Pogovor:Partizanski spomeniki na Geopediji

Iz Wikiverza
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje

Občine z malo ali nič vpisi[uredi]

Označi občine, v katerih je popisana večina spomenikov, z {{opravljeno}}. Seznam ni ažuriran. --Hladnikm (pogovor) 11:10, 8. marec 2023 (CET)Odgovori[odgovori]

  • Prevalje DaD Ok
  • Anhovo (ni še vse)
  • Trnovo (ni še vse)
  • Pivka poročajo o 38 spomenikih, mi jih imamo 29
  • Postojna (skoraj vse?)
  • Ravne na Koroškem DaD Ok
  • Mežica DaD Ok
  • Črna na Koroškem DaD Ok
  • Kranjska Gora DaD Ok
  • Kranj DaD Ok
  • Naklo DaD Ok
  • Preddvor DaD Ok
  • Šenčur DaD Ok
  • Jezersko DaD Ok
  • Cerklje DaD Ok
  • Radovljica DaD Ok
  • Bohinj DaD Ok
  • Bled DaD Ok
  • Gorje DaD Ok
  • Žirovnica DaD Ok
  • Tržič DaD Ok
  • Škofja Loka DaD Ok
  • Poljane-Gorenja vas DaD Ok
  • Žiri DaD Ok
  • Železniki DaD Ok
  • Medvode DaD Ok
  • Vrhnika DaD Ok
  • Logatec DaD Ok
  • Borovnica DaD Ok
  • Brda DaD Ok
  • Koper DaD Ok
  • Ankaran DaD Ok
  • Izola DaD Ok
  • Piran DaD Ok
  • Ilirska Bistrica DaD Ok
  • Ribnica DaD Ok
  • Kočevje DaD Ok
  • Osilnica DaD Ok
  • Kostel DaD Ok
  • Loški potok DaD Ok
  • Divača ?
  • Ivančna Gorica ?
  • Trebnje ?
  • Bovec 12 DaD Ok
  • Kobarid 8 DaD Ok
  • Tolmin 7 DaD Ok
  • Kanal DaD Ok
  • Nova Gorica DaD Ok
  • Idrija DaD Ok
  • Ajdovščina DaD Ok
  • Renče Vogrsko DaD Ok
  • Miren Kostanjevica DaD Ok
    • Šempeter Vrtojba DaD Ok
  • Komen
  • Sežana
  • Vipava DaD Ok
  • Hrpelje Kozina
  • Loška dolina
  • Cerknica
  • Bloke
  • Ig DaD Ok
  • Dobrova Polhov Gradec
  • Cerkno DaD Ok
  • Dobrepolje
  • Žužemberk
  • Grosuplje DaD Ok
  • Ljubljana (skoraj vse?)
  • Litija DaD Ok
  • Šmartno pri Litiji DaD Ok
  • Moravče DaD Ok
  • Lukovica DaD Ok
  • Dol pri Ljubljani
  • Mengeš DaD Ok
  • Trzin DaD Ok
  • Domžale DaD Ok
  • Komenda DaD Ok
  • Kamnik skoraj DaD Ok
  • Solčava DaD Ok
  • Luče DaD Ok
  • Gornji Grad DaD Ok
  • Dolenjske Toplice
  • Semič
  • Črnomelj
  • Brežice DaD Ok
  • Škocjan
  • Novo mesto (manjkajo obeležja, pogledati v arhiv ZB)
  • Mirna Peč
  • Mokronog
  • Šentrupert
  • Sevnica DaD Ok
  • Radeče
  • Vransko DaD Ok
  • Tabor DaD Ok
  • Prebold DaD Ok
  • Žalec DaD Ok
  • Braslovče DaD Ok
  • Mozirje DaD Ok
  • Ljubno DaD Ok
  • Rečica ob Savinji DaD Ok
  • Nazarje DaD Ok
  • Polzela DaD Ok
  • Muta
  • Radlje ob Dravi
  • Podvleka
  • Selnica ob Dravi
  • Lovrenc na Pohorju
  • Ribnica na Pohorju
  • Vuzenica
  • Slovenska Bistrica DaD Ok
  • Vitanje
  • Zreče DaD Ok
  • Dobrna DaD Ok
  • Vojnik
  • Slovenske Konjice
  • Šentjur
  • Štore
  • Makole
  • Poljčane
  • Žetale
  • Majšperk
  • Podlehnik
  • Videm
  • Starše
  • Kidričevo
  • Rače Fram
  • Maribor DaD Ok
  • Pesnica
  • Šentilj
  • Kungota
  • Sveta Ana
  • Lenart
  • Sveti Jurij
  • Duplek
  • Hoče Slivnica (ni spomenikov?)
  • Miklavž na Dravskem polju
  • Cirkulane
  • Zavrč
  • Gorišnica
  • Ormož
  • Središče ob Dravi
  • Ljutomer
  • Sveti Jurij ob Ščavnici
  • Benedikt
  • Cerkvenjak
  • Sveta Trojica v Slovenskih Goricah
  • Gornja Radgona
  • Apače
  • Radenci
  • Veržej
  • Križevci
  • Črenšovci
  • Turnišče
  • Velika Polana
  • Lendava
  • Dobrovnik
  • Trnovska vas
  • Hajdina
  • Krško DaD Ok
  • Kostanjevica na Krki DaD Ok

Spomeniki, ki jih še ni bilo mogoče najti oz. še niso bili obiskani[uredi]

RKD je bil za spomenike pregledan in izpisan za kraje na A in B. --Hladnikm (pogovor) 10:11, 30. maj 2019 (CEST) v celoti, zaslužen Miloš Kermavnar. --Hladnikm (pogovor) 18:25, 11. november 2020 (CET)Odgovori[odgovori]

Občina Ptuj[uredi]

  • Bolfenk: Na področju omenjenega kraja je bil v letu 1944 sedež okrožnega odbora OF in okrožnega komiteja KPS za ptujsko področje.
  • Hajdina: Junija 1944. leta je bila ustanovljena na domačiji Ferda Šrajberja, št. 51, kurirska postaja TV 8. Prvi komandir je bil Stane Petrovič-Ivan. Mesto kurirske postaje se je večkrat menjaval.
  • Moškanjci: Aktivisti ptujskega področja so oktobra 1944 zgradili bunker za ranjene partizane. Bunker je bil pri Francu Obranu, v kleti čuvajnice železniške postaje, št. 21.

Junija 1944 je začela delovati na domačiji Alojza Obrana, št. 4, kurirska postaja TV 14. Bila je ena največjih takih postaj na ptujskem področju, saj je imela 20 kurirjev. Njeno mesto se je večkrat menjavalo. Prvi komandir te postaje je bil Rudi Sever-Vojko.

  • Muretinci: Novembra 1943 je bil v hiši Franca Belšaka-Toneta, št. 13, pomemben sestanek aktivistov OF; osnovali so odbor OF.

Februarja 1944 je v hiši Julijane Čuš, št. 7, začela delati ciklostilna tehnika; ustanovila sta jo Milko Golob-Jožko in Franc Belšak-Simon.

  • Nova vas pri Ptuju: Julija 1941 so se sestali nekateri komunisti iz Ptuja in okolice. Sestanek je vodil Miloš Zidanšek iz Maribora, član pokrajinskega komiteja KPS za Štajersko. Takrat so postavili temelje OF za ptujski okoliš ter sprejeli več pomembnih sklepov. Sestanek je bil na Gojčičevi njivi v Dobravi.
  • Rotman: Spomladi 1944 je začela delovati ciklostilna tehnika v bunkerju pred hišo Janeza Vičarja, št. 19. Aktivisti so jo včasih imenovali po partizanki Mimici Legvart-Nataši tehnika Nataša; po bratih Reš je imenovana tudi tehnika Reš. Delovala je do marca 1945.

Občina Ormož[uredi]

Pregled obeležij po Vodniku po partizanskih poteh. Ali so na teh mestih obeležja?

  • Hermanci: Decembra 1944 so aktivisti ljutomerskega področja ustanovili mestni odbor OF za Ljutomer v zidanici Lovra Kuhariča, št. 62. Za sekretarja je bil imenovan Lovro Kuharič.
  • Grabe: 27.12.1944 je skupina minercev Lackovega odreda minirala in poškodovala železniški most v Grabah na progi Ormož—Središče ob Dravi.
  • Cvetkovci: Junija 1944 sta Franc Kajnč-lzidor in Jožko Golob ustanovila krajevni odbor OF za Cvetkovce.
  • Obrež: Novembra 1944 je aktivist Rado Pušenjak ustanovil pri Francu Trstenjaku, št. 65, krajevni odbor OF za Obrež. Za sekretarja je bil izvoljen Martin Kolarič.
  • Stanovno pri Runču (Runeč): Marca 1945 je bil ustanovljen mestni odbor OF za Ormož. Ustanovni sestanek je bil na prostem za današnjo hišo Ivana Kocipra, št. 5. Sekretar tega odbora je postal Franc Masten.
  • Vičanci: Junija 1944 je bil pri Ivanu Petrišiču ustanovljen odbor OF za ormoško-središko področje. Sekretar odbora je postal Franček Kajnč-lzidor.
  • Zasavci: 3.10.1944 je bila širša konferenca aktivistov iz Slovenskih goric pri Antonu Šnajderju, št. 5. Prišlo je okrog 20 aktivistov. Konferenco sta vodili Ela Letonja-Atena in Štefka Praprotnik. Sklenili so, da se zaradi lažjega delovanja ustanovi posebej okrajni odbor OF za Ljutomer in posebej za Gornjo Radgono. Sprejeli so več pomembnih sklepov za utrditev OF v Slovenskih goricah. -- NI obeležja za ta sestanek, je pa tam (danes št. 4) obeležje padlim. --Hladnikm (pogovor) 07:34, 26. september 2022 (CEST)Odgovori[odgovori]
  • Žerovinci: Aprila 1944 so Nemci odkrili partizanski bunker pri Antoniji Žalar, št. 3. V boju je padel Janez Žalar, drugim partizanom pa se je posrečilo prebiti obroč.
  • Mihalovci: Sredi vasi spomenik padlim borcem in žrtvam fašističnega terorja; postaviti ga dal OO ZB NOV Ivanjkovci, odkrit 1950. leta.

Komisija za spomenike pri ZB Slovenije[uredi]

Delovna skupina za spomenike NOB, ustanovljena marca 2022 (Daniel Divjak, Miran Hladnik, Miloš Kermavnar, Božo Novak, Martin Premk) bo

  1. angažirala bo lokalne akterje za evidentiranje tistih obeležij, ki jih v naši zbirki še ni, in dopolnjevala in ažurirala zapise obstoječih
  2. redno obveščala zainteresirano javnost o novostih v zbirki
  3. uporabila zbirko za načrt in plačilo vzdrževanja spomenikov
  4. uporabila zbirko za ureditev lastniškega statusa zemljišča, na katerem stojijo spomeniki, in njihov vpis v zemljiško knjigo (po zgledu kranjske ZB)
  5. spodbujala oblikovanje spomeniških obhodnic, natise brošur za posamezna območja, vključevanje spomenikov v lokalne turistične publikacije in na infotable
  6. spodbujala oblikovanje enciklopedijskih gesel o posameznih spomenikih oziroma sistematično vpisovanje partizanskih obeležij v gesla o krajih
  7. prijavila projekt na lokalne in državne razpise in s pridobljenimi sredstvi ter s sredstvi ZB poenotila zapise v zbirki po tehnični, pravopisni, slogovni in vsebinski plati; dodala koordinate, povezave na literaturo, slike, QR-kode; sistematično ekscerpirala zbirko spominskih točk NOB v Muzeju novejše zgodovine ipd.
  8. spodbujala digitalizacijo zgodovinske literature na temo spomenikov o osebah in dogodkih NOB (TV-15, Svobodna misel, vodniki, zborniki ipd.) in njeno postavitev na splet
  9. spodbujala diplomske in druge raziskovalne naloge na temo partizanskih spomenikov
  10. in temu seznamu po potrebi dodajala nove alineje

Delavnica 6. marca 2023[uredi]

Spomeničarji Tone Gržina, Stane Gradišnik, Daniel Divjak, Miloš Kermavnar, foto Miran Hladnik

Trdo jedro popisovalcev (Divjak, Kermavnar, Gradišnik in Gržina, Hladnik) je na FF UL pregledalo svojo dejavnost v zadnjem letu. Popisovalci smo aktivni pri vseh zgoraj naštetih načrtih, pri nekaterih v večji, pri drugih v manjši meri. Nekatere navezave na področne ZB in druge lokalne akterje so uspešne, ponekod pa iskanje agilnih in računalniško spretnih sodelavcev še ni obrodilo sadov, modre lise so zlasti na vzhodu Slovenije. Slabo se odziva društvo izgnancev, ki bi lahko pomagalo pri evidentiranju plošč Slovencem po nekdanji Jugoslaviji. Sodelovanje z DIS je pomembno, saj bi društvo lahko uporabilo naše zbrane opise iz skupine Obeležja Društva izgnancev tudi na svoji internetni strani. Če bodo izgnanci želeli, lahko iz naših zapisov oblikujejo svoj samostojen sloj. Obstoječi seznam želimo dopolniti z lokacijami v tujini, kjer so izgnanci bili na prisilnem delu (v Rajhu, v Jugoslaviji in drugje). Na posameznih lokacijah so postavljena spominska obeležja, podatke in fotografije pa bi lahko vnesli s pomočjo DIS.

Naslednja skupina bo obsegala spominska obeležja s področja ukradenih otrok. Pri tem je pomembno sodelovanje z Društvom taboriščnikov - ukradeni otroci, ki bo posredovalo razpoložljive podatke o šestih lokacijah njihovih spominskih obeležij v tujini.

Študent Pipan na stroške ZB sistematično vnaša v zbirko za vsak spomenik posebej ime občine, katastrske občine in parcelne številke, kar bo omogočilo izpis spomenikov po občinah in pregled spomenikov po lastnikih. Manj verjetno je, da bodo podatki prišli prav pri prenosu lastniška parcel na občine, saj se občine tega otepajo. Lado Nikšič, ki je najbolj resno zagrabil to pobudo za kranjsko področje, je nad njo obupal. S QR-kodami bodo ob koncu projekta opremljena vsa obeležja v zbirki, v naravi pa zaradi spomeniškovarstvenih in drugih ovir na opremo obeležij samih z nalepkami ni mogoče računati. Obetavnejša se zdi ideja QR-kod v obliki spotikavcev v tlaku pred spomeniki. Zabetonirani kovinski spotikavci utegnejo biti tudi ustrezno nadomestilo vandaliziranih obeležij, kadar njihova obnova ni mogoča, npr. v pločniku pred hišo, s katere so svojci odstranili ploščo in je nočejo več nazaj. Pozanimati se je treba, kako je z dovoljenji za take posege.

Modificirati je treba še sedmo alinejo med nalogami skupine za spomenike pri ZB. Skupina nima statusa pravne osebe, da bi se lahko prijavljala na razpise, prijavlja se lahko nanje le krovna ZB.

