Miha Naglič
Viktor Žakelj, ki si kriv, da stojim tukaj, lepo pozdravljen, pozdravljena današnja slavljenca prof. Zdravko Mlinar in Miha Naglič, pozdravljeni Žirovci. Doletela me je čast spregovoriti o Mihu Nagliču. Čast ni ravno samoumevna, saj z Žirmi nisem tako močno povezan, kot večina tule zbranih, ki ste se tu rodili ali ste se sem preselili. (No, česar še ni, lahko kdaj bo: kraji so lepi in nekaj časa še imam na razpolago :)
Ker je med Slovenci že tako, da se med sabo vsi poznamo ali smo celo v žlahti, bi kdo utegnil pomisliti, da če že ne spadam med Žirovce, sva pa z Mihom člana kakega »kluba vzajemne adoracije«, kot je slovenske kulturniške naveze hudomušno imenoval Tone Pretnar. Take morebitne pomisleke razločno zavračava, kajne Miha. Se pa z Mihom seveda že dolga leta poznava. Nagovoril me je, da sem v Gorenjskem glasu ali v Snovanjih pisal o Janku Kersniku, o Finžgarju, o Trubarju in internetu, o digitalizaciji slovenske književnosti ipd., bil sem njegov gost na 68. od njegovih 80 Glasovih Prej, za drugo Prejo, na kateri bi govorila o slovenskih partizanskih spomenikih, ki jih prostovoljci vpisujemo na zemljevid in smo jih doslej vpisali že 7300, sva pa še na dolgu.
Tako enostavne naloge, kot je današnja predstavitev, že dolgo nisem imel. Miha Naglič je ravno te dni prejel visoko državno priznanje medaljo za zasluge, predlog zanjo so podpisali rojaki Zdravko Mlinar, Spomenka Hribar, Alojz Demšar in Viktor Žakelj, in v tem predlogu so zajete pravzaprav vse Mihove zasluge za Žirovsko in za narod, tako da jih moram za tole priložnost samo pametno povzeti. Utemeljitev obsega 40 strani, od česar je 30 strani samo naslovov Mihovih objav: slovenski bibliografski sistem jih je evidentiral 1231, kar je, verjemite mi, veliko. Levji delež objav je povezan s časopisom Gorenjski glas, kjer je bil Miha redni zunanji sodelavec, in z uredništvom Glasove kulturne priloge Snovanja (120 številk, blizu 1000 strani).
Drugo veliko Mihovo torišče je 36 (po Cobissu) oz. 40 letnikov (po zanesljivejši Mihovi evidenci) zbornika Žirovski občasnik z 51 številkami in 27 zvezki (kako skromno se to sliši, recimo raje knjig) Knjižnice Žirovskega občasnika, skupaj torej 78 publikacij. Vzemimo, da ima vsaka povprečno hrbet širine enega centimetra, to znese približno toliko ……. na knjižni polici. Se opravičujem za tele približne mere, bolj pa že prispeva k predstavi o Nagličevem opusu, kot če bi po zgledu Jenkovega Jeprškega učitelja Mihove knjige vagal in njihovo količino navedel v kilogramih.
Tretje slavljenčevo torišče je Muzejsko društvo Žiri in kot četrto področje bi lahko označili njegov vsakdanji kulturni aktivizem, ki se je odvijal ob doslej naštetem: sem spada uredništvo raznih lokalnih zbornikov (podjetij, društev (planinci, glasbeniki, upokojenci), turistične publikacije), objave v drugih medijih, npr. v sobotni prilogi Dela, proslave, koncerti, razstave, predavanja, srečanja, predstave, zakonsko varovanje naravne in kulturne dediščine Žirovskega in njuna promocija. Enciklopedično obliko je njegovo raziskovanje lokalnih kulturnih akterjev dobilo v monografiji Kdo je kdo na Žirovskem.
Ko iščem primerno besedo, ki bi povezala raznovrstno Mihovo dejavnost, mi pride na misel, da je Miha Naglič žirovska kulturna deklica za vse. S tem me spominja na podobne kulturne aktiviste, ki so osmišljali eksistenco svojih rojakov po drugih krajih in pokrajinah, npr. nekoč Franc Sušnik ali Janez Mrdavšič na Koroškem, Lado Smrekar na Dolenjskem, Tone Pretnar za tržiški konec, in živeči sodobniki Franci Just za Prekmurje, Akoš Dončec za Porabje, Miran Košuta za Trst in še in še bi lahko naštevali.
Brez takih zavzetih lokalnih akterjev bi bila slovenska kulturna scena zelo zelo drugačna, in upam si trditi, manj prepoznavna in manj uspešna. Kulturni regionalizem, katerega eksponent je Miha Naglič, dojemam kot recept za kulturno polno in kvalitetno življenje sodržavljanov v vseh delih domovine, ne zgolj v kulturnih središčih. V 19. stoletju, ko je bil ultimativni politični cilj zedinjeno slovenstvo, za kaj takega ni bilo prostora in razumevanja, regionalizem je postal obetaven kulturni koncept šele v 20. letih prejšnjega stoletja, po prvi svetovni vojni. Šele takrat se je začela odpirati dotlej popolnoma fantastična oz. utopična možnost, da se izobraženec kulturno izživi v domačem zakotju in mu zato ni treba ravno na Dunaj ali v Ljubljano. Tak socialni eksperiment je pri nas prvi zastavil Ivan Tavčar z Janezom v Cvetju v jeseni. Miha, ki zase pravi, da je po študiju v Ljubljani samo dvakrat za nekaj časa zapustil žirovski domicil, je uspešno realiziral Tavčarjev socialni načrt, ki njegovemu junaku Janezu še ni mogel uspeti.
Danes kulturno osmišljanje lokalnih skupnosti (Miha je za to dejavnost uporabil posrečen ključni izraz »kultivirati svoj rovt«) podpira in spodbuja sveži koncept občanske znanosti (citizen science), katerega teoretik in promotor je akademik Zdravko Mlinar. Tu se jima lahko pridružim tudi sam, bodisi kot pobudnik popisovanja spomenikov, ki budi iz kulturne zaspanosti lokalne akterje po vseh kotih Slovenije, bodisi kot wikipedist, ki želi na slovenski kulturni zemljevid umestiti vsa slovenska in lokalna kulturna dejstva. Ja, pravzaprav smo vsi, oba današnja slavljenca in mi, ki njuno delo predstavljamo, del iste kulturne paradigme, tj. prizadevanja za kulturno animacijo/zdramljenje/obuditev slehernega rojaka. Zakaj? Ker je to nujno za naše jezikovno preživetje (da, tudi preživetje narečja) in za našo kulturno blaginjo.
Državno odlikovanje Mihu Nagliču in današnji dogodek samo potrjujeta veljavnost priznanj, ki jih je Miha prejel doslej: občinskega priznanja leta 2010 in častnega občanstva leta 2017, pa tudi vpis v spletno enciklopedijo Obrazi slovenskih pokrajin in v slovensko Wikipedijo. Geslo za prvo je leta 2011 postavil kranjski knjižničar Miran Lola Božič, zdaj že pokojni, in ga bo treba ažurirati, kakor sproti posodabljamo tudi Mihovo geslo na Wikipediji. Pred dnevi sem vanjo vpisal prejeto državno nagrado, danes pa bom Miha na sveže fotografiral in jutri nadomestil staro fotografijo z novo. Naj se ve, da se tudi Miha stara :) Miha, še enkrat čestitke za nagrado!
Žiri, 24. novembra 2022