Prešeren 2018

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search
Prešeren 2018  
Avtor Miran Hladnik
Naslov izvirnika Prešeren 2018
Jezik slovenski
Subjekt Porabljeno deloma za oddajo Turbulenca na TV SLO 7. febr. 2018, deloma za oddajo Svet na kanalu A 8. febr. 2018.
Žanr članek
Klasifikacija

O Prešernu pišejo mnoge knjige in razprave, samo naslovov vseh prešernoslovskih prispevkov je za več kot 600 strani debelo knjigo, zato bi bilo v zvezi z vlogo in pomenom Prešerna predrzno izrekati ločeno osebno mnenje. To, da se vedno znova, vsako leto vsaj 3. decembra in 8. februarja zastavlja vprašanje, zakaj moramo imeti Prešerna v čislih, kaže, da nam njegova vloga ni več popolnoma jasna. Ne samo to, številna vandaliziranja gesla o Prešernu na Wikipediji (geslo zato takrat za posege anonimnih uporabnikov zaklenejo) govorijo, da marsikdo Prešerna dojema kot breme in se mu zdi, da bi mu bilo brez njegove kulturne prtljage na svetu lažje.

Naj povem nekaj o dveh pogledih na Prešerna: eno je Prešeren, kot ga vidi stroka, tj. literarna zgodovina, drugo pa je Prešeren, kot ga vidi laična javnost, ljudstvo. Neradi si priznamo, da sta ti dve podobi Prešerna precej vsaksebi.

Če povprašate o Prešernu stroko, to je poklicne premišljevalce slovenske književnosti, vam bomo ponovili, kar piše v enciklopedijah, v učbenikih in v literarni zgodovini in kar morajo znati šolarji, dijaki in študenti, ko so vprašani pri slovenščini, namreč da je Prešeren velik in pomemben zato, ker je na Slovensko pripeljal eminentne tuje pesniške forme (gazelo, sonet, balado) in kompleksne literarne teme in tako dvignil slovenski jezik in poezijo na raven velikih evropskih kultur, ju emancipiral. To je bilo potrebno storiti zato, ker je bila literarna tvornost v 19. stoletju pogoj nacionalne kulturne eksistence. Vsako stoletje je slovenstvo vzpostavljajo na svoj način. Trubar je v 16. stoletju prevedel biblijo, Prešeren je s Krstom pri Savici izpolnil zahtevo, da ima vsak kulturni narod svojo epsko pesnitev. V 20. stoletju je bilo táko nujno potrebno dejanje prevod operacijskega sistema Okna, v 21. stoletju pa je indikator preživitvene moči nacij kot jezikovnih skupnosti pisna udeležba na Wikipediji. Prešeren je z uvozom in prilagoditvijo tujih literarnih vzorcev kulturno konstituiral in emancipiral Slovence. Povedano zaostreno: po Prešernovi zaslugi sploh eksistiramo kot Slovenci.

Če pa se vprašamo, zakaj je Prešeren pomemben za ljudi, ki s poezijo nimajo v glavnem nič, je treba odgovoriti drugače. Danes se nacija ne vzpostavlja več skozi jezik in literaturo, ampak skozi šport in estrado. Od Prešerna večina Slovencev pozna samo kakšen verz, recimo Luna sije, kladvo bije. Redki spijo z njegovimi Poezijami ali kakimi drugi verzi pod blazino, tudi slavisti ga ne znajo na pamet in ne žebrajo njegovih pesmi za lahko noč. In vendar še vedno prisegamo nanj in mu podeljujemo status nacionalne ikone.

Samo šport in estrada očitno nista dovolj, skupnost potrebuje tudi dokaze, da njene korenine segajo daleč nazaj in Prešeren se zdi tak primeren dokaz. Na ljudski ravni je Prešeren dobil status pop ikone. Njegov kip ovesimo s šalom, natisniti damo majčke z njegovo podobo in imenom, podobno kot živijo na ljudski ravni Einstein, ki kaže jezik, Marx, ki se vozi z biciklom, ali Che Guevara. Kot pop ikona nima vsebine in je tudi ne potrebuje, postal je obešalnik za sprotno opomenjanje: pod njegovim imenom se dogajajo pohodi, kakšen kozarec več se popije z mirnejšo vestjo, če se to zgodi v Prešernovo čast, spretneži se znajdejo s ponujanjem fige ali čokoladnih kroglic s Prešernovim imenom. Na Prešernovem sejmu se prodaja vsa mogoča krama ... Z vsem tem nima Prešeren nič, celo zelo odklonilen je bil do slovenske sejmarske kramarske nature. V sejemskem okolju se zdi Prešeren v sorodu z Avsenikovo glasbo, kot nekakšen predhodnik Avsenikov, čeprav nima z ljudsko, poljudno oz. zabavno kulturo nič skupnega. Prešeren ni bil primeren za pop ikono zato, ker bi bil bolj »ljudski« od pesniške konkurence svojega časa, ravno nasprotno je res.

Pa pomislimo, če ni mogoče postal pop ikona zaradi svojega vizionarstva, ker znamo intuitivno ceniti njegovo socialno vizijo? Mogoče za stare dobre čase to do neke mere celo velja, o čemer priča sklicevanje na svetovljanske verze, kot je Žive naj vsi narodi, za danes pa nisem več prepričan. Tisti, ki najbolj prisegajo na Prešerna, mu namreč hočejo odvzeti status svobodomisleca, frajgajsta, in ga želijo videti kot pesnika domačega ognjišča, kar je seveda neumnost brez primere.

Mogoče je pri umeščenju Prešerna kot nacionalne ikone še najbolj deloval človeški faktor. Prešeren nam je blizu, ker vemo za njegove hibe. Imel je, tako kot vsi, probleme z ženskami, s pijačo, s službo, z boleznijo, tudi s smislom bivanja, ni znal z denarjem, do svojega potomstva se je z današnjega stališča obnašal malomarno ... Ni pa bil vzvišen, ni se delal, kot da je več kot drugi, in to nam je všeč. Razumemo ga, kot da bi bil eden izmed nas. Všeč nam je, ko najdemo zapisano, da ni bil ves čas samo zamorjen in zaskrbljen, ampak da je bil tudi radoživ in veder, nomen est omen – prešeren. Ko izpostavljamo te njegove človeške lastnosti, se nam zdi, kot da ga krademo literarni zgodovini in šoli, ki sta nam jih hoteli prikriti in zamolčati. Ljudje ljubimo problematične junake (rokovnjače, roparske viteze, tihotapce, kot je Krpan) in Prešeren je kot enfant terrible, kot neprilagojena osebnost na dobri poti, da ostane nacionalna ikona tudi naprej.