Pavel Knobl

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search
Pavel Knobl  
Avtor Miran Hladnik
Naslov izvirnika Pavel Knobl
Jezik slovenski
Žanr intervju
Klasifikacija
Predmetne oznake Za film o Pavlu Knoblu, spraševala je Dragana Čolič, Križanke 18. 6. 2019

Kdo je bil Ignacij Kremžar, s čim se je ukvarjal?

Ignac ali Nace Kremžar (Kremshar) je bil konec 18. stoletja kranjski knjigovez in bukvar, prodajal je knjige in papir. 1802 se je preselil v Ljubljano in 1832 prepustil svojo obrt sinu Leopoldu. Kaj več od tega, da se je trikrat odločil tudi založiti knjige, najbrž na pobudo Pavla Knobla, o Ignacu Kremžarju ne vemo. Kremžar je torej poznan zaradi Knobla. Založil je publikacije, ki so obetale visoko prodajo: legendo o Genovefi v Knoblovem prevodu, Knoblove zabavne pesmi in knjigo litanij (1820 že v Ljubljani).

Komentar na posamične pesmi (Od podzemelskih jabuk, Od prdca, Ta zbožani bogatec, Taistim kateri se ptujih žen dejležni sture, Taistim ženam, katere nejso iz enim možam zadovolne, Nova krama, Jamranje enega zastaranega inu zarjavenga dekliča, Za pustni dan).

Podzemelska jabuka je slovensko ime za krompir, ko ta še ni imel utrjenega slovenskega imena, frc. je podobno, pommes de terre, nem. Erdäpfel, narečno je še danes različno, recimo čompa. Marija Terezija je Kranjcem ukazala saditi novo kulturo krompir (čemur so se ti sprva uprli) in s to kulturo končala lakotna leta v deželi. Pesem je hvalnica krompirju in ukrepom prosvetljene absolutne oblasti, nič kritičnega.

Pesem od prdca sva z Dolganom vključila v antologijo slovenske pornografske poezije Fuk je Kranjcem v kratek čas, vendar je treba pojem pornografski jemati v tem primeru z rezervo, saj na prdenju ni nič pornografskega, zgolj poudarja tiste dele telesnosti, ki v družbi veljajo za nespodobne, in so seveda blizu spolnim organom. Skatološke teme (o izločanju) se običajno tiščijo spolnih tem.

Pesem o obubožanem bogatašu (Ta zbožani bogatec) je tožba, žalostinka, ki pa ne vzbuja žalosti, ker z bogatašem pač nihče ne sočustvuje. In se tudi konča humorno z vzklikom v rit me piši.

Dve pesmi sta na račun prešuštnikov (promiskuitetnežev, nimfomank, kurbirjev), ki so vedno deležni ljudskega zanimanja, razumevanja za njihova dejanja pa vsaj naglas med ljudmi ni.

Novi krami pripisujejo nekaj večjo »vrednost«, ker naj bi se norčevala iz novotarij, vendar je to mogoče preveč ambiciozna razlaga. Gre za nekakšno predhodnico poezije nonsensa, ki ima na Slovenskem ime narobesvet, npr. pri Gradniku, in zabava bralca z izmišljenimi kombinacijami.

Jamranje postaranega dekleta spominja na jamranje obubožanega bogataša. Jamer ne vzbuja sočutja, posebej še ko na koncu izvemo, da je nesojena »nevesta« stara že 65 let; naj raje na smrt misli kot na ženina, bi rekel bralec; Knobl, ki se je v teh letih ženil, je bil mogoče samoironičen.

Pesem za pustni dan razkriva priložnostni značaj cele knjižice. Verzi so nastali za razne karnevalske priložnosti: praznovanja, poroke, (sedmine), pust, sejme, rajanja in spadajo v t. i. godčevsko literarno tvornost, ki ji je mesto v slovenski literarni zgodovini dal Matjaž Kmecl v začetku 80. let 20. stol.

Vse pesmi so dolge (8–24 kitic) in kažejo na tvorčevo izrazno kondicijo.

Od kod je Knobl črpal teme?

Nihče še ni raziskal, pri kakih tujejezičnih (nemških, italijanskih) podobnih pesmih se je Knobl zgledoval, niti ali mogoče kar pri slovenski ljudski godčevski tradiciji. Za eno je sam zapisal, da je po nemški predlogi (Ta zbožani bogatec). Gre za značajske lastnosti, iz katerih se ljudje radi norčujejo, za veselje ob nenavadnih kombinacijah, za odziv na aktualnosti, veselje ob tematizaciji nespodobnega. Mogoče je celo kaj malega avtobiografskega.

