Motiviranje študentov za lokalne raziskave

Iz Wikiverza
Motiviranje študentov za lokalne raziskave  
Avtor Miran Hladnik
Naslov izvirnika Motiviranje študentov za lokalna raziskovanja
Jezik slovenski
Subjekt slovenščina
Žanr Predobjava članka za žirovski zbornik o lokalnih raziskavah, ur. Zdravko Mlinar.
Klasifikacija

Kot učitelj slovenske književnosti na Oddelku za slovenistiko ljubljanske filozofske fakultete sem pridobil nekaj izkušenj, kako tematiko približati študentom in hkrati poskrbeti, da ne obtiči v getu šolskega učnega načrta, ampak kulturno osmišlja tudi lokalne skupnosti, iz katerih prihajajo študenti. Lokalizacija literarnih dejstev ni nekaj samoumevnega, dogaja se ob spodbudi dveh paradigmatskih premen: prostorskega obrata v humanistiki, ki je povezan z interaktivno rabo zemljevidov, in koncepta občanske znanosti, katere véliki dosežek je Wikipedija. Iz tega vidika poročam o vključenosti Žirov v univerzitetna lokalna raziskovanja.

Nazorska ozadja[uredi]

Tema lokalnega v raziskovanju ima ideološke konotacije, zato se mi zdi potrebno na začetku pojasniti, kakšno je moje nazorsko stališče. Je že tako, da smo navajeni življenjske možnosti opazovati v izključujočih se opozicijskih parih. Če rečemo lokalno, se samodejno vzpostavi opozicija z mestnim, nacionalnim ali globalnim in nas sili v opredeljevanje za eno izmed ponujenih alternativ, kot da bi na ta način svet napravili bolj obvladljiv. Običajno táko opredeljevanje sploh ni potrebno, v vsakdanjem življenju mimo načelnih opredelitev upoštevamo tisto, kar nam je všeč pri eni opciji, in kombiniramo s tistim, kar nam ustreza pri drugi opciji, iščemo torej ravnotežje med možnostmi in se pragmatično umeščamo nekam vmes med načelne skrajnosti. Skozi čas svoje stališče spreminjamo glede na spreminjajoče se okoliščine. Ideološka ekskluzivnost pokaže svojo moč v kriznem času, ko gre za biti ali ne biti, takrat se posamezniki in cele skupnosti radikalizirajo in pozicionirajo bliže eni ali drugi skrajnosti.

Štejem se med promotorje lokalnega raziskovanja, vendar bi bilo moje načelno stališče v izsiljeni kritični situaciji stran od lokalnega. Ne bom tehtal, kaj vse je utegnilo biti na delu za tako držo (domača vzgoja, družbena ideologija oz. duh časa, osebni značaj, šolska izobrazba, bivanje v tujini in dom na podeželju …), odločitev je v veliki meri intuitivna. Zainteresiran sem, da gre svet naprej (namreč da se spreminja na bolje, v smer kulturne blaginje), ne pa da ostaja enak. Popravljanje sveta na bolje ima v mojih očeh prednost pred ohranjanjem obstoječega, saj obstoječi svet dojemam kot svet z mnogimi napakami in svoje mesto v skupnosti z nujo in nalogo njegovega izboljšanja. Svet poganjajo naprej nemirna mesta s koncentracijo prebivalstva, migracijami in produkcijo materialnih in kulturnih dobrin, ne pa zaspano podeželje, pa naj bo še tako idilično. Če se kot podeželan zavzemam za urbano, mestno in svetovljansko, to ne pomeni, da sem nezadovoljen s svojim ruralnim bivališčem in bi ga želel zapustiti, ampak želim le premoščati razliko med enim in drugim. To premoščanje se pravzaprav že ves čas dogaja: v zgodovinskih obdobjih so se mesta napajala z ljudmi iz province, v zadnjem času pa se z internetom in drugimi prometnimi povezavami opremljeno podeželje polni z meščani. Podeželje, ki je vedno prispevalo samo svežo kri za kultiviranje, ki se je dogajalo v mestih, sámo postaja kulturni prostor.

