Popravljalci sveta

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search
Popravljalci sveta  
Avtor Miran Hladnik
Naslov izvirnika Popravljalci sveta
Jezik slovenski
Datum izida 2014
Subjekt Wikipedija
Žanr govorni nastop v seriji Zgodil se je učitelj. TEDxParkTivoliED, hotel Slon, Ljubljana 3. aprila 2014
Vrsta medija spletna objava, pptx, Youtube
Klasifikacija

Kadar učitelji ne utrujamo publike s svojimi monologi, sprašujemo. Zato za ogrevanje preprosto vprašanje: Kam gremo pogledat, če bi želeli preveriti podatek iz prejšnjega predavanja, da je ljudi na tem planetu okrog 7 milijard? Seveda, poguglamo in na prvem mestu med zadetki se znajde Wikipedija, kjer si v enem od 54 jezikov preberemo, da je ljudi 7138 milijonov in da populacija strmo narašča. Take velike količine je človeku težko obvladati, zato smo jih navajeni deliti na manjše kose: na ženske in moške, stare in mlade, bogate in revne, pametne in neumne, one zgoraj in one spodaj, tiste na severu in tiste na jugu, na Slovenskem je posebej popularna delitev na rdeče in črne. Meni najbolj ustreza delitev na tiste ljudi, ki so s svetom zadovoljni in želijo svoje dni le čim bolj polno preživeti, in na tiste, ki mislijo, da se da na tem svetu še veliko reči popraviti na bolje.[1] V prvo skupino spada med drugim Veronika Zarnik iz nagrajenega romana Draga Jančarja To noč sem jo videl, ki je »hotela samo živeti«, pa ji to v času druge svetovne vojne ni bilo dano in je žalostno končala, pa vsi, ki prisegajo na carpe diem, in tudi tisti, ki živijo iz filozofije »pustiti biti«, saj to pomeni, da pustimo biti tudi napake in traparije, neumnost in zločine, ki jih je ta svet poln. Domnevam, da na takale predavanja hodite večinoma ljudje iz druge skupine, tisti, ki bi želeli svet popravljati. Predavatelji smo pa po defaultu sami popravljaci sveta. Saj ne spadamo med pesimiste, ki bi mislili, da je vse narobe in da gre vse v maloro, nikakor ne, pač pa se nam zdi, da je bil bog proti koncu stvarjenja že malo utrujen in površen in da svojega projekta ni pripeljal do konca čisto tako, kot si je zamislil. In domišljamo si, da poznamo načine, kako njegovo delo dokončati. Če že ne zase, pa za potomce.

V zgodovini je bil najbolj preizkušen način za uresničevanje obetov svetlejše prihodnosti vojna. Zlobne sosede, ki ovirajo pot v lepši svet, ker si tega predstavljajo diametralno drugače, je bilo treba pobiti, potem pa svoj véliki socialni načrt preizkusiti na preživelem delu populacije. Pri Slovencih ta socialni recept ni bil najbolj uporaben, ker, saj vemo iz šole, niso imeli svojih vladarjev in vojaške moči, zato je bilo treba najti drugačne načine za popravljanje sveta. France Prešeren je učil, naj Slovenci od konkurence raje prevzamejo, kar se zdi sicer tuje in nevarno, je pa pomembno za napredek. Za Črtomira je bilo to krščanstvo, za pesnika samega pa prestižne tuje pesemske forme, preko katerih je Slovence vpisal na kulturni zemljevid sveta.[2]

Kakšne so naloge popravljalcev sveta na Slovenskem za naprej? Stalno popravljanje svojega materialnega blagostanja in hlastanje po materialnih dobrinah nekako ni več spodobno, saj gre večini svetovne populacije neprimerno slabše kot nam, ki kljub jamru o krizi sodimo v privilegirano smetano globusa. V navado je prišlo popravljanje svojega mesta na lestvici kvalitete življenja, kjer so pomembne take reči kot občutek socialne varnosti, čim manjše socialne razike, čim številnejše kulturne izbire. Naj spregovorim o tistem, kar sodi na moje strokovno področje, to pa je, kako je pri obetih boljše prihodnosti udeležen jezik.