Na delavnici smo se sprehodili po servisnih straneh projekta na Wikiverzi in ozavestili nekatere dogovore za poenotenje zbirke:

  • pri poimenovanju spomenikov in v drugih poljih opisa (z izjemo besedila na spomeniku!) se izogibamo samim velikim črkam
  • izogibamo se stičnim vezajem, npr. Franc Rozman-Stane > Franc Rozman – Stane, tako zaradi pravopisa kot zaradi iskanja
  • v imenu spomenika naj bosta samo ta, ki mu je spomenik posvečen, in kraj, npr. Marko Bevk, Cerkno, besede kip, plošča, steber, spomenik itd. uporabimo samo takrat, ko je to nujno zaradi razlikovanja, sicer so te besede v naslednji rubriki Tip spomenika; poenotenja imen se po dogovoru lotimo ob koncu projekta
  • za imenom in tipom spomenika, imenom popisovalca in naslovom lokacije uporabimo piko samo, če gre za stavčne formulacije
  • za vsako piko naj bo po slovenskem pravopisu presledek
  • datume zapisujemo brez ničel na mestu za desetice (izjema je samodejni zapis datuma v zadnji rubriki)
  • izogibamo se pretiranemu oblikovanju pri prepisu besedila s spomenika, to je stolpcem, večjemu ali manjšemu fontu, ležečemu tisku, barvam, centriranju ali desni poravnavi, ker to nagaja pri izpisu
  • za standardne dele napisov uporabimo naslednje nize v oglatih oklepajih: [zvezda], [križ], [tigr], [slika v medaljonu], [srp in kladivo], [kurir], [društvo izseljencev] ...
  • obeležja, ki smo jih poslikali, vendar jih ne prepoznavamo kot partizanska, vpišemo v sloj Spominske točke in jih tam v rubriki Tip spominske točke opremimo z oznakami: farna plošča oz. domobranski, mobilizirani v nemško/italijansko vojsko, spravni spomenik, osamosvojitvena vojna, partizanska točka brez obeležja, drugo
  • če gre za partizansko bolnico brez obeležja, točko postavimo v sloj Partizanske bolnice
  • obeležja, ki jih je treba preseliti (računamo na pomoč admina Sergeja), imajo v rubriki Opis oznako Vsi123
  • motne, neberljive ali premajhne fotografije zamenjamo s svežimi in boljšimi; spremembe datiramo, ime fotografa in datum vpišemo tudi v ime fotografije, npr. bolnica_franja1_foto_luštrek_dec_2022.jpg (namesto presledka je dobro uporabiti spodnji podčrtaj)
  • vsako spremembo dokumentiramo v rubriki Spremembe, kamor se tudi podpišemo, skupaj z datumom; spremembo datiramo dodatno s klikom na ikono koledarja v zadnji rubriki; datiranje vsakega posega omogoča, da si spremembe lahko ogledujemo po datumih oz. obdobjih
  • na pokopališčih z več nagrobniki bo v bodoče pametno vpisovati vsak nagrobnik posebej; tako ga lahko lažje natančno umestimo na zemljevid
  • pri opisu lokacije obeležja in pri oznaki na zemljevidu bodimo koliko mogoče natančni, npr. levo od vhoda na obcestni fasadi stavbe s hišno št. Cesta talcev 74, Mozirje
  • za iskanje po zbirki prijavljeni uporabniki kliknejo na ikono tabele in potem izbirajo med možnostmi filtriranja, neprijavljeni uporabniki pa v iskalnem polju kliknejo na ikono T, ki označuje iskanje po celotnem besedilu
  • natančnejši napotki se dobijo pod ikono <i> in na projektnih straneh na Wikiverzi
  • pri vnosu besedila s spomenika za vsako vrstico napravi eno vrstico razmika, s tem ohraniš oblikovanje
  • dodaj prosim sem še druge napotke

Okrožnice[uredi]

Dogovori[uredi]

Vodnik po partizanskih poteh (1978)[uredi]

Za pregled posamezne pokrajine in vpis manjkajočih spomenikov se vpiši na spodnji seznam. Cela knjiga je tule. --Hladnikm (pogovor) 11:11, 1. maj 2021 (CEST)Odgovori[odgovori]

Neoznačena poglavja je pregledal in popisal Stane Gradišnik, knjiga je bila tako v celoti uporabljena. --Hladnikm (pogovor) 19:46, 26. avgust 2022 (CEST)Odgovori[odgovori]

  1. Ljubljana
  2. Dolenjska z Belo krajino: Daniel Divjak: občine Ribnica, Kočevje, Grosuplje, Cerknica; Novo mesto Kermavnar DaD Ok
  3. Gorenjska
  4. Koroška
  5. Notranjska: Miloš Kermavnar: Idrija-Cerkno, Ajdovščina-Vipava
  6. Prekmurje: Ormož DaD Ok, Ptuj DaD Ok Hladnik
  7. Primorska
  8. Štajerska

Spotikavci in Svobodna beseda[uredi]

Dragi kolegi, kaj naj storimo s spotikavci?[1] Lepo so dokumentirani na Wikimedia Commons, treba bi jih bilo le prekopirati v našo zbirko. Vendar katere? V Doberdobu se nanašajo na Slovence, v Ronkah je mešano, v Trstu in Gorici pa ni mogoče vedeti, ali je šlo za slovenske ali kake druge Žide. Ali je to sploh važno? V Trstu ima ploščo w:it:Alma Vivoda, ki ima slovensko ime, delovala pa je kot italijanska antifašistka, imamo pa tudi spominske plošče garibaldincem in članom angleške vojaške misije na Slovenskem. Jaz bi spotikavce neslovencem obravnaval kot družinske nagrobnike: po eno zvezdico za desetine ploščic v enem kraju. V Celovcu jih je veliko, tudi v Gradcu. Tiste, ki so zunaj meja Slovenije, vendar so v slovenščini, npr. c:File:Anton_Falle_Stolperstein_Crop_slowenisch.jpg, bi popisal vse. Popisal bi tudi vse spotikavce v vseh štirih slovenskih mestih. Kaj pravite?

Zadnjič sem nagovarjal k pregledu arhivskih številk Svobodne besede za obeležji. Na spletu so naslednje:

  • Številka 75, januar 2022 DaD Ok Daniel
  • Številka 74, december 2021
  • Številka 73, november 2021
  • Številka 72, oktober 2021
  • Številka 71, september 2021
  • Številka 70, avgust 2021
  • Številka 69, julij 2021
  • Številka 68, junij 2021
  • Številka 67, maj 2021
  • Številka 66, april 2021
  • Številka 65, marec 2021
  • Številka 64, februar 2021
  • Številka 63, januar 2021
  • Številka 62, december 2020
  • Številka 61, november 2020
  • Številka 60, oktober 2020
  • Številka 59, september 2020 DaD Ok Miran
  • Številka 58, avgust 2020 -- DaD Ok Dušan
  • Številka 57, julij 2020 -- DaD Ok Dušan
  • Številka 56, junij 2020 -- Bor
  • Številka 55, maj 2020
  • Številka 54, april 2020 -- DaD Ok Bor
  • Številka 53, marec 2020
  • Številka 52, februar 2020
  • Številka 51, januar 2020 Daniel
  • Številka 50, december 2019 Daniel
  • Številka 49, november 2019 DaD Ok Daniel
  • Številka 48, oktober 2019 DaD Ok Daniel
  • Številka 47, september 2019 -- DaD Ok Daniel
  • Številka 46, avgust 2019 -- DaD Ok Daniel
  • Številka 45, julij 2019 -- DaD Ok Daniel

Sporočite mi prosim, katero številko boste pregledali, da napravim pri njej kljukico v izogib podvajanju. V opis spomenika prekopiramo besedilo, ki govori o njem, napravimo link na SB, postavimo pa tudi sliko, če je članek opremljen z njo. Za natančno lokacijo spomenika pa pišemo avtorju članka (e-naslove imajo v uredništvu SB). Lepo pozdravljeni, miran

Odgovori[uredi]

Daniel Divjak pon., 18. jan. 19:26: Številke 62, 61, 60, 59 in 58 so najbrž letnik 2020.

Res je, v spletnem arhivu SB so žal pomešani tudi drugi podatki. -- miran

dusanskodic@gmail.com pon., 18. jan. 19:59: Meni lahko prepustiš dve številki, katerikoli ...

Daniel Divjak pon., 18. jan. 20:25: Pri pregledu obeležij sem pri zapisu v Pišecah zasledil, da je isto obeležje zabeleženo dvakrat in sicer eno blizu drugega. Prvo je zabeležil Andrej Cizl Pišece-pokopališče, opis samo napisan na eni plošči ter drugi zapis Pišece pri pokopališču (lokacija tik nad 11A) Andrej Petovič in Stane Preskar, z več zapisanega teksta in pripisom "nedokončano". Stane Preskar je predsednik združenja v Brežicah. Fotografije so enake., drugi zapis je bolj popoln, z možnimi dopolnitvami iz starejšega opisa, prav tako sta dve poziciji, mesto spomenika je na zgornjem delu pokopališča (http://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_F2518:3176_x1741975.7467218826_y5781136.817259179_s19_b362).

Lep pozdrav! Daniel

franc.marusic@ung.si: Strinjam se s popisovanjem spotikavcev po Sloveniji, popisovanje spotikavcev v Trstu, Gorici, Celovcu, Gradcu pa se zdi že kar daleč od začetne namere popisa partizanskih spomenikov. Drugače bi rekel za Doberdob, saj je med njimi verjetno večina ali pa vsaj nekaj partizanskih deportirancev. Za Gorico lahko potrdim, da v kolikor so to vsi goriški spotikanci, med njimi vsekakor niso vsi deportirani Slovenci. Na pamet lahko imenujem vsaj enega bližnjega sorodnika, ki spotikanca očitno nima, prepričan pa sem, da je bilo umrlih Slovenskih taboriščnikov iz Gorice več.

Ali kdo ve, ali se bo spotikance vgrajevalo za vse umrle taboriščnike, ali je to v Sloveniji versko/etnično/... zamejeno? lp Lanko

Miloš Kermavnar tor., 19. jan. 11:31: Pozdravljen, Miran

1. Spotikovci so tudi zame vprašanje v povezavi s Partizanskimi spomeniki.

Jaz gledam na "Partizanske spomenike" kot na mesto, kjer so zbrana obeležja o osebah in dogodkih povezanih z aktivnim uporom proti okupatorju. Pod to razumem tiste, ki so se aktivno uprli (partizani), kot tudi tiste, ki so trpeli zato, ker so bili po rodbinski, krajevni ali kaki drugi okoliščini blizu idejam NOB. To ne pomeni, da drugi ljudje med vojno niso trpeli. Judje so trpeli in bili izpostavljeni iztrebljenju samo zaradi svoje vere. Če bi Hitlerjev načrt uspel, bi prav kmalu prišli na vrsto pripadniki Slovanskih narodov.

Spotikovci na izredno učinkovit in lep način predstavljajo spomin na Jude po kriteriju rojstva in tragične medvojne usode (smrti). Pregledal sem jih le nekaj, vendar nisem našel nobene zgodbe, ki bi bila navezana na NOB. Tudi sicer ni nobenega komentarja v za to predvideni rubriki pri spotikovcu. V tem smislu mi nekako ne sodijo med Partizanske spomenike, razen v primerih, kjer je povezava na NOB. Nimam pa nič proti, če so na našem seznamu. Morda na način kot ga predlagaš. Nisem pa prepričan, da sodijo na seznam zunaj sedanjih mej Slovenije.

2. Med gledanjem zapisov o obeležjih so tudi taka, za katera ne vem, ali sodijo na Partizanske spomenike. Dva navajam:

3. Glede Svobodne besede: Zaenkrat ne bom pregledoval. Jaz sem sicer pregledal številke od 48-57, a le v rubriki »V sliki in besedi« in bi bilo potrebno pregledati vso vsebino. Ovira mi je bila tudi lokacija spomenika in fotografija iz časopisa, za katero pa sporočaš kako jo dobiti.

4. Ostalo

  • Ne vem kaj storiti v primeru, ko srečam zapis (zadnji stavek zapisa), kjer je omenjen obstoj partizanskega obeležja, drugih podatkov pa ne najdem: https://sl.wikipedia.org/wiki/Bel%C4%8Dji_Vrh
  • Opažam (pre)veliko spoštovanje zapisanega ob posameznih zapisih na Geopediji. Posebej ob dopolnitvah zabeleženih, a kasneje obiskanih obeležij, ker ostaja zapisano »nedokončano«. Mislim, da bi lahko to oznako popisovalec (ki je tak zapis dopolnil) odstranil, ko so izpolnjene vse rubrike.
  • Izredno pohvalen in poveden je seznam obeležij NOB v slovenskem zamejstvu (Italija in avstrijska Koroška). Velika pohvala za to delo.

Lep pozdrav Miloš

Franc Kulovec 19. jan. 2021 18:37: Po vnašanju spomenikov v Geopedijo mi je ostalo kar nekaj zabeležk, zato sem se odločil, da bom poskusil vse to objaviti v knjigi. Knjiga je končno izšla, tako da bodo tudi starejši, ki nimajo ali niso vešči interneta, lahko prebrali, kje in katere spomenike imamo v občini Dolenjske Toplice in zakaj so tam postavljeni. Ker ste me posredno izzvali k temu dejanju, bi vam poslal izvod knjige, zato bi vas prosil za vaš naslov.

PS: Knjige je možno tudi kupiti pri našem predsedniku Avgustu Bradaču [...] bavgust8@gmail.com po ceni 15 € plus poštnina. Ves denar bo šel za obnovo spomenikov. V Rogu imam še kar nekaj dela, vendar po koroni še nisem sposoben za kakršne koli napore.

Lep pozdrav Franc

Miloš Kermavnar 18. sept. 2021: [...] 2) Več spominskih plošč na eni lokaciji, opisujejo pa različne dogodke, kot je v Erzelju, se mi zdi smiselno opisati vsakega v svojem zapisu. V takih primerih gre pravzaprav za združitev na eni lokaciji iz različnih razlogov: dogodki so se v različnih obdobjih dejansko odvijali na tej lokaciji.

  • Praktičnost 1: več dogodkov je že ob prvotni postavitvi obeleženih na istem mestu (v sredi vasi, na kulturnem domu ali šoli), čeprav so se odvijali nekje v bližnji okolici, ki ni na vsakdanjih poteh ljudi. Primer za to bi lahko bil Erzelj.
  • Praktičnost 2: Več dogodkov se je odvijalo v okolici, imeli so svoja obeležja, so pa jih sčasoma začeli odstranjevati (s fasad na primer). Zato so jih združili na enem centralnem mestu, da so jih ohranili. Nastali so nekakšni spominski parki. Pričakujem, da bo marsikje bodočnost takih obeležij odvisna predvsem od takega načina obeleževanja. Tako idejo sem že večkrat srečal pri ljudeh, ki jim je mar za partizanska obeležja. Tak primer je v vasi Cesta pri Ajdovščini, kjer so k novemu obeležju požiga vasi prenesli še obeležja s poslopij v vasi. Tam so sicer dodali še eno obeležje, ki ni povezano z NOB.

Če brskam po Excel zapisu iz Geopedije, je tako obeležje vsekakor lažje najti. Morda bom ob priložnosti, morda ob obisku in lastnih fotografijah kar jaz razdelil ta zapis na tri različne na isti lokaciji. Če pritisneš na zvezdico, se tako pokažejo vsa obeležja v bližini klika. Morda je bilo v stari Geopediji to problem, sedaj ga pa ne vidim.

3) Primer Graške gore: Če je zapis v RKD, ki opisuje območje dogajanja, kot je primer Graške gore, pa tudi čisto konkretnega dogodka: tiskarne Trilof, Udin boršt, pa tam ni obeležja, bi ga vseeno zabeležil in označil z zeleno zvezdico, v opis pa zapisal, da tam nikoli ni bilo obeležja. S tem se bo (vsaj) tu ohranil nek spomin. Na to me napeljuje brskanje po uradnih evidencah obeležij v posameznih občinah, kjer je pri nekaterih opomba "nepomembno". Ne vem kaj so imeli zapisovalci v mislih, jaz bi si to razlagal: "nimamo nič proti, če ga kdorkoli odstrani". To je lahko za koga že dovolj velik signal.

4) Obeležja, ki jih popisovalci niso obiskali, bi ohranil kar z modro zvezdico. Ta mi predstavlja izziv, da bi si tako obeležje ogledal, fotografiral in predstavil. Več razlogov vidim za modro zvezdico: Na Street View je viden marsikateri spomenik, celo čitljiva plošča. Vsakič sem v skušnjavi, če bi tako fotografijo zaslona prilepil k obeležju. Na Krasu jih je kar nekaj. Poleg pravnega vidika [...] je vprašljiva tudi kakovost take fotografije. Zasledil sem že zapise, označene z rdečo zvezdico (obiskan!) in brez fotografij; to se mi ne zdi ravno posrečeno, saj fotografija prinaša veliko več informacij o obeležju kot sam opis. Da so res izziv, sem videl, ko sem obiskal Renče in Vogrsko. Modra obeležja, ki jih nisem našel oziroma mogel fotografirati, so bila po nekaj dneh že rdeča in obiskana. Zato sedaj, ko naletim na neobiskano obeležje, enostavno pritisnem, da ga bom spremenil in brez spremembe shranim. S tem se ta zvezdica postavi nad vse ostale pod njo. To me včasih jezi, vendar upam, da še bolj jezi koga drugega in se bo potrudil, da bo zvezdica lahko rdeča. [...]

Popisovalci[uredi]

Stanje sept. 2021: M&M Hladnik (2647), Daniel Divjak (1039), Miloš Kermavnar (768), Dušan Škodič (446), Teofil Bizjak (371), Stane Gradišnik (284), Vojko Hobič (185), Bor Borovski (176), Franc Podnar (152), Anton Petrovič (120), Sandi Grudnik (116), Lado Nikšič (114), Ivan Zorč (111), Alojz Ovnič (94), Vasja Marinč (86), Sebastijan Potepan (84), Lanko Marušič (78), Jože Vrabič (77), Ivan Smiljanić (74), Ljubo Motore (69), Mojca Župančič (68) Marko Gričar (54); drugi: Stane Preskar, Fister & Štamulak 9, Cizl 8, Renko 12, Teran 5, Nika Bajc 9, Krivec & Ropret 28, Šemrov 8, Vuksanović 3, A. Novak 12, Ana Čič 5, Ana Kočar 17, Jerčič 34, Kravogel 12, Česnik 15, Cugelj 5, Rojc 30. Potočnik 4, Plečko 33, Luštrek 9, Uršič 15, Franetič 6, Eva marinč 11, Likar 2, Kulovec 38, Kržan 24, Gantar 2, Mejak 4, Majer 17, Štibernik 7, Popov 7, Perenič 20, Dora Ravnik 2, D. Zlatič, M. Košuta, B. Flajšman, Z. Pretnar, Bolčina 16, Verdev 5, Dvoršek 9, Pergovnik 31, Mihovec 16,Prejac 5, Komac 8, Kirbiš 4, Pritekelj 2, Strajnar 32, LH 8, I. Kern 2, Štajer 3, Stepančič 12, Štupica & Bizjak 26, Borovšak 15, Rutar 2, Rebolj 14, Može 2, Rudolf 3, Pongrac 9, Mali 16, Mesarič 4, Mežik 5, Bratina 3, Jogan 3, Franče? 4, Resnik 2, Kolenc 14, Klobučar 8, Simčič 18, Žemva 7, Butala 5, Zevnik 6, Kamnik 2, Drole 2, Požar 12, Abrahamsberg 4, Štangelj 2, Veselič 2, Preskar 5, Peunovi? 5, Podržaj 25, Balant 3, Verstovšek 3, Kittya 5, Gaube 2, Beltram 9, Zagorc 23, Z. Likar 8, Žiga B. 3, ZB.

