Prepoved nacističnih simbolov

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search
Prepoved nacističnih simbolov  
Avtor Miran Hladnik
Naslov izvirnika Prepoved nacističnih simbolov
Jezik slovenski
Subjekt Prispevek na okrogli mizi o prepovedi nacističnih in fašističnih simbolov v Kranju 17. aprila 2018
Žanr članek
Klasifikacija


Prepoved nacističnih in fašističnih simbolov (kljukasti križ, znak SS, ustaški U ipd.) želi omejiti razraščanje fašistične in nacistične ideologije v javnosti. Prizadevanje je plemenito in vredno podpore, opozoriti pa je treba, da se pogled na svet, ki ga ti dve besedi poimenujeta (naklonjenost diktaturi in diktatorjem, nestrpnost in agresivnost do drugih ras in družbenih manjšin nasploh, antisemitizem), večinoma ne sklicuje deklarativno na naštete simbole. Izraža se s sovražnim govorom in potvarjanjem zgodovine, na ljudski ravni pa ga lepo povzema prav nič smešen dovtip: Jaz nisem nikakršen fašist, samo Ciganov, Židov in pedrov ne maram.

Tako kot ni mogoče zakonsko prepovedati človeške neumnosti, tudi ni mogoče zakonsko prepovedati ljudskega strahu pred drugačnim in slepega zaupanja v neodgovorne voditelje, ki obetajo s silo obračunati z vsem, kar se zdi, da skupnost ogroža. Najustreznejše orodje za odpravo strahu, najboljša preventiva pred razraščanjem fašizma je prosveta, tj. izobraževanje in kultiviranje skupnosti, da se neha egoistično zavzemati za svoje privilegije na račun drugih in da se začne gojiti razumevanje za socialno prikrajšane. Zakonsko sankcioniranje radikalnih nasprotnikov takega humanističnega prizadevanja je seveda zaželeno, zavedati pa se je treba, da je spreminjanje zakonodaje mukotrpno in da zlikovci vedno najdejo v zakonu luknje. Sankcioniranje fašističnih izpadov omogočajo že obstoječa ustava in zakoni, vendar odgovorne inštitucije redko posežejo po njih.

Vandalizem nad partizanskim spomenikom v Iškem vintgarju

Sam sem tule, ker popisujem partizanske spomenike za spletno zbirko. Na nacistične simbole na spomenikih doslej nisem naletel. Edino v Iškem vintgarju sem fotografiral mazaški napis Kyrie eleison ('Gospod usmili se') na partizanskem spomeniku in pomalan smerokaz za partizansko bolnico, vendar to nista nacistična simbola. Prepoved nacifašističnih simbolov takih mazaških dejanj ne bo ogrozila. Tudi trganja rdečih zvezd s spomenikov ne. Imam pa izkušnje z družbeno klimo, ki tolerira fašistično držo, in z ravnanjem državnih inštitucij, ki so odgovorne za vzdrževanje normalnosti, pa tega ne počnejo, in to na treh področjih: gre za 1. sovražni govor, 2. pristransko in revizionistično zgodovinopisje in 3. zanemarjanje memorialne dediščine iz NOB.

1. Sovražni govor. Na začetku leta 2017 sem med komentarji k hujskaškemu članku Jožeta Biščaka Jedilnik v azilnem domu: brez svinjine, halal in z »ustreznim prehranskim razmerjem«, ki je bil objavljen v Reporterju 10. jan. 2017, prebral naslednje sovražne izjave: Jaka Srk: »bi bi tega cmerarja ubil,ko je sprejel te begune«, »cmerar pička ti materna rašt te ubijem kot da bi plačeval tem teroristm«, Mihael Skumavc, Fakulteta za strojništvo UL: »PROKLETA GAMAD ČRNUHARSKA! POBITI KO STEKLE PSE!« Simon Messi Simoncic, Ljubljana: »Kje je Dolfe.....vse bi toplo sprejel.....gas free....« Izjave sem izpisal in jih prijavil na Spletno oko, »točko za prijavo sovražnega govora in posnetkov spolnih zlorab otrok na internetu«, ki ga sofinancira Ministrstvo za javno upravo. Odgovorili so, da citirana vsebina »ne vsebuje elementov kaznivih dejanj«, »zato prijave ne bomo posredovali na Policijo«. Bogseusmili: kaj pa potem sploh je sovražni govor, če ne to! Mislim, da Spletno oko ne izpolnjuje svojega deklariranega poslanstva in ga zato ne bi smeli vzdrževati z davkoplačevalskim denarjem.

