Jakob Alešovec

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Miran Hladnik, nagovor ob odkritju spominske plošče na Skaručni 11. septembra 2016

Jakob Alešovec.jpg

Vsi znamo vsaj našteti imena najznamenitejših Slovencev: Trubarja v zgodovini knjige, Prešerna za poezijo, Cankarja za prozo, Maistra med vojaki, Slomška med duhovščino, Borisa Pahorja med najdlje živečimi itd. V nacionalnem kulturnem panteonu stoji lahko le omejeno število spomenikov. Če bi jih bilo preveč, bi začela imena uhajati iz glave in bi pač ne delovala več združevalno. Ampak žalostno bi bilo, če bi bilo prgišče teh imen, ki družijo Slovence v skupnost, vse, kar ta skupnost kulturnega premore. Ko gremo s povečevalnim steklom nazaj v preteklost pogledat, kaj se je kulturnega dogajalo – dandanašnji počnemo to ob pomoči digitalne knjižnice in digitaliziranih arhivov neprimerno lažje kot doslej –, začne iz pozabe vznikati množica prednikov, ki so vsak po svoje puščali sled v zgodovini in zaznamovali svoj čas ter vplivali tudi na našega.

Iz zavesti so jih nekoč izrinili iz različnih razlogov. Nekatere zato, ker so motili veličino kakega že izbranega kulturnega predstavnika (npr. Ferdo Kočevar je motil Levstikovo prvenstvo), druge zato ker so bili dejavni v kakšnem nereprezentativnem literarnem žanru (Pavlina Pajkova je šla npr. v pozabo zato, ker je pisala ženski roman). Tretji so postali drugokategorniki, ker niso pripadali osrednji skupini (npr. katoliški Alojzij Lukovič Carli je v drugi polovici 19. stoletja motil literarni monopol liberalsko usmerjene osrednje skupine) ali pa ker se niso pustili vpreči v gradnjo vseslovenske nacionalne identitete (npr. Alma Karlinova, Prešernov prijatelj grof Anton Aleksander Auersperg). Spet drugim je škodovalo, ker so se kulturno udejstvovali kje na robu (v Zagrebu ali v tujini) namesto da bi delovali iz centra, tj. iz Ljubljane. Zelo veliko avtorjev je šlo v pozabo, ker so bili zavestno in namerno preveč lokalni, da bi lahko računali na vseslovensko slavo.

Jakob Alešovec spada v tisti večinski del ledene gore slovenske kulture, ki je ostal pod vodo (danes bi rekli: ki ni prepoznaven) in je zato redkeje predmet kulturnega prmišljanja in diskusije. Za Alešovčevo pozabo je krivo naslednje. Najprej je tu veličina njegovega dve leti mlajšega sodobnika Josipa Jurčiča, ki ni prenesla ob sebi še enega spretnega pripovednika. Iz iste generacije je iz enakih razlogov danes slabo poznan Josip Podmilšak. Pa ni Jurčič sam zatrl Alešovca, ampak so med njima izbrali kritiki in literarnozgodovinski strokovnjaki. Drugič, Alešovec je spadal med Bleiweisove ljudi, ki so se imenovali staroslovenci, za razliko od Levstikove literarne skupine, ki je poznana pod imenom mladoslovenci in je obveljala kot osrednja in razvojno pomembnejša. Prvi so delovali pod geslom Vse za vero, dom cesarja, drugi pod geslom Domovina, omika in svoboda. Tretjič, loteval se je žanrov, ki niso bili nacionalno konstitutivni, in četrtič, da je na začetku objavljal v nemščini. Da ne bo nesporazuma, je treba poudariti, da se pravzaprav nič, kar je napisal Alešovec, ni čisto pozabilo, v literarni zgodovini je bilo njegovo ime vseskozi pomembno, najdemo ga v leksikonih in enciklopedijah, v literarnozgodovinskih pregledih in v ponatisih. O pozabi govorimo lahko le na popularni ravni, med širokim bralstvom, ker ga niso obravnavali v šoli, ker ga ni bilo na proslavah, ker se po njem ne imenuje nobena nagrada.

Kaj bi naštevali razloge, ki so bili nekoč zanj usodni in bi danes, v spremenjenih kulturnih razmerah, morda ne bili več. Raje si poglejmo, kaj vse je Jakob Alešovec dobrega prispeval v slovensko literaturo in bi morali poznati poznavalci slovenske književnosti in pa njegovi rojaki. Alešovec je pomemben kot začetnik vrste žanrov: bil je pisec prvih slovenskih kriminalk, prvi slovenski feljtonist (podlistkar), humorist, predstavnik žanra politično propagandne kmečke povesti, izseljenske povesti, skrivnostnostne povesti. Še posebej pa je danes, v času, ko spet izbiramo, v katerem jeziku se bomo izražali, spomina vreden kot eden izmed pisateljev, ki so svojo kariero zastavili v jeziku svojega šolanja, tj. v nemščini, in so šele pozneje prestopili v slovenščino.