Spomeniki za Svobodno besedo[uredi]

Kdo si, Oto Mader – Ris?[uredi]

Partizanski spomeniki na Geopediji, SB maj 2023

Strašen je bil 10. april 1941, ko so na velikonočni četrtek vkorakale v Velenje prve nemške čete. Vihar, snežni metež, dež, burja, vse je spremljalo te sinove pekla pri njihovem pohodu v naše kraje. Nacistični okupator je v skladu s svojimi načrti o ponemčenju slovenske Štajerske takoj pričel izvajati Hitlerjevo naročilo: »Napravite mi to deželo nemško!«

14. maja je vodja nacistične Štajerske domovinske zveze Franz Steindl naročil političnim komisarjem, naj zaplenijo vso slovensko literaturo ter jo odpeljejo v Maribor. Iz škalskega župnišča so odpeljali okoli 3000 knjig verske in posvetne vsebine. Nemcem ni uspelo, da bi zaplenili vse slovenske knjige. Komunist Oto Mader, doma iz Škal pri Velenju, je odnesel knjige iz knjižnice razpuščene Vzajemnosti v Pesju in jih zakopal. Zakopane so bile ves čas vojne.

Petokolonaši v Šoštanju in Velenju so z divjim veseljem planili svojim "rešiteljem" v objem. Srce se je krčilo ob pogledu na zaslepljene Slovence, tudi oni so z radostjo pozdravljali svoje zavojevalce. Če je kdo v gostilni svaril pred Hitlerjem, so ga knapi hitro zavrnili: »Tiho bodi, saj nas je Hitler odrešil!« Župnik v Zavodnju je opisal prihod Nemcev v Šaleško dolino: »In tukajšnje ljudstvo ob tem! Celo pot so pozdravljali mimo hiteče vojaštvo in klicali Heil Hitler, odrešenik je prišel! Zdaj smo rešeni, zdaj bomo živeli, zdaj bo dobro.«

Oto Mader je v rokopisni avtobiografiji Zakaj sem postal komunist ali namen moje življenjske poti poročal: »Prvi maj je bil višek njihovega triumfa in zmagoslavja. Vse, kar je moglo, je vrelo v Velenje in Šoštanj, kljub skrajno slabemu vremenu. Jaz sem gledal doma skozi okno vso to bedarijo in stiskal zobe. Povsod so nastopali govorniki in povzdigovali v nebesa svoje bloke. Vredni so bili ti govorniki, da bi jih usekal po gobcu. Zaslepljeni narod pa je vsem tem lažem tulil kot zver. Višek navdušenja pa je prišel v gostilnah, ker je pijača delala svoje. Da si jih čul, ko so šli domov z zborovanj. Vse nemško, niti enega Slovenca ni bilo več. Pa četudi je znal le dve besedi, je pa tiste govoril, samo da je bilo nemško. Sploh je bilo tako, kot bi pobesneli. Da bi tedaj prišel nekdo med nje in bi jim povedal resnico, ubili bi ga. To je sigurno.«

Vendar večina Šalečanov okupatorja ni sprejela z navdušenjem. Ljudje so bili v prevratnih dneh prestrašeni, zbegani in zaskrbljeni, a svojega odpora do okupatorja niso smeli javno pokazati. Občudovanje Hitlerja je od maja 1941 naprej naglo plahnelo. Deportacije in drugi ponemčevalni ukrepi so pričeli odvračati ljudi od okupatorja. Oto Mader je zapisal: »Slovensko inteligenco so takoj pozaprli, tudi duhovščino. Ravno s tem pa so si začeli jamo kopati, ker so tudi klerikalci prišli na našo stran.«

V prvih tednih okupacije še ni bilo priprav za vstajo, a posamezniki so že zbrali nekaj orožja, ki so ga odvrgli pripadniki jugoslovanske vojske. Oto Mader je v Zrečah nabral osem pušk in nekaj municije, jih spravil v bencinski sod in ga zakopal.

7. julija 1941 so uspešno organizirali napisno akcijo. Najtežji del akcije v Šoštanju je prevzel Božo Mravljak, Mader je pokril področje premogovnika, Tone Ulrih pa Velenje. Naslednji dan se je Oto Mader dokončno umaknil v ilegalo in prevzel partizansko ime Ris. Povezan je bil s šaleško partizansko skupino, a je deloval predvsem na terenu kot aktivist Osvobodilne fronte. Miha Pintar - Toledo je v Škalskih Cirkovcah izvedel za večjo skupino štajerskih partizanov, zato se ni vrnil na Pohorje k ruški partizanski skupini, ampak jih je šel poiskat. Z njim so odšli šaleški borci Franc Polh - Izak, Oto Mader - Ris in Franc Podvinšek - Bruno. Na Tolstem vrhu nad Preboldom je bila med drugim ustanovljena B-skupina, iz katere naj bi se razvila Šaleška četa. Vanjo so bili poleg komandirja Toleda in komisarja Buča vključeni še Marjan Čater - Petja, Adam Dušak - Pupče, Tine Gorišek - Pardelan, Franc Kralj - Krpo, Oto Mader - Ris, Franc Podvinšek - Bruno, Vili Reberšek - Čuk in Stanislav Brunšek - Zagloba.

Izkopali so Maderjeve puške. V četrtek 28. avgusta 1941 se je pripeljal iz Koroške v Dravograd nemški notranji minister dr. Wilhelm Frick; na štajerski meji ga je pozdravil in se mu pridružil gauleiter dr. Überreither. Kolona se je odpeljala čez Slovenj Gradec in Velenje v Dobrno. Šaleška partizanska četa ji je postavila zasedo v soteski Socki med Velenjem in Žalcem. Ker pa se je minister Frick na Dobrni zadržal dan dlje, se je zaseda brezuspešno končala. Mader, Martinšek, Soklič, Ulrih, Stropnik in Polh so bili pri tem izdani in so se komaj rešili z begom proti Graški gori.

15. maja 1942 je šaleška skupina utrpela prvo izgubo. V Škalah, v svojem domačem kraju, je bil ustreljen šaleški prvoborec Oto Mader - Ris. Ko je bila velenjska orožniška postaja obveščena, da leži na dvorišču Godiclove domačije v Škalah ustreljeni partizan, je tja poslala svojo patruljo, v Škale pa je prišel tudi uradnik kriminalistične policije.

Pri mrtvem Risu so Nemci našli ročno bombo, nekaj dokumentov in vojaško puško z vrezano peterokrako zvezdo. Zvezdo je imel Ris prišito tudi na levi strani bluze. Po izjavah domačinov naj bi Maderja ustrelil eden od dveh obratnih zaščitnikov pri velenjskem premogovniku, ki sta stanovala v Škalah.

Mader je svoj življenjepis pisal od novembra 1941 in ga malo pred svojo smrtjo zakopal na Arličevi njivi v Škalah. Čeprav je bil eden od organizatorjev vstaje v Šaleški dolini, o njej ni navedel nobenega podatka, opisoval je predvsem svoja otroška leta in razmere v Škalah pred vojno.

  • Milan Ževart: OF in NOB v Šaleški dolini. Prispevki k zgodovini Šaleške doline, 1989.
  • France Filipič, Prvi pohorski partizani, 1965.
  • Fotografije:
    • spomenik pri Godici v Škalah
    • nagrobnik na pokopališču Šmartno
    • Oto Mader

Stane Gradišnik

Erzelj v NOB[uredi]

Partizanski spomeniki na Geopediji, SB april 2023

Eno leto po objavi članka o partizanskem nagrobniku v vasi Planina nad Ajdovščino se je oglasil domačin Rado Jejčič z odgovorom na vprašanje o identiteti padlega Alojza Kobala, ki sem ga zastavil v koncu prispevka. Vsi, ki so doslej omenjali tragično smrt trojice vipavskih partizanov pri Križni jami nad Bločicami 14. avgusta 1943 (pri njihovi smrti je bil udeležen pesnik in domobranec v Grahovem France Balantič), so pisali o Alojzu Kobalu z vzdevkom Sokol, vendar je to napaka. Alojz Kobal – Sokol, Jejčičev stric, rojen 10. 7. 1925 na Erzelju, je živel v hiši št. 36 (danes Erzelj 32) in je padel na Nanosu dober mesec pozneje, 28. 9. 1943. V partizane je šel iz italijanskega specialnega bataljona po kapitulaciji Italije. Dodeljen je bil Gradnikovi brigadi, ki je pri Razdrtem preprečevala prodor Nemcev v Vipavsko dolino. Njegova skupina je bila v zasedi ob cesti na Devinskem hribu pri Podkraju v smeri Nanosa. Tu je padel skupaj s štirimi soborci. Pokopali so jih na mestu smrti, pozneje pa prekopali, Alojza na domače pokopališče na Erzelju.

Register žrtev druge svetovne vojne na spletišču Sistory pozna osem žrtev z imenom Alojz Kobal (eden od njih je padel samo dan prej v bližini, na Otlici), devetega, to je tistega, ki je padel na Bločicah skupaj z dvema rojakoma, pa med njimi ni in ga bo treba v register šele vnesti.

Tule so njegovi podatki. Rodil se je 23. 6. 1927 na Erzelju na v hiši št. 58 (danes 28), v partizane je odšel 6. 2. 1943 in bil vključen v Zgornjevipavsko četo. Marca 1943 je s transportom odšel na Dolenjsko. Padel je star 16 let 14. 8. 1943 pri Kriški Gori (oz. Križni gori, občina Stari trg pri Ložu, 2 km južno od Bločic), skupaj z Alojzom Zornom iz Prvačine in Vladimirjem Pangercem iz sosednje vasi Planine nad Ajdovščino. Oče Pangerc jih je šel iskat z vozom in vse tri dal pokopati v skupni grob. 19-letni Alojz Zorn je bil rojen 11. 4. 1924, 18-letni Vladimir Pangerc pa 26. 3. 1925.

Slika 1: Erzeljci pred odhodom na Dolenjsko marca 1943
Slika 2: Spomenik padlim in žrtvam na Erzelju

O vasi Erzelj na Wikipediji preberemo, da je med drugo svetovno vojno cela sodelovala s partizani, zato so Italijani 8. 3. 1943 vse moške poslali v nemška taborišča, ženske v italijanska taborišča, otroke pa so vzeli sorodniki. Po kapitulaciji Italije so se ženske vrnile domov, iz nemških taborišč pa ne vsi. Rado Jejčič je pismu priložil fotografijo vaščanov Erzelja in sosednjih vasi, ki so se januarja in februarja 1943 množično odpravili v partizane, najprej na Nanos, od tam pa marca s transportom na Dolenjsko: 63 moških in 15 žensk. V partizane so šli, ker so se tako izognili deportaciji.

Na sliki so v ospredju pogumne ženske. Milka Žvokelj s Slapa je šla v partizane oktobra 1942. Od Kobalovih je bil sin Evgen že v partizanih, njegovi sestri Doro in Miro so Italijani zaprli, Valerija – Zmaga pa se je z mamo Frančiško odpravila v partizane 5. 1. 1943. Valerija je postala desetarka ženske desetine 2. Vipavske čete.

Zorka Saksida – Vojka z Gradišča nad Prvačino je šla v 1. Kraško četo Tomšičeve brigade 14. 2. 1943. Postala je četna in bataljonska bolničarka, obveščevalka in štabna šifrerka na pohodu 14. divizije na Štajersko ter komandirka zaščitne čete dravograjskega okrožja.

Vidrihova družina iz Gornje Branice je 22. 2. 1943 sledila očetu, ki je bil v partizanih že od leta 1941: sestri Vida – Slovenka in Marica – Svoboda ter mama Jožefa – Soča. Najprej so bile v 1. bataljonu Simona Gregorčiča, potem pa v 3. bataljonu Tomšičeve brigade.

Vsa čast vipavskim partizankam in partizanom!

Po podatkih Rada Jejčiča sestavil Miran Hladnik

Slika 3: Troje spominskih plošč na OŠ Erzelj: bolnici Vera, 17 padlim in 6 žrtvam NOB iz vasi ter bataljonu VOS

Slika 4: Erzeljski partizanski obeležji na Geopediji

Spomeniki izginjajo, mar ne?[uredi]

Partizanski spomeniki na Geopediji, SB marec 2023

Zaradi izdaje so Nemci tik pred koncem vojne, v noči med 1. in 2. februarjem 1945, napadli skupino borcev, ki se je zadrževala na Medvedovi kmetiji na Otiškem Vrhu. Pokončali so šest partizanov, Stanka Orožim - Janja, mladinska aktivistka Okrožnega komiteja SKOJ Dravograd, je bila med spopadom z gestapovci ranjena v obe nogi. Domačini so jo prezeblo prenesli v bunker Gospodarske komisije pri Sv. Ani nad kmetijo Ulbnik, vendar je bil kmalu izdan tudi bunker. Janja se ni hotela predati Nemcem, raje se je pokončala sama.

  1. Spominsko ploščo ji je postavil mladinski aktiv JANJA iz Pameč leta 1976. Mladinke in mladinci, ki so takrat poskrbeli za obeležje, so danes stari okrog 65 let. Danes je plošča odstranjena in odložena na tla ob hiši pri Ulbniku.
  2. Prvoborec iz Mislinjske doline Franjo Dular, ki je partizanil skupaj s Francem Rozmanom – Stanetom po Pohorju in padel nekje na Lepenarci (obeležja, ki so ga postavili na mestu smrti, še nismo utegnili najti), je bil pokopan na pokopališču Šentjanž pri Dravogradu. Danes o grobu ni ne duha ne sluha.
  3. Doprsni kip narodnega heroja Franca Rozmana-Staneta je bil skupaj s spominsko ploščo odstranjen iz veže Partizanskega doma na Kopah.
  4. Granitni kamen, obeležje partizanske bolnice Primož pod Malo Kopo, je pri tleh odlomljen.
  5. Stalna razstava o predvojnem revolucionarnem delavskem gibanju in NOB v Mislinjski, Mežiški in zgornji Dravski dolini v Koroškem pokrajinskem muzeju v Slovenj Gradcu je odstranjena in deponirana v kletnih prostorih.
  6. Kamnito obeležje na mestu bunkerja nad Podgorjem, v katerem je bil ubit Anton Rogina - Jager, član Okrožnega odbora OF Dravograd, je razpadlo.
  7. Na kapelici pri Vrhnjaku v Vodrižu je bila vzidana plošča v spomin partizanu Jožetu Krenkerju. Ob obnovi kapelice leta 2011 je bila odstranjena.
  8. Obeta se odstranitev spominske plošče pri Jesenku nad Pamečami, pa še kje …

Podobna kot v naštetih primerih iz občine Slovenj Gradec je tudi slika v drugih občinah. Lastniki nepremičnin se menjajo, zob časa opravi svoje … Kaj naj storimo ob zanemarjenih, poškodovanih, uničenih ali odstranjenih spomenikih? Sámo jamranje namreč ne zaleže nič.

Urednikom zbirke partizanskih spomenikov na Geopediji (daniel.divjak@yahoo.com) sporočimo spremembo na terenu, da jo na zemljevidu dokumentiramo in odstranjene spomenike označimo z zeleno zvezdico.

Lastnika stavbe, ki je z zida snel ploščo, spodbudimo, da jo po obnovi fasade vrne nazaj; ljudje se pozitivno odzovejo, ko vidijo, da nam ni vseeno.

Vandalska dejanja prijavimo skrbniku obeležja, najpogosteje je to področna Zveza borcev, včasih pa tudi krajevna skupnost, občina ali kdo tretji, ki bodo o tem obvestili policijo in v primeru registriranih spomenikov Zavod za varstvo kulturne dediščine (ZVKD). Če ne vemo, kdo je za obeležje odgovoren, se obrnemo na policijo in na ZVKD kar sami.

Naše izkušnje so, da se s prijavo večinoma ne doseže nič, vandalizem je s prijavo samo evidentiran. Doslej nismo brali o nobenem primeru policijskega odkritja ali sodnega pregona zlikovcev, ki se spravljajo na partizanske spomenike, čeprav se med ljudmi ve tako za ilegalne trgovce z barvnimi kovinami kot za goreče protipartizanske aktiviste v okolici. Obeležja, ki so registrirana kot kulturna dediščina, niso prav nič bolj zaščitena od tistih, ki jih v državni evidenci RKD ni, nasprotno, ZVKD-ji neredko ovirajo obnovo ali prestavitev poškodovanega spomenika z drobnjakarskimi spomeniškovarstvenimi zahtevami. Ne bomo špekulirali z domnevo, ali je med razlogi tudi stališče, da imamo na Slovenskem partizanskih obeležij preveč.

Zgodi se, da pri ZB prevlada stališče, da spomenika ne bomo popravili, češ da je to naloga in strošek občine in da naj poškodovani spomenik pričuje o rokovnjaškem značaju okoličanov. Táko sklepanje ni v redu, saj le spodbuja socialno motene osebe, da se spravijo še na druga obeležja v bližini. Spoštljiv odnos javnosti do spomenikov bomo dosegli samo z njihovim rednim vzdrževanjem.

