnil grofa Milana, s katerim so ju baš na osodepolni večer videli v hudem prepiru. Šele čez dolgo, ko se je našlo grofa Milana po zanikernem oskrbniku Igli založeno pismo, v katerem naznanja, da se bode sam usmrtil, izpuste barona Konštantina na svobodo. Britka zavest, da je bil po nedolžnem zaprt, in žalostna, sramotna osoda njegove sestre napravili sta barona Konštantina osornega ter napolnila ga s srdom in gnevom nasproti otoški gospodi. Na razdrapani svoji graščini živeč, ogiba se vsake dotike z graščinskimi svojimi sosedi ter se izključno bavi s ponesrečeno svojo sestro in z ubogimi kmeti, katerim radovoljno naklanja zdravniško svojo pomoč.

Vse drugače pa je na Otoku. Ondu kraljuje razkošno življenje. Grof Milan je pozabljen, okolu njegove vdove pa se zbira cela tropa plemenitih snubačev, pravih pravcatih parasitov, mej katerimi se kakor okrepčujoči prikazni odlikujeta mladostni in lepi kontesi Serafina in Lucija. Slučaj, da nekoč ugledata struškega barona, jahajočega po gozdu, vzbudi v mladih bitjih radovednost, ogledat si razupito Strugo in njenega osornega posestnika. Pri tej priliki spoznata blazno Zoro, a tudi barona Konštantina samega, ki navzlic vsej osornosti ne ostane brez utisa na nežno Serafino.

Ta utis se pa še pomnoži pri epizodi na lovu, ko podli grof Egon hoče siloma poljubiti Sarafino, a mu baron Konštantin položi na ramo težko svojo roko, potem pa zahtevajočemu zadoščenja, da strog ukor ter odpelje Serafino iz njegove prenevarne družbe. V nepokvarjenem srci Serafininem je izvestno pri tem prizoru nadvladalo prepričanje, da je razupiti baron Konštantin boljše krvi, nego vsa otoška družba.

Vsa brezznačajnost otoških gostov pa se pokaže tedaj, ko grof Egon snubi Serafinino mater, katera svojej hčeri ta korak naznani z besedami: »Tebe je ljubil, a mene snubi,« in potem v naslonjači zadremlje. Z ženitvijo ostavi družba Otok, preselivši se v mesto, a v trdi zimi pripelje se Serafina nazaj na Otok, na svojo lastnino, hoteč ondu živeti sama zase. Toda še ga ni miru! Grof Egon, prejšnji njen častilec, sedaj pa njen »papa«, pride jo nadlegovat zaradi pisem, ki sta si jih nekdaj pisala. Serafina izroči mu pisma, dodavši nekoliko trpkih besed, ki pa razburijo Egonovo nizko dušo, da jej začne črniti njenega očeta grofa Milana spomin ter jej slednjič pove, da je gori pri Struški cerkvici njen bratec pokopan.

Te hudobne besede zadenejo Serafino globoko v srce. Nevedoč, je li grof Egon resnico govoril, ali lagal, sklene povprašati barona Konštantina samega, kajti on jedini — ker se je Zora že prej utopila — vedel bode za resnico. Kljub hudemu vremenu hiti na Strugo, vsa onemogla sreča na potu Konštantina, pred katerim se zgrudi na tla. Konštantin vzame jo na konja ter nese na Otok, a mej potoma premaga ga njenega obraza milina, da jo poljubi na deviško lice.

Serafina nevarno oboli. Ko zopet okreva, pripoveduje se jej, kako je Struški baron cele noči bdel pri njenej postelji ter svoje pohode šele tedaj ustavil, ko je bila največja nevarnost pri kraji. Namenjena, da pojde v samostan, hoče se še prej zahvaliti baronu Konštantinu na izredni skrbi in tako uspešni zdravniški pomoči. Prišedši na Strugo pelje jo sluga v baronovo sobo, da ondu počaka, dokler baron ne pride. Slučajno pogleda na pisalno mizo in zdi se jej, kakor da bi videla svoje ime. Pristopi bliže in čita pismo, katero je baron Konštantin pisal svojemu prijatelju. V pismu opisuje baron Konštantin svoje duševne boje, svojo tajno ljubezen do — Serafine, zaradi katere hoče preseliti se v Ameriko.

Stopivši v sobo, vidi baron Konštantin konteso Serafino slonečo nad listom ter takoj pogodi razmere. Ko jej privzdigne glavico in pogleda v razžarjeni obrazek in dvoje solznih očij, tedaj bila so obema tajna srčna čuvstva takoj očita in Otok in Struga sta se združila, poravnano je bilo v teh dveh čistih značajih nekdanje sovraštvo obeh rodbin in roman našel je srečen konec.

Ker je zgornje zgodbeno poročilo skoraj predolgo, ga strnimo: Grof Milan z Otoka ima poleg hčerke Serafine še nezakonskega otroka iz prešuštnega razmerja z baroneso Zoro s sovražnega sosednjega gradu Struga. V brezizhodni situaciji se utopi, Zora pa zblazni in se čez leta, ko spozna, da Milana ne bo več, utopi na istem mestu kot ljubimec. Ko Serafina izve za očetovo razmerje, nevarno zboli. Zdravi jo Konstantin, brat nesrečne Zore, se vanjo zaljubi in se z njo poroči. Tako ljubezen premaga sovraštvo med sprtima rodbinama.