2. Zgodovinski revizionizem. Psevdonimni pisec je pred leti na Wikipedijo postavil serijo gesel o partizanskih eksekucijah po Dolenjskem in jih uvrstil v kategorijo Žrtve komunističnih zločinov. Uredniki so gesla sicer opremili z oznako pristranskosti in pozvali k njihovi redakciji. Prav vsakdo bi se tega lahko lotil, pa se ni, ker ljudje dajemo prednost pač radostnejšim dnevnim opravilom, kot je npr. barvanje ograje ali puljenje trave izmed ploščic. Šele pred kratkim sem nekaj teh navijaških revizionističnih gesel, ki so predstavljala partizane kot zločince in ne kot zmagovalce nad globalno nevarnostjo, imenovano fašizem, nevtraliziral s citati iz knjige Frančka Sajeta Belogardizem, ki navaja prej zamolčane razloge za partizanske eksekucije duhovnikov in domačinov. Danes, ko se v šolah ogibajo obravnavi NOB, je Wikipedija pač prvi vir informacij o partizanstvu.

3. Zanemarjanje memorialne dediščine. Nalašč nisem zapisal »uničevanje memorialne dediščine«, ker sem prepričan, da sporadično uničenje ni usodno, če ima skupnost čut za njeno obnovo. Lokalne skupnosti imajo do spomenikov v glavnem pieteten odnos, ne glede na to, kako so nazorsko orientirane.

Presenetilo mi je, kako redko ljudje uničenje opazijo in prijavijo. Žalostna je izkušnja z inštitucijami, ki bi se morale odzvati na prijavo. Ob prijavi je molčala krajevna skupnost, molčala je občina, tudi na ZB očitno ni nihče prebral e-pošte s prijavo, z Zavoda za varstvo kulturne dediščine pa so odgovorili, da spomenik ni registriran pri njih in zanj niso pristojni. Lastnike, ki so s svojih hiš odstranili spominske plošče, bi rad nagovoril, naj plošče deponirajo v lokalni muzej, vendar si vsaj v primeru Gornjesavskega muzeja tega ne upam storiti, ker se izgovarjajo, da so zadolženi samo za premično kulturno dediščino, plošče pa so nepremična dediščina. Sveta preproščina: odstranjena plošča je vendar še kako premična! Povrhu se je pred leti v muzeju izgubila sled za vrsto spominskih obeležij, ki so mu bile zaupane v varstvo.

Zgodilo se je, da sem celo policiji moral prijavo dvakrat ponoviti, preden so jo registrirali. Policija je dve plošči, ki sem jih prijavil kot izgubljeni, našla, v enem primeru se je iskreno trudila iskati tatu, v primeru jeseniških plošč pa je ravnala, milo rečeno, malomarno. Policija in sodstvo sta pripravljena iti v akcijo, kadar gre za poškodovanje tuje lastnine. Ker se za marsikatero obeležje ne ve, kdo je njen lastnik ali skrbnik oziroma ta ne obstaja več, se jim z vandalizmom nad njim ne ljubi ukvarjati.

Posebno omembo zasluži partizanska plošča na Aljaževem stolpu na vrhu Triglava. 1991 so jo neznani storilci v poosamosvojitveni evforiji odstranili, kot da bi želeli povedati, da je bil Aljažev boj proti nemški prevladi v redu, partizanski boj proti nemškemu nacizmu 50 let pozneje pa ne več. Pozneje se je na stolpu znašla nadomestna plošča, ki pa ji prav letos, ko se načrtuje obnova Aljaževega stolpa, preti ponovna odstranitev. Z ZVKD so mi sporočili, da odlok, ki so ga sprejeli v parlamentu leta 1999, prepoveduje postavljanje obeležij na Aljažev stolp ali v njegovo bližino in da bodo zato partizansko ploščo sneli. To bi bilo naravnost nezaslišano: državna inštitucija bi uveljavljala zakon za nazaj in hkrati legalizirala vandalizem nad spomenikom, ki stoji na osrednji identitetni točki slovenstva.

Moja izkušnja govori, da največja nevarnost vrednotam NOB ne preti s strani motenih posameznikov, ki se postavljajo z nacističnimi simboli, demokraciji in mirnemu sožitju so zares nevarne državne inštitucije, ko stopijo v službo fašističnemu revizionizmu ali s svojo inertnostjo odpirajo prostor sovražnemu govoru radikaliziranih posameznikov, potlačenju partizanske zgodovine in brisanju partizanske spominske dediščine.

Kot člani ZB bomo podprli pobudo za prepoved nacifašističnih simbolov. Kako pa se lahko proti fašizmu postavimo kot posamezniki?

  • S prijavljanjem vandalizma nad spominsko dediščino,
  • z obnavljanjem in vzdrževanjem spomenikov,
  • z digitalizacijo partizanskih spomenikov na Geopediji,
  • z digitalizacijo publikacij o NOB za Digitalno knjižnico Slovenije,
  • s popisovanjem zgodovine NOB na javnih spletnih mestih, v prvi vrsti na Wikipediji.