Na svetu je okrog 7000 jezikov. 1000 od teh ima manj kot 100 govorcev in izumira, slaba se piše tudi večini drugih, ker se ne pišejo. Napovedujejo, da bo v nekaj deset letih obstalo samo okrog 200–300 jezikov, to so tisti z dovolj uporabniki in ki bodo ustrezno opremljeni za funkcioniranje v digitalni eri. Slovenščina je v skupini t. i. vitalnih jezikov in se ji, če le ne bomo z njo ravnali preveč mačehovsko, za preživetje ni bati, saj končno spada v 3 zgornje odstotke največjih jezikov sveta, to je takih, ki jih govori več kot milijon ljudi.

Prejle nisem začel z Wikipedijo zgolj slučajno. Eden od glavnih kriterijev pri oceni preživitvene sposobnosti jezika je namreč prav podatek, v kolikšni meri in v kakšni kvaliteti je jezik prisoten na Wikipediji. Če nimamo v svojem jeziku Wikipedije, te globalne zakladnice javno dostopnega znanja, ki je metafora za digitalno eksistenco jezika, potem nas v jezikovnem in kulturnem smislu preprosto ni. Trenutno je na Wikipediji 286 jezikov in slovenščina je s 140.000 gesli na 40. mestu.

Wikipedija pa ni samo pogoj in jamstvo jezikovnega in kulturnega preživetja, ampak je tudi mogočno orodje za popravljanje sveta. O Wikipediji ne govorim kot nevtralen opazovalec od zunaj, ampak kot zagrizen wikipedist, kot zasvojenec z Wikipedijo oz. wikiholik, kot se radi predstavljamo. Wikipedijo in sestrska spletišča Wikivir, Wikiknjige itd. sem pripeljal tudi v šolo in ne znam več brez njih, izkazala so se namreč za enkratno didaktično sredstvo. Tako združujem v eno dvoje področij, ki smo jih v naši kulturi navajeni sicer strogo ločevati, tj. sfero prostočasovnih hobijev, kakor je nastala Wikipedija, in sfero službenih dolžnosti, na katero nas pripravlja šola. Zares sem prepričan, da je Wikipedija civilizacijsko prelomna, ker počne reči, ki jih človek v zgodovini ni počel še nikoli. Naj naštejem kar po točkah, v čem je ta njena drugačnost in kako še posebej odstopa od slovenskih kulturnih izkušenj.