Igrokaz in turizem

[uredi]

Kako se je novela zarezala v zavest kulturne srenje leta 1881 in pozneje? Prvi jo je napovedal liberalski dnevnik Slovenski narod 29. decembra 1880 v navedku kazala prve številke novoustanovljenega Ljubljanskega zvona, »ki izide na novega leta dan«, in jo predstavil kot »novelo«. Potem jo je omenjal v vsakomesečnih poročilih o vsebini novih številk revije vse do julija 1881, ko je nehala izhajati. Enako na kratko sta o noviteti poročala še Učiteljski tovariš in Soča. Drugih ocen ni bilo, saj za objave v periodiki ocene niso bile v navadi, zgolj za knjižne izdaje. Poznan pa je pisemski odziv profesorja Janka Pajka (moža pisateljice Pavline Pajk), ki si je bil z ljubljansko literarno skupino v laseh. Davorinu Trstenjaku je že po prvem nadaljevanju novelete napisal iz češkega Brna, kjer je poučeval, da je Tavčarjevo pisanje tako zmedeno in neestetsko, kakor ga zmore zasnovati in prebaviti le kak Jugoslovan (»verworren und so unästhetisch […], dass es höchstens ein Jugoslovene fassen und verdauen kann).«[13]

Ko se je leta 1884 v katoliškem časniku Slovenec Anton Mahnič kritično lotil slovenskega liberalskega pripovedništva, je omenjal Otok in strugo v zvezi s Tavčarjevim panteizmom.[14]

Javno odmevnost je besedilu priskrbela dramatizacija leta 1888. »Igrokaz v štirih dejanjih« je pripravil Ignacij Borštnik za Dramatično društvo, bila je to prva resna izvirna drama: »Dramatično društvo prične nadaljevanje svojih gledaliških predstav v nedeljo 19. t. m. z izvirnim igrokazom Otok in Struga. Sedeži dobivali se bodo za omenjeno predstavo v soboto in nedeljo 18. in 19. t. m. pri čitalničnem kustosu.«[15] Graščini Otok in Struga sta v časopisju omenjeni tudi že kot izletniški cilj, zelo verjetno prav zaradi njune literarne in dramske tematizacije. 19. februarja so napovedovali že šestnajsto predstavo v tem letu, dan pozneje pa o predstavi poročali:

»Otok in Struga«, novela znanega slovenskega pisatelja, bila je jako hvaležna snov g. Borštniku, ki jo je vrlo dobro priredil za oder. To njegovo prvo večje delo pa je imelo sinoči tem več vspeha, ker so se vidno trudili vsi igralci, da rešijo svojo in svojega režiserja čast. Ker čujemo, da se bo predstavljala ta igra še edenkrat, omeniti hočemo za danes le to, da so v resnici vzgledno igrali vsi sodelovalci, na čelu jim gosp. Borštnik sam. Le enega malenkostnega nedostatka ne moremo prezreti, ker ga je dotičnik zakrivil brez krivde sl. vodstva. »Gospod« Igla je čul jako rad ta naslov, vendar bi ga bil lahko poučil vsakdo, ki ne zahteva naslova »gospod«, da se je treba odkriti, ko vstopi v sobo svoje grofice. Ubogljiv je, in to je tudi nekaj vredno, le šepetač je nekoliko preglasno zavpil: »Odkrite se!« Bolje, da se občinstvo ne opozoruje na pregreške takim načinom.[16]

Poročil o predstavah, ki so jih igrali običajno okrog novega leta, je bilo še več.[17] Leta 1889 je Dramatično društvo igro na pobudo župana Hribarja in Ivana Tavčarja od Borštnika odkupilo, nakar je ta delo na novo dramatiziral. Leta 1901 je prišlo že do tretje dramatizacije, predstavo je zaznamoval potres:

Včeraj okolu pol 9. ure zveč. smo v Ljubljani imeli nekaj sekund trajajoč potresni sunek. Mnogi sunka niti čutili niso, v gledališču , kjer se je igrala od g. Domiclja novo dramatizovana novela »Otok in struga«, pa se je čutil tako močan sunek, da je občinstvo prestrašeno vstalo raz sedežev in da so mnogi leteli proti izhodu. Razburjenost je bila splošna. Policijski komisar je stopil izza kulis na oder in miril občinstvo, ki je le s težavo se zopet pomirilo.[18]

Zanimivo je, da daljše poročilo v Slovenskem narodu istega dne potresa sploh ni omenjalo:

[…] v tretji dramatizaciji dveh anonimnih pisateljev, skrivajočih se za troje ponižnih zvezdic. Ta skromnost se nam ne zdi opravičena, kajti sinočnja igra kaže mnogo premišljenosti in resnega truda. Nekateri prizori, ki so presajeni malone doslovno iz novele, so obdelani s prav srečno roko ter so zategadelj dosegli — vsaj zunanje — najlepši uspeh. Dramatizatorja sta se zlasti trudila, da napojita dejanje s primerno „Stimmungo", ki se v današnji moderni drami zahteva pred vsem, ter da značaje, vzete iz novele, duševno poglobita ter jih skrbno individualizirata. […] Dejanje samo pa se razvija dokaj novelistično, skokoma, pretrgano in včasih premalo motivirano. Dramatizatorja ljubita dolga pripovedovanja, ki uplivajo na poslušalce utrudljivo, narekata raznim osebam dokaj nerazumljiva modrovanja ter trosita med glavne prizore mnogo prizorčkov, ki samo motijo ter so dramatično neefektni. […] Danes naj le pohvalimo režiserja gosp A. Verovška, ki je imel sicer malohvaležno ulogo, a je uprizoril dramo skrbno in s finim okusom. Jako nam je ugajala sinoči gdč. Rückova, ki je značaj rahločutne idealistinje Serafine pogodila izborno. Velesimpatičen in realističen je bil g. Dobrovolny v svoji, žal, preveč pasivni ulogi, prav dobro je karakteriziral podlega Egona g. Danilo, ki se je sploh jako potrudil za svojo neprijetno ulogo, in pretresljivo ganljiva je bila blazna Zora gdč. Ogrinčeva. Pohvaliti je tudi gospo Danilovo, ki je izpolnila s svojo predolgo povestjo o Milanu skoraj vse prvo dejanje. Drugi igralci in igralke so imeli neznatne in dosti nehvaležne uloge epizodistov, o katerih bomo govorili prihodnjič. Glavnim igralkam in igralcem se je po zaključkih dejanj pridno ploskalo. Gledališče je bilo dobro obiskano.[19]

Nocojšnja tretja dramatizacija je bila na repertoarju že pred dvema letoma, a jo je g. dramatizator prostovoljno umaknil ter jo v tem času predelal iznova. Intendanca je resno poskrbela, da se vprizori »Otok in Struga« z največjo skrbnostjo in natančnostjo. Vršilo se je zategadelj čim največ možno skušenj.[20]

O predstavi je najbrž pisal dramatizator Silvester Domicelj sam,[21] saj je bil v letih 1889–1906 pri Slovenskem narodu redni dramski poročevalec. Zabavno je njegovo sprenevedanje, kako da avtor dramatizacije ni znan, ko pa ga je dan pozneje razkril konkurenčni katoliški Slovenec.

Predstave so bile tudi v Idriji,[22] v Kranju[23] in v Trstu,[24] v vsakem kraju po večkrat, izhajali so iz Borštnikove dramatizacije, posebej se je zanjo zavzelo sokolsko telovadno društvo: dramo so igrali posebej zanj[25] ali pa so sokoli igro sami igrali.[26]

Brez znamenitega igralca Danila ni šlo, poročevalec si je na njegov račun dovolil drobno zlobno pripombo: »Tu pa tam se je dozdevalo, da svoje uloge ni popolnoma memoriral.«[27] Najnatančnejšo in tudi najbolj kritično presojo Borštnikove dramatizacije je objavil Adolf Robida.[28] Večji val predstav se je nanizal ob praznovanju Tavčarjeve sedemdesetletnice 1921[29] in ob njegovi smrti 1923,[30] zaradi opisa lova v noveleti so ga počastili v reviji Lovec,[31] predstave so napovedovali tudi v domačem nemškem Laibacher Zeitung, v Mariborer Zeitung pa so ob petnajstletnici pisateljeve smrti ponovili sklep, da je »Insel und Flußbett« vseskozi romantično delo.[32]

Desetletja po objavi novelete se je zdela dramatizacija anahronistična. V duhovitem podlistku jo je Miljutin Zarnik označil kot »Tavčar-kino« in »pristen kinematografski golaž« in spominjal na sentimentalni model junakinje ženskega romana nemške pisateljice Marlitt, pri kateri se zgleduje Serafina. Kritičen je bil do preštevilnih prizorov, ki naj bi si jih izmislil režiser Osip Šest, in do igre stranskih oseb:

S pristno slovensko realistiko pa se nam je predstavila pijana služinčad. To je naše, iz našega liliputskega »družabnega« življenja, kakor ga lahko vsak večer študiramo po 240 ljubljanskih gostilnah. Zato bi nam take družbe niti Hudožestveniki ne zaigrali z naravnejšo ordinarnostjo. Kaj sem še sicer v tem filmu videl, se ne spominjam več natanko.[33]

Kljub kritiki tudi po drugi svetovni vojni predstave niso prenehale,[34] Miran Petrovčič je v sezoni 1953/54 in 1959/60 v Šentjakobskem gledališču pripravil četrto in peto dramatizacijo, 1961 so predstavo posneli za televizijo.[35] Časopisna vabila na predstave te »romantične igre z godbo v šestih slikah« so dramatizacijo pripisovale Marjanu Marincu.[36]

Ko so leta 1929 začeli izhajati Tavčarjevi Zbrani spisi v uredništvu Ivana Prijatelja, so zanimanje za edicijo vzbujali članki v dnevnem tisku in revijah. K branju Otoka in Struge so vabila poročila o kulturnozgodovinskih ekskurzijah na Dolenjsko,[37] tudi pod vodstvom Prijatelja samega:

Ob šumeči Krki med zelenim vrbovjem se vije udobna vozna pot v četrt ure oddaljeno Strugo. Otok in Struga. Po tej poti se je sprehajal Tavčarjev Konštantin in se shajal z lepo otoško grofinjo. Bogme, za sanjarjenje ni pripravnejšega kraja, za mlade ljudi ne primernejšega mesta! Grad Struga iz gozda na desnem bregu Krke gledan mnogo bolj ugaja kot od onstran Krke. Od tam se vidi nekam monoton, nasprotna stran pa je povsem grajska, zanimiva. Predno je bil grad renoviran, je imela skoro vsaka soba svoj lasten prostor, kamor se mora zateči vsak revež in vsak bogatin. Molel je kot slikovit prizidek iz stene. […] ni sledu za Tavčarjevimi struško-otoškimi zaljubljenci, ostala pa je še romantika teh dveh čuvarjev temne Krke, sanjava je kot vedno pokrajina [s] povinogradenimi pobočji onstran reke, Vinvrh z dvema cerkvicama [sv. Jožef in sv. Janez, ki] gledata preko širnih gozdov tja pod temne Gorjance, kamor nas vodi tudi naša pot.[38]

Taborniki (gozdovniki) so vabili na taborjenje v Tavčarjevo deželo.[39] Požig Otočca, ki je bil med drugo svetovno vojno sovražnikova postojanka, je kolaborantski tisk leta 1943 označil kot partizansko uničevanje kulturne dediščine:

Grad Otočec pri Novem mestu, eden najstarejših in najslovitejših gradov na Dolenjskem, znan kot branik v času turških bojev ter znan iz naše literarne zgodovine po Tavčarjevi povesti »Otok in struga« — kakršen je zdaj po obisku rdečih »osvobodilnih tolp«. Komunisti so ta grad kakor večino drugih dolenjskih gradov ter slavni samostan v Pleterjah — požgali.[40]

Po drugi svetovni vojni je urednica Tavčarjevega Zbranega dela v zbirki slovenskih klasikov Marja Boršnik noveleto promovirala v popularnem tisku enako podjetno in spretno kot pred njo Prijatelj.[41]

Dolina gradov

[uredi]

Naslov novelete kaže na dve konkretni geografski lokaciji, na dva gradova ob Krki: Otok je današnji Otočec pri Novem mestu (Grajska cesta 2, Otočec), Struga pa je današnji grad Struga (Gumberk 9, nekoč št. 1) nižje ob reki. Po kolovozu ob reki skozi Struški gozd je med gradovoma dober kilometer razdalje. Da je treba literarne navezave na realnost jemati previdno, nas posvari Tavčarjeva odločitev, da gradovoma v noveleti zamenja mesti: literarna Struga je na reki namreč višje od literarnega Otoka, da je lahko Krka na Otok kot v opomin naplavila truplo nore struške baronice Zore. V noveleti se omenja še Strmolski grad nekje v bližini. Marja Boršnik pravi, da gre za dvorec v Rogatcu, ki pa je preveč stran, da bi prišel v poštev. Verjetno gre spet za preimenovanje, lahko bi šlo za slikoviti Stari grad, ki je le dva kilometra zračne črte severozahodno od Otočca.

Struga je imela grajsko kapelico, dogajanje pa se odvija tudi pri podružnični cerkvi s pokopališčem tik nad Strugo, kjer naj bi bil grob Zorinega nezakonskega otroka, vendar gre očitno za izmišljeno lokacijo. Bližnji sta cerkvi sv. Petra na Otočcu in sv. Žige v Polhovici, cerkev sv. Vida v Gorenjem Mokrem Polju je že dlje. Ker so bile zamenjave lokacij Tavčarju ljube, je imel pri podružnični cerkvi lahko v mislih cerkev in pokopališče v vasi Otočec.

V reki je med gradovoma večji otok, nekateri zemljevidi pa kažejo tudi manjši otoček, to je najbrž tista skala, na kateri je gospod iz Struge postavil stolp, ki je sprožil spor med sosedoma. Oba gradova sta danes živa. Na Otočcu je luksuzni hotel, Struga pa je muzej in prireditveni prostor, zraven je igrišče za golf, vse v lasti Term Krka. Gradova sta vpisana v Register kulturne dediščine, Otočec grad pod št. 505 (grajski park pod št. 7915, širša okolica gradu pod št. 8759), Struga pa pod št. 8661.

Grad Otočec je iz 13. stoletja, staro nemško ime zanj je Woerdl, v njem so prebivali vitezi Otoški, vazali freisinških škofov, potem tirolska rodbina Villandres in v 16. stoletju baron Ivan Lenkovič (Johann Freiherr von Lenkowitsch), poveljnik žumberških Uskokov. V 17. stoletju je bil lastnik Janez Sonce. Tavčar je napisal novelo Janez Solnce o tem lastniku, vendar se ne dogaja tu, ampak na ljubljanskem in Turjaškem gradu. V 18. stoletju je grad prešel v roke rodbine Schweiger pl. Lerchenfeld, od 1854 do konca druge svetovne vojne pa je bil v lasti rodbine Margheri de Commandona. Grof Albin Margheri se s svojo ženo Jožefo ni razumel (podobno kot Milan z Ano v noveleti). Rodbina je bila za razliko od Struških naduta in se je družila samo s plemiči s sosednjih gradov. Med vojno je bil grad italijanska utrdba, partizani so ga požgali in porušili, po vojni pa je bil nacionaliziran in pod vodstvom arhitekta Marjana Mušiča obnovljen.[42]

