Izzivi občanskega raziskovanja

Iz Wikiverza
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Izzivi občanskega raziskovanja  
Avtor Miran Hladnik
Naslov izvirnika Izzivi občanskega raziskovanja: Izkušnje in pričakovanja iz Žirov in od drugod COBISS
Žanr predstavitev zbornika v uredništvu Zdravka Mlinarja na tiskovni konferenci, torek, 20. decembra 2022, ob 18. uri, v kinodvorani DPD Svoboda Žiri, Trg svobode 6
Vrsta medija slike z dogodka
Klasifikacija

Knjige ponavadi predstavljajo njihovi avtorji ob podpori založnikov, zbornike njihovi uredniki. Urednik zbornika Zdravko Mlinar je to že storil v obsežnem uvodnem prispevku, ki si ga bomo doma v miru prebrali, jaz pa bom tule spregovoril kot eden izmed avtorjev zbornika. Brez strahu, ne bo trajalo tako dolgo, kot se bojite zaradi debeline teh dveh knjig, ki skupaj obsegata 1000 strani. Ne bom se trudil biti pravičen in vljuden z naštevanjem vseh imen desetin sodelujočih avtorjev niti ne bom prebiral stotine naslovov, ki smo jih proizvedli za zbornik. Izražena je bila želja, da zbornik jedrnato označim in umestim, kakor se ob taki priložnosti navadno reče. Mika me reči, da smo dobili Žirovsko knjigo (pisano z veliko začetnico), tako kot imamo po zaslugi Slovenske matice že Kranjsko knjigo, Celjsko, Mariborsko, Novomeško, Ljubljansko, Goriško, Celovško in še katero. Vendar gre pri teh mestnih knjigah bolj za leposlovne predstavitve krajev, tole pred nami pa je nekaj več, uporabil bom močno metaforo: žirovska biblija, opus magnum (véliko delo), knjiga, v kateri so zbrane vse aktualne lokalne ustvarjalne energije. Toliko o njenem lokalnem/nacionalnem kontekstu.

Za umestitev knjige med primerljiva globalna dejstva pa moram seči desetletja nazaj. Leta 1995 me je na študijskem bivanju v Ameriki presenetila in mi do danes ostala v spominu zahteva, naj znanstveniki ne raziskujejo zgolj iz radovednosti, kar je bilo izhodišče humboldtovske univerze, ampak da so znanstveniki zadolženi tudi svojemu predmetu raziskovanja. Šlo je seveda za humanistične in družboslovne vede in za apel, da raziskave koristijo ljudem, ki so predmet raziskovanja: umirajočim jezikom, ogroženim skupnostim, lokalnim kulturam. Od tod je izhajala zahteva, da jezikoslovne študije niso objavljene v dominantni angleščini (ali bolje ne samo v angleščini), ampak tudi v eksotičnem jeziku, ki ga obravnavajo. In od tod izhaja pričakovanje, da naravni govorci niso samo predmet preučevanja, ampak da postanejo sodelavci raziskav in soavtorji objav.

Taka pričakovanja so se mi zdela demokratična in zato simpatična, vendar so bila tudi zelo drugačna od domače akademske scene, na kateri je znanost samozadostno kraljevala in se je na glasove iz javnosti običajno odzivala vzvišeno in z zavračanjem, češ da morajo nestrokovnjaki v znanosti držati jezik za zobmi oz. naj najprej doštudirajo in doktorirajo, potem se šele lahko priglasijo k besedi. V javnem življenju je bil vse dileme razrešujoči sklep, da bomo najprej in predvsem »prisluhnili stroki«.

Dandanašnji se znanost javnosti ne more več tako enostavno otresti. Potruditi se mora, da jo prepriča, kako so njene raziskave smiselne in koristne, sicer ji grozi, da ji bo ljudstvo v vlogi davkoplačevalcev in volivcev odreklo državne subvencije. Prizadeva si za most do bralcev in skupnosti tudi s tem, da javnost vabi k sodelovanju. Nekatere stroke so v tem bolj odprte, druge manj. Na inštitutu za jezikoslovje pri ZRC SAZU imajo zaposleno piarovko, ki javnost ne le obvešča o raziskovalnih novitetah, ampak jo anketira, vabi npr. k izboru besede leta, na spletnih straneh odpira možnost zastavljanja vprašanj, kjer slovaropisci in etimologi sproti odgovarjajo nanje ipd. Domnevam, da pri kakih naravoslovnih projektih mali človek lahko sodeluje bolj kot zbiratelj empiričnih podatkov v smislu množičenja (npr. za kovidsko statistiko), v humanističnih disciplinah pa je lahko njihov delež tudi večji in kreativnejši.

