Kranjski leposlovni tisk po drugi svetovni vojni

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Poznavalce kranjske literarne scene prosim za morebitna dopolnila, popravke in

komentarje članka, ki je bil v skrajšani obliki objavljen v Kranjskem zborniku 2015. --Hladnikm (pogovor) 08:39, 24. marec 2015 (CET)
Kranjski leposlovni tisk po drugi svetovni vojni  
Avtor Miran Hladnik
Naslov izvirnika Kranjski leposlovni tisk po drugi svetovni vojni
Jezik slovenski
Založnik Mestna občina Kranj
Datum izida 2015
Subjekt literarna zgodovina
Žanr članek
Vrsta medija spletna objava, predobjava
Št. strani 184–92
Knjiga je del zbirke/serije
Serija Kranjski zbornik
Klasifikacija
COBISS ID 59003234
Predmetne oznake regional literature, regionalna literatura, Kranj, samozaložba, self-publishing
Od konca 19. stoletja dalje se je Kranj počasi uveljavljal kot literarni prostor in se emancipiral v razmerju do dominantne Ljubljane. Leposlovne izdaje so po drugi svetovni vojnivečinoma samozaložniške, tiskali pa so jih v malih tiskarskih delavnicah in fotokopirnicah. Ob izrecni zavezanosti avtorjev nacionalni vlogi literature se vendarle zdi, da je lokalna literarna scena bolj prostor artikulacije alternativnega. Pisci prevzemajo ali združujejo vloge soavtorjev, urednikov, sestavljalcev spremnih besed, mentorjev, ilustratorjev, kritikov in založnikov ter se izmenjujejo pri njih. Prav mreža njihovih medsebojnih povezav poleg kraja izdaje omogoča uporabo pojma »kranjska literatura«. Največ so v Kranju in okolici knjige objavljali Franci Zagoričnik, Marjan Štancar Monos, Valentin Cundrič, Zlata in Jože Volarič, Milan Batista, Angelca Pogelšek Pivk, Francka Tronkar, Janez Ramoveš, Dolfe Mrak, Rafael Zorman - Raff, Janez Sagadin, Bojan Kalan Podreški.

Kranjsko literaturo do 1990 je po zvrsteh in po avtorjih popisal Stanko Šimenc v dveh Kranjskih zbornikih,[1] sam sem že pregledal kranjsko knjižno produkcijo do konca druge svetovne vojne[2], tule pa bo povojno obdobje dopolnjeno z opisom literarnega dogajanja v zadnjih 25 letih in s statističnim pregledom. Kriterija Kranja kot rojstnega kraja pisateljev v tem času ni več mogoče upoštevati. Do konca leta 1955 so se namreč Kranjčani skupaj z drugimi prebivalci regije rojevali na Jesenicah, po ustanovitvi kranjske porodnišnice pa je Kranj kot rojstni kraj zapisan pri marsikom, ki pozneje z mestom ni prav nič povezan. Omejili se bomo na publikacije, ljudi in inštitucije, na katere je kranjska lokacija bistveno vplivala ali pa so jo zaznamovali sami.

Tiskarne[uredi]

Kranj je pomembno tiskarsko središče. Tiskarna Gorenjski tisk je z nekaj sto zaposlenimi eno največjih slovenskih tiskarskih podjetij, ki daleč presega regionalne potrebe in več kot polovico poslov opravlja za tuji trg, zato je zgolj natis v Kranju premalo za oznako »kranjskosti« publikacije. Po drugi svetovni voji so kranjsko tiskarno Sava kot sovražno imetje podržavili. Na zahtevo zadnjega lastnika Ljuba Sirca je okrajno sodišče jeseni 1945 tiskarno sicer vrnilo in Sirca vpisalo v zemljiško knjigo kot lastnika, vendar se je javni tožilec na sklep pritožil in tiskarna je bila ponovno zaplenjena, podržavljena in 1947 preimenovana v Gorenjsko tiskarno.[3] 1953 se je ob združitvi z zavodom Glas Gorenjske preimenovala v Gorenjski tisk in se 1974 razdružila nazaj v časopisno podjetje, ki izdaja glasilo Gorenjski glas,[4] in tiskarsko podjetje, ki sprejema naročila založb in samozaložnikov iz vse države.

Ob Gorenjskem tisku dela v Kranju in okolici nekaj deset manjših grafičnih delavnic ali fotokopirnic. Nekatera od teh družinskih podjetij so prepoznavna po tisku leposlovja. Tiskar Vital Deu se je v literarno zgodovino vpisal že leta 1949, ko mu je ob prvem rojstnem dnevu Alojz Gradnik, ki je bil sosed in prijatelj njegovih staršev v Ljubljani, posvetil priložnostne verze.[5] Med 1990 in 2002 je razmnožil skoraj 200 publikacij, povezanih s slovensko književnostjo. Franciju Zagoričniku je tiskal knjižno zbirko Fondi Oryja Pála. Več del je natisnil Tarasu Kermaunerju, Zlatki Levstek, Janezu Premku, Janezu Ramovešu, Marku Elsnerju Grošlju in Hani Škerlak, največ pa literarni družini Volarič: Jožetu Volariču sto in Zlati Volarič 55 knjižic.

Nekaj literarnih publikacij je med 1984 in 2008 oskrbela stara kranjska tiskarna Požgaj.[6] Od 1997 je tiskala literarne reči tiskarna Košir iz Zgornjih Bitenj,[7] šest jih je prišlo iz tiskarne Šulc, literati so uporabili še razmnoževalnice v podjetjih in šolah, trem so tiskali npr. na Delavski univerzi Tomo Brejc.[8] Več literarnih in literarnovednih knjig za šolsko rabo je od leta 1998 dalje natisnila tiskarna Žnidarič, med njenimi strankami sta kranjska samozaložnica otroške literature Saša Vrandečič[9] in Breda Konjar,[10] ki pesni tudi za odrsasle.[11] Prešernovo gledališče in Jolanda Pibernik s knjigo spominov.[12] Kulturno ozaveščeni tiskarji so ob odsotnosti založnikov v posameznih primerih prevzemali njihovo vlogo in se v kolofonu podpisovali kot soizdajatelji ali podporniki.[13]

Periodika[uredi]

Izvirno leposlovje je takoj po vojni našlo mesto na straneh šolskih izvestij oz. zbornikov.[14] Jeseni 1945 je v gimnazijskem zborniku V nove zarje,[15] ki je bil posvečen med vojno umrlim dijakom, debitiral častni občan Kranja Boris Paternu s pesmimi in prozo. Sodeloval je tudi pri časopisu Strti okovi 1945[16] in pri bibliofilskem ponatisu Prešernove Zdravljice v Davči leto prej.[17] 1953 so v zborniku Plamenica objavljali Bojan Pisk, Valentin Pivk, Alenka Bole Vrabec, Andrej Triler, France Vurnik in poznejši literarni zgodovinar Jože Pogačnik. Politično vznemirjenje je povzročil izid Plamenice 1963 s prispevki Marka Pogačnika, Iztoka Geistra Plamena in Marjana Cigliča.[18] Avantgardistično nadaljevanje Plamenice 1963 je bila samozaložniška knjiga EVA (1966) v uredništvu Marka Pogačnika in Iztoka Geistra, vsebovala je še tekste Francija Zagoričnika, Tomaža Šalamuna, Braca Rotarja in Aleša Kermavnerja.

V nove zarje 1945-1946
EVA (I. G. Plamen, Marko Pogačnik, Aleš Kermavner)
Zagoričnik&Simonič, Grafika-poezija

1957 in 1958 je Klubu likovnih delavcev Gorenjske uspelo izdati nekaj številk revije za kulturo Gorenjska z objavami avtorjev iz vse Slovenije. Kratkega daha je bila literarna revija Perpetuum mobile,[19] ki je 1972/73 skušala kanalizirati gimnazijska literarna stremljenja, vznikla leto prej v gimnazijskem časopisu Kaj.[20] Izbor pesmi, ki so izhajale na straneh gimnazijskih časopisov, je 1991 izšel v knjigi Danes sem z vetrom se sprl.[21] Med 1994 in 1998 je v Zagoričnikovi ediciji Fondi Oryja Pála izšlo 16 številk gorenjske revije za umetnost in kulturo Nova Atlantida. Vzpostavljanje kranjskega literarnega ali kulturnega časopisa na dolgi rok ni bilo uspešno, kontinuirano so izhajale le kulturne priloge Gorenjskega glasa.[22]

Kranjska literarna scena je prepoznavna po spregi z likovno umetnostjo. Prva taka publikacija je bila menda EVA (1966) Marka Pogačnika, I. G. Plamena in soavtorjev.1969 je na pobudo Franceta Pibernika Klub kulturnih delavcev zastavil zbirko grafično-pesniških map. Izšli sta sicer samo dve mapi z naslovom Poezija-grafika,[23] ki pa sta spodbudili serijo podobnih sinestetičnih pesniško-likovnih sodelovanj, v glavnem samozaložniških; poleg mape jim je ustrezala še oblika razstavnega kataloga ali koledarja. Vedno znova se med avtorjih takih knjig pojavlja ime Janeza Sagadina.[24]