Pojdimo po vrsti. Sam se se z njim srečal v študentskih letih pri predavanjih o slovenski pripovedni prozi kot z začetnikom izvirne slovenske kriminalne ali detektivske pripovedi. V Bleiweisovih Novicah je v letih 1873 do 1879 objavil serijo osmih pripovedi pod skupnim naslovom Iz sodnijskega življenja: Po spominu skušenega starega pravnika. Žanr je pozneje posvojila filmska industrija in ga poznamo danes iz televizijskih filmov.

Alešovec je poznan kot humorist. Šestnajst let je bil urednik satiričnega časopisa Brencelj. Kot namiguje naslov časopisa, je z njim špikal politično nasprotne sodobnike, posebej tiste Slovence, ki so se odločili za nemško kulturo, zlasti narodnega odpadnika Karla Dežmana, pa tudi mladoslovence. Pikal je tako zelo neprijetno, da je prišlo do tožbe in je moral za dva ali tri mesece v preiskovalni zapor na Žabjeku v krakovskem predmestju Ljubljane. Pa se ni dal in je v zaporu napisal še satirično brošuro Ričet iz Žabjeka. Ta je že dosegljiva iz digitalne knjižnice Slovenije in si jo lahko zvečer prikličemo na računalniški zaslon, tako kot tudi vse njegove kriminalne zgodbe in še marsikaj drugega, veliko tudi na Wikiviru. Časopisa Brencelj pa tam še ni, vendar bo kmalu, saj smo prosili za njegovo prednostno digitalizacijo, ki je nujna, saj so ohranjene številke časopisa velika bibliofilska redkost. Mimogrede: zapor na Žabjeku je bil predmet humoristične literarne obdelave tudi izpod peresa urednika Miroslava Vilharja, ki je bil tam zaprt, pozneje tudi Frana Milčinskega. Časopis in tudi nekatere druge Alešovčeve publikacije so bogato ilustrirane. Alešovčev karikirani portret ima brencljevo telo in kot tak je bil poznan bralcem. Literarna zgodovina je pohvalila njegove Ljubljanske slike, humorne portrete ljubljanskega meščanstva, ki so ustrezale idealu realistične značajevke, in njegovo duhovito in humorno spisano avtobiografijo Kako sem se jaz likal, ki jo je objavljal v podistku Slovenca 1879 in 1880 (knjižno 1884; sto let po prvem natisu je izšla pri Prešernovi družbi 1973 in je bil dolgo edini dosegljivi Alešovčev tekst).

Alešovec se je sprva uveljavljal v nemščini: ustanovil je nemški dijaški časopis, urejal nemški časopis Triglav, v časopisih Blätter aus Krain in Laibacher Zeitung in v graški varianti popularnega časopisa Gartenlaube je objavil vrsto povesti in potopisov, posebej pa ljudski igri, roparsko Sicherl, vulgo Dimež, der Schrecken von Krain (Dimež, strah Kranjske) in zgodovinsko Die Franzosen in Stein (Francozi v Kamniku). Istega leta ko je Josip Jurčič napisal prvi slovenski roman Deseti brat, je Alešovec stregel bralskim potrebam Ljubljančanov z nemško napisanim romanom Ein Held der Sternallee: Roman aus der Gegenwart (Junak v parku Zvezda, 1866) in 1868 Laibacher Mysterien (Ljubljanske skrivnosti). 1866 je začel pisati slovensko, nekaj časa je pisal, tako kot Luiza Pesjakova, v obeh jezikih, po 1868 pa je postal strasten nasprotnik vsega nemškega, mogoče tudi zaradi moralne in finančne podpore iz Bleiweisovega kroga, ki mu je omogočila eksistenco. To so bila leta, ko so se morali Slovenci odločiti, v kateri kulturi bodo sodelovali, v slovenski ali v nemški, ki sta dotlej, kot kaže Prešernov primer, bivala vzporedno in relativno nekonfliktno.

Glavnina Alešovčeva dela se je natančnejši analizi izmuznila, ker ni imela statusa literature. Alešovec je precej pisal za ljudstvo in čeprav je bil jezikovno spreten, so njegove ljudske knjige uvrščali v kategorijo t. i. "knjig za prosti narod in mladino". Sem spadajo knjige o vojnah (Kustoca in Vis, Vojska na Turškem), biografije vladarjev (Cesar Maks v Mehiki; danes imamo na temo meksikajnarjev, kranjskih vojakov, ki so šli s cesarjem Maksimiljanom v njegovo mehiško avanturo, strip Marijan Pušavca in Zorana Smiljanića), pravljice (Vrtomirov prstan, Jama nad Dobrušo) in tudi prgišče prirejenih in izvirnih ljudskih iger (Nemški ne znajo, Čarovnica, Visoki C, Eno uro doktor).