Obnovo spomenikov izvedejo in financirajo področne ZB iz članarine in donacij, občine pa v okviru letnega načrta za vzdrževanje spomenikov, ki so mu zakonsko zavezane. Samo zmeniti se morata predsednik ZB in župan za preferenčni seznam obnov in da ne bosta za obnovo spomenika hkrati najemala vsak svojega izvajalca.

Plastična plošča je nadomestila vandalizirano partizansko obeležje, Fužine pri Trebiji

Kadar se pri dogovarjanju zaplete ali se več mesecev zaradi inertnosti ZB ali nenaklonjenosti občine več let nič ne premakne, se tisti, ki nam je obeležij mar, zadeve lotimo na svojo pest in svoje stroške. Vedno se najde kdo, ki zna očistiti kamen in z ustrezno barvo obnoviti zbledele črke napisa. Na mesto odstranjene kovinske plošče privijemo začasno plastično informativno ploščo, ki jo za majhen denar napravi lokalni tiskar, s sliko nekdanjega obeležja in besedilom v slovenščini in angleščini, ki pojasnjuje obeležje in poroča o letu njegovega uničenja. Ker začasne improvizirane rešitve znajo trajati, jih je treba oblikovati kolikor mogoče profesionalno.

V zadoščenje nam je, da rastejo tudi čisto nova partizanska obeležja. Kot da bi vandaliziranje spomenikov spodbujalo njihovo porajanje.

Stane Gradišnik in Miran Hladnik

Čeprav ne doživim svetlobe, ki jo za obzorji slutim[uredi]

Partizanski spomeniki na Geopediji, SB februar 2023

MOČAN SEM V SEBI,
KER RAZLOČNO ČUTIM:
SVOBODEN SEM,
ČEPRAV NE DOŽIVIM
SVETLOBE, KI JO ZA
OBZORJI SLUTIM!
(F. KOSMAČ)
PETIM BORCEM BRIGADE VDV,
PADLIM DECEMBRA 1944.

Slika 1: Spomenik pri kmetiji Karničnik v Hrastovcu, kjer so pokopani padli borci brigade VDV.

V Radmirju, na osvobojenih tleh Zgornje Savinjske doline, je bila septembra 1944 ustanovljena 3. brigada Vojske državne varnosti. Sestavljali so jo borci Zidanškove brigade in mladi prostovoljci iz štajerskega okrožja. Povprečna starost borcev je bila 20 let, večidel so bili člani KPS in SKOJ.

Zadnje dni novembra so se začele bitke na mejah osvobojenega ozemlja. Brigade 14. divizije so branile glavne dostope na osvobojeno ozemlje, vendar so prve dni decembra obrambne črte začele popuščati. Komandir 3. čete Anton Lempl – Dušan je povedel svoje borce na Šmihel nad Mozirjem in naprej proti Šaleški dolini. Dušanu so borci zaupali brez pomisleka. Bil je mojster partizanske taktike: celo ponoči je vse videl in slišal, poznal je poti po štajerskih gozdovih, nič ga ni presenetilo.

Bataljon se je premikal proti Paškemu Kozjaku razdrobljen po četah. Borci 3. čete so po nekaj dneh pohoda zagledali v škalskem jezeru odsev nagibajoče se škalske cerkve, obenem pa zaslišali šum padajoče vode v elektrarniških hladilnih stolpih. Patrulja mladih fantov se je ustavila v naselju Hrastovec in tu prenočila. 12. decembra zarana se je kolona borcev v jutranji megli pomikala po gozdni poti od kmeta Karničnika proti Rahnetu. Pripadniki nemške policijske enote, ki so bili zaradi ofenzive v akciji na tem območju, so v gozdu postavili zasedo. Partizane so spustili v neposredno bližino in jih napadli z brzostrelkami in puškomitraljezi. Že v prvem napadu je padlo pet borcev, med katerimi so bili sedemnajstletni puškomitraljezec Milan Gaberšek – Buksi, šestnajstletni Mirko Šalomon, sedemnajstletni Franc Breznik, šestindvajsetletni Viktor Konečnik in nepoznani borec.

Policisti so prišli nekaterim borcem tako blizu, da so jih že držali za nahrbtnike. Tako je prišel ob svoj nahrbtnik vojni dopisnik bataljona Ciril Grebenšek iz Velenja. Uprava velenjskega rudnika je namreč na podlagi najdbe njegovega nahrbtnika že naslednjega dne uradno sporočila, da je padel kot partizan. Zaposlen je bil namreč v rudniku, policija pa je sklepala, da je med padlimi, ker je v nahrbtniku našla njegove dokumente. Dva partizana, Franca Pliberška in Mirka Lešnika, so policistu ujeli in ju odpeljali v celjske zapore.

V noči na 15. december je skupina »komandosov«, med katerimi je bil legendarni Ivan Grobelnik – Ivo, v nemških uniformah prikorakala pred celjski Stari pisker, onesposobila paznike in osvobodila okrog 130 zapornikov, med njimi tudi Pliberška in Lešnika. Zjutraj so se mariborski Nemci pripeljali s štirimi kamioni pred Stari pisker, da bi prevzeli 80 obsojencev in jih odpeljali v smrt, a zapor je bil prazen …

Stane Gradišnik

Slika 2: NA TEM MESTU JE PADLO 5 BORCEV VDV BRIGADE 1941–1945. Spomenik pri kmetiji Rahne, Šenbric pri Velenju

Slika 3: NA TEM MESTU JE PADEL GABERŠEK MILAN – BUKSI, 1927–1944, MITRALJEZEC VDV BRIGADE. SLAVA MU! Pločevinasta spominska plošča pri kmetiji Rahne, Šenbric pri Velenju

Slika 4: Partizani, ki so osvobodili zapornike v Starem piskru. Stane Terčak, Celjski Stari pisker, Ljubljana: Borec, 1976, str. 97.

Razbitje 1. bataljona Kamniško-zasavskega odreda na Zaplanini[uredi]

Partizanski spomeniki na Geopediji, SB januar 2023

Spomenik 39 padlim partizanom nad Ločico
Spomenik 174 padlim na Gorici pri Vranskem
Spomenik 174 padlim na Gorici pri Vranskem

NA TEM MESTU JE OKUPATOR USTRELIL
39 BORCEV IV. OPERATIVNE CONE NOV
ZAJETIH V SOVRAŽNI OFENZIVI DECEMBRA 1944
(Napis na spomeniku nad Ločico pri Vranskem)
*
V SPOMIN
NA 174 PADLIH BORCEV IZ ENOT
IV OPERATIVNE CONE NOV IN POJ

UMRLI SMO, KI V GROBU TU LEŽIMO,
A NAD SVOBODO VAŠO ŠE BEDIMO,
KER HOČEMO, DA RASTE IN ŽIVI,
ZA KAR SMO DALI SVOJO SRČNO KRI
1941–1945
(Napis na spomeniku na Gorici pri Vranskem)
*
GROB SEDMIH BORCEV IV. OPERATIVNE CONE NOV
– PADLIH NA PRESEDLU V SOVRAŽNI OFENZIVI DECEMBRA 1944.
(Napis na obeležju na Presedljah)

Presedlje pod Čemšenikom

Iz Ločice pri Vranskem se odpravimo po stari cesti proti Trojanam. Smerokaz na levi opozarja na vas Zaplanino. Po nekaj minutah vožnje ob potoku Zaplaninščica opazimo na levi lepo urejen spomenik, posvečen padlim borcem 1. bataljona Kamniško-zasavskega odreda.

Prve dni februarja 1945 je taboril bataljon v zaselku Zaplanina ob vznožju Čemšeniške planine. Izdajalec je kmalu stekel v Ločico pri Vranskem prijavit partizane vlasovskemu poveljniku Štetininu, ki je o tem obvestil svojega kolego na Trojanah. Stroj je stekel ... Vlasovci s Trojan so mimo Šentgotarda prodirali proti Zaplanini, kjer so presenetili bataljon in udarili po njem. Bataljon ni imel žrtev in se je kar v redu, kljub visokemu snegu, umaknil proti Presedljam. Štab bataljona je bil že prepričan, da so se najhujšemu izognili. Vlasovci iz Ločice pa, ki so bili v zasedi na Presedljah, kamor jih je pripeljal izdajalec, so bataljon spustili tik predse, nato pa z vsem orožjem udarili po borcih. Boj je bil kratek in za bataljon usoden. Na bojišču je obležalo šestintrideset borcev, le osemnajstim se je posrečilo uiti iz toče mitraljeških rafalov.

Bežali so navzdol proti Ločici. Med njimi je bilo več hudo ranjenih. Poveljnik bataljona Franc Bratun - Jelen, dvakrat ranjen, se je sam ustrelil. Ranjence so vlasovci živalsko pobijali in onečaščali. Tudi izdajalec se je hvalil, kako je brcal še žive borce "v gobec". Padle partizane so Nemci pustili ležati na kraju spopada tri dni. Šele tretji dan je občinska oblast odredila pokop. Med padlimi borci so bili trije domačini.

Neki ranjenec se je naslednji dan privlekel v izdajalčevo hišo. Takoj so sporočili vlasovcem, ki so poslali patruljo. Izvlekli so ga iz koče in ga nedaleč proč ubili.

Borec 1. bataljona Frido Hočevar - Danilo se je dogodka spominjal takole:

"Dan pred spopadom se je 1. bataljon odreda nahajal v vasi Zaplanina. Sam sem bil član štaba kot operativni oficir. 7. februarja 1945 sta bila štab odreda in 2. bataljona na Dobrljevem, 3. bataljon pa v revirjih. Trditi tega ne morem, saj zaradi hudih sovražnikovih napadov tisti čas ni bilo več mogoče vzdrževati organiziranosti na tako visoki ravni kot prej.

V Zaplanini smo prenočili. Drugega dne smo že zgodaj zjutraj izvedeli od obveščevalcev, da se zbirajo, oziroma da so se že ponoči začele pomikati proti Zaplanini kolone sovražnikov iz smeri Mrzlice in Čemšeniške planine. Poveljnik bataljona Franc Bratun - Jelen se je zato že zgodaj zjutraj z nekaj borci odpravil v opazovalno patruljo na teren, da bi se prepričal o teh poročilih. Ko se je čez nekaj časa vrnil, je ukazal, da se bataljon takoj premakne na pobočje Čemšeniške planine. Kmalu po premiku iz vasi so nas Nemci, ki so verjetno tu že ponoči postavili zasedo, silovito napadli in tu je že padlo precej borcev. Edina pot, ki bi nas lahko pripeljala iz obroča, je bila ozka tesna soteska, po kateri je tekel potok. Kakor hitro se je dalo, smo se napotili proti soteski, ker so Nemci neusmiljeno streljali po nas.

Sam sem v metežu krogel in izstrelkov iz minometov pograbil puško, ki je bila naslonjena ob poti na neko drevo, za katero sem pozneje izvedel, da je bila puška kuharja, ki je nekoliko stran od tod pripravljal hrano. Ker sem bil sam oborožen z brzostrelko, sem puško začel ponujati borcem, ki so hiteli mimo. Ker pa so bili vsi oboroženi, sem se s svojim ponujanjem zamudil toliko časa, da sem ostal zadnji v koloni. Na hitro sem presodil položaj in spoznal, da je edina rešitev za nas ledeno mrzli potok, saj je bilo vse drevje in grmovje okoli njega gosto obdano z ivjem. Zavpil sem: "Za menoj!" in se prvi pognal v vodo. Nekaj borcev s konca kolone mi je sledilo. V zavetju vode in ivja so nas Nemci izgubili iz vida, zato smo se rešili. Od tistih, ki so ostali v koloni, jih je še nekaj padlo.

Kako je bilo potem z ostankom bataljona, se ne spominjam najbolje. Verjetno je bilo tako, da je ta skupina razbitega bataljona ostala skupaj, se pridružila četi, ki je bila med bojem na Dolenjskem, in ko so minili najhujši časi, se je spomladi spet popolnila in iz nje je znova nastal 1. bataljon."

Vlasovci so skupaj z nemško policijo polovili v okolici Vranskega veliko ljudi, ki so decembra in pozneje zbežali iz Gornje Savinjske doline, ki jo je ponovno zavzel okupator. Pri Žegnanem studencu blizu Gorice, nedaleč od Vranskega, so streljali skoraj vsak drugi dan. Ujetnikom so včasih rekli: Prosti ste, izginite! Ujetniki si tega niso dali dvakrat reči, zbežali so, toda v bližini so bili za kritjem postavljeni mitraljezi, ki so prestregli domala slehernega bežečega partizana in ga med begom ustrelili. Nekoč so jih tako pobili petinštirideset hkrati.

Nemci so potem vsakič naganjali domačine, da so morali iskati pobite in jih pokopavati. Z neko skupino ujetih so nekoč privedli tudi ranjenega borca. Vozili so ga kar v samokolnici, ker je imel ranjeni obe nogi. Nato so najprej postrelili vse zdrave, za konec pa še ranjenca.

Proti koncu decembra je že bilo, ko so Nemci vodili mimo domačije kmeta Jakoba Hrastovca skupino tridesetih partizanov. Ujetniki so bili zvezani po dva in dva. Kakih sto metrov naprej od Medveščkovega mlina so jih v grapi spustili. Partizani so bežali, kamor je pač kdo mogel, misleč, da se bo rešil. Vtem pa so že iz skritih zased vžgali po bežečih z mitraljezi in jih pokosili. Le enemu se je posrečilo rešiti. V zaselku Gorica tik nad Vranskim je pokopanih 174 padlih v nemški ofenzivi 1944/45.

Stane Gradišnik

Slika 1. Spomenik v Zaplanini[2]

Slika 2. Spomenik na Presedljah

Slika 3. Spomenik na Gorici nad Vranskim

Viri

  • Spomeniki in spominska obeležja NOB v občini Žalec (1986, str. 75)
  • Ivan Vidali: Kamniško zasavski odred (1989, 2018, str. 249)
  • Rado Zakonjšek – Cankar: Velika preizkušnja (1977, str. 491)

Konrad Žilnik, heroj izpod Krvavice[uredi]

Partizanski spomeniki na Geopediji, SB december 2022

V KAPLI PRI TABORU SE JE
RODIL 16. 2. 1919
NARODNI HEROJ
KONRAD ŽILNIK - SLOBODAN
PADEL KOT ČLAN OKROŽNEGA
KOMITEJA ZA OKRAJ NIŠ 4. 3. 1944
SLAVA NJEGOVEMU SPOMINU
AVGUST 1986 OO ZZB NOV ŽALEC

Bolska se je leno vila po zasneženem polju proti Gomilskemu in naprej skozi Grajsko vas proti Šempavlu [Preboldu], kjer jo je posrkala vase Savinja. Od špičaste Krvavice sem so priletele divje race in se spustile nad vodo, ki je ustvarjala majhna jezerca med ledenimi ploščami. V Kapli pri Taboru se je to noč, 16. februarja 1919, mizarju Viktorju in Ani Žilnik, roj. Florjan, rodil fantek. Dali so mu ime Konrad. Osem let je štel Kondi, ko se je družina preselila daleč na jugovzhod Jugoslavije v Niš, kjer so ga vpisali v osnovno šolo. Leta 1935 je že delal v niški tovarni usnja in se izučil za krznarja.

V tem okolju se je povezal s komunisti in bil leta 1937 sprejet v KPJ. Po okupaciji Jugoslavije je bil Konrad Žilnik - Slobodan pri 22 letih že član Okrožnega komiteja KPJ. Avgusta 1941 je sodeloval v diverzantski akciji v hotelu Park v Nišu in pri napadu na rudnik Lece, kjer se je, oblečen v nemško uniformo, pojavil med sovražnikovo posadko, onesposobil nekaj vojakov in tako pripomogel k uspešni akciji.

Bil je zraven pri ustanovitvi Topliškega in Ozrenskega partizanskega odreda, v katerem je bil nekaj časa namestnik komandanta in v letih 1942–1943 komandant. Odred je vodil v številne drzne napade na sovražnika. Bojeval se je s četniki v Popšici, pri Pirkovcu, Belem Potoku in na Crnem vrhu. S svojimi borci je napadel orožniško postajo Ražanj, onesposobil premogovnik v Sokobanji in pripravil atentat na okrajnega načelnika v Knjaževcu. Po formiranju Timoškega partizanskega bataljona je bil zadolžen za delo na terenu. Konec leta 1943 je z bataljonom odšel na območje Pirota, kjer je nadaljeval delo Dušana Tackovića - Srečka in pripravljal ustanovitev Narodnega odbora ter drugih protifašističnih organizacij. V začetku leta 1944 so njegov bataljon pri vasi Pajež obkolili četniki in bolgarski vojaki, ga v boju ranjenega ujeli in odpeljali v vas Kozja, kjer so ga po nekajdnevnem mučenju obglavili.

Kip Konrada Žilnika v Nišu

Konrad Žilnik - Slobodan je bil proglašen za narodnega heroja leta 1953, pokopan je v grobnici narodnih herojev v Nišu.