Založbe[uredi]

Kranjski značaj dobi publikacija, ki ima Kranj naveden kot kraj založbe.Večjih založb Kranj ni imel, povečini so kranjske knjige označene kot samozaložniške. Kadar je v kolofonu zapisana založba, gre neredko za kratkotrajno ad hoc založbo, ki jo je za potrebo posamezne publikacije ustanovil avtor ali kdo njegovih bližnjih,[25] domnevno tudi zato, da bi se izognil stigmi samozaložništva. Mogoče bi morali o samozaložbi govoriti še v primeru, ko je v impresumu ime inštitucije, vendar je znano, da je hiša samo posodila ime, financiral pa je knjigo avtor sam. V Kranju so publicirali knjige pisci, ki jim bodisi knjige ni uspelo izdati pri kateri od osrednjih slovenskih založb (»a kdo bi mi izdal zbirko kot 'samorastniku'«; težko je bilo »čakati na to, da se bodo pri kaki založbi odločili za objavo njenega dela«)[26] bodisi je namenoma niso hoteli izdati kje drugje, torej iz nekakšnega literarnega lokalpatriotizma. Avtorji iz Kranja so običajno objavljali drugje. Kranjski častni občan Rudi Šeligo je tu izdajal samo učbenike s svojega strokovnega področja, leposlovje pa pri osrednjih založbah v Ljubljani in Mariboru; tako tudi kresnikov nagrajenec Tone Perčič. Pesnik Štefan Remic je v domačem Šenčurju izdajal le svoje slikarske razstavne kataloge v obliki zloženk, poezijo pa v Ljubljani in na Jesenicah. Mimi Malenšek, ki je pred drugo svetovno vojno objavljala v Gorenjcu, so knjige izhajale v Ljubljani in Kopru, Joži Munih-Petrič v Ljubljani in Celju, Pavlu Lužanu v Ljubljani. Častnemu občanu Francetu Piberniku je v Kranju izšla ena petina bibliografskih enot, vendar ne pesniške zbirke, ki ga kvalificirajo kot slovenskega modernističnega pesnika (te so izhajale v Ljubljani ali Celju), ampak spremne besede, zborniki s kranjskih srečanj pesnikov v njegovem uredništvu in domoznanska publikacija v samozaložbi;[27] Pibernik je torej lokalno prepoznaven le kot urednik in mentor. Berta Golob je pisala spremne besede v knjige kranjskih pesnikov,[28] svoje je izdajala drugod. Enako se je v kranjsko sceno vklapljala pesnica Neža Maurer.[29]

Prva desetletja po drugi svetovni vojni so vlogo založnikov prevzemala tovarne in kulturna društva v okviru podjetij, zlasti Iskra, Sava, Tekstilindus.[30] Tovarniški pesniki so organizirali obiske uveljavljenih slovenskih pesnikov in kulturne proslave. Občasno so izdajali domače leposlovne, polliterarne in literarnovedne knjige občina,[31] krajevne skupnosti.[32] založba Gorenjski glas,[33] Gorenjski muzej, šole,[34] društva[35] in zavodi.[36] Izdajo prvih dveh zbornikov Srečanje slovenskih pesnikov (1981, 1982) je pripravila osrednja knjižnica, dveh nadaljnjih (1984, 1985) pa Prešernovo gledališče. Prešernovo gledališče je spodbujalo produkcijo izvirnih dramskih besedil z organizacijo tedna slovenske drame, nagrajevanjem, uprizoritvijo ali natisom okrog 30 dram; nekatere so ohranjene v unikatnih tipkopisih v lokalni knjižnici, v Slovenskem gledališkem muzeju ali na AGRFT,[37] druge so izšle v samozaložbi.[38]

Med leti 1993 in 1997 so se gorenjski literati zbirali pri Gorenjski založniški družbi GOZD Francija Zagoričnika. 19 pesniških zbirk je že pred tem, med letoma 1990 in 1995, izšlo v Zagoričnikovi samozaložniški zbirki Fondi Oryja Pála (zbirka je dobila ime po naslovu Zagoričnikove pesniške zbirke iz leta 1970 pri mariborskih Obzorjih). Pesnik je pred prijavo svoje založbe mentoriral mlade v tovarniških zbornikih[39] in objavljal samozaložniško.[40]

Osrednji avtor v Zagoričnikovih zbirkah je bil s šestimi knjigami Valentin Cundrič.[41] Njegova knjižna bibliografija od 70. let dalje obsega okrog 170 knjig, z redkimi izjemami samozaložniških,[42] ki so večinoma označene kot jeseniške. Jesenicam je nekajkrat kot kraj izdaje pripisan Kranj bodisi zato, ker so knjige izšle v Zagoričnikovih kranjskih edicijah, ali zato, ker jih je natisnil kranjski tiskar Deu. Največ je kratkih, vsega do nekaj deset strani obsežnih pesniških zbirk, sem in tja pa še drama, eseji, aforizmi in kratka proza. Sonja Koranter je v zameno za njegovo mentorstvo[43] pisala uvodne besede v pesnikove zbirke, ga intervjuvala ali mu uredila izbor. Cundrič je v zbirki dobil znanstveno monografijo: o njegovem sonetizmu in sonetnih vencih jo je napisal Mihael Bregant.[44] Razpravne narave je tudi knjiga Zvezdne poti: Poskusi novega branja slovenskih ljudskih pesmi Vlada Nartnika (1991).

Sonji Koranter sta v Fondih Oryja Pála izšli pesniška zbirka in roman.[45] Sicer njen knjižni opus obsega 63 samostojnih enot, začenši s pesmimi 1981, in nekaj knjig v soavtorstvu z Valentinom Cundričem. Pesniške ali kratkroprozne knjige so drobne in razmnožene v butičnem številu izvodov,[46] izšle pa so v samozaložbi na Jesenicah ali na Hrušici.[47] Janez Ramoveš je v Fondih objavil dve pesniški zbirki,[48] sicer pa izdaja svoje zbirke narečne poezije v samozaložbi v Poljanah.[49] Zbirka Fondi Oryja Pála sploh ni bila rezervirana samo za Gorenjce, saj so se v njej pojavljali tudi pesniki iz drugih koncev Slovenije[50] in serija knjig jugoslovanskih pesnikov v hrvaškem ali srbskem izvirniku.[51]

Janez Ramoveš

V zadnjih letih kranjska drugojezična poezija nastaja v okviru društev, kjer na literarne ambicije kažejo spremne besede,[52] ali jih priseljeni pisci samozavestno izdajo v samozaložbi.[53] Prevodi slovenskih knjig v druge jezike so sicer redki, npr. slikanice Mojiceje Podgoršek v romščino.[54]

Knjižni seriji pri založbi GOZD je Zagoričnik dal ime Bela. Vanjo je umestil svoj esej o Cundričevi poeziji,[55] pesniške knjige Janeza Sagadina, Jožka Štucina[56] in Ksenije Zmagaj[57] ter kratki roman Tanaja Sanje Pregl (1996). Najbolj »kranjska« je gotovo Sagadinova strogo komponirana parasonetna pesnitev Biotopi Kranja (1997),[58] po Zagoričnikovih besedah kranjska pesniška geografija, ki se odvija na liniji mesto–most čez Kokro–Huje. Tudi Miha Mohor ga je v recenziji Literarnih suit (2013)[59] označil kot kranjskega pesnika. Prve Sagadinove knjige Knjige ni/za/nič (1977) slovenska bibliografija ne pozna, niti Ilirskega lista ne, v katerega prilogi naj bi knjiga izšla.

Včasih kaskade oneme in šum sprehajališča ob kanjonu
hripav hlapi hlepeč hudó, hudó in huje na Huje k svet'mu Jožefu,
potem v izpraznjeni navkreber in razvezani vnikamor tik ob škarpi –
(Huje II, Biotopi Kranja)

Janez Sagadin, Biotopi Kranja

Po smrti Francija Zagoričnika (1933–1997) sta v založništvu Nove Atlantide izšli še dve knjigi, Cundričeva Slovenska knjiga mrtvih (1998),[60] ki jo je ilustriral Zagoričnikov sin Orest, in kratka proza drugega sina Egista,[61] potem pa je organizirano izdajanje zamrlo. 2007 je zunaj zbirk izšla Egistova »erotična zgodba« Hard core caffé s spremno besedo njegove krušne sestre Ifigenije. Zagoričnik je na svoje knjige lepil oznako Kranj, čeprav je živel in pisal na Kokrici. Sicer je Zagoričnik glavnino svojega več kot 20 samostojnih knjig obsežnega pesniškega opusa izdal pri osrednjih založbah[62] in ima zato v literarni zgodovini status pomembnega slovenskega avantgardističnega avtorja in pisca konkretne poezije, manj pa status lokalnega oz. kranjskega avtorja.