Izpostavljanje lokalne razsežnosti raziskovanja bi bilo korak nazaj, če bi ga razumeli v smislu domačijskih študij (nem. Volkskunde), tj. raziskav za utrjevanje lokalne ruralne identitete (narodne noše in šege, družinsko rodoslovje in zbirateljstvo). Plemenitenje raziskav s pozornostjo na lokalne teme in akterje je verodostojno, če se dogaja v okviru globalno vpete znanosti. Klic po upoštevanju lokalnega je produktiven, kadar prihaja iz ust svetovljansko orientirane stroke.

Kadar zahtevo po lokalnem izreka lokalpatriot, počne to zaradi potrjevanja svoje ožje družbene identitete, ne pa iz želje po objektivnem spoznanju. Potrjevanje skupinske identitete je legitimno, saj izhaja iz človekove potrebe po pripadnosti, vendar je izpostavljeno nevarnosti, da pri tem ignorira ali ogrozi druge skupine. Zelo cenim zavzetost in dosežke ljubiteljskih lokalnih zgodovinarjev, sem pa kritičen, kadar svoje početje podredijo kateri od kolektivnih fantazem, ki naj utrdijo skupnost. V primeru venetoloških raziskav je to prizadevanje pokazati na prastare korenine slovenstva, ki naj potomcem utrdijo zavest o lastni večvrednosti, za kar uporabljajo besedo ponos, in jim posledično priskrbijo privilegiran položaj. Izraz ponos je indikator napačne in nevarne motivacije za raziskovanje. V ozadju domačijskih študij pogosto tiči želja pokazati na ideal stoletne nespremenljivosti odnosov na deželi, ki ga ogrožajo novodobne migracije, pri nas zlasti tiste z Balkana. Narativ o dobrem nemškem vojaku, ki med drugo svetovno vojno reši življenje partizana, vedno znova sporoča, da nemška okupacija ni bila najhujše zlo, ki se je zgodilo Slovencem; Slovenci moramo biti za svojo kulturo hvaležni Nemcu, ne pa predniku, ki se je pritepel od vzhoda in (z besedami Zorana Predina v pesmi Praslovan, 1981) »preplaval tisto rusko reko« »ter se v mojih genih naselil«. Občudovanje nemške kulturne superiornosti ali pa vsaj brezhibno skrtačenih nemških esesovskih uniform je opaziti celo pri nekaterih akademsko izobraženih slovenskih zgodovinarjih.

Svoje naklonjenosti širši družbeni organiziranosti ne želim uveljavljati v konfliktnem soočanju in z zmago nad lokalnim. Zavzemanje skrajnih pozicij je izključujoče in neobstojno. Produktivnejše kot spopad je iskanje konsenza med lokalnim konceptom in širšimi družbenimi koncepti. Da je dogovarjanje med različnimi družbenimi predstavami mogoče, dokazuje npr. Wikipedija, ki sveta ne vidi kot prostor boja, ampak kot prostor dogovarjanja.

Slovenska literarna veda med lokalnim in svetovljanskim[uredi]

Sam sem z iskanjem konsenza začel leta 1973, ko sem si izbral študijsko kombinacijo slovenistike in primerjalne književnosti. Slovenistika se kot nacionalna filologija umešča med lokalne študije (ang. area studies 'regionalne študije'), primerjalna književnost, ki ji pogovorno rečemo svetovna književnost, pa že po imenu spada na področje svetovljanskega, globalnega. Kombinacija obeh strok omogoča študentom uresničevanje tako lokalnega kulturnega interesa kot potrebe po širši družbeni vključenosti.

Slovenistika se seveda ne dogaja zgolj v zarisu lokalnega in komparativistika zgolj v zarisu globalnega, v praksi slovenistična literarna zgodovina ne more brez nenehnega primerjanja s sosednjimi in velikimi literaturami, komparativistika pa ne brez obravnav slovenskih avtorjev in tekstov. Slovenistična literarna veda sama izbira med različnimi koncepti: v določenem obdobju se ji zdi pomembno dokazovati, kako slovenska književnost raste iz svojih korenin, kako je avtohtona (samorodna), avtonomna in čisto drugačna od sosednjih, drugič jo prikazuje le kot zapozneli odmev in okrnjeno lokalno varianto velikih literatur v širnem svetu. Resnica bo najbrž nekje vmes.

