Pojdi na vsebino

Od etike k etiketi

Iz Wikiverza
Od etike k etiketi  
Avtor Miran Hladnik
Naslov izvirnika Od etike k etiketi: Kritične pripombe na Etični kodeks Filozofske fakultete UL
Žanr kritična pripomba
Vrsta medija Slovlit 12. decembra 2022
Klasifikacija

Pred tedni smo zaposleni prejeli v svoje poštne predalčke tri strani dolg Etični kodeks FF UL. Nanj imam kritične pripombe in jih razpošiljam, sledeč nekoč najbolj izpostavljeni od nalog naše inštitucije, tj. zavezanosti in spodbujanju kritične misli.

Domnevam, da je dokument nastal zato, ker se od strok in inštitucij danes to pričakuje, iz jezikovne, slogovne in konceptualne nedodelanosti besedila[1] pa razbiram, da je nastal brez zadostnega premisleka in diskusije.[2]

Dokument vsebuje troje seznamov: naloge fakultete, vrednote fakultete, ravnanje zaposlenih. Naloge so naštete v devetih točkah, začenši s kritičnim mišljenjem in akademsko svobodo, vrednot je enajst, začenši s spoštljivo vljudnostjo, in prav toliko je ravnanj, začenši z jasnostjo izražanja (artikuliranostjo) in odprto (transparentno) komunikacijo.

Najbližje mi je prvi seznam nalog FF, ki kaže na vrednostni sistem časov, ko smo se maturanti odločali za vpis prav sem in ne kam drugam; imponiral nam je postulat kritičnega mišljenja in akademske svobode. Zanimivo bi bilo vedeti, kdaj so se tem nalogam pridružili kultura dialoga, raznolikost, enakopravnost, nenasilnost, dobro ime (imidž) in legalnost. Na drugem sezamu so se te pridružene lastnosti prebile na vrh, kritičnost in pogum, ki je potreben za izražanje kritike, pa sta zdrsnila na zadnja mesta. Na tretjem seznamu svobode ni več, kritičnost pa se je navadila na spodnji del seznama, v napovedi dokumenta na spletni strani FF UL je pa celo ni več.

Z vsemi naštetimi nalogami, vrednotami in ravnanji se lahko samo strinjamo, morale bi biti samoumevne, ne samo na FF in v akademskem svetu, ampak v življenju nasploh. Naštevanje obče veljavnih vrednot pravzaprav postavlja njihovo samoumevnost pod vprašaj in je s tega stališča škodljivo. Podobno sem pred leti protestiral proti etičnemu kodeksu raziskovalcev, ker je od zaposlenih pričakoval podpisovanje izjave, da ne bomo kradli, lagali in zavajali, saj so taka ravnanja itak povsod zavržna in kazniva.

Če bi se dokument hotel ravnati po etičnih postulatih, ki jih našteva, in s tem postati verodostojen, bi moral izpostaviti najpogostejše etične dileme, v katerih se znajdejo učitelji, študenti in strokovne službe. V dilemi smo npr., kadar tehtamo med kritičnostjo in solidarnostjo ali med svobodo in lojalnostjo ali med javnim in zasebnim dobrim. V dokumentu pogrešam omembo poglavitnih hib akademskega sveta: kraja tem in idej, skrivanje podatkov, preprečevanje javnega dostopa in uporabe, uzurpacija akademskih področij, vpisovanje šefov med avtorje objave, čeprav pri njej niso imeli nič ali so imeli komaj kaj, namerno necitiranje, citiranje z namenom dobrikanja, ironizacija nasprotnih tez, žaljivost do njihovih avtorjev, servilnost do nadrejenih, nazorski ali celo politični aktivizem pri enih in pri drugih umikanje pred aktualnimi problemi v slonokoščeni stolp znanosti zaradi nje same, dajanje prednosti raziskovalčevemu ugledu pred tehtnostjo njegovih tez, neizvajanje programa, zapravljivost pri nakupu opreme in potrošnega materiala, fiktivna rezervacija predavalnic, lažna zdravniška potrdila študentov, pisanje maščevalnih ocen učitelja itd.

Največja hiba, zaradi katere sem se sploh lotil tegale pisanja, pa je nereflektiran prenos težišča Filozofske fakultete od postulatov kritičnosti in svobode k novim idealom vljudnosti in spoštovanja (od vrednot k imidžu in leporečju), kar ponazarjam z naslovom Od etike k etiketi.

  1. Kaj npr. pomeni stavek »Bom z vso iskrenostjo upravičil, upravičila svoje drugim«?
  2. Za to sem sokriv, zakaj pa se nisem vključil v njegovo nastajanje.