Petero knjig Janeza Sagadina (1957)[63] je v letih 1998–2001 izšlo v založništvu KUD-a Sla/P/Ars (za dve publikaciji te založbe ni najti v knjižnicah nobenega arhivskega izvoda), šesta publikacija te založbe je koledar 2002: Pisci Kranja in okolice.[64] Založba Zelolepo[65] je v letih 2006–2009 izdala 20 knjig, ki tudi niso vse dostopne, ker očitno ni oddala obveznih izvodov NUK-u. Hišni avtor je bil slavist in prevajalec Samo Savnik, sestavljal je priročnike za pisanje maturitetnega eseja in prevajal iz ruščine.[66] Lastnica založbe Edita Nardin skupaj z Milanom Nardinom objavlja otroško leposlovje. Tretje izvirno avtorsko ime pri založbi je slikar Đorđe Krstić, ki piše haikuje, humoreske, dramo in limerike na konkretno kranjsko okolico,[67] poznan pa je tudi kot raziskovalec življenja Alberta Einsteina in njegove prve žene Mileve.

Živela je nekoč gospodična v Kranju
Ki je imela probleme pri sranju;
Ponavadi je na stranišču brala
In je sladko zaspala
Kljub zanimivemu branju.
(Đorđe Krstić, Inteligentni nonsens: Večinoma prostaška limeriška poezija, 2001)

Založništvo in distribucija Damodar iz Prebačevega je med 2006 in 2009 oskrbelo ducat knjig, v glavnem popularne otroške pisateljice Mojiceje Podgoršek.[68] Založba Panika zalaga cedejke,[69] pri založbi Dinami z Drulovke, ki jo je zastopala avtorica popularnih vampirsko-ljubezenskih romanov Tanja Frumen Duraković, je izdal knjigo o Janezu Svetokriškem Boštjan M. Turk, drobce proznega in domoznanskega programa je zaslediti tudi pri založbi Trajanus.[70] Na Podreči oz. v Prašah je 2011 Marko Juhant ustanovil založbo Čmrlj, komuniciranje in ustvarjalnost in v njej izdal polovico od svojih 16 publikacij o vzgoji in starševstvu, začel pa je v Mavčičah s knjižico za otroke. Nekaj literarnih knjig je izšlo pri Razvojnem izobraževalnem združenju Orel iz Šenčurja in pri založbi Narava[71] Petra Virnika, ki se rada povezuje z drugimi založbami.[72]

Kranjska okolica[uredi]

Meje kranjske občine so se spreminjale, zato je treba pod »kranjsko literaturo« šteti tudi publikacije v okoliških krajih, preden so ti postali samostojne občine (v Šenčurju, Preddvoru, Cerkljah in Naklem pred 1994, na Jezerskem pred 1998), in tiste, ki so izšle v katerem od naselij v kranjski občini. Od 50 krajev v občini so bili literarno dejavni Kokrica, Golnik, Mavčiče, Podreča, Praše, Zgornja Besnica in Žabnica. Literatura se je dogajala tudi v nekdaj samostojnih krajih, ki so danes del Kranja: v Stražišču,[73] Struževem[74] in na Primskovem.

Na Golniku je leta 1962 v enigmatični založbi B. Weber izšla himnična drama Ivana Mraka Beg iz Pekla. Danes je na Golniku sedež založbe Faceforce estradnice, nutricionistke, urednice in publicistke Savine Atai, ki je napisala tudi nekakšen ženski roman.[75] Urban Klančnik - Kalki, bobnar pri triu Črnobela in iluzionist, objavlja znanstveno fantastiko pri svoji založbi Spirea v Slovenj Gradcu, kjer se je 1978 rodil, prvi dve knjigi pa je izdal na Golniku v založbi Turistika fotografa in jamarja Matjaža Chvatala, ki je sicer specializirana za večjezične visokonakladne potopise, vodnike, zemljevide in kulinarične knjige.[76] Klančnikov roman Kalius (2004) pripoveduje o lovcih, ki se kot vampirji prehranjujejo z življenjsko energijo drugih bitij. Poučeni ocenjevalec je v reviji Joker pojasnil, da je mrkogledega dolgolasega junaka Slayerja, oblečenega v črno, »pisatelj nedvomno oblikoval po svoji mračni metalski podobi, čeprav sam verjetno ne pohajkuje po ulicah z ogromnim rezilom, ki pije energijo«. Gre za fantazijsko pripoved z dovolj krvavih spopadov, da je knjiga všeč ljubiteljem tega žanra. Knjiga krajših pripovedi Geneza (2005) je bolj psihološke narave.[77] Kulturnozgodovinskega značaja je Turistikin vodniček Preddvor in Josipina Turnograjska (2011) Mire Delavec Touhami in Matjaža Chvatala.[78]

Desni breg Save pod Kranjem je med letoma 1991 in 2003 literarno določal bohemski Bojan Kalan Podreški, ki je samozaložniške knjige s provokativnimi skatološkimi naslovi (Sračje pesmi, Med sranjem in kozlanjem) v slogu poète maudit lociral bodisi v Mavčiče ali na Podrečo.[79] Potrudil se je celo do Izbranega dela iz petih knjig.[80] S pesmijo Simonu Jenku je izrazil svojo navezavo na lokalno pesniško tradicijo. Verjetno je sam avtor spremnih besed k svojim knjigam, podpisanih s prof. Anton Novak in Peter Nachtig, njihove slikovne opreme ter knjige pesmi pod psevdonimom Abe Slatky. Najti ni nobenih odmevov na to literaturo niti podatkov o avtorju.

Bojan Kalan Podreški, Med sranjem in kozlanjem

V Zgornji Besnici je pri podjetju za obdelavo podatkov Arceres, ki nastopa v vlogi založbe, izšel del opusa Daniela Artička: Vsega preveč: Bio-političen pogled na dobrote sveta (2009), roman Obiralka hmelja (2009), futuristični roman Šifra D. N. 20-20 (2010) in Kozjansko morje, 3. del: Optična cesta (2013).[81] Vitalni Artiček je bil rojen 1933 v Grobelcah na Kozjanskem, od 1963 živi v Kamniku, kjer je bil zaposlen kot ekonomist. Je član šentjurskega literarnega krožka. Knjige je z izjemo naštetih večinoma izdajal v samozaložbi v Kamniku.[82] Piše aforizme, pesmi, zgodovinski roman, pravljice, spomine, humor, dokumentarno zgodovinsko literaturo, futuristični roman.

V Žabnico je umestil svojo izdajateljsko dejavnost Radovan Rakovec (1955–2013), po poklicu ekonomist. Pod psevdonimi Mahatmaha, Ma- in Raddcharta je pisal pesmi mističnih izkušenj[83] (1980, 2001), prodajal razglednice Geometrija tarot in ustvarjal ter razstavljal tapiserije na temo tarota in križevega pota, dokler ni v duševni stiski sam končal življenje.[84] V žabniškem Studiu Odprti krog je izdal dve knjigi o tarotu (ezoterični tehniki ugibanja prihodnosti iz kart).[85] Spremno besedo mu je napisal kranjski pesnik mističnih doživetij Andrej Šušteršič Sar, ki je dve svoji leposlovni knjigi izdal v Kranju.[86] Za Rakovca je navdušil Edina Saračevića, ki je v 90. letih pisal o novi duhovnosti. Tako pridemo do še enega kranjskega pesnika, saj je Saračević, ki sicer poučuje filozofijo na gimnaziji na Viču, organizator tekmovanj za najboljši srednješolski haiku in tudi sam pesnik haikujev.[87]

V Preddvoru je največ izdajal knjige Rafael Zorman, nekaj tudi Angelca Pogelšek in Anton Klančnik; skupinsko so literati izpod Storžiča nastopili v zborniku Sedmero iskanj.[88] Pogelškova je sicer knjige izdajala v Naklem, kjer sta izšli tudi dve knjigi dokumentarnega značaja domačina Toma Križnarja[89] in pesmi Domna Križaja.[90] Naklo se je s ponatisom rokovnjaške povesti oddolžilo spominu na pisatelja duhovnika Petra Bohinjca, ki je na začetku 20. stoletja živel v Dupljah.[91]

Šenčur se je literarno razživel od 1999 dalje: poezijo je tam ob Janezu Ramovešu[92] objavilo še troje pesnikov,[93] štirje avtorji otroških knjig[94] in folkloristika.[95] Za kar 1000 izvodov pričevanjske knjige o odpovedi mobiju se je odločil Tomaž Grubar,[96] žena Urška Krišelj Grubar pa je vanjo prispevala spremno besedo. Turistična agencija Atelje T, pri kateri izhajajo šenčurske knjige, je sicer prijavljena v Ljubljani. Na Jezerskem ni izšlo nič literarnega, v Cerkljah pa ena pesniška zbirka.[97]

Samozaložba[uredi]