V partizanih je Konrad spoznal Mašo Šuvaković in se z njo poročil, čeprav komunisti niso bili naklonjeni partizanskim porokam. Mašo so okupatorji leta 1942 zajeli, ko je bila v sedmem mesecu nosečnosti. Zaprli so jo v koncentracijsko taborišče Crveni krst. Pred strelski vod je stopila nekaj mesecev po rojstvu sina Želimira. Na Banjici so kot talca ustrelili tudi Konradova starša Ano in Viktorja.

V zaporniški bolnici so strogo čuvali skrivnost, da je Želimir sin Maše in Konrada. Babica in dedek po Maši sta iz Zemuna poslala v Niš Mašino sestro, ki ni imela otrok, da posvoji malega Želimira. Želimir Žilnik je postal prvošolček leta 1949. Iz tega časa je njegov pretresljiv spomin: ko je učiteljica pozvala otroke v razredu, naj vstanejo vsi, ki so izgubili starše med vojno, je od dvajsetih učencev vstala več kot polovica. V 60. letih je zaslovel kot filmski režiser, avtor jugoslovanskega "črnega vala".

Stane Gradišnik

Slike:
1.Kip v Nišu
2. Spominska plošča, ki so jo leta 1986 postavili na njegovo rojstno hišo v Kapli vasi, je zdaj v prostorih občine Tabor.

Šestnajstim padlim ob Savi pri Podnartu[uredi]

Partizanski spomeniki na Geopediji, SB november 2022

Partizanski spomenik 16 padlim ob Savi pri Podnartu

PRI PREHODU PREKO SAVE
JE NA TEM MESTU
DNE 6. 7. 1944 PADLO
16 BORCEV I. BATALJONA
GORENJSKEGA ODREDA.

"Sončnega julijskega dne leta 1944 je v našo vas Rovte nad Podnartom prišla dolga kolona preznojenih partizanov, bilo jih je nekaj deset, vsi so bili obloženi s težkimi nahrbtniki, v katerih so, kot sem izvedel kasneje, iz Cerknega ali iz Farjega Potoka tovorili orožje in municijo za Kokrški odred. Nastanili so se po hišah, ženske so jim kuhale. Domačinom se je zdelo čudno, zakaj so se v Rovtah zadržali kar dva dni brez posebne potrebe. Tretji dan je prišlo povelje za naprej. Šli so mimo domačinov s Poljšice in iz Rovt pri Podnartu, ki so na travniku ob potoku Plaznica, ki se malo nižje izteka v Savo, pospravljali seno. Med njimi je bila tudi naša mama Cilka z vsemi štirimi otroki, ki smo se igrali in z zanimanjem opazovali kolono. Četo je vodil Ciril Rakovec, po navadi oblečen v rdečo karirasto srajco. "Kam pa jih ženeš?" so ga vprašali. Dve sosedi, Kraljeva Mara in Tončeva Mara (iz Toncove domačije na Poljšici je bil avstrijski podmaršal Jožef Tomše plemeniti Savski dol), ki sta tudi bili aktivistki (za partizane so delali domala vsi vaščani), sta ga zaman rotili, naj jih ne pošilja tja dol, saj se je vedelo, da bo tam nemška zaseda. A ju ni poslušal. Sam je ostal višje na skali, nosače pa je postrojil v Dolah ob bregu, kjer naj bi vsi naenkrat prečkali železnico in prebredli reko.

Ko so partizani okrog sedmih zvečer krenili čez reko, je močno zaropotalo in padali so drug za drugim. "O, reveži, a bodo vse postrelili, ta hudič jih je spustil v Savo ...," sem slišal jadikovati starejše. Streljanje je trajalo kako uro, streljali so tudi z oklepnega železniškega vagona, "panzerhaus" se jim je reklo. Kdor je znal plavati, se je vrgel v vodo in se med rafali poskusil prebiti na drugo stran. Padlo je 16 partizanov, pravijo, da je bilo tudi precej ranjenih in ujetih, nekaterim se je po čudežu uspelo rešiti preko sotočja Save in Tržiške Bistrice, kjer Nemcev ni bilo.

V našo hišo, k Potočnikovim v Rovte, sta se naslednjega dne zatekla dva premočena partizana, ki jima je uspel beg v nasprotno smer, v hrib. Mama jima je skuhala žgance, jima priskrbela suha oblačila in po nekaj urah počitka sta v bližnjem gozdu že dobila zvezo s partizani, za kar je poskrbel oče.

Po mnogih letih sem se po slučaju srečal z enim od preživelih, s Francem Snojem. S soborcem sta se izvlekla iz savskih brzic in se v Podbrezjah blizu Grmačeve hiše pred nemško zasedo hotela skriti za kup peska, kjer sta se znašla iz oči v oči z dvema vojakoma. Na srečo nista bila krvoločne sorte. »Weg, geh weg!« sta je naganjala stran. In sta stekla, kolikor so jima noge dale.

Vaščani smo sumili, da je zasedo organiziral tisti v rdeči srajci. Ta človek je bil pravi hudič v človeški podobi, vsi smo se ga bali. Pozneje se je govorilo, da je bil najbrž kriv tudi za druge žrtve med domačini in partizani v okolici. Bil je terenec, imel je celo svojega kurirja. Po vojni je bil menda obsojen na deset let zapora, odsedel pa je v kočevskih zaporih tri leta. Pred sojenjem so zaslišali tudi vaščane, ki pa niso obremenilno pričali proti njemu. Po svoje se jim je smilil, ker je imel invalidnega otroka. Najbolj je bil kaznovan s tem, da so se ga vsi izogibali. Umrl je leta 1990."

Po spominih Janka Potočnika z Ovsiš zapisala Mira Hladnik

Slike:

  1. Na Geopediji je z zvezdico označen spomenik 16 padlim pod Poljšico pri Podnartu
  2. Besedilo na pravkar očiščenem spomeniku
  3. Spomenik 16 padlim ob železnici na relaciji Podnart-Kranj

Beri tudi druge Potočnikove pripovedi iz časa druge svetovne vojne.

Štirinajsta na Paškem Kozjaku[uredi]

Partizanski spomeniki na Geopediji, SB oktober 2022

NA TEM MESTU SE JE MED 16. IN 18.
2. 1944 ODVIJALA KRVAVA IN
ODLOČILNA BORBA XIV. DIVIZIJE
IN TU SO DAROVALI SVOJA
ŽIVLJENJA TRIJE PARTIZANI.
ZB DOBRNA

Paški Kozjak je bil tistega mrzlega februarja 1944, ko je Štirinajsta divizija vdrla v Tretji rajh, priča nepojmljivim naporom in junaškim dejanjem partizanskih bork in borcev. Prodirali so po vlakah in stečinah proti vrhu gore, ki jo v dolini omejujejo kraji Velenje, Dobrna, Vitanje in Mislinja. Vse štiri občine se stikajo na grebenu, ki se vleče od Sv. Jošta do Basališča, ki je najvišji vrh tega hribovja.

V zgodnjih jutranjih urah 18. februarja je bil prehod skozi nemški obroč v Doliču odprt. Namesto divizijske kolone, ki naj bi sledila štirim udarnim bataljonom, je prisopihal do komandanta Efenke divizijski kurir in izdavil: "Rudi je naročil, da morate priti vsi nazaj."

Bledi obraz komandanta Tomšičeve brigade majorja Ivana Kovačiča - Efenke se je zresnil: "Nazaj ne gremo! Bomo pa s te strani napadali, da se bo divizija prebila ..." Efenka je odpoklical zasede s ceste pod Firerjem in ukazal pohod proti Pohorju.

Žal se je polovica divizije z okrog 600 borci takrat že vračala nazaj proti Basališču. Ta umik je bil strahoten predvsem zato, ker je izčrpanim partizanom pobral še zadnje atome moči. Hiteli so v hudo strmino, kjer je bilo snega cel meter. Lahko si mislimo, koliko moči so potrebovali tisti, ki so nosili težko orožje in ranjence.

Joža Boldan - Silni, kazensko razrešeni komandant 2. bataljona Tomšičeve brigade, je med prvimi prispel na Miklavževo planjo, kjer se je zbirala divizija. Opazil je, da se ob robu jase s smrečic vsipa sneg. Aktiviral je bombo in jo vrgel med smrečje. Hip nato se je vnel oster spopad z Maunzovimi planinskimi lovci, ki so prodirali po grebenu od Sv. Jošta sem.

Rafali so izzvali pravo paniko. Ranjenci na nosilih so začeli vpiti na pomoč. To je vzpodbudilo jurišno četo Janeza Kramariča, ki se je pognala po grebenu proti Nemcem. Čudno je tlesknilo in mitraljezec Alojz Zavolovšek iz Gornjega Grada je padel v sneg. Smrtno je bil zadet tudi Franc Gerl - Mežnarjev z Otoka pri Cerknici. Med pregledovanjem bojišča so pozneje našli mrtvega še Valentina Šavlija - Pavleta iz Tolminskega Loma.

Po vojni je legendarni komandant Štirinajste divizije, narodni heroj Ivan Kovačič - Efenka s svojimi borci poskrbel za postavitev obeležij na Paškem Kozjaku, od Senegaškega mlina do Čuježa v dolini Pake. Žal je sedem pomnikov že izginilo zaradi malomarnosti in hudobije. Zadnja skrunitev pomnika na Basališču se je zgodila leta 2016. Lani smo postavili novo obeležje, ki je po nekaj spet izginilo; na Geopediji je zato označeno z zeleno zvezdico namesto z rdečo, ki predstavlja obstoječe obeležje. Spodobilo bi se, da vse štiri občine skupaj postavijo dostojen spomenik Štirinajsti diviziji na Basališču.

Stane Gradišnik

Slike

1. Padli na vrhu Basališča (padli na basališču.jpg)

2. Leta 2016 vandalizirana plošča na Basališču. Foto Stane Gradišnik (basališče1.jpg)

3. Leta 2021 vandalizirana plošča na Basališču. Foto Stane Gradišnik (basališče2.jpg)

4. Paški Kozjak na Geopediji; z zelenimi zvezdicami so označeni spomeniki, ki jih nekdo vztrajno vandalizira (paški kozjak geopedija.jpg)

Tragedija Kisovarjeve družine[uredi]

Partizanski spomeniki na Geopediji, SB september 2022

Cankar in Lipče sta hodila ob večerih poslušat radio k Štajnerju. Ko sta se pozno vračala, je stari Kisovar še bedel in prvo njegovo vprašanje je bilo: "Kaj je pa povedala tista radija?"

Stari mož je hlastno poslušal novice, ki sta mu jih pripovedovala, včasih sta jim še kaj dodala. Kakor mnogi, je tudi stari Kisovar Nemce strašno sovražil in zato vsa vojna leta pomagal partizanom, kolikor je le mogel. Vojna mu je vzela tri sinove, toda mož ni klonil.

Nekaj izrednega je bil stari Kisovar, Lipčetov in Rudijev oče. V teh letih je živel samo za svoja sinova partizana in za NOB. Tudi za druge borce je bil izredna dobričina. Vsi partizani so bili njegovi sinovi. Njegova snaha, Rudijeva žena Julka, je skuhala nešteto večerij za partizane.

Kisovarjeva domačija leži v mali kotlinici, ki se za hišo zapira v gozdnato strmino, pred domačijo pa se odpira v ozko dolinico med njihovimi njivami proti cerkvici Svetega Miklavža. Vse od dneva, ko je Lipče pobegnil v gozd, bilo je poleti 1941, je stari vsak dan ničkolikokrat stopical okrog hleva, pokašljeval in pogledoval navzgor proti smrečju, če bo za prvimi drevesi zagledal svojega Lipčeta ali pa kakega drugega znanega partizana. Brž ko se mu je kdo odzval na njegovo značilno pokašljevanje, je odšel proti kuhinji – malo je šepal – tam vzel malo kanglico, kot jo imajo za mleko, in polno spustil v rokav suknjiča. Rokav je bil spodaj znotraj zašit, da ni mogla kanglica pasti skozi. Pri hlevu je vzel sekiro ali kako drugo orodje in jo ovinkasto čez travnik primahal v hosto. Ves srečen je sprejemal novice, bil je namreč silno radoveden, kaj se dogaja na frontah, in vsak nemški poraz, še tako neznaten, ga je razveselil. "Preklete barabe!" je imel navado reči. Pa je bil sicer veren kristjan.

Nekega popoldneva se je zaslišalo v smeri Vranskega strahovito streljanje. Cankar je ugibal, katera partizanska enota se je spopadla z Nemci. Po nekaj dneh je izvedel od domačinov, da so v tem boju padli trije partizani, med njimi tudi Kisovarjev Lipče.

Drugi Kisovarjev sin Rudi Jurhar je bil že od pomladi v partizanih. Neko popoldne je prišel domov, da bi z očetom zaklala prašiča. Okrog enajste ure dopoldne je zagledal skupino vojaštva, ki se je približevala hiši. "Saj to so naši!" je vzkliknil, v tem pa že spregledal svojo zmoto. Pognal se je po strmini in hudo ranjen obležal tik pred gozdom. Privedli so ga do očeta in na vsak način hoteli dobiti od njega priznanje, da pozna ranjenca. Oče je pomislil na Rudijevo ženo in otroka ter odločno odkimal. Ti trenutki so bili strašni za oba, vendar sta zmogla toliko moči, da sta se zatajila med seboj.

Nemški komandant je odredil zaplembo. Vojaki so znosili na voz vse, kar je bilo kaj vrednega. Na voz so naložili tudi Rudija. Žalosten sprevod je krenil izpred hiše. Zdaj šele je Julka videla, da imajo na vozu njenega moža vsega v krvi. To je bil zanjo strašen pogled. Pred volmi je korakal stari Kisovar in peljal najbridkejši tovor, ki ga je kdaj vozil v svojem življenju, svojega smrtno ranjenega sina, ki je bil pred dobro uro še svoboden partizan, zdaj pa nemočna žrtev v rokah rabljev.

Med potjo proti Grajski vasi je Rudi umrl. Očeta so odgnali v Celje in ga zaprli v Stari pisker. Pozneje se je izvedelo, da je Nemce na domačijo pripeljal gestapovski raztrganec in ovaduh Klobučar, doma iz Prebolda.

Stari Jurhar je bil na svoje sinove močno navezan, zato je le stežka prebolel izgubo že drugega sina. V tem času sta bila v partizanih še druga dva sinova, najstarejši Franc in najmlajši Viktor. Nihče ni slutil, da bo tudi najmlajši daroval svoje življenje na oltarju domovine. Umrl je skupaj s svojim nečakom Lipetom, ko sta z vojaškim motorjem drvela sporočit z novico o zmagi in svobodi ...

Stane Gradišnik (po zapisu Rada Zakonjška - Cankarja)

Pavel Rušt, slovenski junak[uredi]

Partizanski spomeniki na Geopediji, SB avgust 2022

Pavel Rušt se je rodil leta 1909 v družini malih kmetov na Gradišču pri Vipavi. V italijanizirani Vipavi je obiskoval šolo. Priimek so mu spremenili po uradni dolžnosti, slovenski jezik je bil prepovedan, društva zatrta. V Neaplju je osemnajst mesecev služil vojaški rok. Leta 1941 se je pridružil slovenskemu narodnoosvobodilnemu gibanju in se tako izognil italijanski mobilizaciji. 18. aprila 1942 je bil s svojo enoto obkoljen na Nanosu. Boj 60 partizanov z 800 italijanskimi vojaki je trajal več kot osem ur in je bil tragičen: šest partizanov je padlo med spopadom, enajst so jih zajeli in devet od njih kasneje ustrelili. Drugim je uspelo pobegniti, pri čemer jih je varovala strojnica, ki je v rokah legendarnega mitraljezca Pavla Rušta štirinajstkrat odbila napade, dokler ni zmanjkalo streliva: s tovariši se je umaknil in se skril v jami. Tudi tam so jih odkrili. Pavlu (z globokimi ranami na rokah) je nekaj časa uspevalo pobirati bombe in jih metati nazaj na fašiste. Ujete so odpeljali v Rim v zloglasni zapor Regina Coeli. Pavla so ga mučili, vendar ni razkril ničesar, zato ga je Posebno sodišče za obrambo države skupaj z drugimi partizani skupine Fratelli Maslo obsodilo na smrt, nekatere v odsotnosti.

Kazen so izvršili v Forte Bravetta, zloglasni fašistični tovarni smrti. 26. junija 1942 ob 6. uri zjutraj so bili ustreljeni Pavel Rušt, Anton Bele, Ivan Čekada, Viljem Dolgan, Leopold Frank, Jože Hreščak, Karlo Kaluža, Franc Srebot in Franc Vičić. Pavel Rušt je pokopan na pokopališču Verano. Spominjamo se ga na komemoracijah 18. aprila vsako leto. Po Pavlu Ruštu se imenuje trg v Vipavi. Njegovo ime je vklesano na ploščo na fasadi Lovskega doma na Nanosu v bližini turistične kmetije Abram in na spomeniku NOB v njegovi rojstni vasi Gradišče pri Vipavi. Na prostoru njegove smrti in smrti njegovih tovarišev v Rimu pa je tabla z napisom Parco dei martiri di Forte Bravetta [Park mučenikov trdnjave Bravetta]. Več o Pavlu Ruštu lahko preberemo v njegovem geslu na Wikipediji.

Patrizia Raveggi

Zadnji boj Veličkove čete[uredi]

Partizanski spomeniki na Geopediji, SB julij 2022

Spomenik Veličkovi četi na Čreti.