Kmečka povest[uredi]

Prvič sem bil izzvan k razmišljanju o lokalnem pri pisanju poglavja o regionalni literaturi znotraj žanra kmečke povesti.[1] Uporabil sem zveze lokalna eksotika, lokalna atmosfera, lokalni kolorit, lokalni pisatelj, lokalna specifika, z izrazom lokalni atavizem pa sem pokazal na nesimpatične razsežnosti tovrstnega pisanja. Z izrazoma regionalno in lokalno sem poimenoval pokrajinske tipe književnosti (primorsko, gorenjsko, koroško …), ki so postali možni šele po uresničitvi programa zedinjene Slovenije po prvi svetovni vojni (navzlic odrezani Primorski); prej so se zdeli ultimativnemu načrtu zedinjenja nevarni, zato pojma pokrajinske literature prej sploh ni bilo. Na ravni mednarodnih primerjav se je pokazalo, da ima v očeh velikih literatur status regionalne (lokalne) literature celotna slovenska književnost, skupaj s podobno »nesvetovljanskimi« in nevelemestnimi nemško, italijansko, češko idr.[2]

Tujinska izkušnja[uredi]

Za moje dojetje specifike lokalnega je bilo pomembno bivanje v tujini, zlasti dve leti v ZDA, ki je prispevala k zavesti evropskosti slovenske kulture. Iz zornega kota ameriškega talilnega lonca (ang. melting pot) sem postal pozoren na tradicijo vzdrževanja pestrosti evropskih nacionalnih kultur in na trenje med imperialnimi ambicijami vélikih ter avtonomizmom malih. Ugledati se je dalo prednosti navezanosti Slovencev na svoj ožji bivalni prostor (na vas, krajevno skupnost, občino, regijo), mislim na samozavest, ki jo je podpirala lokalna samouprava, na referendumih izglasovani samoprispevki ipd., skratka na slovenski lokalpatriotizem, ki je pojmu regionalizma sproti ukinjal slabšalne pomenske odtenke.

Med profite ameriškega bivanja spada tudi spoznanje, kako znanost za potešitev gole radovednosti ni dovolj. Raziskovanje mora biti vpreženo v prizadevanja za človeško dostojno, pravično in kvalitetno življenje. Lokalne študije naj bi bile smiselne le, kadar koristijo kulturnemu preživetju in razcvetu lokalnih skupnosti.

O lokalnem ne govorim iz knjig, ampak iz izkušnje vaščana, državljana s stalnim naslovom na podeželju. Na delo v Ljubljano se vozim, večinoma z vlakom. Vozači smo podmnožica lokalne skupnosti, ki dnevno premoščamo in ukinjamo kulturne razlike med centrom in periferijo, med nacijo in regijo, med mestom in vasjo.

Prostorski obrat[uredi]

V literarni vedi je pospešek v smer prostorskega pripenjanja literarnih dejstev prispeval t. i. prostorski obrat (ang. spatial turn). Urška Perenič je leta 2012 pripravila tematsko številko Slavistične revije z naslovom Prostor v literaturi in literatura v prostoru, pri projektu Prostor slovenske literarne kulture, ki ga je v letih 2011–2014 na ZRC SAZU vodil Marko Juvan, pa so študentje na interaktivni spletni zemljevid Geopedija vnesli 1518 dogajališč slovenskih zgodovinskih romanov, o čemer sva poročala s kolegico geografinjo Jernejo Fridl.[3] Nekaj let zapored so študentje v seminarju na Wikipedijo vpisovali slovenske literarne poti, praviloma so izbirali tiste v bližini svojega domicila. Nekje na začetku je obtičalo popisovanje slovenskih literarnih in drugih kulturnih spomenikov na Geopediji, ki se je v veliki meri napajalo iz lokalnokulturnih interesov. Literarna obeležja kulturno ozaveščajo vaške skupnosti in postajajo njihove identitetne točke. Na novi svetovni Geopediji (Geopedia.world) je mogoče vpisati tudi slovenska obeležja v zamejstvu, na Dunaju, v Gradcu in drugih krajih po svetu.