Glavnina kranjskih leposlovnih izdaj, preko 330 knjig, je opremljena z oznako samozaložba. Naklade so nekaj deset do nekaj sto izvodov, knjige so dosegljive samo v posameznih slovenskih knjižnicah, včasih zgolj v obeh univerzitetnih, neredko pa ni dokumentiran prav noben dostopni izvod. Nekateri samozaložniki so vendarle iznajdljivi in znajo prodajati knjige celo po spletu.[98] Bibliografski seznam več sto kranjskih samozaložnikov tule ne pride v poštev, našteti bodo le tisti z več knjigami; slučajni avtorji, ki so svojo muzo izčrpali že po prvi izdaji in se potem posvetili drugim rečem v življenju, so navedeni v opombi.[99][100]

Geograf Polde Oblak (1924–1993) je izdal dve zbirki pesmi: Lirično simfonijo (1953) v samozaložbi,[101] Simfonijo samote in Srebrno simfonijo (1956) pa pri kranjskem Svetu za prosveto in kulturo. Pri slednji kritik Mitja Mejak ni varčeval z negativnimi oznakami: neizvirno, snobistično, nerazumljivo, nepristno, epigonsko, absurdno, nečustveno verzificiranje, »artistična manija, ki se opaja ob zvenu skrbno odbranih, aristokratskih, mrzlih besed«, »metaforika, izposojena iz ekspresionistične garderobe«, »[n]eizvirna in cepljena s surrealističnimi simboli omahuje med patosom in banalnostjo«, »nekake sonetne štirinajstvrstičnice«. [102] Dovolj ugodno pa je Martin Jevnikar v argentinski reviji označil njegovo poezijo kot »nadčasovno in brezdomovinsko«.[103] Pesmi iz obeh knjig so bile prevedene v francoščino[104] in italijanščino in na zavihku se pesnik hvali z izrezki iz pohval mednarodnih pesniških kolegov. Oblak je dobil tudi dostojno mesto v domači literarni zgodovini.[105] Doma je bil sicer iz Medvod; pesmi so izšle v Kranju, ker je prvo profesorsko službo dobil leta 1950/51 na kranjski gimnaziji.[106]

Marjan Štancar Monos[107] ima štiri pesniške enote, med katerimi so izrecno v Kranju izšle samo Pesmi (1982),[108] v danes težko pojmljivi nakladi 3000 izvodov in s portretom, ki ga je napravil slikar Krištof Zupet;[109] pri drugih svojih knjigah kraja izdaje ni zabeležil, lahko pa vsaj še za dve predvidevamo, da sta izšli doma: Glej človek (1963) in Feniks: Poem Janu Palachu (1970).[110] Svoje pesniško poslanstvo je jemal Monos, še bolj kot drugi pesniki, skrajno resno.

Polde Oblak, La symphonie lyrique
Francka Tronkar
Zlata Volarič, Jože Volarič, grob na Kokrici

Več pesniških zbirk je v Kranju med letoma 1983 in 2004 izdala »struževska pesnica« Francka Tronkar (1930).[111] Spremne besede sta ji pisali Neža Maurer in Berta Golob. Vse z izjemo ene[112] so samozaložniške, razmnožene so bile v 30–300 izvodih, stroške izdaje ji je včasih pomagala pokriti tovarna Iskra. Sodelavce Francke Tronkar povezuje domači kraj Struževo.[113] Kulturno društvo Jože Papler iz Besnice, kjer se je rodila, je dve njeni pesniški zbirki postavilo na splet;[114] Janez Svoljšak je pisal o njej kot o res dobri gorenjski pesnici.[115]

»Literarna kovačnica Volarič« ...[uredi]

Najproduktivnejša, vsaj po številu naslovov, sta gotovo Jože (1932–2012) in Zlata Volarič (1930–2008), ki sta se v Kranj preselila iz Štajerske leta 1965. Zakonca nista izdajala samo svojih knjig, ampak sta podobno kot pred njima Franci Zagoričnik prevzela vlogo izdajatelja še za knjige drugih avtorjev, s katerimi sta se podajala v soavtorstvo: dolenjskega pesnika in slikarja Rudija Stoparja,[116] pesnikov haikujev,[117] Marka Hudnika[118] in Marjana Mauka.[119]

Pri njegovih knjigah je bila ona ilustratorka, pri njenih pa on pisec spremne besede. Cobiss beleži pri njej fantastičnih 615 knjižnih enot, pri njem 672. On je pisal poezijo (aforizme, haikuje, haibune, peterostišja in otroško poezijo) in varil jeklene skulpture, ona je pisala prozo in ilustrirala. Po njeni smrti se je produkcija Volarič še okrepila: samo v letu 2009 je bilo pod Jožetovo ime vpisano 98 knjig. Pesniške in kratkoprozne knjige drugače niso obsežne, okrog 50 strani. Kot kraj izida je med 1985 in 1999 naveden Kranj, od 2000 dalje pa praviloma Kokrica pri Kranju.

Jože Volarič je kot strojni inženir službena leta preživel v industriji v Lendavi in na vodilnih mestih v srednjih šolah v Lendavi in Kranju. V svoji bibliografiji navaja poleg knjig še 2500 malih skulptur, 130 samostojnih in 300 skupinskih razstav. Zlata Volarič je bila učiteljica slovenščine na kranjski osnovni šoli. Pisala je otroško literaturo, romane, humoreske in druge kratke zgodbe, kriminalke in haikuje ter slikala.[120] Kljub odmaknjenosti od centralne slovenske pesniške arene sta Volaričeva, za razliko od večine uradnih pesniških avtoritet, dojela izzive časa in na spletišču Kovačnica haikuja vstopila na polje hipertekstualne poezije. Pri tem je imela pomembno vlogo računalniško spretna družina hčerke Milene Lawhead, saj Zlata »ni uporabljala niti pisalnega stroja, kaj šele računalnik«. Družina je bila povezana z jeseniškim časopisom Haiku društva Letni časi (1997–2006), kamor je pesmi pisal tudi Stane Pevec. Eno od štirih svojih samozaložniških zbirk haikujev je Pevec izdal na Kokrici pri Kranju, in sicer v uredništvu Jožeta in z ilustracijami Zlate Volarič.[121]

... in drugi[uredi]

Angelca Pogelšek Pivk (1941, Šmarje pri Jelšah), ki je ob službi medicinske sestre v ambulanti tovarne Tekstilindus v Kranju izredno doštudirala na slovenščini in na psihologiji, je med letoma 1963 in 2000 v samozaložbi objavila prgišče knjig: pesniških zbirk,[122] kratko prozo,[123] tri romane[124] in praktične knjige.[125] Kranjske so tri otroške knjige,[126] pri drugih sta kraj izdaje Naklo ali Cegelnica, enkrat je to Preddvor, neredko pa kraj preprosto manjka. Odmevov na ta obsežni ustvarjalni opus, katerega prozni del se po njenih besedah zgleduje pri ljubezenskem romanu Françoise Sagan in Victorije Holt, ni zaslediti, pač pa je bila avtorica spretna pri nagovarjanju piscev spremnih besed in pohvalnih zapisov: k dvema romanoma je uvod o njenih junakinjah, razpetih med podeželsko idilo in mestom, prispeval slavist in radijski napovedovalec Darko Torkar. Knjige je podarila Antonu Trstenjaku, Milanu Kučanu, Janezu Drnovšku, Matjažu Kmeclu, Janezu Janši idr. in od njih prejela izraze pohvale. Na koncu knjig se na več straneh poimensko zahvaljuje vsem, ki so ji kakor koli pomagali, knjižnicam, šolam, zdravstvenim domovom, zdraviliščem, frizerskim salonom, Mariji Pomagaj na Brezjah, domovom ostarelih in invalidnih, območnim enotam Rdečega križa ter drugim inštitucijam in posameznim kupcem. V zbirki Romantične noči je nekatere pesmi naslovila z domačimi lokacijami: Sveti Jošt, Šmarjetna gora, Naklo, Kranj.

Angelca Pogelšek, Življenje v belem in modrem
Rafael Zorman, Mistrali
Dolfe Mrak Luč, sonetni venci

Ekscentrična pesniška figura je Rafael Zorman - Raff (1966) iz Tupalič, ki je med letoma 1988 in 1994 v Preddvoru in v Kranju v samozaložbi Hard 88, Agen 86 in Hell 88 objavil nekaj več kot deset knjig, večinoma pesniških, s trdo erotično tematiko, po lastnih besedah z namenom osvojiti kakšno dekle, se postaviti ob bok Prešernu in iz samoterapevtskih namenov. Pojavljal se je tudi pod psevdonimom Satanus kranjski in se reklamiral kot »ljubiteljski seksualni telefonski terapevt za ženske« oz. »samooklicani dr. seksologije, fotograf erotične fotografije in ljubimec«.[127] Pesniška žila mu je začela utripati po poškodbi v prometni nesreči 1985.[128] Impresum knjižic razkriva, da je v svoji osebi združil funkcije pisca teksta in spremne besede, založnika, tiskarja, fotografa, oblikovalca in prodajalca svojih knjig.