V začetku novembra 1942 je Savinjski bataljon taboril na planini Krašici blizu Črete. V dolino je pobegnil ujeti verman po imenu Tiger. Svojo izdajalsko nalogo je opravil tako hitro, da je bil bataljon obkoljen, še preden se je uspel umakniti na Menino planino. Komandir čete Lojze Hafner - Veličko je dobil nalogo, naj krije umik bataljona in da brez povelja ne sme zapustiti položajev. Veličko kriči: "Prihranite si vsak po en naboj!"

"Jurišajmo!", pravijo borci, ko vidijo, kakšen je položaj. Toda Veličko še vedno noče o tem nič slišati. "Brez povelja ni umika!" Nenadoma utihne njihov mitraljez. Zmanjkalo je municije. Tudi streli iz pušk so vedno redkejši. Nemci in vermani dobro vedo, kaj to pomeni. Še tisti, ki so se do zdaj plazili po trebuhu, so se dvignili in se, režeč kot pošasti, bližali partizanom. Veličko zavpije borcem: "Reši se, kdor se more!"

Bilo je prepozno. Na dvajset borcev se vsuje trikrat več sovražnikov. Začne se krvavi ples: boj in pretep na nož, s puškinimi kopiti, s pestmi in tudi z zobmi. Na vsakega borca se je spravilo po več sovražnikov. Hočejo jih spraviti na tla in dobiti čim več živih v svoje roke. Borutin še vidi, kako je skupina Nemcev vrgla po tleh Marto, mlado osemnajstletno dekle, pogumno borko v četi, a zdaj ji ni več pomoči. S poslednjimi silami se Borutin otrese Nemcev in se požene skozi obroč. Rešen. Tudi Veličko si je utrl pot skozi ogenj. Nad kurirja Franca Godlerja - Bliska se spravijo kar trije Nemci. Med ruvanjem vidi, kako vežejo Čata, mladega, pogumnega fanta iz Liboj. Blisk se z enim od Nemcev puli za puško, izdere mu jo in z bajonetom zažene sovražniku v trebuh. Nemci za bežečimi niso streljali, ker bi lahko zadeli svoje.

Iz čete se je rešilo samo sedem borcev. Pet ujetih partizanov so z vrvjo zvezali okrog vratu. Za ujetnike je bil to začetek strahotnega mučenja, ki so ga morali prestajati vse do ustrelitve. Če bi jim ne zmanjkalo streliva, ali če bi bilo povelje za umik izdano prej, bi jih Nemci gotovo ne dobili v svojo pest. Nemški oddelki so še dolgo preiskovali področje boja. Kolikor so našli ranjencev, so jih na mestu pobili.

Pri kmetiji Planinc nad Sv. Joštom je spominsko znamenje mitraljezcu, ki je do zadnjega naboja kril umik Veličkove čete iz obroča. Spomenik (potreben obnove) simbolično prikazuje nemški obroč okrog bataljona, zapis pa govori o junaštvu borcev, sinov ljudstva, ki je bilo že v Berlinu zapisano pogubi.


[Na prvi fotografiji je spominski kamen hrabremu mitraljezcu, na drugi pa dokument o zasramovanju borcev Veličkove čete v celjskih zaporih.]

Stane Gradišnik, popisovalec pomnikov upora.

NOB in samoupravljanje[uredi]

Partizanski spomeniki na Geopediji, SB junij 2022

Padla delavca in uvedba samoupravljanja, poslopje nekdanje tovarne Iska, Savska cesta 14, Kranj.

Postavljanje spomenikov v socialistični Jugoslaviji je seglo na prostore, kjer jih prej skoraj ni bilo, med drugim v podjetja in tovarne. Spominske plošče in skulpture so postale pogost atribut proizvodnih hal, tovarniških dvorišč in hodnikov upravnih stavb. Posvečene so bile delavcem, padlim v drugi svetovni vojni, pa tudi markantnim dogodkom iz zgodovine podjetja, zlasti stavkam iz medvojnega obdobja ter uvedbi samoupravljanja v 50. letih. Izkušnje kažejo, da je dokumentiranje teh obeležij dandanes zahtevno početje. Če je podjetje medtem že propadlo, je treba brskati po težko dostopnih, zanemarjenih prostorih, iz katerih je davno tega izginilo vse premoženje, vključno s spominskimi obeležji; nekatera so ohranjena v muzejih, a številna so izginila brez sledu. Če pa obrat še vedno obstaja, je ogled in fotografiranje obeležja zahtevna birokratska naloga, polna sumničavih vratarjev, ki jih je treba šele prepričati v obstoj pomnika v prostorih njihovega podjetja, in telefonskih številk uprave, ki jih je treba klicati za dovoljenje pri vstopu v poslovne prostore in fotografiranje.

Osredotočimo se na samo en obskuren primer obeležja iz Kranja, katerega obstoj je ostal neopažen cela desetletja. Ne samo da nikoli ni bil vnesen v Register kulturne dediščine, spregledan je bil tudi v vseh zbornikih spomenikov NOB, ki so sicer vestno beležili vse pomnike na območju določene občine (ali Slovenije kot celote). Vse od odkritja obeležje ni bilo nikoli več omenjeno v tisku in je povsem neznano tudi samim Kranjčanom.

Gre za dvojno spominsko ploščo, vzidano pod nadstreškom na pročelju nekdanje kranjske tovarne Pletenina na Savski cesti 14, ki stoji ob bregu Save pod starim delom mesta. Pletenina je bila naslednica tovarne za izdelavo in predelavo pletenega, vezenega in tkanega blaga Iska trikotaža, ki jo je leta 1931 ustanovil kranjski trgovec Ivan Savnik. Med drugo svetovno vojno sta v partizanih padla dva delavca tovarne, Ciril Osterman in Franc Savnik. Osterman (1914–1945) je bil doma iz Otoč in je delal kot ključavničar, padel pa je nekaj tednov pred koncem vojne na robu Jelovice nad Kropo. Identiteta Franca Savnika ni dognana, ker so med vojno padli najmanj trije Slovenci s tem imenom. Leta 1947 je bila tovarna nacionalizirana in preimenovana, 14. septembra 1950 pa je bilo v njej svečano uvedeno delavsko samoupravljanje.

Naslednje večje praznovanje v Pletenini je bilo organizirano ob desetletnici njenega delovanja, 8. decembra 1957. Regionalni časopis Glas Gorenjske je o dogodku poročal dan kasneje in navedel, da so delavci prireditev organizirali sami. Kolektiv se je dopoldne zbral pred slavnostno okrašenim tovarniškim poslopjem, kjer je skupaj z lokalnimi politiki in predstavniki družbenih organizacij prisostvoval programu. Del prireditve je bilo tudi odkritje spominskih plošč padlima borcema in uvedbi samoupravljanja, s katerih je delavka odgrnila jugoslovansko zastavo.

Spominski plošči nepravilne štirikotne oblike sta izdelani iz belega marmorja, na fasado pa sta pritrjeni samo z eno stranico; večino njune teže podpirata temna kamnita bloka, ki rasteta iz pročelja. Napis je vklesan in rdeče obarvan, toda danes dodobra oluščen. Plošči sta na splošno zanemarjeni, saj je marmor lisast, bloka pa okrušena.

Ivan Smiljanić

Okupirana Ljubljana je KRIČALA[uredi]

Partizanski spomeniki na Geopediji, SB maj 2022

V spomin na delovanje radia Kričač je RTV Ljubljana oziroma Slovenija postavila na različnih lokacijah po Ljubljani 19 tabel (danes jih je ohranjenih še 14) z enotnim besedilom:

V TEJ HIŠI JE DELOVAL V LETIH 1941 IN 1942 RADIO KRIČAČ.

"Tik-tak, tik-tak, tik-tak. Slovenci, poslušajte, govori OF, govori OF slovenskega naroda!" To so prvič verjetno 17. novembra 1941 (zanesljivo datum ni znan) ob osmih zvečer zaslišali mnogi Ljubljančani in drugi Slovenci iz svojih radijskih sprejemnikov, če so vrteli gumb po valovnih dolžinah med 20 in 40 metri.

Tako kot vsaka vojna je tudi druga svetovna vključevala propagandni boj. V ta namen je KPS sredi leta 1941 v okviru svoje tehnike ustanovila še radijski sektor. Nalogo, da ga postavi na noge, je dobil Milko Goršič. Okrog sebe je zbral šestčlansko ekipo inženirjev in študentov, ki je delovala v globoki ilegali in s strogo ločenimi nalogami. Radijski oddajnik je s precej muke, saj je primanjkovalo sestavnih delov, kar v prostorih elektrotehniškega seminarja na ljubljanski Tehniški fakulteti sestavil Rado Luznar. Oktobra je bila naprava s skromno močjo 5‒6 W gotova, sledila sta dva tedna preizkušanja njene slišnosti.

Ob omenjeni prvi oddaji jih je uredništvo pod vodstvom Prežihovega Voranca v petih mesecih pripravilo še okoli petdeset. Kričač se je redno oglašal trikrat ali dvakrat na teden, oddaje pa so bile dolge približno 15 minut. Besedila je sprva bral Marjan Vesenjak, tik pred njegovim odhodom v partizane pa je nalogo prevzel Milan Osredkar. Prav posebna oddaja je bila na sporedu na predvečer kulturnega praznika 7. februarja 1942. Za celo uro programa sta vznesena besedila pripravila v glavnem Voranc in Fran Albreht. To je bila tudi edina oddaja, za katero je Miloš Brelih priskrbel gramofon in so jo lahko popestrili z glasbo.

Besedila Kričačevih oddaj se niso ohranila. Ohranili so se le zapisi dvajsetih oddaj, kot so jih v italijanščini zabeležili njihovi ne ravno vešči prisluškovalci.

Okupator je Kričačeve oddaje redno spremljal, saj si je na vse kriplje prizadeval, da bi jih preprečil. A iznajdljivi ilegalci so oddajnik nenehno selili. Tako je izpričanih kar 23 lokacij oddajanja. Italijanska vojska jih je najprej iskala s posebnimi sprejemniki, ki jih je razporedila po mestu. Ker vira signala ni odkrila, je začela februarja 1942 izklapljati električni tok po posameznih delih mesta. A Kričačevemu oddajniku je Brelih že na samem začetku dodal preklopnik, ki se je v takih primerih preklopil na akumulator. Končno so vojaške oblasti v Ljubljano poslale najsodobnejše radiogoniometre, a je Brelih, ki je po nalogu partije ostal v italijanski službi na Radiu Ljubljana, od nadrejenih izvrtal, kako jih je mogoče pretentati. Niti italijanska motilna postaja ni rodila sadov. Končalo se je tako, da je 26. marca visoki komisar za Ljubljansko pokrajino Emilio Grazioli odredil obvezno oddajo vseh radijskih sprejemnikov in odstranitev vsakršnih anten.

V takih razmerah je Izvršni odbor OF izdal sklep o začasni prekinitvi oddajanja. Zadnjič se je Kričač oglasil 5. aprila 1942 in oddajo kot običajno sklenil s Prešernovimi verzi: "Največ sveta otrokom sliši Slave, tja bomo našli pot, kjer nje sinovi si prosti vol'jo vero in postave."

Jani Luštrek


Pošebalov rod[uredi]

Partizanski spomeniki na Geopediji, SB april 2022

Pošebal. Zakonjškova hiša. Miklavž pri Taboru 42. Partizanski spomeniki. Geopedija.

V TEJ HIŠI SO NAŠLI VARNO ZATOČIŠČE
BORCI REVIRSKE ČETE LETA 1941.
OD TU SO ŠLI AVGUSTA 1941 V NAPAD NA
RUDNIK ZABUKOVICO. GOSPODAR ZAKONJŠEK
JE BIL ZARADI SODELOVANJA S PARTIZANI
USTRELJEN 1941, SESTRA ANTONIJA 1942.
ZB TRBOVLJE 1981

Preko Marija Reke in Šmiklavža nad Taborom so že stoletja speljane poti, ki povezujejo Revirje s Savinjsko dolino. Še pred 2. svetovno vojno so tod mimo stoletne Pošebalove kmetije ljudje v nahrbtnikih tovorili krompir s savinjskih kmetij za revne rudarske družine po Zasavju.

Bilo je nekako sredi avgusta, ko hribovci žanjejo pšenico. Andrej Zakonjšek, po domače Pošebal, je z nečakom Radom zlagal pšenično snopje v kozolec, ko so prišli na dvorišče prvi partizani, mladi fantje, ki so si nadeli ime Revirska četa. Andrej je vstopil v hišo in položil hlebec kruha na mizo. Vresk je hitro dal roko nanj in pogledal Andreja: »Je cel hlebec naš?« Pošebal je pokimal. Skrbno je pomerjal z nožem, da bi vsakemu odrezal enako velik kos. Fantje so tiho opazovali in čakali.

Konec novembra je pripeljal Nemce na Pošebalovo odpadnik, ki se je tu večkrat nahranil, v zahvalo pa je predal Andreja gestapovcem. V Starem piskru so ga strahovito mučili. Nekaj dni pred ustrelitvijo so ga nacisti privlekli domov in ga pustili pri kozolcu, da je od tam še zadnjikrat gledal rojstno hišo, medtem ko je v njej tekla preiskava.

Rado Zakonjšek, Andrejev nečak, se je že vrgel v časnikarski poklic, ko ga je doletela vojna. Umaknil se je v domači Šmiklavž. S sosedovim Lipčetom sta razpredla mrežo partizanskih zaupnikov daleč naokrog. Priključil se je Revirski četi, ki je odšla na Dobrovlje in postala del Štajerskega bataljona. Bojeval se je pri Sv. Katarini na Dobrovljah. Z bataljonom se je odpravil na legendarni brežiški pohod. Konec leta 1942 sta s soborcem Francem Hribarjem postavila tehniko Cankar. Avgusta 1944 ga je Oblastni komite imenoval za pokrajinskega tehnika KPS za Štajersko. Po vojni je napisal dela Taborski kresovi, Velika preizkušnja, Ilegalni tisk med NOB na Štajerskem, Štajerska 1941, in Partizanski kurirji.

S prijateljem Tonetom Gržino sva se povzpela na skoraj tisoč metrov visoko Reško planino, kjer ob gozdni cesti počiva Pošebalova domačija. Sprejel naju je gospodar Martin Brečko, nečak Rada Zakonjška - Cankarja. Krepak stisk roke, topel pogled zvedavih oči in povabilo v hišo. V kotu razgreta kmečka peč je kar vabila, da bi zlezel nanjo. Pošebalov mladi rod živi v Trbovljah, niso pa pozabili velike vojne izkušnje, ki je nekoč stehtala tudi njihov rod.

Stane Gradišnik

Mladi fantje na dveh straneh[uredi]

Partizanski spomeniki na Geopediji, SB marec 2022

Grob treh padlih borcev NOV na Planini nad Ajdovščino. Partizanski spomeniki. Geopedija.

SLAVA JUNAKOM
ZORN ALOJZ * 1924
PRVAČNA
PANGERC VLADIMIR * 1925
PLANINA
KOBAL ALOJZ * 1927
ERZELJ
PADLI 14. 8. 1943

Ob zidu na koncu pokopališča na Planini pri Ajdovščini stoji nagrobnik, ki je za razliko od drugih poleg križa opremljen tudi z zvezdo. To je nagrobnik Pangerčevih s Planine. Nenavadno je, da sta poleg domačega sina Vladimirja na plošči tudi imeni njegovih soborcev iz drugih krajev, padlih istega dne 14. avgusta 1943. Devetnajstletni Alojz Zorn (rojen 11. 4. 1924) je bil iz Prvačine pri Gorici, šestnajstletni Alojz Kobal pa iz bližnjega Erzelja. Vladimir (rojen 26. 3. 1925) je bil ob smrti star osemnajst let.

Ko se je Gradnikova brigada utaborila pri Križni jami nad Bločicami oz. nad Bloško Polico, so bili določeni za stražo. Tam so se srečali z belogardistično patruljo, ki se je predstavila, kot da so partizani Notranjskega odreda, in po pogovoru tri fante postrelila, četrtemu je uspelo pobegniti. Partizani, ki so bili v bližini, so stekli za belogardisti, ki so s sabo tovorili zaplenjene puške in čevlje pobitih, vendar so bili prepozni, belogardisti so jim ušli na kolesih, ki so jih pustili v vasi. Po njihovi vrnitvi v Grahovo so Italijani začeli s topovi in minometi streljati na izdane položaje Gradnikove brigade. Eden izmed ustreljenih partizanov je umrl takoj, drugi nekaj kasneje, tretji pa je umiral dalj časa in klical na pomoč mamo. Domačini so domobrance poznali, bili so to France Balantič, neki Jurjevič ali Jurjevčič in Janez Ule. Balantič je imel med njimi najvišji čin, zato je bil najbrž vodja patrulje. O usodi Jurjeviča ni podatkov, dvajsetletni Janez Ule je padel en mesec pozneje (14. 9. 1943), enaindvajsetletni Balantič pa je zgorel dobre tri mesece za tem (24. 11. 1943) v napadu Tomšičeve brigade na domobransko postojanko v Grahovem. V vasi so mu postavili spomenik, po njem se imenuje knjižnica v Kamniku, nagrobnik pa krasijo njegovi poznani verzi: »Ležim v globini tiho tiho. / V dolini mrzel je večer in pust. / Pri meni noč je in mi sveti. / Joj, lep je molk s prstjo zasutih ust!« 

Zamolčane žrtve Balantičeve patrulje so bili kmečki fantje in imajo samo navaden nagrobnik na vaškem pokopališču. Pri Alojzu Kobalu, ki je v pričevanjih označen z vzdevkom Sokol, osebni podatki strižejo. Po registru žrtev druge svetovne vojne naj bi se rodil 10. 7. 1925 (in ne 1927, kot piše na vaškem nagrobniku in na spomeniku padlih v Erzelju), umrl pa 28. 9. 1943 na Nanosu in ne 14. 8. pri Bloški Polici kot njegova tovariša. Je to morda tisti, ki je umiral najdlje? Ali so napačni podatki na spomenikih ali v državni zbirki žrtev, bo pokazal pogled v matične knjige. Morda pa zna razrešiti uganko kdo iz njegovega kraja?