  1. Dajanje Wikipedija ni samo prostor, kamor hodimo po informacije, ampak je prostor, ki nas nagovarja, da vanj informacije sami prispevamo. Zaupa v naše kreativne sposobnosti, hoče, da smo na njej dejavni kot avtorji, ne samo kot uporabniki.
  2. Neodvisnost Za Wikipedijo ne stoji ne država ne mednarodne profitne združbe (ali z zloveščim imenom korporacije) – a ni lepo, da nekaj živi in se razcveta, in to že ducat let, ne da bi bilo pripeto na državne seske ali bi se moralo uklanjati komercialnemu diktatu!
  3. Zastonj Prešeren se je na slovensko navado vse gledati skozi denar odzval z bolečimi verzi »Kranjc, ti le dobička išeš / bratov svojih ni ti mar, / kar ti bereš, kar ti pišeš, / more dati gótov d'nar!«. Na Wikipediji se obnašamo v skladu z njegovo željo – pišemo zastonj.
  4. Odprtost Na Wikipedijo lahko prispeva kdorkoli, prijavljen ali neprijavljen. Nekateri avtorji se podpisujejo z vzdevki, drugi pa sploh ne – očitno delajo iz interesa za stvar samo, ne pa za svojo avtorsko slavo. Ko smo v seminarju začeli s pisanjem člankov za Wikipedijo, so nam dodelili koordinatorja z imenom Domen, ki nam je pomagal iz tehničnih zadreg in tudi pri pravopisu tako dobro, da smo ga želeli povabiti v razred. Takrat se je izkazalo, da Domen ni noben študent računalništva tik pred diplomo, kar so si dekleta tiho želela, ampak učenec osnovne šole Ruše, ki si izleta do Ljubljane žal ne more privoščiti. Danes je Domen študent in sodelavci pri raziskovalnih projektih ne moremo prehvaliti njegovih sposobnosti, zavzetosti in zanesljivosti. Rekli boste, da se zna taka zaupljivost maščevati, saj pridejo lahko zraven tudi diletanti, samovoljneži, čudaki, saboterji in vandali. Seveda, tudi to se dogaja, vendar je skupnost take do zdaj znala pravočasno ustaviti. Danes že tretjič ali četrtič po nemarnem imenovani Prešeren je rad predmet vandalizma, posebej okrog 8. februarja. Nazadnje se ga je lotil očitno nekdo s cvekom pri slovenščini in ga nemarno posvinjal. Še v isti minuti je zavzet wikipedist vrnil geslo v staro stanje in ko sem šel pogledat, kdo to je, sem našel tegale – Tamilca Shanmugampa. Seveda slovensko ne zna, pomaga si z Googlovim prevajalnikom, sicer pa pozna vzorce obnašanja negodnih zlikovcev in tako rešuje slovensko kulturo pred avtohtonimi slovenskimi vandali.
  5. Skupinskost Nobeno geslo ni delo samo enega pisca. Več piscev ko poseže v članek, bolj verodostojne so informacije. Kolektivna dejanja imajo na Slovenskem sumljiv status, spomnimo se samo pregovora, da »v španoviji še pes crkne«. Skupinsko avtorstvo ne bi bilo mogoče, če pri Wikipediji ne bi ideal sodelovanja prevladal nad principom tekmovalnosti. S tem omogoča vzporedno eksistenco različnih pogledov in ukinja slepo zaupljivost posamezni avtoriteti in monopol posamezne resnice. Nagovarja nas, da se pri presojah naslonimo na lastno pamet, kar zna biti na južni strani Alp težka naloga.

Wikipedija je žlahtno internacionalna, globoko samorefleksivna in maksimalno prilagodljiva. Ob zadevah, ki so problematične, se razpravlja na dolgo in široko na pogovorni strani članka, v zgodovini strani je do vejice natančno spremljamo njegovo spreminjanje: nekdo izboljša slog, drugi doda svežo referenco, popravi napačen podatek, sedmi ga komentira na pogovorni strani ... Članki postajajo vedno boljši in vzbujajo občutek, da gre tudi svetu, ki ga spletna enciklopedija odslikava, počasi, a vztrajno na boljše. Ni to ravno nasprotno od kulturpesimističnega prepričanja, da je svet pod komando zblodelih oblastnikov in da gre nedolžni raji na njem (bom uporabil socialnoteoretično frazo) »čedalje slabše«?

Še vedno se najdejo učitelji, ki rabo Wikipedije prepovedujejo, kar spominja na prepovedi nalivk v času monopola peresnikov, na prepoved kemičnih svinčnikov v obdobju nalivk in na prepoved kalkulatorja v času, ko so ljudje še znali računati na pamet. Prosim, ne počnite tega! Z jeziki in strokami, ki ne izkoriščajo tega privilegiranega mesta in ga prepuščajo diletantom, da šarijo po njem, je nekaj hudo narobe. Če hočemo svojemu jeziku in svoji stroki in svoji kulturi dobro, raje naslednjič, ko bomo kaj iskali po Wikipediji, kliknimo na jeziček Uredi in mimogrede popravimo zatipkano besedo, dodajmo vir, ki ga pogrešamo, zamenjajmo neroden prevod ali pobrišimo kakšno očitno neumnost. Tako po malem, besedo za besedo, popravljamo svet aktivni državljani. Najprej na zaslonu, potem pa še v realnem življenju, in se v njem zato čedalje bolje počutimo.

Opombe[uredi]

  1. Vuku Ćosiću hvala za podatek, da je popravljanje sveta židovski koncept tikkun olam (תיקון עולם or תקון עולם).
  2. Miran Hladnik. Strategije nacionalnega preživetja. Strategije socialnega obnašanja v slovenskem zgodovinskem pripovedništvu. Predloga članka za zbornik Sozialgeschichte und soziale Bewegungen in Slowenien, 2008.