Milan Batista

Poleg haikujev kranjsko pesniško sceno profilirajo soneti. Ob Oblaku in Cundriču je sonetist slikar Milan Batista (1924–2010). Med tremi pesniškimi zbirkami je dve (1995 in 1998) oblikoval kot sonetni venec sonetnih vencev, v tretji pa najdemo pesem ob smrti literarne zgodovinarke Marje Boršnik, ki je živela na Drulovki.[129] Oblikovalec Dolfe (Adolf) Mrak - Luč, poznan kot zagovornik presne prehrane,[130] je izdal devet drobnih pesniških knjig, od tega štiri sonetne vence, dva v ponatisu,[131] povrhu pa še tri zbirke aforizmov, ki se dobro prodajajo preko spleta. Sina Andreja s cerebralno paralizo je preko društva bolnikov in društva Sonček z vztrajnostjo usposobil za normalno življenje, tako da se je Andrej lotil celo podiplomskega študija in napisal knjigo Drugačen od drugačnih. Poleti je od vrat do vrat prodajal svoje in očetove knjige: sonetne vence po 1 evro, vse štiri za 3 evre, kupec si je barvo platnic izbral sam. Pod geslom vera, upanje, ljubezen ustvarja tudi Andrejeva žena Ana.[132] Mrakovi so živeli v Gobovcah pri Podnartu, potem v Kranju oz. na Posavcu. Sonetni venec učenca Sama Ahlina je 2002 izdala Osnovna šola Franceta Prešerna.

Meri Primožič (1924),[133] lastnica frizerije na Maistrovem trgu, ki so jo poznali bralci škofjeloške revije Sejalec, ima tri samozaložniške pesniške zbirke s spremnimi besedami Neže Maurer in Alenke Bole-Vrabec,[134] Tereza Potokar, ki je objavljala v reviji Otrok in knjiga, ima štiri pesniške zbirke, ki jih je sama ilustrirala,[135] podjetnica Biserka Car (1952)[136] je v mlajših letih spisala tri.[137]

Doris Tudor z Mlake je avtorica več knjig kratke proze, romana in priročnika o prehranjevanju. Njeno literarno dejavnost so spodbudili travmatični sodni postopki.[138] Avtorica je bila namreč kot direktorica propadle tržiške bombažne predilnice in tkalnice leta 2002 obtožena zlorabe položaja, tj. previsokih nagrad in spornih nakupov strojev.[139]

Klavdija Šumrada piše romane, kratko prozo in pravljice. Dva romana je pod psevdonimom Rebecca Schummy objavila v kranjski samozaložbi in tako dokazala, da samozaložba ni nikakršna ovira distribuciji, saj imajo njene knjige v mnogih slovenskih knjižnicah,[140] seveda tudi zato, ker se je odločila za popularni žanr kriminalke. Dogajajo se v tujini, junaki imajo angleška ali nemška imena, zgodbeno in slogovno ustrezajo nezahtevnim bralkam.

Več kranjskih knjig je polliterarnega značaja, npr. dvojezična spominska pripoved Luna koroškega partizana Kranjčana Bogdana Mohorja Stona (2005).[141]

Sklep[uredi]

Med kranjskimi leposlovnimi izdajami po drugi vojni je najbolje zastopana poezija, sledijo kratka proza, dramatika in roman.[142] Literarno je bilo najbolj živo zadnje desetletje prejšnjega stoletja (gotovo tudi po zaslugi praznovanja Prešernove 200-letnice). Ob splošnem upadu literarne produkcije v minulem desetletju (zlasti je manj poezije) sta presenetljiva porast dramatike in romana.

Zvrst 1951–1990 1991–2000 2001–2009
Poezija 32 72 29
Kratka proza 5 42 34
Dramatika 7 15 27
Roman 0 2 6

Tabela 1: Statistika kranjskega leposlovja po 1950

Izhodišče za statistični pregled kranjskih izdaj leposlovja je slovenski bibliografski sistem Cobiss.[143] V Kranju so literarna dela začela izhajati šele proti koncu 19. stoletja, strmo so začela naraščati od 50. let 20. stoletja dalje. V razmerju z osrednjeslovenskimi, tj. ljubljanskimi literarnimi izdajami so kranjske regionalne izdaje zanemarljive. Prvih 40 let je na 900 ljubljanskih izšla samo ena kranjska. Skozi čas se je Kranj postopoma emancipiral kot prostor slovenske književnosti, kar kliče k nadaljnjemu preverjanju domneve, da se slovenski literarni sistem decentralizira oz. regionalizira.[144]

Obdobje Kranj Ljubljana Razmerje
1851–1870 2 767 1 : 900
1871–1890 0 1050
1891–1910 20 2176 1 : 80
1911–1930 45 3553
1931–1950 48 6989
1951–1970 314 23546 1 : 45
1971–1990 2405 92301
1991–2009 12805 280044

Tabela 2: Kranjske in ljubljanske leposlovne izdaje

Na naivno vprašanje, ali je ta kranjska literarna produkcija kaj vredna, odgovarjam s spoznanjem, da je bila avtorjem najpomembnejša reč v življenju. Že zgolj to legitimira njen obstoj in obravnavo.  

Opombe[uredi]