Programsko se zbliževanje znanosti/raziskovanja na eni strani in na drugi strani državljanov (občanov, ljudstva, skupnosti, srenje, uporabnikov, malega človeka, naroda ali kakor že to imenujemo) dogaja tam nekje od 1989, ko je bilo prvič poimenovano in se je utrdilo v zavesti kot koncept. Pojmu se v angleščini reče citizen science in beleži, če preverimo z Googlovim NgramViewerjem, vzpon od leta 1995, zlasti pa od 2010 dalje. Starejši bomo rekli, da gre za mlad koncept. Na angleški Wikipediji se je geslo v obsegu nekaj vrstic pojavilo leta 2005, danes pa po 1400 redakcijah obsega 7 avtorskih pol (kar je dolžina petih znanstvenih člankov ali kratke knjige). In se še kar dopolnjuje. Geslo pozna 41 od dobrih 300 jezikov na Wikipediji, gre skratka za relevantno globalno dejstvo.

Slovenska ustreznica citizen science skupnostna znanost je na Wikipediji šele od oktobra letos. Geslo je sestavil TadejM, kar je vzdevek zdravnika Dejana Papeža, priredil ga je iz angleščine in ga skrajšal na tretjino avtorske pole. Nič mu nisem sugeriral, kako naj se panoga imenuje po slovensko, glede na to, da sva se v preteklosti ravsala na spletu, je malo verjetno, da bi hotel izbrati ravno izraz, ki ga tudi sam najraje uporabljam. Sicer pa en sam izraz za tako kompleksen pojav ni niti nuja niti prednost, saj je tudi v angleščini cel kup sinonimov zanj. Zdravko Mlinar se je odločil za izraz občansko raziskovanje in pisci smo ga povečini prevzeli, Marija Stanonik uporablja v svojem prispevku pojem laična znanost in potem našteva še sedem imen: ljubiteljska (amaterska), prostovoljska, nepoklicna, skupnostna, ljudska, javna, občanska znanost. Iz slovenskega gesla dodajmo še termina množična in participativna (udeleženska) znanost. Kot sem dejal, poimenovanje sámo ne pove nič bistvenega o reči, ki jo poimenuje, to je vedela že Shakespearova Julija, ki pravi:

Bodi drugo ime! Kaj je ime?
Čemur se reče vrtnica, enako
sladko z drugim imenom bi dišalo.

Zato se s terminologijo ne bomo obremenjevali, za vsemi izrazi tiči pomen 'znanja, ki ga ustvarja slehernik'.

Znanje, ki ga ustvarja slehernik, je lep ideal, ampak roko na srce, čisto vsakdo se vendarle ne more iti znanosti oz. raziskovanja. Za to so potrebne nekatere predispozicije, to so sposobnost (pamet), izobrazba in interes. Ko prefiltriramo populacijo po teh treh kriterijih, se znajdemo pred obvladljivo majhnim številom potencialnih sodelavcev. Kdor se je kaj poglabljal v Wikipedijo, ve, da tudi Wikipedija prisega na kreativnega in pogosto celo anonimnega slehernika, ve pa tudi, da v realnosti vso goro enciklopedičnih podatkov gradi in vzdržuje četica zavzetih zanesenjakov. Imamo povprečne in nepovprečne slehernike. Wikipedijo pišejo nepovprečni sleherniki (med ljudstvom se jim reče tudi čudaki, ker vse delajo zastonj in res zastonj), povprečni slehernik pa raje uživa vsakdanje življenje, ki ga sestavljajo topel dom, lepo negovan vrt, dobra hrana, razmnoževanje, rekreacija, druženje in trden spanec.