Miran Hladnik

Človek, človek, kje si ostal?[uredi]

Partizanski spomeniki na Geopediji, SB februar 2022

Spominska plošča partizanski družini Tekavec na Tekavčevi cesti 2, Šoštanj. Partizanski spomeniki. Geopedija.

V TEJ HIŠI
JE STANOVALA DRUŽINA
TEKAVC - JOŽE,
JOŽEFA,
MARICA,
JOŽE - PUMI.
PADLI KOT PARTIZANSKI BORCI,
LETA 1942.–1943.

V Šaleški dolini je vojni metež nemalokrat pobiral kar cele družine. Tako so v Šmartnem ob Paki nacisti pokončali in skoraj izbrisali z obličja zemlje družine Steblovnik, Letonja, Klančnik, Puncer, Satler, Plahuta, Deleja in Irmanove. V Šoštanju Leskoškove, Vrhovnikove, Šolnove in Škrubove.

Tekavčevi iz Šoštanja so se pridružili osvobodilnemu gibanju takoj po okupaciji. Junija 1942 so bili že vsi v partizanih. Družinske vezi so se prepletale z zvestobo narodu, njihova življenjska pot se je žal končala zaradi sramotne izdaje domačih odpadnikov.

Oče Jože Tekavc, organizator OF, je padel 18. junija 1942 kot žrtev izdaje partizanskega dezerterja pri Kepovem križu v Šentvidu nad Slemenom.

Mati Jožefa Tekavc - Pepca, borka Pohorskega bataljona, je 17. januarja 1943 skupaj s patruljo zgorela v Šentvidu nad Valdekom, zaradi izdaje soborca, ki se je prodal gestapu.

Sin Jože Tekavc - Pumi, borec Pohorskega bataljona, pomočnik mitraljezca, je padel 26. oktobra 1942 zaradi izdaje domačina v vasi Kumen na Pohorju.

Hčerka Marica Tekavc - Zverka, borka Šaleške čete, je prišla julija 1942 k sorodniku v Ravne pri Šoštanju. Prijavil jo je orožnikom, še prej pa pobil s sekiro.

Predsednica ZB NOB Velenje Andreja Katič je zapisala:

Ne pozabimo, Hitler nas je želel čimprej izbrisati z obličja zemlje in le pogumnim posameznikom se danes lahko zahvalimo, da smo se uspeli zoperstaviti osvajalcem in njihovim pomagačem. Območje Šaleške doline je vedno sodilo med uporniške kraje. Nasilje, ki ga je izvajal okupator s svojimi ovaduhi, ni zmanjšalo narodne zavesti in želje po uporu. Kakšen pa je danes naš odnos do dogodkov pred 2. svetovno vojno, med njo in po njej? Vse prevečkrat je slišati, da naj se ne ukvarjamo z zgodovino, da mora biti naš pogled uperjen v prihodnost. Seveda, vendar le če smo se iz preteklosti kaj naučili. Časovni odmik, omalovažujoč odnos določene javnosti, okrnjene vsebine v izobraževalnih sistemih ter vse bolj redki živi pričevalci o dogodkih tistega časa pomembno vplivajo na naša vedenja, zlasti pa na odnos do tega dela naše zgodovine. Nikoli ne bi smeli pozabiti, zakaj do vojn prihaja in kakšno trpljenje prinašajo! In da nihče ni vreden več kot drugi.

Viri

  • Pina Špegel: Spominska obeležja NOB v občini Šoštanj. Šoštanj: Muzej Velenje, Muzej usnjarstva na Slovenskem, 2021.
  • EŠD 4386. Register kulturne dediščine.
  • Milan Ževart in Stane Terčak: Od vstaje do zmage: Narodnoosvobodilna vojna v Šaleški dolini in Šmartnem ob Paki. Maribor: Obzorja, 1966.
  • France Filipič: Pohorski bataljon: Poglavje iz zgodovine narodnoosvobodilne borbe v severni Sloveniji. Maribor: Obzorja, 1952.
Stane Gradišnik, skupina Štajerska v plamenih

Zgode in nezgode popisovalcev[uredi]

QR-kode

Odgovor na ponudbo podjetja QR-NOB:

- V poštev pridejo le osrednji spomeniki z veliko imeni padlih in drugih žrtev, saj je le pri njih mogoče pričakovati prižiganje virtualnih sveč; prihodek od prižiganja sveč na računalniku je sicer zelo negotov. - Postavitev tablic s kodo ne bo legalna, če ponudnik zanjo ne bo priskrbel potrebnih dovoljenj (lastnik parcele, ZVKD, DARS, Ministrstvo za okolje in prostor, KS itd., za njihovo pridobivanje sva potrebovala pol leta), o čemer v ponudbi ni besede. - Storitev v ponudbi ni časovno omejena, v pogodbi pa zagotovo bo, kar pomeni, da je treba računati z dodatnimi stroški za podaljšanje servisa, nadomestilo poškodovane ali ukradene table (predmet vandalizma bo zlasti rdeča zvezda), spremembo in ažuriranje informacije ipd. - Osebno se s tovrstno komercializacijo spomenikov NOB ne strinjava; ZB naj denar raje nameni vzdrževanju spomenikov, za trajno in zastonj informacije o spomeniku v več jezikih pa poskrbi na Wikipediji bodisi v samostojnem geslu bodisi v geslu o krajevnih znamenitostih.

Daniel Divjak 30.9.2021: Zanimivost, da sem ponovno naletel na primer, da je spominsko obeležje bilo shranjeno pri sorodniku, ki je povezan z osebo omenjeno na plošči. Najprej sem pred časom v bližini Šentjurja želel fotografirati spominsko ploščo posvečeno ustanovitvi prve celice KP v Šentjurju. Žal je ni več na steni hiše, pojasnilo je bilo, da je sorodnik ploščo odnesel v Zagreb. Po dveh mesecih iskanja sem dobil odgovor iz Zagreba in pojasnilo, da plošče v Zagrebu ni. Včeraj pa sem za ploščo, ki je bila na Partizanskem vrhu zdaj Sveti planini nad Trbovljami in je bila posvečena padli partizanki Marjeti Vresk,s pomočjo Marije Govejšek, dolgoletne predsednice ZB NOB Trbovlje, dobil podatek, da naj bi ploščo shranil sin. S pomočjo interneta sem ga našel in se dogovoril, da ploščo, ki jo je rešil ob obnovi hiše, lahko fotografiram. Zgodba s srečnim koncem. Tako je tudi z doprsnim kipom, ki je bil v šoli, katera je nosila ime Oto Vrhunc-Blaž in se je s sklepom skupščine občine Ljubljana-Šiška leta 1992 preimenovala in s tem je kip postal moteč. Tako sem dobil podatek, da je doprsni kip pri njegovem sinu."

Na začetku projekta na Geopediji je bila večkrat izrečena pripomba, da partizanskih spomenikov ni vredno na novo popisovati, češ da imajo vse že popisane področne zveze borcev in da so vpisani tudi v Register kulturne dediščine. Izkazalo se je, da Register kulturne dediščine, za katerega skrbijo na Ministrstvu za kulturo, vsebuje le okrog 70 % vseh partizanskih spomenikov in da so podatki v njem zastareli, pomanjkljivi, že skraja napačni (to velja zlasti za spomenike na težje dostopnih krajih, do katerih se popisovalci niso potrudili) ali do partizanov celo izključevalni: cela Škofja Loka ima npr. v Registru iz časa druge svetovne vojne le štiri lokacije, in to so nemški bunkerji, ne pa partizanski spomeniki, kar med vrsticami sporoča, da je na Škofjeloškem zgodovinskega spomina vredno samo to, kar je bilo nemškega.

Področne zbirke spomenikov so popolnejše, vendar so spomeniki vanje vpisani neenotno, največja pomanjkljivost pa je, ker jih ni na spletu. Ker kar ni na spletu, se ne vidi in ne prispeva k zgodovinskemu pomnjenju in je za javno mnenje tako rekoč mrtvo. --Hladnikm (pogovor) 15:53, 22. september 2017 (CEST)Odgovori[odgovori]

Miloš Kermavnar 11. 5. 2020: Kurirska postaja G-28 nad Hrušico, ki si jo zaman iskal avgusta 2012. Pri tem se mi postavlja vprašanje ali je možno, da bi se podatki o možni lokaciji toliko razlikovali med seboj glede na različne vire. Pri Partizanskem prehodu čez progo v Log v Bohinju sem resda videl, da se je popisovalec pri vnosu lokacije v Register kulturne dediščine zmotil za eno križišče. To razumem bolj kot lapsus. Pri G-28 pa gre za dva hriba!? Postajo G-28 nad Hrušico pa bom v prihodnosti morda tudi sam obiskal. Za začetek razmišljam o lokaciji iz Registra.

Podobno vprašanje se mi postavlja tudi pri obeležju LAVRICA, SELA, Selska dolina. Lokacija na Geopediji in v Registru se razlikujeta za kakih 700 m. Glede na dejstvo, da je spomenik na fotografijah videti relativno nov, pa se mi postavlja vprašanje, če ne gre za novo postavitev obeležja za isti dogodek, in morda staro (iz leta 1977) še kje obstaja. (Tak primer sem našel na Javorniku nad Črnim vrhom.) Lahko bi ga morda postavili namesto na odročni lokaciji (sedaj sredi gozda), na mesto, kjer bi lahko spomnilo na dogodek več ljudi.

Teofil Bizjak 11. 5. 2020: V tem primeru gre za napako pri vnosu v Register kult. dediščine, o čemer sem jih že opozoril, vendar ne vem, kaj, kako in kdaj bodo na to reagirali! Gre za spomenik NOB, ki so ga postavili 1976 in ne 1979, kot je razbrati iz opisa EŠD: 28410. Iskanje tega pomnika po podatkih iz RKD mi je vzelo kar nekaj časa, tj. plezanje po hribu gor in dol ter sem in tja, a nisem odnehal, dokler ga nisem staknil, nato pa še v bifeju v Selah opravil nekaj razgovorov z domačini, ki so potrdili, ko so videli še fotografije spomenika, da je to edini takšen spomenik v tem okolišu in da drugega ni!

Kar se tiče mojih izkušenj o jemanju podatkov iz RKD (ministrstvo za kulturo) moram reči, da so dobre in da ni večjih odstopanj, vendar potrebnih popravkov, ki so za nekatere pomembni! se jih radi ognejo. Včasih celo pa tudi prisluhnejo! Hmmm. Pa vendar! Z njimi še gre! Huje je z Registrom, ki obsega grobove, grobišča ..., in ki ga opravlja in vodi Ministrstvo za delo, družino, soc. zadeve ... Tam ikone sadijo po zemljevidu, kamor padejo. Npr. grobnica na Brezjah nad Pijavo Gorico je točno locirana (MK), ikona za to grobnico (MDDSZEM) pa je 2,1 km jugovzhodno in če ne prebereš vseh sporočil, ne veš, da gre za eno in isto zadevo! Na opozorila ne reagirajo!

Miloš Kermavnar 20. aprila: Ustavil sem se na pokopališču v Poljanah nad Škofjo Loko in poiskal grob Miklavčičevih iz Suše. Grob je urejen, napis na nagrobniku obnovljen. Na Geopedijo sem vnesel fotografije in dopolnil napis na grobu. Morda bi na osnovi gornjega dejstva lahko dopolnili tudi opis. Meni podrobnosti niso poznane, vendar vse izgleda tako, da sedaj grob ima skrbnika.

V predhodno vnesenih primerih sem že parkrat naletel na spremenjene okoliščine na spomeniku ali pa samo dodal manjkajoče fotografije. Sedaj se pod fotografijo vidi tudi ime datoteke, pa bi morda bilo dobro, če bi se v tem imenu pojavil datum nastanka. Tako bi imel še dodatno informacijo in ne bi bilo potrebno samo s tem obremenjevati opisa. Jaz sem to že parkrat napravil, opazil pa sem tudi pri npr. Škodiču in Marušiču.

Ivan Krivec 11. 5. 2020: Letos 22. januarja sem obnovil napis na plošči, prosim, če bi dopolnil text zamenjal ali dodal slike na stran geopedije ... Pozabljena spominska plošča ni več pozabljena, osvežena je in narejen nov napis katerega že davno ni bilo. V vklesanih kanalih črk ni bilo sledu barve niti malo, zbornik pomnikov iz leta 1975 pa piše, da je bil napis rdeče obarvan. Napis je bil pobarvan verjetno samo takrat, prvič in zadnjič, ko je bila plošča odkrita, to je davnega leta 1965. V tej hiši že dolgo nihče ne živi, ampak vseeno naj spomin ostane čim dlje ...

Pavel Majerle Kukin 17. aprila 2020: Čestitke vsem sodelujočim aktivistom in organizatorjem! Po pravici povedano sem bil lani kar malo skeptičen kdaj bo številka 5000, iz razloga ker se mi je zdelo da se vse nekaj počasi odvija ali pa morda celo zmanjkuje volje in na koncu morda tudi kadrov za to delo. Sem z vami vred srečen, da ste me prepričali!

Nadaljnje moje razmišljanje pri NOB vrednotah je naslednje: 1. Posebej je potrebno povedati še, da obstajajo grobišča NOB v zamejstvu Hrvaška na lokacijah: Delnice, Fužine, Lokve, RAB, Plešce pa še se bi kaj našlo. Ta grobišča so nujno potrebna obnove, ker so nekateri grobovi v izredno slabem stanju. Tukaj bi morala dati pobudo republika Slovenija, republiki Hrvaški, da se pokrene obnova teh vrednot NOB. V teh grobovih je veliko partizanov borcev iz Kočevske, ki so preminuli v bojih. Ali bi morda zavedli tudi ta grobišča v evidenco Wikipedije?

2. V sedanjem času se globoko zavedamo te situacije današnjega časa zaradi korona virusa Covid-19, vendar nam to ne more in ne sme biti izgovor, za spomladansko čiščenje in preventivno vzdrževanje vrednot NOB. Res, da nam tokrat ni viden sovražnik, kje in od kod nas čaka, ubrati je potrebno zahtevane samozaščitne ukrepe in pristopiti k delu vsaj delčkom razmišljanja po kmečki pameti! Jaz sem že to opravil pa virus mi ni nič smetal, verjamem pa da je težava na večjih pokopališčih ...

Pavel Majerle Kukin 9. aprila 2020: Ni problem označevanja s QR kodo! Težava nastane zaradi obstojnosti nalepke ... Torej če želite imeti neomejeno obstojno nalepko s QR kodo, se mi javite! To tehnologijo imam od izdelave info tabel! Da označite vse NOB vrednote s QR kodami je odlična ideja! Pri tem bi morala biti naveza tako izdelana, kot pri kolesarskih stezah, da z mobitelom klikneš na QR kodo in dobiš iz Vikipedije dodatne informacije za to NOB vrednoto.

Anton Petrovič 17. aprila 2020: Pozdravljeni, sotrudniki! Nekaj časa se nisem oglašal, ker so bile druge zadeve (zdravstvene) v prednosti. Spodnje Posavje je dobro, celo zelo dobro pokrito. Se bom pa usmeril iz Kostanjevice priti Novemu mestu in temu delu Dolenjske. Ko bo konec te norije, se pa res lahko srečamo enakomisleči! Ostanite zdravi! Tone

Anton Petrovič 10. aprila 2020: Pomemben dosežek je bil, poleg ostale skrbi za spomenike iz obdobja NOB, tudi tale. Lep primer prizadevnega dela in uspešnega sodelovanja! Skupaj smo močnejši in uspelo nam bo!

Vojko Hobič 10. aprila 2020: Miran, ne samo, da popisujem. Jaz obenem tudi obnavljam spomenike, in plošče. V prilogi je plošča iz Žarščine in tudi kar sem napisal za Svobodno besedo.

Miloš Kermavnar 10. aprila 2020: Vesel sem bil tudi reakcije ob vnosu 5000-ega spomenika. Res si želim, da bi modre zvezdice privabile tiste, ki so te spomenike obiskali ali pa jih kako drugače bolje poznajo in bi dopolnili manjkajoče rubrike. Pa tudi, da bi ugotovili, da tudi oni poznajo še kak spomenik, ki ga na geopediji še ni. Jaz sem se poslužil Rutarjevih evidenc, ki so res veliko delo, še posebaj tiste tabele, ki obsegajo tudi katastrske podatke. Poleg tega vsebujejo verjetno vse na tistem teritoriju (v uvodu omenja 338 obeležij) in ne le tistih iz kulturne dediščine. Te iz prejšnjega dne (in ti so v veliki manjšini) sem vnesel le v primerih, ko sem jih našel na Street View ali pa je bila lokacija jasno opisana npr. "na pokopališču".