Radoživost naroda. Zadnjič ste lepo izjavili, da so vsi začetniki Linhart, Malavašič in Knobl predstavniki svetlejše strani slovenskega značaja. In da se ta pokaže na veselicah. Slovenci v resnici vesel narod.

O tem ni dvoma, kurentovski, veseljaški značaj Slovencev je skrbel Ivana Cankarja, ki se je bal, da bodo rojaki zaveseljačili in zapili vse svoje nepremičnine. Vse tri literarne zvrsti se začenjajo s komičnimi teksti: v drami Matiček se ženi, v prozi Nemški Pavliha v slovenski preobleki in v verzih Štiri pare kratkočasnih novih pesmi.

Kaj nam zbirka pove o Slovencih?

Zbirka pove, da Slovenci niso tako zadrt in zamorjen narod, kot se jih rado predstavlja, da so radoživi. Pove pa tudi, da se znajo zafrkavati, da so v šali, kakor je rekel Fran Levstik v literarnem programu sredi 19. stoletja, radi grobi. Mogoče ne bi smeli govoriti o značajskih lastnostih Slovencev, ampak o značaju preprostega ljudstva, saj se neizobraženi Slovenec ne razlikuje dosti od neizobraženega Italijana, Nemca, Dalmatinca …

Po čem lahko sklepamo, da je bila zbirka uspešnica?

Za zbirko samo ni podatkov o nakladi in uporabi, so pa v njej pesmi, pri katerih je izrecno napisano, da so se ljudem priljubile in jih je avtor zato postavil vanjo. Pesmi so bile uspešnice, še preden so bile fiksirane v zbirki. Obstaja tudi nekaj prepisov pesmi v rokopisnih zapuščinah, kar priča, da je bila v obtoku.

Kaj po vašem pomeni prvič ven dane?

Ven dati pomeni 'izdati', 'objaviti'. Pač kalk po nemškem herausgeben 'izdati', 'objaviti'. Najbrž je računal na več natisov, vendar do njih ni prišlo. Nekateri domnevajo, da zaradi kritičnega Vodnikovega odziva. Lahko pa le zato, ker se je preselil iz Kranja, kjer je imel založnika, drugam, in se začel ukvarjati z drugimi rečmi.

Komentar na Vodnikov epigram?

Vodnikov grobi epigram »Bukve iz Kranja, polne drekanja, nikar ne zdeli ga, pusti ga celega …« je krivičen v tem smislu, da je z izločanjem izrecno povezana samo ena pesem, tista od prdca. Saj ima Knobl tudi drugod vulgarne izraze (drek, kurba, gobec, guza), ampak take izraze sta uporabljala tudi Prešeren in Trubar. Očitno je bil zaradi Vodnikovega slovesa Knoblu usoden, tako kot je bila pozneje usodna Antonu Kodru Mencingerjeva parodija. Špekuliramo lahko, da se je Vodnik tako energično odzval iz rivalskih razlogov in ne zgolj iz moraličnih razlogov.

Zakaj je bil Knobl tudi kasneje potisnjen na rob oziroma se o njem ni govorilo, pisalo?

Obrobnost, skritost, zamolčanost so pač usoda vseh opolzkih reči, ne zgolj verzov. Obscena in drugače zabavna verzifikacija je zanimiva in dražljiva, če se je drži status prepovedanega, ukradenega. Na pesmih o prešuštnikih, starih devicah in prdcih ni mogoče utemeljevati slovenske književnosti, saj bi sicer morali reči, da so Slovenci književnost uporabili za tematizacijo prdenja. Nacije so se utemeljevale v 19. stoletja z epskimi pesnitvami in z ljudsko epiko, ne pa skozi godčevske pesmi. Sicer pa: zbirka je doživela faksimile, v Slavi 1897/98 so študenti poskrbeli za prepis zbirke iz bohoričice v gajico in za komentar izrazja. Izšel je zbornik o Knoblu, to priča o njeni pomembnosti.

Sami ste ga umestili v svojo antologijo.

Seveda, saj je knjiga Fuk je Kranjcem v kratek čas podnaslovljena kot "antologija slovenske pornografske verzifikacije". To je sicer malo preveč napet, pretenciozen izraz, ampak Knoblovi skatološki verzi vsekakor spadajo vanjo.

Vrednost Knobovih pesmi.

Da se jih dobiti zastonj na Wikiviru, tako kot Prešernove Poezije. Vrednost je torej 0,00 EUR. Če pa ste mislili, kako te verze cenimo, bi rekel, da v šoli nič, v literarni zgodovini komaj kaj več kot nič, v zgodovini trivialne literature pa visoko, saj gre za prvi tak tekst med Slovenci. In cenimo ga bralci, ker se ob njih še vedno iz srca nakrohotamo.