  1. Kranj in slovenska beseda: Literarnozgodovinska kronika skozi stoletja, Kranjski zbornik 1970, 121–36; Povojna literarna podoba Kranja, Kranjski zbornik 1990, 68–86.
  2. Kranjski tiski do druge svetovne vojne, Kranjski zbornik 2010, 194–200.
  3. Prizadevanja za vrnitev premoženja, Večer 19. 5. 2006.
  4. Gorenjski glas: glasilo Osvobodilne fronte za Gorenjsko (1948–1952), Glas Gorenjske (1953–60), Glas (1960–1984), Gorenjski glas (1985-).
  5. Alojz Gradnik, Zbrano delo, 4, Maribor: Litera, 2003, 299 in op.
  6. Jože Brojan, Marija Minka Likar, Miha Mohor, založba Zelolepo, Meri Primožič, Radovan Rakovec, zborniki s srečanj slovenskih pesnikov.
  7. Npr. pesmi Janeza Sagadina.
  8. Franci Zagoričnik, Rafael Zorman, revija Perpetuum mobile.
  9. Pravijo, da sem debela, Prvič v vrtec, Slabovidnost, Aljaževega kužka ni več (vse 2009).
  10. Sestavljanka za otroke (2011), Za iskrice v očeh (2014).
  11. Pesmi miselnih pohajkovanj (2011), Na krilih besed (Kranj: Narava, 2014).
  12. Roke naših mater: Osebna pripoved (2004); Jolanda je žena Franceta Pibernika.
  13. Glej tudi Jelka Jamnik, Založniki in tiskarji v Kranju: Diplomsko delo (1998).
  14. V gimnazijskih izvestjih (Jahresbericht des k. k. Kaiser-Franz-Joseph-Staatsgymnasiums in Krainburg) so že prej izhajali obsežni literarnozgodovinski prispevki: Josip Debevec, Podoba (metafora) v slovenskem jeziku in slovstvu (1904/05), Ivan Grafenauer, Zgodovina novejšega slovenskega slovstva, I: Od Pohlina do Prešerna (1907/08), Anton Dokler, Komentar k Ciceronovim govorom proti Katilini; Makso Pirnat, Iz mladih dni pesnika Simona Jenka in skladatelja Davorina Jenka (1909/10).
  15. V nove zarje: Zbornik kranjske gimnazijske mladine, ur. Boris Paternu in Slavko Sušnik.
  16. Strti okovi I/1 (jun. 1945), Kranj: Mladina Komande mesta Kranj.
  17. Ob 50-letnici te izdaje so pripravili ponatis: Prešernova Zdravljica: 1844-1944-1994 s spremno besedo Borisa Paternuja (Kranj: Pokrajinski odbor Osvobodilne fronte za Gorenjsko pri Zvezi združenj borcev in udeležencev NOB Slovenije, 1994).
  18. Miha Mohor, Plamenica 1963, Kranjski zbornik 2005, 231–43.
  19. Združenje mladih kulturnih ustvarjalcev, ur. Franci Mencinger in Vera Zaletel.
  20. Med leti 1994 in 2005 so gimnazijci izdajali glasilo Krt.
  21. Antologija literarne ustvarjalnosti v listih kranjske gimnazije: 1950–1990.
  22. Panorama 1961–65, Snovanja 1967–2014; v letih 1980–88 in 2002–04 priloga ni izhajala, sicer pa 2–12 številk na leto.
  23. France Pibernik & Henrik Marchel, Franci Zagoričnik & Štefan Simonić.
  24. France Pibernik in Nejč Slapar, Grafični prostor poezije (1976), Nejč Slapar, Živko Kladnik in Franci Zagoričnik, Studio Signum (1979), Franc Černigoj in Lucijan Bratuš, Nerezine (1980), Janez Mayer in Veno Dolenc, Kvadrature kroga (1986), Bibliofilskih 100 izvodov Cankarjevih Podob iz sanj je s perorisbami opremil Peter Jovanovič (1986). Alenka Kham Pičman in Bojan Pisk, Skrivna gaz (1987), Ladi Zrimšek in Andrej Pibernik, Žoganica (1994), Janez Sagadin, Cveto Zlate idr., Koledar večerov (1998). Nekatere pesniško-grafične kombinacije kranjskih pesnikov so izšle tudi zunaj Kranja, npr. Curk-Remškar-Usenik, Grafike. Programi. Pesmi. Projekt (1986), Janez Sagadin, Sonetna Sonatina – literarno grafična mapa (KUD Sla/p/ars, 2000), Literarne suite št. 1, št. 2, št. 3 – literarno-likovne mape z reprodukcijami slik Henrika Marchla, LD Kranj & ZUD Kranj, 2012).
  25. Julij Bertoncelj je npr. za svoje neleposlovne knjige ustanovil založbo Berton.
  26. Obe izjavi sta iz pisma Francke Tronkar marca 2015.
  27. Suhadole: Kratka kronika kraja: 1322–2000 (Kranj: Žnidarič, 2000).
  28. Jožetu Volariču, Francki Tronkar, Janezu Sagadinu.
  29. Neža Maurer je pisala spremne besede v knjige Francke Tronkar, Brede Konjar, Majde Mencinger in Meri Primožič.
  30. Npr. Komisija za kulturo sindikalne konference Iskra, Klub literatov Centra kulturnih dejavnosti ZKO Kranj.
  31. Svet za kulturo in prosveto OLO Kranj je 1970 začel izdajati Kranjski zbornik, 2000 je izšel zbornik Prešernovi dnevi v Kranju, 1998 je začela izhajati zbirka Prešernova pot v svet.
  32. Npr. KS Orehek - Drulovka je 2003 v uredništvu Eve Premk izdala knjižico Prof. dr. Marja Boršnik in Špik.
  33. Ivan Ribič, Povesti z gorà (1952), Miha Klinar, partizanske pesmi Zeleni torzo (1958), Milena Miklavčič, Abeceda iz Zakajčkove ulice (1995), Usode (2004), Mira Delavec, Nedolžnost in sila: Življenje in delo Josipine Urbančič-Turnograjske: (1833–1854) (2004). Mariji Mencinger so založili knjigo Plešem cesto: Cesto plešem, ki se ne vrača (1998),, četudi jo je tiskala drugje, Poloni Pegan pa romantično kriminalko Monty: Ko sanje postanejo resničnost (2005). V več primerih gre za knjige sodelavcev založniške hiše: Peganova je bila dopisnica, še preden je dokončala študij novinarstva na FDV.
  34. Vika Šuštar [Grobovšek], Raglje v gledališču: Šest tekstov za mladinske gledališke skupine (OŠ France Prešeren, 1995), zbornik posebne šole Trsteniške miške (2007), Smeh v šolskih klopeh: Osnovna šola Naklo – 10 let (2007), Za iskrice v očeh (ur. Breda Konjar, OŠ Šenčur, 2014), Vilko Rus, Pregled slovenske književnosti (Delavska univerza, 21962).
  35. Mavrično sonce, društvo za osebnostni razvoj, je 2009 izdalo osebna doživetja rakavih bolnikov Ponovno rojstvo ali Pot duševnega reševanja.
  36. Pri Humanitarnem zavodu VID je Veronika Trdan pod psevdonimom Nika Grabrijan 1996 izdala zgodbo o požrtvovalni skrbi staršev za otroka, ki se je poškodoval v prometni nesreči, oz. spomine Domen in družina. Gre za uporabo literarnega izražanja za rehabilitacijsko in pastoralno prakso.
  37. Npr. Herbert Grün, Turandot: Pravljična igra v petih dejanjih (šestih slikah) (1952), Luiza Pesjakova, France Prešerin: Žaloigra v petih dejanjih (1871, 1970 peto dejanje dodal Črtomir Zorec), Pavle Lužan, Triangel, Salto mortale, s spremno besedo Tarasa Kermaunerja (1977), Ema Kurent, Pravljica o Vesni: Igra v treh dejanjih (1988), Matjaž Zupančič, Slastni mrlič (1992), Matija Logar, Špeckahla na kahli (1994), R. Kapica, žaba in ...: Igra za mlade (1995), Leopold Suhodolčan, Norčije v gledališču: Komedija za mlade (1996), Svetlana Makarovič, Teta Magda (1998), Vinko Möderndorfer, Limonada slovenica: Ena zelo hudobna komedija v treh aktih in z enim epilogom (1998), Zdenko Kodrič, Vlak čez jezero: Pragmatična legenda (2000), Desa Muck, Blazno resno zadeti (2004), Matjaž Zupančič, Hodnik/The corridor (2004), Marko Kurat, Nekaj dragega in popolnoma neuporabnega: Komedija (2004), Evald Flisar, Nora Nora (2004), Žanina Mirčevska, Werther & Werther (2005), / Desa Muck, Blazno resno slavni (2007), Matjaž Briški, Križ: V osmih prizorih / The cross: In eight scenes (2006), Saša Rakef, Dom (2007), Tone Partljič, Partnerski odnosi: Komedija (2007), Matjaž Zupančič, Razred (2007), De4sa Muck, Blazno resno o seksu (2008), Rok Vilčnik [Rokgre], Smeti na luni / Garbage on the moon (2008), Dragica Potočnjak, Za naše mlade dame / For our young ladies (2007), Grumova nagrada za najboljše dramsko besedilo (2009), Žanina Mirčevska, Konec atlasa / End of atlas (2009), Simona Semenič, 5fantkov.si / 5boys.si (2009).
  38. Džordž Krstič, V tranziciji: Komedija v dveh dejanjih (2000).
  39. Na savskem bregu: Zbirka savskih literatov (KUD Sava, 1987).
  40. Navodilo za uporabo / Instruzione per l'uso (Edicija Gong, 1972).
  41. Cundriču je v zbirki Fondi in Ap-art izšlo šest knjig, večinoma pesniških: Trijon, Dnevi za dušo: Dva velika sonetna venca, Na gori spremenjenje: Dva Velika sonetna venca (vse 1993), Razglašenje pildov: Dva vélika sonetna venca in Terjatve: Iz Slovenske knjige mrtvih: Sonetni venec sonetnih vencev ter esejistična Blaga beseda jezika (vse tri 1995). Spremne besede sta Cundriču pisala France Pibernik in Franci Zagoričnik. Precej Cundriča je na spletu: Terjatve in Molitvenik peščeni in še pet zbirk (Listanje po knjigi prostora, po knjigi žalujki, Pamtivid, Padci skozi reči, Poševnica v sinjem, Dano zakopano) na Wikiviru.