Števec spomenikov, zadnji vpis[uredi]

  • 3. 12. 2022 7336 Padli v borbi 1941-1945 ... Zreče
  • 25. 6. 2022 7050 za vmesna stanja glej mesečne okrožnice
  • 21. 6. 2021 6400 Družinski nagrobniki na britofu Spodnji Brnik (še neobiskano, mogoče jih sploh ni)
  • 13. 5. 2021 6319 Vida Krošelj, Most na Soči
  • 3. 4. 2021 6200
  • 31. 1. 2021 6100 Drago, Erna, Milan Singer, Maribor (spotikavec)
  • 11. 11. 2020 5969 po odstranitvi spomenikov iz 1. svetovne vojne, osamosvojitvene vojne, farnih plošč in drugih nepartizanskih obeležij
  • 8. 11. 2020 6008
  • 16. 7. 2020 5666 OŠ Franceta Bevka v Ljubljani
  • 11. 5. 2020 5300 EŠD 15811: Mače
  • 4. 3. 2020 4800 EŠD 23414: Krtinovica
  • 9. 1. 2020 4700 + Zbirka je bila z novim letom preseljena na Geopedijo World, iz nje je treba odstraniti še nekaj vpisov rapalskih mejnikov, ki med partizanske ne spadajo
  • 12. 11. 2019 4562 Radizel, Fram (RKD pregledan do konca črke F)
  • 21. 8. 2019 4240 Graščina v Zagorju
  • 20. 7. 2019 4150 Vranke nad Blagovico
  • 12. 7. 2019 4121 Črni Vrh nad Idrijo
  • 11. 7. 2019 4075 Gradišče nad Podsmreko
  • 3. 5. 2019 3942 Vrba
  • 11. 4. 2019 3902 Bolnica v Županovem lazu (RKD pregledan do Babnega Polja, EŠD 24750)
  • 5. 4. 2019 3827 Baumgartnerji
  • 10.3. 2019 3748 Vranoviči, gasilski dom
  • 24. 1. 2019 3598 Dešen
  • 12. 1. 2019 3556 Sveta Trojica 1, tiskarna
  • 28. 12. 2018 3529 Livške Ravne
  • 2. 11. 2018 3460 Doktorju Sigismundu
  • 25. 10. 2018 3434 Veliki Cerovec
  • 10. 10. 2018 3389 Zadlaz, kurirski postaji
  • 26. 8. 2018 3300 Rudnik kaolina, Črna
  • 9. 8. 2018 3249 Preserje pri Domžalah
  • 26. 7. 2018 3233 Zaloka pri Mengšu
  • 21. 7. 2018 3200 Zapornica na kanalu Kamniške Bistrice na Duplici
  • 6. 7. 2018 3161 Kulturni dom Radomlje
  • 21. 6. 2018 3128 Dr. Julij Polc, Kamnik
  • 24. 5. 2018 3031 Partizanski zmagi v Framu
  • 22. 5. 2018 3020 Komenda
  • 15. 5. 2018 2981 Vojaška bolnica v Robanovem kotu
  • 4. 5. 2018 2962 Lipnik nad Rakitovcem
  • 30. 4. 2018 2937 Sava, pred cerkvijo
  • 9. 4. 2018 2868 Gasilska 10, Ig
  • 1. 4. 2018 2829 Senegaški mlin
  • 16. 3. 2018 2802 Strmec nad Dobrno 18
  • 18. 2. 2018 2703 Rudarjema, Idrija
  • 17. 2. 2018 2662 Prežek
  • 31. 1. 2018 2635 Peko Tržič
  • 8. 1. 2017 2595 Damelj
  • 27. 12. 2017 2547 Šolska ulica 2, Tržič
  • 12. 12. 2017 2524 Blejska Dobrava, nagrobniki
  • 4. 12. 2017 2501 Slavkov dom
  • 21. 11. 2017 2474 Brinkovač
  • 14. 11. 2017 2454 Švicarija
  • 5. 11. 2017 2434 Tržišče: Krajevna OF
  • 1. 11. 2017 2423 Goričica pri Ihanu
  • 28. 10. 2017 2391 Pri Kochu nad Dravogradom
  • 19. 10. 2017 2368 Radio Kričač
  • 15. 10. 2017 2349 Pokopališče Dravlje (od zadnjič dodano 26 spomenikov -- ?)
  • 8. 10. 2017 2320 Katarina Šebat (Gozd)
  • 27. 9. 2017 2239 Fužina (pri Zagradcu)
  • 19. 9. 2017 2209 Bolnica Ribnica [od zadnjič je bilo dodanih šest spomenikov, eden je bil morda odstranjen -- preveriti]
  • 9. 9. 2017 2204 Gimnazija Bežigrad
  • 27. 8. 2017 2166 Cerovec pri Črešnjevcu (Škodič, Potepan)
  • 25. 8. 2017 2145 Limbuš
  • 22. 8. 2017 2114 pri Zagerčniku
  • 17. 8. 2017 2095 Kurirska postaja Sp. Jezersko
  • 12. 8. 2017 2076 Predelovalni obrati Železarne Jesenice
  • 9. 8. 2017 2047 Padlim v Dragi (aktivni so bili M. Hladnik, Sandi Drole, Ivan Dvoršak, D. Divjak, T. Bizjak, A. Petrovič -- slika za Podbočje)
  • 3. 8. 2017 2009 Jelenov Žleb
  • 1. 8. 2017 1996 Grajski dvor, Radovljica
  • 30. 7. 2017 1985 Lavrica šola
  • 27. 7. 2017 1964 Vogrinki
  • 26. 7. 2017 1954 Ukanc
  • 23. 7. 2017 1941
  • 19. 7. 2017 1904 Klek
  • 13. 7. 2017 1890 Bistrica
  • 11. 7. 2017 1878 požgana Radovna
  • 4. 7. 2017 1863 Lesce
  • 23. 6. 2017 1813 Donas
  • 8. 6. 2017 1811 pri Gradinu
  • 27. 4. 2017 1759 Petrič
  • 26. 4. 2017 1673
  • 23. 4. 2017 1605

Pobrisani dvojniki[uredi]

Briški četi, vrh Sabotina, odkrit 9. 9. 1973. JSNP, 143, https://www.geopedia.world/#T281_L2518_F2518:6698_x1519037.3831048724_y5779325.204268224_s13_b362

7. 6. 2021 spomenika na Sabotinu nisva našla. Iskala sva v okolici doma (muzeja, okrepčevalnice) in proti vrhu. Na fasadi ob vhodu so znaki odstranjene plošče. Povprašati, če je mogoče v notranjosti muzeja. -- M. Hladnik 13. 6. 2021 Na Vugovi planini na Sabotinu. Kje točno? M. Hladnik 26/04/2021 Vpis spomenika pri koči izbrisan. 26. 10. 2022 M. Hladnik

Po sporočilu Mitje Močnika 26. 10. 2022 na nekdanji karavli na vrhu Sabotina nikoli ni bilo partizanske spominske plošče, ampak samo tabla z imenom karavle. Spomenik briški četi je pri lovski koči.

Opomnik[uredi]

  • [link na problematičen spomenik na Geopediji presledek ime tega spomenika] -- ime spomeničarja, opis problema, datum
  • itd.

Prestaviti[uredi]

  • Spominski park na Medvedjeku DaD Ok prestavljeno v sloj Osamosvojitveni spomeniki oz. Spomeniki osamosvojitvene vojne 1991. na stari Geopediji
  • Zavetniki DaD Ok prestavljeno v sloj Osamosvojitveni spomeniki oz. Spomeniki osamosvojitvene vojne 1991. na stari Geopediji

Wordova datoteka s spomeniki, ki so bili iz zbirke izločeni (45 obeležij), je dostopna na https://slov.si/doc/izloceni_spomeniki.docx . Opremljeni so tudi s slikami in koordinatami, prekopirajte jih prosim v ustrezne druge sloje na Geopediji. --Hladnikm (pogovor) 18:28, 11. november 2020 (CET)Odgovori[odgovori]

  • po opozorilu M. Kermavnarja zbrisal spomenik 29 žrtvam eksplozije v smodnišnici v Jezernici (Italija) maja 1945 -- M. Hladnik 17. 1. 2022
  • po opozorilu M. Kermavnarja zbrisal ploščo na koči na Govejku, ki jo je 1935 posvetil škof Rožman -- M. Hladnik 17. 1. 2022
  • Vranke nad Blagovico
  • Valentin Vodnik, Koprivnik
  • Villa rustica, Mošnje
  • Žnidaršič, Vajnež
  • Robič, Plavški Rovt
  • 1. svetovna vojna, npr. v Gornjem Gradu
  • 1. svetovni vojni, Kotlje
  • 1. svetovna vojna, Gorjansko
  • osamosvojitveni vojni v Metliki
  • generalu Maistru
  • Martinu Cerarju, Ihan
  • Ravnica (Mošnja)
  • Hrvatski trg, Ljubljana (1. sv. vojna)
  • Nova Štifta 1. svetovni vojni
  • Ljubljanska cesta 69, Domžale (osamosvojitev)
  • Sanabor 1a (osamosvojitev)
  • Vrhpolje 43 (osamosvojitev)
  • Primskovo (farna plošča)
  • Ladja 30 (skladišče orožja 1991)
  • Doprsni kip Rudolfa Maistra, Unec
  • Povojnim žrtvam v Grahovu
  • Zamolčanim žrtvam (več spomenikov)
  • Ljubno ob Savinji (dva spomenika 1. svetovni vojni) Umaknil iz zbirke --Hladnikm (pogovor) 18:17, 11. november 2020 (CET)Odgovori[odgovori]

Načrt seznama spomenikov Po poti spominov in tovarištva za Wikipedijo[uredi]

Seznam spomenikov ob Poti spominov in tovarištva vsebuje kamnite stebre, ki so jih postavila podjetja v spomin na okupacijo Ljubljane med 23. februarjem 1942 in 9. majem 1945. Ta se danes nahajajo ob spominski Poti spominov in tovarištva. Spominske stebre je oblikoval arhitekt Vlasto Kopač, kasneje so dodajali spomenike na križiščih in uredili peščeno pohodno pot po načrtih arhitekta Mitje Omerze.

Št. Slika Besedilo Lokacija, koordinate, Geopedija
1 POT km 0 Na križišču Tržaške ceste in Fajfarjeve ulice Predloga:Coord Geopedija
2 POT km 1

Predloga:Commonscat

Kategorija: Partizanski spomeniki v Mestni občini Ljubljana

Neurejene povezave na spomenike[uredi]

Prijave izginulih ali poškodovanih spomenikov policiji[uredi]

Prijaviti odstranitev[uredi]

  • Nomenj (dve odstranjeni plošči)
  • Kostanj
  • Lovska koča Talež DaD Ok
  • Duplje DaD Ok
  • Mače DaD Ok
  • Zapolje pri Vranji peči
  • Kardeljeva koča na Mali planini
  • Spodnje Palovče
  • Davča DaD Ok, vendar brez odziva
  • Peko Tržič DaD Ok, odziv je bil, vendar so plošče še vedno v neki drvarnici
  • Aljažev stolp na Triglavu DaD Ok, uspelo
  • Jesenice (ducat spomenikov in spominskih plošč) DaD Ok, vendar brez odziva
  • Zalog pri Ljubljani DaD Ok, vendar brez odziva

Zgled prijave[uredi]

Spoštovani gospod komandir Robert Račman, prijavljam izginotje naslednjih šestih spominskih plošč v občini Jesenice:

  1. Hrušica 55: Vojakoma Martinu Ščurku in Andreju Skobernetu, lastnik plošče Slovenske železnice (http://www.geopedia.si/#T105_F14705:2628_x424713.629620117_y145478.212204193_s18_b4). EŠD 5337 (http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?Esd=5537). Trenutni stanovalci na tem naslovu in sosedje ne znajo povedati, kdaj je plošča izginila s fasade.
  2. V bregu nad hišo Spodnji Plavž 20: Rupertu Kiršnerju, (http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:2630_x425637.875_y144227.04296875_s16_b4). EŠD 5367 (http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?Esd=5367). Plošča je pogrešana od leta 2013.
  3. Pionirska ulica 4: Ludviku Benedičiču (http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:2617_x430001.769226074_y142737.286565781_s16_b4). Lastnika Zidarevića ni bilo doma, da bi ga vprašal, zakaj plošče po obnovi hiše ni montiral nazaj na fasado. # Cesta železarjev 27: Ferdu Korenu (http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:2633_x428987.417800903_y143383.021625519_s17_b4). Na mestu podrte hiše je zdaj servis Peugeot, na vprašanje o plošči po e-pošti se niso odzvali.
  4. Cesta Toneta Tomšiča 10: Bertiju Vergelu (http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:2634_x428452.877845764_y143905.874288559_s17_b4). V obnovljeni hiši ni bilo nikogar doma, da bi povprašal o usodi odstranjene plošče.
  5. Cesta Franceta Prešerna 48 (Glasbena šola Jesenice): Francu Marklju (http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:2762_x427937.254272461_y143576.998577118_s18_b2). V dokumentaciji ZB Jesenice piše, da je plošča v hrambi muzeja, vendar v muzeju plošče nimajo evidentirane. Na enak način so že pred leti izginile tudi druge plošče s področja nekdanje železarne, zaupane muzeju; njihovo izginotje bom prijavil posebej.

Opravičujem se, če je bila katera od odstranitev že prijavljena. Vesel bom podatka, kdaj se je to zgodilo, da ga vnesem v zbirko partizanskih spomenikov na Geopediji (http://www.geopedia.si/#T105_L14705_x473871.594_y120564.898_s10_b4). Pri prijavah vandalizma nad spominskimi ploščami v drugih občinah so bili občinski organi, krajevne skupnosti, lokalni ZVKD-ji in področne Zveze borcev neodzivne, zato prijavo pošiljam tokrat samo na naslov policije, ki se je doslej zgledno odzvala. Z lepimi pozdravi, Miran Hladnik

Od: Miran Hladnik gmail <miran.hladnik@gmail.com>
Datum: 12. februar 2018 10:37
Zadeva: Izginula partizanska obeležja na področju nekdanje Železarne Jesenice
Za: pp_jesenice.pukr@policija.si

Spoštovani gospod komandir, kot sem napovedal v prejšnjem pismu, vam pošiljam še seznam spominskih obeležij, ki so izginila s področja nekdanje jeseniške železarne. Prvi dve sta poniknili v Gornjesavskem muzeju, za druge pa ne vem. Zavedam se, da je od izginotja verjetno minilo preveč časa, da bi jih lahko izsledili, želim pa, da so izgube ali uničenje dokumentirani. Projekt, v okviru katerega se je pokazalo, kaj od obeležij vse manjka, vsebuje trenutno 2650 popisov od skupaj kakih 4000 in je precej izčrpnejši od selektivnega Registra nepremične kulturne dediščine. Po drugih krajih je uničene kulturne dediščine manj kot na Jesenicah, res pa je, da je bilo na Jesenicah plošč več kot kje drugje.

Spominske plošče iz Železarne Jesenice, ki so bile izročene muzeju v varstvu, zdaj pa jih tam ni več:

  1. http://www.geopedia.si/#T105_F14705:2133_x427900.375_y143665.5_s17_b4 Ob fotografiji v muzeju je s 27. 1. 1998 datiran zapis "Plošča je odstranjena in je v muzeju na stopnišču." Muzej plošče nima v evidenci. Plošče ni več oz. se ne ve, kje je.
  2. http://www.geopedia.si/#T105_F14705:2134_x427918.375_y143665.5_s17_b4 V Zgornjesavskem muzeju je ob fotografiji plošče zapis, datiran 22. 1. 1998: "Plošča je v muzeju na stopnišču". Med muzejskimi objekti plošča ni evidentirana. Plošče ni več oz. se ne ve, kje je.

Spominske plošče iz Železarne Jesenice, ki jih nisem uspel več najti; mogoče je katera od naštetih ohranjena v notranjosti objektov, ki so nekoč pripadali Železarni:

  1. http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:2139_x427910.875_y143699.5_s17_b4
  2. http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:2140_x427930.375_y143699.5_s17_b4
  3. http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:2141_x427948.875_y143700_s17_b4
  4. http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:2144_x427970.375_y143698.5_s17_b4
  5. http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:2135_x427939.125_y143666.75_s17_b4
  6. http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:2136_x427900.375_y143619_s17_b4
  7. http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:2137_x427915.875_y143620_s18_b4
  8. http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:2138_x427932.375_y143619.5_s18_b4

Lep pozdrav, Miran Hladnik

  1. ↑ Neuslovarjeno varianto spotikovec sem povsod zamenjal s spotikavec. --~~~~
  2. ↑ Napis na spomeniku je napačen, saj ti borci niso bili zajeti v decembrski ofenzivi, pač pa so padli februarja 1945.
Pridobljeno iz »https://sl.wikiversity.org/w/index.php?title=Pogovor:Partizanski_spomeniki_na_Geopediji&oldid=78075«