Lokalno obarvani seminarji[uredi]

Na pomen lokalne pripadnosti za strokovno delo študentov sem postal pozoren pri razpisu diplomskih tem. Na seznamu možnih diplom sem vzdrževal množico pozabljenih avtorskih imen, ki še niso bila deležna literarnozgodovinske analize. Ker take teme zahtevajo zamudno brskanje po arhivih in je za droben stavek potrebno veliko raziskovalnega časa, se študentje zanje niso radi odločali. Imena pisateljev so jim bila popolnoma neznana in jih niso mogli pripeti na obstoječe znanje in interese. Njihov odnos se je korenito spremenil, ko mi je prišlo na misel, da bi zraven imen avtorjev dopisal še njihove rojstne kraje. V hipu so se študentje iz teh ali bližnjih naselij zavzeli za prej neopažene teme in jih angažirano obdelali.

Nad študentsko zavezanostjo lokalnemu ne bi smel biti presenečen, saj je nekaj podobnega značilno tudi za akademske kolege, ki opazen del svojih raziskav namenjajo avtorjem iz njihovih krajev. Franc Zadravec se je posvetil prekmurskemu rojaku Mišku Kranjcu, Slovenjgradčan Drago Druškovič je urejal zbrano delo koroškega pisatelja Prežihovega Voranca, sam sem za knjigo Slovenska pisateljska pot (2011) kot Gorenjec prevzel gorenjske avtorje, Tržačan Miran Košuta je zadolžen za tržaške avtorje, Korošica Silvija Borovnik za koroške, Urška Perenič se je specializirala za sovaščana s Prema Dragotina Ketteja, Novomeščan Marijan Dović za someščana Antona Podbevška itd.

Močno mi je ostala v spominu seminarska tema seniorske literature. Seminaristi so sprejeli nalogo obiskati starejše amaterske pisce v svojem okolju in popisati ter analizirati njihovo ustvarjalnost. Pot jih je največkrat pripeljala v domove za ostarele. Študentke (študentov se tistega leta ne spomnim) so navdušeno poročale, kakšno vznemirjenje je povzročil njihov obisk: animiral ni samo tistih varovancev, ki so bili poznani po svoji literarni dejavnosti, nekateri so začeli pisati čisto na sveže. Nekdo je priložnost uporabil za razkritje gejevskega značaja svoje poezije, prišlo je celo do natisa pesniške zbirke kot priloge diplomske naloge, nastale v seminarju.

Žirovske osebnosti na Wikipediji[uredi]

Ugodno okolje za uveljavljanje lokalnih kulturnih interesov od leta 2002 dalje ponuja delovno okolje Wikipedije in sestrskih spletišč neprofitne fundacije Wikimedije. Wikimedijino vesolje bi zaradi njegovega pokrivanja celega sveta umestili ravno na nasprotno stran od lokalnega, če ne bi vedeli, da ta globalni konglomerat spletišč združuje več kot 300 jezikov, da spodbuja enciklopedično evidentiranje lokalnih kulturnih dejstev in oseb in celo pomaga pri oživljanju jezikov, ki so bili zapisani izumrtju. Wikimedijina spletišča poganja civilizacijski ideal pestrosti kot pogoja kulturne blaginje, ta pa je mogoča le z upoštevanjem množice lokalno specifičnih dejstev. Med 173.000 gesli slovenske Wikipedije je 36.600 ali dobra petina takih, ki jih nima nobena druga Wikipedija, ki so nacionalno specifična in v tem smislu lokalna.[4] Wikipedija se zelo dobro zaveda hegemonije angleščine in angleško-ameriške kulture v sodobni civilizaciji in se ji upira. V tem prizadevanju je vzorčni primer druženja lokalnega in globalnega, ki ga označuje neologizem glokalno (ang. glocalisation).

Zavest o oživljajoči sili lokalnega je leta 2016 rodila načrt seminarskega popisa slovenskih osebnosti po občinah na Wikipediji. Za redke občine so taki seznami že obstajali, večinoma pa smo imeli le njihove zametke. Prva leta smo sezname urejali bodisi kronološko bodisi po abecedi, zadnja leta pa jih urejamo po področjih in podpodročjih, ki jih osebnosti predstavljajo: cerkev, znanost, umetnost, literatura, šport (nogomet, smučanje …). Seznami zajemajo ljudi, ki so se v občini rodili, umrli ali službovali. Za rojene in umrle je v veliko pomoč novo spletišče Wikipodatki, kjer imamo dostop tudi do osebnosti, poznanih drugod po svetu, ki so se pri nas samo rodile ali umrle, sledu pa v naših krajih niso pustile, v glavnem gre za tujce, ki so padli v prvi in drugi svetovni vojni, ali domače športnike, ki so šli tekmovat za druge države. Doslej smo pokrili kako polovico slovenskih občin. Študentke najprej pogledajo, če je njihova občina še prosta; če ni, se odločijo za sosednjo ali za občino, od koder so starši ali fant.