Grad Struga je iz 15. stoletja (nemško ime Strugg), v lasti baronov Juritschev iz Slavonije je bil do 1822, ko ga je na dražbi kupil vitez Jožef Jelovšek pl. Fichtenau. V Tavčarjevem času je tam bival njegov neoženjeni samotarski sin Adolf Johann, ki bi bil lahko za model Konstantinu. Zanemarjeno posestvo so renovirali nasledniki po njegovi smrti. Pred drugo svetovno vojno je bila lastnica graščakinja Antonija Fichtenau, rojena Hutter, po vojni pa je bil nacionaliziran, v njem so bili kmetijska zadruga, nune in stanovanja, tam je živela tudi Ana Marija Antonija, hči zadnjih lastnikov. Po 2008 so ga preuredili v muzej.[43]

Tavčar je gradova lahko spoznal v letih 1866–1868 kot 15–17-letni dijak, ko je hodil iz Novega mesta, kamor se je moral prešolati zaradi nočnega razgrajanja pod oknom ljubljene deklice, na počitnice k stricu duhovniku na bližnjo Rako. Zasnoval je noveleto verjetno leta 1873, dokončno obliko pa je dobivala od nadaljevanja do nadaljevanja tik pred objavo v Ljubljanskem zvonu 1881.

Voyant

[uredi]

Poigrajmo se s simpatičnimi orodji za analizo besedil, ki so jih kanadski kolegi ponudili na spletišču Voyant. Program nam v hipu nariše besedni oblak, iz katerega razberemo najpogostejše polnopomenske besede v noveleti Otok in Struga. To so izrazi socialnega položaja baron (101), grof (95), kontesa (70) in gospod (59), imena literarnih oseb Serafina (53), Egon (52), Lucija (38), Milan (30), Konštantin (28), Zora (16), Bontoux (14), Eliza (11), Ana (7).[44] Večkrat kot Otok (38) je v besedi omenjena Struga (49), bog (35) ima rahlo prednost pred človekom (32), telesni deli si slede v zaporedju obraz (40), roka (35), oko (33; drugače ima Tavčar v povprečju več rok kot obraza).[45] Spola sta v ravnotežju tako, da ima gospod (59) veliko prednost pred gospo (14) in mož (11) pred ženo (3), na drugi strani pa ženska (32) pred moškim (1) in mama (25) pred očetom (12). Od dnevnih obdobij je pripovedovalca najbolj fasciniralo jutro (24), na komorne scene kažejo izrazi okno, soba in miza. Življenje (30) ima veliko prednost pred smrtjo (7). Bralcu že brez strojne pomoči pade v oči pogostost dolgočasja (19), ki označuje aristokracijo in razkrinkava brezciljnost in družbeno neperspektivnost tega sloja, enako pogosta (18) je beseda čuden, ki pa opozarja na nenavadnost in zanimivost predstavljenega sveta.

Besedni oblak za noveleto Otok in Struga. Voyant tools.
Osebe v noveleti Otok in Struga po poglavjih. Voyant tools.
Proza in romantika v noveleti Otok in Struga. Voyant tools.

Slovar slovenskega knjižnega jezika razloži besedo baron kot plemsko stopnjo, malo nižjo od grofa, v prenesenem pomenu pa označuje bahaško obnašanje, lažno imenitnost in bogatijo. Z baronstvom je Tavčar očitno izpostavljal negativne človeške lastnosti oseb. Kontesa je grofova hči, pri grofu pa je v slovarju prebrati podobno kot pri baronu preneseni pomen bahaškega obnašanja.

Tavčar je rad usode junakov oblikoval po zgledu svetniških zavetnikov, po katerih so dobili ime. Od rokopisne zasnove novelete do tiska je največ spreminjal prav imena, kar potrjuje sum, da so imena njegovih junakov pomenljiva. Kako je z imeni v Otoku in Strugi? Serafina izhaja iz hebrejske besede sêraf, mn. serafín. Prvotno je pomenila leteče kače z ognjenim ugrizom, pozneje pa angela najvišjega reda;[46] Serafino razbiramo torej kot angelsko osebo. Ime antagonista Egona ima izvor v germanskem *agi 'strah', 'groza'[47] in ustreza njegovemu podlemu značaju. Konstantin izhaja iz latinskega constans 'stalen', 'neomajen' in potrjuje čvrsto in pozitivno socialno agendo nosilca imena. Med znamenitimi Konstantini je bil Konstantin Afriški v 11. stoletju zdravnik raziskovalec in prevajalec medicinske literature,[48] bogve če je Tavčar vedel zanj. Mogoče ni brez pomena, da je bilo rojstno ime svetega Cirila, blagovestnika Slovanov, Konstantin.

Večina oseb ima meščanska imena, ki spominjajo na imenski repertoar ženskega romana in Tavčarjev tekst oddaljujejo od sočasnega pripovedništva Jurčiča, Kodra, pa tudi Stritarja, ki so junakom programsko izbirali slovenska imena. Izbira literarnih imen v tem času nikakor ni bila poljubna. Ko je pisateljica Luiza Pesjak leta 1887, nekaj let za Otokom in Strugo, v roman Beatin dnevnik postavila junake z imeni Beata, Rihard, Dora, Roza, Viola …, se je glavni kritiški očitek nanašal prav na to: »Pisatelji morali bi se držati načela, da v svojih povestih, novelah in romanih dajejo slovanskim osobam slovanska imena.«[49] Slovanski sta v Tavčarjevi noveleti le imeni nesrečnih prešuštnikov Milan in Zora iz predzgodbe, ki oba žalostno končata. Je imel Tavčar do slovanske ideologije morda skrite zadržke, nasprotne njegovi deklarativni slovanski drži?