Manj je znano, da ga je hudo skrbelo izseljevanje in da je z namenom ustaviti izseljevanje napisal povest s pomenljivim naslovom Ne v Ameriko! (1883, 1912). To je lepa pustolovska povest: primerno dolga, napeta, s popisi potovanja po morju, s pirati in brodolomi, tihotapljenjem, bitkami z Indijanci, o sužnjih in pobegih. A kaj ko jo je podložil s preočitnim moraliziranjem in propagando. Za izseljevanje je krivil previsoke avstrijske davke in željo rojakov, da bi se izognili služenju vojaščine. Usode izseljencev je zaključil s smrtjo, edini preživeli pa je postal duhovnik, ki bo molil za rojake, ki so se pregrešili proti bogu s tem, ko so zapustili rodno zemljo: »božja roka [jih] tepe zato, ker so pustili zemljo, na kateri smo bili rojeni – ne brez Božje volje". Izseljenci v Ameriki izgubijo svoj jezik. Knjigo je izdal v samozaložbi, po domače: z njo je šel v stroške, kar pomeni, da je mislil zares in je pisal iz globokega prepričanja o škodljivosti izseljevanja. Josip Lavtižar je 1911 po knjigi napravil ljudsko igro.

Ko sem obdeloval slovensko kmečko povest, sem spet naletel nanj: v žanr je prispeval politično propagandno povest Petelinov Janez (1880). Naj jo obnovim: Župan ima problematičnega sina študenta, ki poleti, ko je doma na počitnicah, ščuva ljudi proti duhovščini. Postane agitator nemških liberalcev, druži se s sumljivimi ljudmi (mednje spada tudi krčmar), pravda se z očetom, z učiteljem, ki se je poročil njegovo sestro, in z župnikom, izgubi vse tožbe, ukrade denar in pobegne od doma. Ko se razcapan vrne, v sovraštvu zažge kmetijo (nas to kaj spominja na Cankarjevega Hlapca Jerneja, samo z drugače razporejenimi simpatijami?). Domači pes ga ne prepozna in ga strahovito razmesari. Pokopljejo ga v neposvečeno zemljo za cerkvenim zidom. Njegovi privrženci se pri kartah pokoljejo med seboj. Pogorelci si opomorejo, na vasi pa spet zavlada božji mir.

Nazadnje sem se z Alešovcem srečal, ko sem sestavljal bibliografijo slovenskega feljtonskega ali podlistkarskega romana, to je romana, ki je izhajal v nadaljevanjih pod črto na dnu prve strani političnih dnevnikov. Obveljalo je, da je prvi slovenski feljtonski roman napisal Josip Jurčič leta 1873, ko je v Slovenskem narodu objavil historični roman Ivan Erazem Tatenbah. No, Jakob Alešovec je objavljal svoje dolge feljtonske pripovedi nekaj let prej, v Ljubljanskem časniku (Laibacher Zeitung): 1866 Ein Held der Sternallee: Roman aus der Gegenwart in 1868 Laibacher Mysterien. Kaj mu je bilo, da se je odločil prva slovenska feljtonska romana objaviti v nemščini? Kako naj dobi roman v nemščini status prvega slovenskega feljtonskega romana, boste rekli? Alešovec je bil slovenski pisatelj, svoj roman je namenil slovenskemu bralcu, ki ga je zagotovo tudi bral, saj je bil dvojezičen, moti samo dejstvo, da ga je napisal v nemščini. Je to dovolj za diskvalifikacijo in odvzem prvenstva? Doslej vsekakor, nisem pa prepričan, da je slovenščina še vedno prvi pogoj za eksistenco slovenske književnosti. Poglejmo Almo Karlin, ki je pisala samo v nemščini, pa jo imamo danes za našo, pa Louis Adamič, ki je pisal samo v angleščini, pa Dušan Jelinčič, ki piše tudi v italijanščini ali Brina Svit, ki se je odločila za francoščino. Ali pa Erica Johnson Debeljak, ki piše v angleščini in se ima kljub temu za slovensko pisateljico, saj piše o Slovencih, na Slovenskem in za Slovence. Da ne govorimo o Maji Haderlap, ki je slovenska pisateljica, vendar se ji zdi, da lahko za slovensko književnost napravi več dobrega v nemščini. Ta sodobni okvir omogoča tudi Jakobu Alešovcu na sveže utrgati nekaj slave, ki se mu je svojčas zaradi krutih razmer, v katerih se se skozi književnost vzpostavljalo slovenstvo, izmuznila. Seveda ne na račun obstoječih literarnih velikanov. Tako kratkovidni kot politiki, ki ob spremembi enega režima porušijo spomenike, ki so jih postavili predhodniki, seveda ne bomo. Ker hočemo Alešovcu dobro, nam zato še ni treba kazati na napake njegovega konkurenta Josipa Jurčiča. Naj v berilih kar lepo ostaneta Jurčičeva Jurij Kozjak' pa Deseti brat, prav nič ni narobe z njima.