  42. Nekatere od Cundričevih knjig so soavtorske. Kot kraj izdaje so večinoma zapisane Jesenice, od koder je založba Žetev, nazadnje tudi Žirovnica z založbo Medium. Samo prvi zbirki sta 1961 sta izšli pri večjih založbah.
  43. Cundrič je s spremnimi besedami, izborom ali opremo pomagal svojim gorenjskim, zlasti jeseniškim pesniškim kolegom, npr. Mojci Gradišek 1985, Lei Dežman 2000.
  44. Sonetni prelom: Samozaložništvo in cikličnost kot osrednji determinanti Cundričeve lirike (Zbirka Fondi Oryja Pála; Zbirka Ap-art, 1994). Antološki izbor njegove poezije je 14 let pozneje v obsežni spremni študiji komentirala Vita Žerjal Pavlin: »Glas podaja roko glasu, misel misli, pesem pesmi«: Spremna beseda. Valentin Cundrič, Balada o koprivjem semenu: Antologija (Žirovnica, 2008), 3–25.
  45. Zmajeva steza (1992), Dovška zgodba: Roman (1995).
  46. 20 do 50 izvodov.
  47. V zadnjem času Sonja Koranter samozaložbo nadomešča z založniškimi hišami (Rokus, Ved, Schwarz, Katr), ki tiskajo knjige ljubezenskega in kriminalnega žanra. Nekatere njene kriminalke so že prej izšle v Luinovi spletni zbirki Beseda, v prevodu na portalu Poetry in ma Wikiviru.
  48. Božjastnice (1990) in pod provokativnim psevdonimom Ivan Čankar Striptiz. Namesto Kim Basinger (1995).
  49. Npr. Moja velika debela mama: Antologija poljanske naivne poezije (2001) ali skupaj s cedejkami pri večjih založbah.
  50. Niko Grafenauer v hrvaškem prevodu, Janez Premk je velik del svojega pesniškega opusa izdal v samozaložbi, v zbirki Fondi pa Masado (1990), Vlado Skale, Naslov ti zaupam na uho (1990), Sonja Stergaršek: Voyelles mortes: Pesmi francoske in slovenske (1992); prevajalka Stergarškova je pesmi objavljala tudi drugod, Rajko Šuštaršič, Janezovo razodetje ali O treh vrednotah (1992). Ladi Zrimšek, Žoganica (1994); to je edino literarno delo Vladimire Pibernik Zrimšek.
  51. Tatjana Cvejin, Sabat (1993), spr. beseda Svetlana Slapšak, in Srbija na istoku: Poema fin de siècle (1994), Vlado Martek, Imajte me: Predpoezija, poezija, postpoezija (1995), Mirjana Stefanović, Pomračenje: Pesme (1995), Ostoje Kisić, Soneti na glad: Pesme fin de siècle (1995).
  52. Trajan Jovanovski-Brdarski, Crven afion: Pesni, ur. Dragi Stefanija (Makedonsko kulturno društvo »Sveti Kiril i Metodij«, 1999), Ramiz Ciriković, Čekajući proljeće: Pjesme, spr. beseda Rustem Kačapor (Zavičajno društvo Plava i Gusinja »Izvor«, 2008), Zaim Dželilović, Moja sjećanja dan poslije, spr. beseda Agata Trojar in Bekrija Memić (Kulturno društvo Sava, 2008).
  53. Branko Praća Neron, Čovjek i pas (1979), Mala ispovjed (1977; vsebuje tudi sedem pesmi Maje Zorec v slov., 300 izv.), Milovan Grujičić, Pesme: Treći svetski nemir (1982), Edin Saračević, Bonbon na dežju / Bombona na kiši / Candy in the rain: Haiku (2001; Haiku Balkan, 1).
  54. O dečku, ki se je bal vode / Palu čhau, so daralahi le panjistar (Damodar, 2009).
  55. Bravčev apokrif: iz Cundričevega sonetarija (1996).
  56. V Fondih je izšla njegova pesniška zbirka Breztelesje in gon (1992) pod psevdonimom Regina Kralj, v Beli pa zbirka Ob dotiku (1996); sicer pesnik objavlja v Tolminu.
  57. Za praspomin: Pesmi (1995, zbirka Ap-art), 1997, zbirka Bela); avtorica je 2009 objavila pesniško zbirko tudi na spletnih portalih Intelyway in Pesem.si.
  58. Prvi natis v reviji Srp 4/13–14 (1996).
  59. Osebna informacija Miha Mohorja.
  60. V njej je Zagoričnikov tekst o Cundričevem sonetizmu.
  61. Od A do ŽBLJ spačka (1998).
  62. Izjema je ponatis pesmi Obsedno stanje v Fondih Oryja Pála v uredništvu Toneta Perčiča.
  63. Mlajši brat arheologa Milana Sagadina, v mladih letih je bil večkratni slovenski prvak ter reprezentant Jugoslavije v sprintu. Leta 1979 je na Pedagoški akademiji v Ljubljani diplomiral iz slovenskega jezika in zgodovine. Po vojaščini je poučeval na OŠ v Kranju in Preddvoru. Precej je potoval, tudi po Orientu, 2006. se je z družino preselil na Novo Zelandijo, vendar se je po enem letu vrnil domov.
  64. Slikanica Žužkolandija (1997) je samozaložnika, stenski koledar Koledar večerov (1998), Derivati počutja: Besedna sonata: 2. stavek: andante (1999), Sonetna sonatina (2000), Sedimenti sedimentov: Besedna sonata št. 2: II. stavek: adagio, likovna oprema Karel Kuhar (2001), Nalepke za vas – verzne parodije in satire (2006).
  65. Deluje v povezavi z družinskim neprofitnim kulturnim zavodom Creinativa, ki se zavzema za kulturno oživitev mestnega jedra.
  66. Pred tem so bili založbini avtorji dejavni pri žirovniški založbi Utrinek.
  67. Odmev iskrivnosti (2008 in 2009), V tranziciji: Komedija v dveh dejanjih (2000), Inteligentni nonsens: Večinoma prostaška limeriška poezija (2001), »Globina« pregovorov: Šaljive antirazlage pregovorov (2001), Humoreske (2005).
  68. Lastnica podjetja Simona Polše Zupan prevaja iz indijske literature: Pet modrih: Pančatantra: Najslavnejša zbirka basni starodavne Indije (2007) Krishne Dharme.
  69. Lastnik založbe je Tomaž Pangeršič, avtorji pa Mojiceja Podgoršek, Klarisa Jovanović, Andrej Rozman Roza, Romana Kranjčan itd.
  70. Tu so objavili knjige tržiški prozaist Zdravko Kaltnekar, Marija Stanonik, Branko Slanovic knjigo o Blažu Kumerdeju.
  71. Za kraj izdaje je napisan Olševek ali Kranj, podjetje pa domuje na Britofu.
  72. Janez Juvan, Sto muh v glavi (2008), dve pesniški knjigi Brede Konjar s spremno besedo Neže Maurer (2014), Zeliščna abeceda Kate Laštro (2014), več pravljic in slikanic je tu izdala defektologinja Marija Mihelčič, skupaj s celovško Dravo je založba natisnila zgodbe Janka Messnerja Poezija in proza: Skurna in gorša, okrogla in oglata, žlehtna in žlahtna (2005).
  73. Časopis Sitar.
  74. Berta Golob, Daljna preteklost naše vasi (1997).
  75. Zamenjam razsvetljenje za hiter vibrator: Praktično potovanje vase – napisano po resnični zgodbi (2013). Avtorica izdaja časopis z naslovom založbe in s podnaslovom »vse dimenzije resničnega pomlajevanja« (2013-), priročnike joge, prevode knjig o spolnosti, zdravem življenju, alternativni medicini ipd.
  76. Več kot 90 publikacij od 1997 dalje.
  77. Druge Klančnikove knjige so Oko kače, Droplja krt, Pet kristalov: Gospodar zmajev, Singularnost; ena od tem je tudi pedofilija.
  78. Kranjčan Matjaž Chvatal je svoja jamarska raziskovanja popisal v potopisni pripovedi Brezno (Ljubljana, 1996).
  79. Sračje pesmi (1991) oz. Med sranjem in kozlanjem (1992), Corpus canto (1992), Bohemsko plemstvo (1992).
  80. Najbrž gre za istega avtorja tudi pri zbirki Pridige: To ste imenitno povedali, toda čaka nas molk (2003), ki jo je podpisal psevdonimni Abe Slatky.
  81. S spremno besedo njegove žene Marjane Florjan; knjiga je dostopna samo v treh knjižnicah.
  82. Založbo vodi Jure Artiček, najbrž avtorjev sorodnik, gl. intervju Boštjana Grošlja z avtorjem v Vzajemnosti 3 (marec 2000), 52–53.
  83. Od prebujanja --- --- do prebujenja (1980, ponastis Od prebujanja vesolja do prebujenja človeka; spremno besedo je prispeval avtorjev psiholog.
  84. Stanislav Jesenovec, V garaži umiral, vstal je kot Kristus, Slov enske novice 31. 3. 2013.
  85. Geometrija tarot: Skrivnost univerzalnega znanja in večne mladosti (1998, 2006).
  86. Mandala (2007), Jarem pisanih predstav (2007), 554 str.
  87. Bonbon na dežju (2001).
  88. Ur. Slavko Prezelj, spremno besedo napisali Polona Bizjak, Petra Lombar, Ivo Kaštrun (Preddvor: KUD Matija Valjavec, Dramska skupina, 1997).
  89. Nuba: Čisti ljudje (1999) Mana: Z biciklom med Indijanci (1999).
  90. Cvetoče pesmi (2006).
  91. Pavel Jelovčan je v Naklem izdal spomine Deseti paradiški otrok: Moji spomini (2008).
  92. Poročilo iz geta (2001), v narečju.
  93. Marjan M. Podržaj, Izpovedi (2009), Tomaž Korelc, Gorim! (2004); Zbudi se! (2006), oboje Razvojno izobraževalno združenje Orel, Barba Štembergar Zupan, Nepretrgane niti (misli, izdelki iz keramike in stekla, spremna beseda Ifigenija Simonović (2009).