Bolj na začetku projekta je nastal Seznam osebnosti iz Občine Žiri, ko Wikipodatkov še ni bilo, zato je potreben prenove. Sestavila ga je žirovska domačinka Bojana Žakelj jeseni leta 2017, pozneje ga je do števila 70 osebnosti dopolnjeval anonimni urednik. Razporejene so po poglavjih Arhitekti, Duhovniki, Glasbeniki, Igralci in režiserji, Pisatelji in publicisti, Podjetniki in gospodarstveniki, Politiki, Slikarji, Športniki, Učitelji, profesorji, znanstveniki, zdravniki idr. strokovnjaki. Poizvedovanje po Wikipodatkih je našlo prgišče takih, ki jih na študentkinem seznamu še ni bilo. Brž jih vpisujem nanj: smučarski skakalec Primož Kopač (1991), politik Jože Bogataj (1935), smučarski skakalec Oto Giacomelli (1942), smučarski tekač Roman Seljak (1934), tovarnar Jernej Kopač (1861–1946), tigrovec in partizan Milovan Lipušček (1907–1987), atletinja Helena Žigon (1928–2020), slikar Stane Kosmač (1950), veterinar Jože Kogovšek (1942–2011).[5]

Štirje med osebnostmi (Konrad Peternelj, Janez Sedej, Anton Primožič, Ivan Gluhodedov) so »res pravi« Žirovci, saj so se tu rodili in umrli.

Seznam seveda ni dokončen. Razlogi so v nedokončanosti Wikipedije in v nesistematičnem vpisovanju vanjo in med Wikipodatke. Vedeti je treba, da celotni wikijevski univerzum, ta največja svetovna banka javno dostopnega znanja, sloni na delu prostovoljcev. V prihodnosti bo treba seznam znamenitih Žirovcev dopolniti z izpisovanjem obstoječih leksikografskih virov (Slovenska biografija, Obrazi slovenskih pokrajin), iščoč z izrazom žir* in z drugimi krajevnimi imeni v občini. Za poskus sem v Slovensko biografijo vpisal iskalni izraz žireh in dobil desetine zadetkov, navajam samo začetnih nekaj: sociolog Ivan Belec je služboval v Žireh kot duhovnik, tu je učiteljeval Josip Gabrovšek, sledijo politik Jurij Grabrijan, pesnik Frančišek Krek …

Osebna povezanost z Žirmi[uredi]

Moje lokalno vezane objave se sučejo okrog dveh občin, kranjske in radovljiške, v katerih sem zaporedno živel. Lokalnih raziskav se nisem lotil iz kake hvaležnosti ali občutka dolžnosti do skupnosti, iz katere sem se odselil, niti z namenom, da bi jih skupnost, v katero sem se priselil, razumela kot vstopnico in me sprejela medse. Ne, sodobne vaške skupnosti dokazil pripadnosti ne zahtevajo, priseljenci pa ne kličemo na ves glas po občutku sprejetosti. Lokalnih kulturnih dejstev sem se lotil na povabilo ali pa kar sam od sebe, torej je nekakšna lokalna motivacija vendarle obstajala. O pisateljih radovljiške občine sem pripravil predavanja za radovljiški muzej,[6] o kranjskih književnikih vsakih pet let sestavljam prispevke za Kranjski zbornik,[7] gradivo za lokalno zgodovino pa od leta 2013 ob spodbudi in pomoči ljubiteljskega zgodovinarja Gorana Lavrenčaka iz Radovljice postavljam na interaktivno spletišče Wikiknjige pod naslov Dobrave. Besedila je trenutno za 66 avtorskih pol oz. več kot tisoč strani in ilustrirano je s stotinami starih fotografij ljudi in dokumentov.