Privoščimo si zdajle še pomisel v neko čisto drugo smer. Pomislimo na ime današnjega slavljenca. Jakob je danes zelo popularno ime. Ne poznam veliko dojenčkov in vendar vem za dva, ki so jima v zadnjem mesecu dali ime Jakob. Leta 2014 je bil po podatkih slovenskega statističnega urada Jakob na 4. mestu po pogostnosti med novorojenčki, pred njim so bili samo Luka, Nik, Filip, če pa bi mu dodali še Jaka, bi bil celo na prvem mestu. To je velika sprememba ob dejstvu, da je bil pred dvajsetimi leti Jakob šele na 45. mestu, pa tudi v prejšnjih stoletjih ni bil med najbolj pogostimi (do 1930 na 29. mestu). Ko sem v prvem letniku gimnazije pisal prosti spis, danes se temu reče esej, sem fiktivni osebi dal ime Jakob, ker se mi je to zdelo nekam starinsko, starosvetno, biblično in odmaknjeno. – Pa s tem nočem namigovati, da ste se spomnili na postavitev spominske plošče Jakobu Alešovcu zaradi sveže popularnosti njegovega iman :)

Poznano je skoraj 60 svetnikov z imenom Jakob, v naših koncih sta bolj poznana dva, Mlajši in Starejši. Mlajši je na slikah z žago, ker so ga mučili z njo, ampak ta z Alešovcem nima zveze, pač pa je pisatelj dobil ime po Jakobu Starejšem (Velikem), ki ima god 25. julija, dan pozneje, kot se je rodil Alešovec (24. julij 1842 – 17. oktober 1901). Ta je eden od Kristusovih apostolov, prvi mučenec med svetniki, zavetnik romarjev, da, tisti Jakob, ki k njegovim relikvijam v Komposteljo tako kot v Prešernovem času (»Marskteri romar v Rim gre, v Kompostelje«), tj. v Santiago (sv. Jakobu) de Compostella, romajo z vseh koncev sveta; simbol te poti je školjka. Ena od vej Jakobovih poti je tudi v Sloveniji in vključuje Vodice. Pogled na zemljevid pokaže še neko zanimivo možnost. Ali veste, da imate v krogu 15 km vsaj štiri cerkve, posvečene sv. Jakobu, vse v isti črti? Najbližja je v Hrašah pri Zapogah, v isti črti naprej na drugo stran Save je sv. Jakob v Stanežičah, tri kilometre naprej na Petelincu in še dva kilometra naprej tisti najbolj poznani sv. Jakob, ki je ljubljanski rekreacijski cilj. Koncentracija Jakobovih cerkva v tem koncu je gotovo prispevala k temu, da matere svojčas niso preveč oklevale, katero ime dati novorojencu, če se je rodil okrog praznika sv. Jakoba. V bližini se je rodil še en znameniti Jakob. Komaj tri leta je mlajši in še piše se podobno kot Alešovec: Jakob Aljaž iz Zavrha pod Šmarno goro, čeprav se je rodil že na začetku meseca. Ste kdaj pomislili na vodiško-medvoško pohodno pot, ki bi povezala te štiri svete Jakobe in spominski plošči obema tukajšnjima Jakoboma, Alešovcu in Aljažu?

Danes je nedelja, to je čas za sprostitev in rekreacijo, ne pa za učenje in preverjanje znanja, pa vendarle ponovimo, da se nam Alešovec zasidra v spominu: Jakob Alešovec je bil prvi slovenski feljtonist, prvi pisec kriminalnih zgodb, propagandne kmečke povesti, izseljenske povesti in humorist. Med prvimi se je lotil roparske in vojne tematike. Vse to so področja, na katerih je bil Alešovec dober ali celo prvi. Začel je pisati v jeziku, ki ga je bil iz šole in kulturne komunikacije vajen, tj. v nemščini, potem pa prestopil v slovenščino in postal oster nasprotnik tistih, ki so prisegali na nemščino kot jezik, ki naj ga v umetnosti in znanosti in še kje uporabljajo Slovenci, če hočejo biti uspešni. Naj nam bo v tem smislu za zgled, saj ni jezikovna situacija danes kaj dosti drugačna od tiste pred 150 leti, samo da se je zamenjalo ime dominantnega jezika: nekoč je bila to nemščina, danes pa je angleščina.