Romantika ali realizem

[uredi]

Pripoved povprek označujejo kot romantično ali celo idilično, kakor jo je v poznejših letih dojemal njen avtor. Besede romantika, romantičen ipd. so res opazno pogoste (13), družbo jim delata sorodni besedi poetičen (7) in melanholičen (5), vendar bi bila umestitev pripovedi v obdobje romantike leta 1881 anahronizem, povrhu pa je atmosfera že v uvodu obarvana z vrsto izrazov, ki z romantiko nimajo prav nič skupnega, nasprotno: reka in ljudje so hudobni (8), reka je črna in preží, zemlja je nerodovitna, ljudje so umazani (19), lačni, revni (6), beraški, grad je mrzel (7), podrt (5). Besede realizem ali realističen Tavčar ni uporabil, namesto nje raje besedo prozaičen, prozaičnost, res samo štirikrat, vendar v izpostavljenem sklepnem stavku. V oči padejo besede na raz- (razrito, razrušeno, razdrle, razpad, razpok, razvalina). Romantično je dogajališče samo od daleč, od blizu pa se pokaže njeno nasprotje: »Moderne naprave krog grada, lope in drevoredi človeka pač hitro pokličejo v sedanjost. In če umazani grajski hlapci s kletvinami tolste konje pripode na vodo, se raztopi takoj tudi romantika.«

Upam, da ne špekuliram preveč s trditvijo, da sta svojčas status romantičnosti določala dogajališče in socialni stan protagonistov: grajske lokacije in akterji so bili po definiciji romantični (»graščinska romantika«),[50] vaške lokacije in akterji pa realistični. Realizem se je v slovensko književnost tihotapil s kmeti, ki pa imajo v Otoku in Strugi zelo obrobno vlogo. Občutek romantičnosti podpirajo še opisi narave, poudarjena čustvenost oseb, atmosfera minevanja in znotraj tega motiv samomora.[51]

Programski realizem novelete je bralstvo obšlo, najbrž tudi pod vplivom dramatizacije, in si jo zapomnilo le v območju romantičnega, ki je omogočalo turistično promocijo pokrajine. Če poskušamo oživiti tisto, kar je publika zanemarila ali potlačila, bomo postali pozorni na manj lepe poteze Serafininega značaja (spogledljivost, preračunljivost, zamerljivost, ošabnost, samovoljnost, obremenjenost s socialnimi predsodki) in spoznali, da se s Konstantinom ni zbližala samo iz ljubezni, ampak da so jo z njim zbližale socialne razmere: če bi ne bila obubožala, bi se skupaj z drugo aristokracijo iz zakotne Dolenjske verjetno preselila v velikomestno okolje.

Naslovna simbolika

[uredi]

Obči imeni otok in struga simbolizirata dvoje življenjskih principov. Struga, tj. rečno korito, usmerja tok življenja, otok pa je zatočišče, kjer se življenje umiri. Krko Tavčar označi kot hudobno vodo, temno, vrtinčasto, prežečo, zato da lahko otok na njej zadobi toliko priljudnejšo podobo. Konstantin bi po svojem imenu, ki pomeni konstantnost, veliko bolj spadal v otoški del naslovne sintagme, in res se na koncu njegovo življenje umiri na otoku. Zdaj spoznamo, da Tavčar ni zamenjal lokacije obeh gradov ob Krki samo zaradi trupla slovenske Ofelije, ki ga mora voda naplaviti pri nižje ležečem gradu, ampak tudi ali predvsem zato, ker je to pripoved o umiritvi življenja. Razlaga ima šibko točko v dejstvu, da bi se naslov novelete moral potem glasiti Struga in Otok, za kar pa se Tavčar ni odločil.

V svetu simbolov ima otok pozitivno vlogo, pogosto je drugo ime za utopične socialne alternative, neredko je poseljen z ženskami (npr. v Odiseji otok Ogigija, kjer Kalipso zadržuje junaka), je tudi metafora za nebesa.[52] V Tavčarjevi noveleti grad Otok naseljuje človeško nevredna aristokracija, junak, ki deluje v imenu pozitivnih, meščanskih socialnih vrednot, pa živi v nezavidnem okolju sosednjega propadajočega gradu. S poroko z ljubljeno Serafino in s preselitvijo na otok so njegova prizadevanja in »čudni demokratični nazori« nagrajeni.

Sporočilo

[uredi]

Pripoved o ljubezni med članoma sprtih rodbin ni tu samo zaradi privlačnih motivov prešuštva, blaznosti in utopitve, simbolike otoka in struge ter romantične lokacije, literatura si ponavadi prizadeva skozi zgodbe sporočiti še kaj več. Socialnega sporočila ni težko ugledati: tako kot druge Tavčarjeve pripovedi je tudi ta razločno protiplemska, s Konstantinovimi besedami:

Vidite, na plemenitaštvo jaz ne dam ničesar in kot zdravniku mi je znano, da se po plemenitaških žilah pretaka ravno tista kri, kakor po žilah beračevih. Morda še slabejša! Da je bil moj oče baron, ni moja krivda.