Z Žirmi sem povezan prek sinove družine. Brez rodbinskih navezav najbrž ne bi sestavil wikipedijskih gesel za alpinista Marka Čara (1969–2000), njegovo nečakinjo športno plezalko Ano Kosmač in njenega moža alpinista in strojnika Jurija Hladnika. Ne bi nastopil pred lokalno kulturno srenjo s poklonom pisatelju Vladimirju Kavčiču, pa tudi v temle zborniku najbrž ne bi sodeloval. Za ilustracijo, kako kraj bivanja vpliva na posameznikova pripadnostna občutja, navajam odlomek refleksije sina, ki je žirovski priseljenec:

Če bi me nekoč kdo vprašal, ali bi šel živet kdaj v Žiri, bi mu gladko odgovoril, da ni govora, saj so predaleč od hribov, v katere sem redno zahajal. In ne samo to, od vsega so daleč. V primerjavi s kraji, v katerih sem živel, so Žiri res precej oddaljene, vendar pa moram priznati, da so mi kljub tej »nepraktičnosti« prirasle k srcu. Odročnost ni samo slabost, včasih je tudi prednost. Izlete drugam moraš načrtovati vsaj en dan prej, da se lahko zjutraj podaš na pot. S tem ti je na neki način onemogočeno divjanje in hlastanje, kar omogoča mirnejše življenje. Žiri vidim kot precej idiličen kraj za življenje. Ni čudno, da so Žirovci po zadovoljstvu na drugem mestu, takoj za prebivalci Cerkelj na Gorenjskem. Žiri so nekako samozadostne. Tu so vse osnovne institucije, ki jih človek potrebuje, poleg tega pa so obdane z lepo naravo, ki omogoča človeku rekreacijo in življenje z naravo. Življenje v Žireh ocenjujem kot manj stresno in bolj sproščeno kot v drugih, bolj prehodnih krajih. Veliko Žirovcev ima delavnik med šesto in štirinajsto, kar je v Ljubljani redko. V Žireh je nadpovprečno veliko industrije in zasebnih podjetij, ki dajejo zaposlitev domačinom in okoličanom. Ljudje so delavni in podjetni, vendar ne zanemarjajo rekreacije in družinskega življenja, ki sta za kvaliteto življenja še kako pomembna. Otroci na cesti te pozdravljajo in sosedje so med seboj prijatelji. Včasih primerjam Žiri z Jezerskim in Bohinjem, ki sta prav tako odmaknjena od ostalih krajev in obdana z lepo naravo. Tako kot Bohinjci in Jezerjani se imajo tudi Žirovci za nekaj posebnega, vendar bi bilo zelo krivično njihove posebnosti enačiti s čudaštvom.

Partizanski spomeniki na Geopediji[uredi]

Trenutno dajem prednost popisovanju partizanskih spomenikov (Partizanski spomeniki) na Geopediji. Čeprav je izpostavljen popis, to je začetna stopnja vsakega znanstvenega početja, vključuje tudi raziskovanje posameznih obeležij in zgodovinskih dogodkov, ki jih obeležujejo. Načrt je spočetka zajemal le spomenike v moji domači okolici, potem pa se je postopoma širil in si zdaj prizadeva za izčrpno evidenco vseh slovenskih partizanskih, taboriščnih in podobnih obeležij na območju Slovenije, zamejstva in drugod po svetu; vseh bo okrog 7000, raje več. Omejitev na domače kraje je bila na samem začetku leta 2013 spričo velikega števila obeležij nujna, ko pa so se pridružili sodelavci (študentje, univerza za tretje življenjsko obdobje, področne Zveze borcev, zainteresirani posamezniki, vsega okrog sto oseb), so se načrti razrasli in dobili vseslovenski značaj. Žirovska občina je v zbirki, ki obsega danes 6800 enot, zastopana z okoli 20 partizanskimi obeležji. Skoraj vse je popisal Franc Podnar, upokojeni ravnatelj Muzeja v Škofji Loki, ki je zaslužen tudi za izčrpno spletno zbirko partizanskih spomenikov na področju škofjeloških področnih združenj borcev. Za vpisovanje je angažiral skupino zanesenjakov v okviru univerze tretjega življenjskega obdobja, posamezne žirovske spomenike so na Geopediji potem dopolnjevali ali popravljali drugi sodelavci, vendar po moji vednosti nihče med njimi ni bil domačin – zadnji čas je, da se zganejo. Tako kot je prostovoljskega značaja, to je nehonorirano, vpisovanje spomenikov na Geopedijo, je zastonj za vpisovalce tudi spletišče sámo – vodstvo podjetja Sinergise, ki je Geopedijo vzpostavilo, se očitno bolj kot državne in javne inštitucije (Ministrstvo za kulturo, občine, muzeji, turistična društva) zaveda pomena kulturno aktivnega državljanstva in ga podpira.