Jezik Knoblovih pesmi.

Pomembno se mi zdi poudariti, da je bil jezik Knoblovih pesmi slovenski in ne nemški, kar je bilo v njegovem času običajno, saj so izobraženci šolali v nemščini in jim je bila za take reči bližja od slovenščine. Danes se zdi njegov izraz okoren, ampak tak se zdi tudi izraz drugih pesnikov z začetka 19. stoletja, preden gredo skozi redakcijo, tj. jezikovno posodobitev. Za pesnika, ki je oral ledino, mu je jezik kar gladko tekel. Ustrezna redakcija (posodobitev) bi pesmi gotovo približala današnjemu bralcu.

Posebnost Nove krame in njena vrednost.

Novo kramo je eden od lit. zgodovinarjev izpostavil kot bolj uspelo besedilo. Gre za predhodnika današnje poezije nonsensa, včasih so rekli narobesvet, duhovitih nenavadnih kombinacij reči in pojavov (pečen led, črn sneg …). Knobl je bil naklonjen razsvetljenim vladarskim ukrepom (prim. pesem o krompirju), zato bi težko trdil, da je pa v tej pesmi kritičen do novotarij, ki jih je prinašal čas, kar pomeni, da bi bil nekakšen predhodnik ludistov 19. stoletja. Ne.

Kakšna osebnost je bil po vašem Knobl, kako ga doživljate iz tega, kar je znano?

Najbolj natančno ga je predstavil slavist Gregor Jereb. Bil je očitno stremljiv, saj je opravljal učiteljsko in cerkovniško službo brez ustreznih poklicnih kvalifikacije, bil je sposoben glasbenik, bil je spreten v obrambi pred klevetami, ki so jih njegovi nasprotniki pošiljali na naslov šolske oblasti, moral je biti človeško veder, drugače se ne bi loteval godčevskih vsebin. Znal je trgovca s knjigami pripraviti do izdaje knjig, očitno je bil rad pobudnik. Dejstvo, da se je poročil pri 62 letih z mladenko, pa govori, da je imel rad ženske in je moral biti tudi telesno vitalen. Tudi ekonomsko se je znašel zunaj svojega ožjega poklica in se zato lahko sploh drugič poročil.

Komentar, da nekaj let ne vemo kje je in se nato pojavi v Tomaju z mlado nevesto.

Ko je Gregor Jereb pod konec 19. stoletja v LZ objavil študijo o Knoblu, so mu za leta 1821–1827 manjkali dokumenti. dLib nam danes razkrije (v nemškem uradnem listu), da je bil v tem času upravnik premoženja oz. skrbnik stečajne mase raznih sodnih zadevah v Višnji Gori (nem. Weixelberg). Torej se je dokazal tudi v upravnih rečeh, ne le kot učitelj in glasbenik. Poročil se je drugič pri 62 letih s 25-letnico, ki jo je spoznal v Višnji Gori – pogumen in očitno poskočen mož!

Pomen Knoblove zapuščine.

Knoblova zapuščina se je ohranila v tomajskem šolskem arhivu in bila podlaga Jerebovi študiji. Kje je danes, ne vem. Nekaj malega prepisov njegovih pesmi je v NUK-u v zapuščinah Toma Zupana, Andreja Smoleta, Mihe Kastelica. Vsi dokumenti iz tega časa so dragoceni.

Če pa mislimo na zapuščino v abstraktnem smislu, torej kaj nam pomeni Knoblovo delo danes, potem bi rekel, da je Knoblova zasluga, da je podoba slovenskih pesniških začetnikov pestrejša in vedrejša, kot bi bila brez njega. Kar koli si že mislimo o »kvaliteti« njegovih verzifikacij – bil je prvi, ki se je odločil natisniti svoje slovenske pesmi. Pred njim in še dolgo po njem so pesniki na slovenskem izdajali svoje verze v nemščini (Anton Suppantschitsch idr.). To prvenstvo je čisto dovolj, da njegovega imena ne pozabimo.

Kaj bi mu rekli, ga vprašali, če bi ga srečali danes?

Naj pokaže še tiste svoje verze, ki so ostali v rokopisu, in mi jih dovoli preslikati za Wikivir. Potem bi ga peljal pa v kakšno veleblagovnico, da se mu zmeša (sam je pesnil o pomanjkanju in lakoti leta 1830), in pokazal bi mu, kaj vse počnemo z računalnikom. Mobi bi mu pa kupila žena, jaz se nanje ne spoznam.