Kako je s procentom raziskovalno razpoloženih ljudi Žireh? Če sem rekel, da zbornik dokumentira aktualno stanje žirovskih raziskav, potem je treba samo prešteti avtorjev v zborniku. V napovedi tegale dogodka piše, da je avtorjev skoraj sto, v resnici jih je okrog 150. Katero koli od teh dveh številk bomo vzeli, bomo dobili, glede na skupno število 5000 vseh Žirovcev, okrog 2–3 % populacije, z drugimi besedami, v zborniku je kot raziskovalec in avtor vpisan vsak petdeseti prebivalec Žirovskega, ali, če odstotek zmanjšamo za take avtorje, kot sem jaz ali Jernej Polajnar in še kdo od »uvoženih« ali, pri nas bi rekli »pritepenih«, vsak stoti. Nič ne moremo reči, ali je to malo ali veliko, dokler ne vzamemo v roko Cobissovih podatkov za ljudi, ki objavljajo na Slovenskem. Za 2021 sistem pozna 25.660 avtorjev monografij, 6280 prevajalcev, 12.230 ilustratorjev, 1190 glasbenikov in 645 režiserjev, skupaj 46.000 ustvarjajočih duš, kar je 2,3 % prebivalcev Slovenije, torej podobno kot velja za Žirovsko. Številke so res samo za grobo predstavo, morali bi jih povečati za dejavnosti, ki jih Cobiss še ni utegnil vključiti: računalniške programerje, amaterske pisce, glasbenike, slikarje, rezbarje, umetne obrtnike in obrtnice, fotografe, grafitarje … Kakor bi že premetavali te številke, kaj dosti več kot nekaj odstotkov populacije »kulturno kreativnih« v najširšem pomenu besede (raziskovalcev, umetnikov, izvajalcev …) ne bi zajele. In to je v mednarodnem smislu primerljiva in »normalna« številka, ki je doslej zagotavljala kulturno preživetje populacije. Specifika žirovskega zbornika torej ni v morebitnem večjem deležu ustvarjalcev, ampak v tem, da so tu vsi na enem mestu.

Za tale žirovski zbornik lahko potrdim, toliko sem bi že zraven pri njegovem nastajanju, da je urednik Zdravko Mlinar tako rekoč postrgal po žirovski ustvarjalni sceni in da 112 člankov zbornika, če sem prav preštel, vključuje vse, kar po Žirovskem leze in gre in zraven raziskuje in publicira. Članki evidentirajo lokalne specifičnosti, mogoče bi lahko patetično pretirano rekli, da zbornik prinaša gradivo za definicijo žirovstva ali žirovskosti (če kaj takega obstaja, slovar besed še ne pozna). Osebno pa se mi zdi veliko bolj kot njegov vsebinski doprinos pomembno, da je angažiral maksimalno število lokalnih raziskovalcev in piscev. O kulturni blaginji in dejavnem ugodju v kulturi namreč lahko zares govorimo šele takrat, kadar nismo le v vlogi pasivnih bralcev, gledalcev, občudovalcev, porabnikov kulturnega blaga, ki nam ga pripravijo profesionalci, ampak kadar smo sami njegovi tvorci: zbiratelji, urejevalci, raziskovalci, promotorji in publicisti.

Sem smo se prišli pohvalit z narejenim in proslavit doseženo. Ampak s stališča občanskega raziskovanja kot segmenta stalnega aktivnega državljanstva je tale obsežni in hvalevredni zbornik šele začetek. Česa se lotiti, a ni že vse narejeno? Še zdaleč ne. Naj tule pristavim svoj wikipedijski lonček in za konec ponovim nagovor Žirovcem za vstop v wikipedijski segment občanske ustvarjalnosti, ki sva ga v zbornik zapisala z Jernejem Polajnarjem. (Wikipedijo imamo wikipedisti za vzorčni primer občanskega raziskovanja.) Na seznamu 80 osebnosti iz Občine Žiri na Wikipediji je četrtina takih, o katerih manjka enciklopedični članek, druga žirovska biografska gesla je treba dopolniti ali ažurirati in marsikatero še dodati; med 18 žirovskimi kraji sta na Wikipediji natančneje popisana samo dva, za vse druge manjkajo opisi in fotografije; začnete lahko z nalaganjem njihovih vedut v Wikimedijino Zbirko. Vsakdo lahko to počne, samo navodila mora prej prebrati. Naj naslednje tákole občanskoraziskovalno podjetje generira nadaljnjih tisoč strani, četudi zgolj na spletu. Mogoče bo kakšna živa meja pred hišo zaradi tega obrezana samo enkrat na leto in trava pred hišo pokošena bolj na dolgi rok, ampak rože najrazličnejših imen in vonjav bodo znale to ceniti, najbolj pa bo to okrepilo lokalno kulturno samozavest in prispevalo k prepoznavnosti ter h kulturni blaginji.