Študentje na ljubljanski slovenistiki imajo v prvem letniku za domačo nalogo tudi fotografiranje lokalnih spomenikov, nalaganje fotografij v Zbirko (Wikimedia Commmons), njihov opis, kategorizacijo in povezavo z državnim Registrom kulturne dediščine, če je spomenik vanj vključen. Kateri spomeniki vse se nahajajo v njihovi bližini, razberejo v sloju partizanskih spomenikov na spletnem zemljevidu Geopedia.world in na zemljevidu RKD. Tu čaka študente z Žirovskega (pa tudi vse druge kulturno aktivne rojake) še veliko dela. Partizanske spomenike zgledno vključujejo v lokalno turistično ponudbo Slovenci po vaseh na italijanski strani meje: na terenu, na zemljevidih in na informacijskih tablah zavzemajo vidno mesto, čisto drugače kot v osrednji Sloveniji, kjer se zdi, kot da se partizanske zgodovine sramujejo. Ponekod po domovini ideološko zaslepljeni vandali celo razpraskajo oznake partizanskih bolnic, tiskarn in spomenikov na zemljevidih in informacijskih tablah.

Sklep[uredi]

Tako nekako si predstavljam eksistenco slehernega lokalnega kulturnega in raziskovalnega mujanja: biti mora transparentno, sodelovalno in odprto svetu. Omogočati mora neposredno poseganje zainteresiranih, nenehno posodabljanje, popravljanje in dopolnjevanje. Na javnem in globalno vpetem spletnem mestu (Wikimedijina spletišča so prvo, na kar naleti poizvedovalec na spletu) se sooča s podobnimi tujimi početji in prispeva k pestrosti globalne kulturne krajine. Zavest o tem, kako je vse, kar počnemo, vsakomur ves čas na očeh, navdaja sodelavce z odgovornostjo.

Naj sklenem s spoznanjem, da pripadnost raziskovalca ožji skupnosti (rodbini, kraju, regiji) močno motivira njegove raziskovalne odločitve. Raziskave so tako bolj pripete na konkretno gradivo in rezultati prepričljivejši, pod pogojem, da pri raziskovalcu ne prevlada aktivizem oz. potreba po identitetnem servisiranju skupnosti nad potrebo pod objektivnem spoznanju. Sicer pa nevarnost zapadanja v aktivizem ni specifika lokalnih študij in občanske znanosti, ampak bremeni vsakršno raziskovanje.

Opombe[uredi]

  1. Miran Hladnik, Slovenska kmečka povest, 1990.
  2. Miran Hladnik, Regionalizem in slovenska književnost, 34. SSJLK, 1998.
  3. Miran Hladnik in Jerneja Fridl, Prostor v slovenski zgodovinski povesti in njegova geografska prezentacija, Slavistična revija 60/3 (2014).
  4. Jerneju Polajnarju, ki je z orodjem PetScan pridobil ta podatek, hvala.
  5. Iskalni niz na Wikipodatkih, ki ga je za naše potrebe napisala Vera Pelhan, je bil takle:
    #Ljudje rojeni v Občini Žiri (Q394087) ....
    SELECT ?somebody ?somebodyLabel ?kraj_rojstva ?kraj_rojstvaLabel WHERE {
    ?somebody wdt:P31 wd:Q5.
    ?somebody wdt:P19 ?kraj_rojstva.
    ?kraj_rojstva wdt:P131 wd:Q394087.
    SERVICE wikibase:label { bd:serviceParam wikibase:language "sl,en". } }
  6. Literarna Radovljica 1, Literarna Radovljica 2 (prosojnice).
  7. Apokrifni Prešeren (2000), Luteranci, rokovnjači in pesniki [Kranj v slovenskem zgodovinskem romanu] (2005), Kranjski tiski do druge svetovne vojne (2010), Kranjski leposlovni tisk po drugi svetovni vojni (2015), Kranjski literati v enciklopedijah (2020).