Tavčar je novelo pisal z namenom razgaliti praznoto in pokvarjenost aristokracije; celo grof Miloš ni izjema, moralne obsodbe ga rešuje zgolj neobvladljiva ljubezenska strast. Vendar pa alternativa plemstvu ni kmetstvo, kar bi mogoče pričakovali glede na avtorjevo poreklo ali sporočilo Cvetja v jeseni desetletja pozneje, niti meščanstvo, ki ga še nikjer ni, ampak prevzem meščanskih vrednot s strani plemstva: Konstantin goji meščanski poklic zdravnika in se predaja dobrodelnosti. Uresničitev njegovega socialnega načrta bo naporna, zdravnikova žena Serafina je namreč nad kmeti, ki so umazani in se ji gnusijo, »kot osa«, vendar v koncu novele njegove vrednote, ki so vrednote meščanske družbe, vendarle zmagajo.

Z današnjega stališča je za pozitivno socialno sporočilo novelete dovolj to, da je z ljubeznijo pomirila sprti rodbini. V prvem poskusu (Milan in Zora) je pomiritev spodletela, v drugem poskusu (Serafina in Konstantin) pa je uspela. Kakih slovenskih nacionalnih idej, ki so bile za slovensko literaturo v tem času običajne, noveleta nima. Med plemiči ima samo eden slovensko ime Trd, ki znači njegovo socialno neobčutljivost in ničvreden značaj ter ga enači s plemiči nemškega imena.

Tudi če je Otok in Struga pripoved, za katero Anton Slodnjak pravi, da »ima vse znake Tavčarjeve mladostne povesti« in je »polna še umirajoče romantike«,[53] kar pomeni, da v literarnozgodovinskem smislu nima kakega posebnega prelomnega mesta, je pomembno prispevala h kulturni identiteti krajev ob Krki in se že zato da z užitkom prebrati še danes.

Reka Krka pri Otočcu: Nekje na Slovenskem se vije precej mogočna reka med širokim poljem.
Stopivšo v zapuščeno struško dvorišče pa je skoraj zapustil pogum, in pobožni njeni naklepi so se hipoma raztopili.
Grad Struga: Na dvorišču stoji kapelica, z visoko, kupoli podobno streho. […] Grajska ta kapelica je bila videti kakor širok stolp, katerega so na vrhu pokrili z malim dimnikom. Lesena streha je kapala na vseh mestih od ostrešja, in železni križ, postavljen vrhu stolpiča, dimniku enacega, se je bil med časom prevrnil in je sedaj visel žalostno navzdol.
Grad Struga: Vrata kapelična so bila na stežaj odprta.
Grad Otočec: Na tem otoku se dviguje ponosno poslopje, grad Otok. S svojimi stolpi in strmimi strehami je grad romantično-krasen. […] Mimo Otoka pa se leno vali voda, globoka in temno-zelena.
Grad Otočec: »In sedaj sem tu, na Otoku, ki mi je dediščina pripadel po očetu, grofu Milanu.«
Grad Otočec: »Tu pri oknu ti sedim ter zrem v dolgočasni dan in po moji duši se podé temne misli.«