  94. Boštjan Soklič in Daša Simčič, Marko Simčič, Kristina Berčič.
  95. Minka Marija Likar, Odmevi izpod Blegoša; spremna beseda Janez Dolenc, razlaga narečnih besed Francka Benedik (2005).
  96. Odklon 2013: Svoboden kot ptica! Kronološki zapis dogajanja in spoznanj ob izstopu iz mobilne čredice (2014).
  97. Egon Rener, Mavrice megle (2012).
  98. Spletna knjigarna Cangrua, pri Lovcu na cene ali v Slovenskem knjižnem diskontu.
  99. Posamezno knjigo so v Kranju ali okolici izdali Bojan Pisk, Majda Mencinger, Anton Klančnik (spr. beseda Angelca Pogelšek), Branko Belingar, Dušan Bavdek, Rok Kacin - Roky, Franc Pavčič Rado, Tone Pretnar, Janja Benedik, Robert Jelovčan-Barle, Martin Kadivec, Zdravko Kaltneker, Joni Knapič-Kink (Pesmi za prijatelje, napovedana za leto 1995, vendar brez dostopnega izvoda), Agata Trojar (Vonj nasmeha, 1997; spr. b. Neža Maurer), Bernard Varga, Neja Zupanc, Ljuba Žerovc, Tanja Nežmah Dolinšek, Rozalija Francelj, Marta Gorup, Marko Ješe, Nada Kavčič, Petra Kejžar, Marija Kern, Jože Puklavec Pril, primarij dr. Zlata Remškar, Brane Smole, na Podreči Janez Juvančič - Borman (Iz duše in srca – med poljem in obzorjem (2005), Marko Elsner Grošelj (Temenos, stvarjenje podob: Radijske igre: 1990–1994, 1995), Gordana Kunaver (1947–1992, Peto, 1991).
  100. Zaradi preglednega značaja članka bo tule izostala analiza avtorjev po spolu, izobrazbi, poklicu in starosti ter jezikovna, slogovna ter tematska analiza del. Vse, ki vejo kaj več, prosim za podatke o avtorjih, ki so bili le skopo predstavljeni.
  101. Napisana je bila leta 1948.
  102. Mitja Mejak, Polde Oblak – Simfoniji, Naša sodobnost 4/7–8 (1956), 714–15.
  103. Martin Jevnikar, Slovenska knjiga v letu 1956, Meddobje = Entresiglo 3/3–4 (1957), 195–96.
  104. La Symphonie Lyrique, prev. Viktor Jesenik, Pariz: Seghers, 1956.
  105. Boris Paternu, Slovenska književnost 1945–1965, 1: 134.
  106. Sicer je objavljal v Borih, Novih obzorjih (1955) in v Problemih 1962–64 (Milan Natek: Polde Oblak (11. 11. 1924–13. 11. 1993), Geografski vestnik 65 (1993), 199–200; več je znanega o pesnikovem soimenjaku akademskem slikarju.
  107. Smrtno letnico pesnika 2012 razbiram iz dejstva, da 2013 ni bil več vključen v sistem knjižničnega nadomestila.
  108. Pri Komisiji za kulturo sindikalne konference Iskra.
  109. Monos je Zupetu sicer poziral.
  110. Tomo Rebolj jo je pospremil s predgovorom Krčevita predanost zaresnosti.
  111. Pesmi (1983), Vzemi in verjemi (1985), Košček zelenega (1987), v literarni skupini Iskra je skupaj z Ano Demšar in Zdravkom Gorjancem) nastopila v zborniku Odmevi tišine (1989), Poljubiti Življenje (1990), Zapisala sem --- (2004). Objavljala je tudi v Primorskih srečanjih in v škofjeloškem Sejalcu.
  112. Dotik mavrice (Humanitarno duhovno društvo Lotos, 1999); društvo izdaja sicer prevedene publikacije, ki jih Cobiss uvršča v rubrike duhovnost, okultizem in ezoterika; Ana Demšar je v tej knjigi prevzela vlogo izdajatelja.
  113. Danica Zavrl Žlebir, Pesmi so ji obogatile življenje: Kakšne energije se neki pretakajo v Struževem, da premore toliko umetnikov: pesnike, pisatelje, igralce, ljudske upadabljajoče umetnike? Kranjčanka 6/7 (julij 2003), 16.
  114. Izbrane pesmi, Dotik Mavrice.
  115. Listi (Jesenice, 1983). Novinarski zapisi o avtorici v Gorenjskem glasu 20. 7. 1999 in 29. 5. 2001 ter v Kranjčanki julija 2003.
  116. Rudi Stopar, Jože Volarič in Marko Hudnik, Renga treh (2000).
  117. Tanja Lawhead idr., Petperesna deteljica / Five leaf clover: Haiku (2001); Med večnim molkom se bo ponujal odmev teh nekaj besed: Izbor haikujev iz drugega dela Letnih časov Haiku društva Slovenije (2009).
  118. Vse bolj poredko slišiš v sebi glas tujca, leta bežijo: Haiku (2001).
  119. Ali res teče? Izbor haikujev (2006).
  120. Bela roža: Ljubezenska krimi zgodba (1992), Biseri pod križem, Bos po asfaltu, Drobec sonca, Iskrice v očeh, Korak iz teme, Koraki v krogu, Mi in vsi, Neizpeta pesem, Neslišni koraki, Nevsakdanji brstiči ... Za kompletno bibliografijo Zlate Volarič gl. Jure Bohinec, Življenje in delo Zlate Volarič: Diplomsko delo (Ljubljana: Slovenistika FF UL, 2008).
  121. Kača na kamnu (1998).
  122. Pesmi mojega življenja, Spominčice, Biseri, Diamanti v očeh: Zbirka pesmi, Pesmi Mariji, Pesmi našemu svetemu očetu za rojstni dan, Rubini: Zbirka pesmi, črtic, pravljic, Čudovita srečanja, Pesmi pravljične sreče, Romantične noči.
  123. Naročje sanj: Črtice in novele (1988).
  124. Smehljaj poletja, Življenje v belem in modrem [dr.-roman], Čar ljubezni.
  125. Praktična knjiga: Priročnik za vse, Domača nega bolnika.
  126. Pravljični svet, Spominčice; Pravljični svet: Knjiga pesmi in pravljic, Muca gre v disko.
  127. Pesniške zbirke: Valovanje, Zbirka trdih, 1, Psiho - medical doktorat 1986-1992, Mistrali, Popotniška duša, Mistrali 2-3-1: Zbrana dela 1986–1992, Trdi medical doktorat: Za kondomska leta 1985–1992, Metuljčki: Dvojna zbirka samokorigiranih ljubezenskih pesmi za neizpovedane – platonske ljubezni 1986–1994. Prozna dela: S prstom skoraj v črno luknjo ali Z avtoštopom po Jadranski magistrali do konca in nazaj: Potopis (1989), Poučna erotična humoreska ali Trde litanije za kondomska leta: Mehko trdi izpiti: 1988–1992, Mlada pot s premorom: Pričevanje o življenju po smrti, Psihologija seksa: 1989/96
  128. V prometni nesreči je tudi izvor pesnjenja Marijana Kovačeviča, Pesmi kar tako (2001).
  129. Veliki sonetni venec: Sonetni venec sonetnih vencev (1998), 300 izv., spr. beseda Franc Drolc in Franci Zagoričnik, Kamen in veter: Pesmi.
  130. Gorenjski glas 22 (17. mar. 2000), 17.
  131. Luč: Sonetni venec (1990, 1992, 1997), Nevihta, Labod, Svoboda (1997).
  132. Drugačen svet (2005, 2006, 2009), s spremno besedo Berte Golob.
  133. Za podatek o rojstvu 18. 1. 1924 v Bitnjah hvala Meti Lokar.
  134. Na strminah večera (1991), Nabiram barve sreče (1994), Spoznanja (2003).
  135. Za rojstni dan (1994), Tri bele posteljice (1996, 1000 izv.), Ime kot ljubezen (2003, 40 izv.), Drobne pesmi o drevesih (2012, 100 izv.).
  136. Rojena 27. 8. 1952 (po Facebooku).
  137. Modro (Iskra, 1985), Izdolbki (1989, spremna beseda Janez Mayer), Milost ljubezni (2012; spr. beseda Berta Golob). Na Britofu ima spalni studio in se z leposlovjem ne ukvarja več.
  138. »Ali je tvoja mama že v zaporu?« (2004), Žametnice (2004), Nestor: Več kot eno življenje (2005), Okroglo kakor melona! Kaj? Življenje vendar! Lahko načrtuješ, kar hočeš, življenje te čaka za vogalom! (2006), Kaj novega pod soncem? Zgodbe za 5', 10' in 15' (2007).
  139. Vinko Vasle, Ali je Doris Tudor že v zaporu? Morda bo pa knjiga zamajala sodbo, Jana 14. dec. 2004, 18–19.
  140. Labirint ljubezni (2002), Poslednja kaplja krvi (2002).
  141. Luna: Od koroškega partizana do političnega zapornika v Bileči / vom Freiheitskämpfer in Kärnten zum politischen Gefangenen in Bileča (Slovenska prosvetna zveza v Celovcu in Klub koroških Slovencev v Ljubljani, Celovec; Kranj: Drava, 2007). Druge polliterarne knjige: Julij Bertoncelj, Šepetanja na kolesu (2008), Igor Slavec, Peščeno zrno v viharju (1941–1945) ali Pripoved in izpoved enega izmed članov zadnjega ostanka neke umirajoče vojne generacije (Media Art, 1997), Silvo Mravlje, Spomini na preteklost (1998, 2010), Alojzij Žibert, Pod Marijinim varstvom: Spomini Slovenca – nemškega vojaka na drugo svetovno vojno v letih 1941–1945 (Gorenjski glas, 1995), 1500 izv.
  142. Cobissovi iskalni nizi so bili: lc=g (poezija), lc=f (kratka proza), lc=b (dramatika), lc=a (roman), ug=821.163.6* (izvirno leposlovje).
  143. Ukazni niz je pp=kranj (oz. imena okoliških krajev) and uc=821.163.6* and py=1851:1870 (oz. naslednja dvajsetletna obdobja).
  144. Kranjska knjižna produkcija je rasla s faktorjem 7–8 na vsakih 20 let, ljubljanska pa s faktorjem 3–4; od 1991 dalje se je porast knjižne produkcije tako v Kranju kot v Ljubljani umiril – verjetno zaradi konkurence drugih medijev.