Opombe

[uredi]
  1. Marja Boršnik, Tavčar, Ivan, Slovenski biografski leksikon.
  2. Leposlovna dela najde Cobiss na ukaz la=slv and py=1881 and uc=821.163.6*, česar pa v Cobissu ni, odkrije Wikivir pod kategorijo Dela leta 1881.
  3. »Tavčar [se je] izkazal popolnega romantika.« Fran Vidic, O novejši slovenski literaturi, Mladost (Zagreb) 1/1 (1898), 33.
  4. »Ne da se sicer zanikavati, da jej je znati nekaka naglost, a dejanje je toli mikavno, značaji risani jako pristno, kontrasti tako vrlo pogojeni, dikcija pa tolikega pesniškega zanosa, da napravlja globok utis in bi jej bolje prijal naslov roman nego noveleta. Otok in struga je v resnici roman, sicer ne baš dolg, vsekako pa izmej naših najboljših.« (Slovenski narod 21. 2. 1888).
  5. Povesti, 2 (1896 oz. 1897), ameriška časnika Glas naroda 1905 in Prosveta 1924, Zbrani spisi, 3 (1929) v uredništvu Ivana Prijatelja, Zbrano delo, 2 (1952) v uredništvu Marje Boršnik, Zbirka Lastovka (1996), Zbirka Slovenska klasika, 2 v uredništvu Iztoka Illicha (1998), Šmarješke Toplice (2009), založba Genija (2012), Študentska založba (2013), založba Eno iz Nove Gorice (2014).
  6. Dramatizacija Ignacija Borštnika (1888) ni bila natisnjena, njen tipkopis se je nahajal v arhivu Dramatičnega društva.
  7. Jure Robežnik (1961).
  8. 1996 je izšla med digitalizati Franka Luina v zbirki elektronskih knjig Omnibus, 1999 sem jo postavil v Zbirko slovenskega leposlovja na spletu, 2010 smo s slovenističnimi študenti na Wikivir pod licenco proste dostopnosti in proste uporabe CC postavili prvo izdajo iz leta 1881, 2013 pa redakcijo iz leta 1897. Ker je v javni lasti, jo med svojimi elektronskimi edicijami ponujajo tudi druge založbe, npr. Bird Publisher iz Mengša (2011).
  9. Tovariš 26. 1. 1963, 9.
  10. Martin Jevnikar, Slovenska knjiga v letu 1963, Meddobje 8/3–4 (1964), 214.
  11. Otok in struga, Slovenski narod 20. 2. in 21. 2. 1888, 1–2.
  12. Tavčar in kritične redakcije njegovega besedila so ime Konstantin pisali s strešico nad s, danes zveni to starinsko.
  13. Razprave Znanstvenega društva za humanistične vede 3 (1926), 221, citirano po opombah Marje Boršnik v Tavčarjevem Zbranem delu, 2, Ljubljana: DZS, 1952, 408.
  14. Dvanajstim večerom dodatek, Slovenec 19. 12. 1884.
  15. Slovenec 11. 2. 1888 in drugod.
  16. Slovenec 20. 2. 1888.
  17. 19. 2. 1888, 6. 1. 1889, 30. 12. 1893, 1. 1. 1894, 12. 3. 1898.
  18. Slovenec 23. 3. 1901.
  19. Slovenski narod 23. 3. 1901.
  20. Slovenski narod 22. 3. 1901.
  21. Marijan Brecelj, Domicelj, Silvester, Primorski slovenski biografski leksikon.
  22. 26. 10. 1902, avgusta 1911.
  23. Novembra 1906.
  24. Februarja 1910.
  25. 15. 3. 1931 v Ljubljani (Jugoslovan 1931]).
  26. V Železnikih leta 1933 (Triglav 1933).
  27. Edinost 22. 2. 1910.
  28. Adolf Robida, Savo P.: Otok in Struga, Čas 5/7–8 (1911), 364–367.
  29. Tedaj je Boršnikovo tretjo dramatizacijo iz leta 1901 vzel v roke Oton Župančič in jo priredil za uprizoritev, ki jo je režiral Osip Šest. Uprizorili so jo 26. aprila 1922. — Mirko Mahnič. Borštnikovo pesniško in dramatsko delo. Dokumenti SGM, 5 13–14, 36–41, citirano po Oton Župančič, ZD 6, 259–53, 452–55. Alenki Župančič hvala za tole spregledano in v članek pozneje vključeno priredbo.
  30. 26. 4. 1922, 29. 4. 1922, 12. 5. 1922, 17. 5., 19. 5. 23. 5. 1922; 24. 3. 1923, 1. 4. 1923, 6. 4. 11. 4. 1923, 26. 4. 1923 itd.
  31. Za druge slovenske povesti z motivom lova glej Erika Opeka, Lov v leposlovju: Diplomsko delo, Ljubljana, 2016.
  32. Elfriede Klasinc, Ivan Tavčar, Mariborer Zeitung 20. 2. 1938.
  33. M. Z. [Miljutin Zarnik], Otok in Struga, Slovenski narod 7. 5. 1922.
  34. Npr. v Komendi leta 1953.
  35. Šentjakobsko gledališče 1921–2011, Ljubljana, 2011, 23, 270, 272, 300.
  36. Slovenski poročevalec 8. 11. itd. 30. 11. 1956; 1. okt. 1958; Gorenja vas jan. 1956 (Glas), [M:\Novom eški Oder m ladih Je nato Dolenjski list 28. 12. 1967.]
  37. Iz Tavčarjevih romanov Otok in Struga in Soror Pia, Ilustrirani Slovenec 3. 11. 1929; Vera Dostalova, V domovini Janeza Trdine, Jutro 2. 6. 1929, 9–10.
  38. Viktor Pirnat, V dolini dolenjskih gradov, Jugoslovan 24. 12. 1930.
  39. Jutro 25. 6. 1931.
  40. Uničevanje naših zgodovinskih spomenikov, Slovenski dom 9. 7. 1943.
  41. [Marja Boršnik], Kako je Ivan Tavčar zasnoval in napisal znamenito povest iz dolenjskega življenja, Tovariš 12/39 (7. okt. 1956), 1049.
  42. Grad Otočec, Wikipedija.
  43. Grad Struga, Wikipedija.
  44. Samo ugibamo lahko, da je imeni grofice Ane in njene sestrične Elize Tavčar vzel iz pravljice Hansa Christiana Andersena Snežna kraljica (Snedronningen, 1844), ki jo je lahko bral v nemškem prevodu.
  45. Miran Hladnik, Iz kakšnega testa so slovenski junaki, Telo v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi: 45. SSJLK: Zbornik predavanj, Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 61–72.
  46. Seraf, Etimološki slovar.
  47. Egon (Vorname), Wikipedia, die freie Enzyklopädie.
  48. Constantinus Africanus, Wikipedie, die freie Enzyklopädie; geslo je še v 21 jezikih na Wikipediji.
  49. Anton Trstenjak, Beatin dnevnik, Slovenski narod 7. 11. 1888.
  50. Ivan Pregelj idr., Slovstvena zgodovina Slovencev, Hrvatov v vprašanjih in odgovorih, 1938.
  51. Urški Perenič hvala za dopolnila v zadnji povedi; glej tudi njen celotni komentar spremne besede.
  52. Jean Chevalier in Alain Gheebrandt, Rječnik simbola: Mitovi, sni, običaji, geste, likovi, boje, brojevi, Zagreb, 1987; Symbolism of the Island, Symbolreader 19. 1. 2014.
  53. Anton Slodnjak, Pregled slovenskega slovstva, 1934, 289.