Ob 8000 partizanskih spomenikih na Geopediji
| Ob 8000 partizanskih spomenikih na Geopediji | |
|---|---|
| Avtor | Miran Hladnik |
| Naslov izvirnika | Ob 8000 partizanskih spomenikih na Geopediji |
| Jezik | slovenski |
| Subjekt | slovenščina |
| Žanr | Prispevek za Svobodno besedo marec 2024, predobjava |
| Klasifikacija | |
Po vzpostavitvi samostojne države (Republike Slovenije) se je začela silovita gonja proti vsemu, kar je povezano z NOB in partizanskim bojem. Takrat so izginjala imena šol, ulic, društev, poskušalo se je odstraniti tudi mnoge druge znake, ki so spominjali na uporniško delovanje v času druge svetovne vojne. Tako so izginile mnoge spominske plošče, večina spomenikov pa je ostala na svojem mestu; občasno so bili sicer nekateri grobo oskrunjeni, saj so kot zgodovinski pomniki izzivali različne nosilce »demokracije«, ki so se trudili, da bi odpravili ostanke »svinčenega časa«. Pozitivno vrednotenje NOB, OF in partizanskega boja pri večini prebivalcev RS pa je spodbujalo nasprotovanje takšnim »demokratičnim« poskusom in prizadevanja za ohranitev dokazov, da je na slovenskem ozemlju potekal odločen boj zoper raznarodovalno, vsestransko nasilno delovanje okupatorjev.
Kaj vas je spodbudilo in kdaj ste se začeli ukvarjati z odkrivanjem spominskih obeležij, partizanskih spomenikov?
Največja spodbuda za evidentiranje partizanskih spomenikov je bil interaktivni spletni zemljevid Geopedija, kamor je lahko kdorkoli vnašal poljubne podatke. Komaj kakšno leto prej si moral na Geodetskem zavodu posamezne liste slovenskega zemljevida kupiti, zdaj pa nenadoma vse na voljo zastonj! Sam sem tja vpisoval sledi kolesarskih izletov po Sloveniji, označeval rojstne kraje slovenskih zgodovinskih romanopiscev, dogajališča romanov in obeležja ob kolesarskih poteh. Da ne bi bilo vse pomešano, sem za partizanska obeležja oblikoval samostojen sloj na zemljevidu, bilo je to leta 2013. Početje je bilo sprva družinske narave: jaz sem fotografiral, na zemljevid pa je spomenike vpisovala žena. Popisati sva nameravala partizanska obeležja v svoji okolici, se s tem izkazati kot aktivna člana Zveze borcev, kamor sva se tedaj vpisala, in okrepiti mesto partizanstva v naši kulturnozgodovinski zavesti. Inštitucije, ki jim je država zaupala to skrb (Zavodi za varstvo kulturne dediščine – ZVKD-ji), so namreč nalogo slabo opravljale: vpisovanja partizanskih spomenikov v Register kulturne dediščine (RKD) so se otepale in se ga še danes otepajo – tam bi rade videle samo kozolce in kapelice –, status so podelile samo 2700 partizanskim spomenikom, to je približno tretjini vseh partizanskih spomenikov. Niti napak, ki smo jim jih sporočili, v državni zbirki niso popravili. Geopedijo je postavilo in vzdrževalo podjetje Sinergise, ki ga je lani kupilo tuje podjetje. Držimo pesti, da nam bo zastonj omogočalo uporabo Geopedije še naprej, čeprav to ne spada med njegove poslovne naloge.
Kakšne so bile vaše prve osebne izkušnje z zbiranjem podatkov o spominskih obeležjih?
Začetne izkušnje z iskanjem spominskih obeležij sem popisal v članku Lov za partizanskimi spomeniki v Planinskem vestniku leta 2018, ko je bilo v zbirki šele 1800 obeležij, vseh skupaj pa, tako sem domneval, ne bo več kot 3500. Kako napačno predvidevanje! Z ženo sva bila presenečena nad omalovaževanjem spomenikov tako med ljudmi (»Koga pa te reči sploh še zanimajo«) kot med uradniki (»Saj je že vse popisano«). Ponekod so po drugi svetovni vojni spomenike res zgledno popisali. Nekaterim je uspelo izčrpne sezname spomenikov objaviti, drugod je dokumentacija končala na smetišču. Po desetletjih seznami niso več odražali stanja na terenu: spomeniki so medtem propadli, bili zamenjani ali prestavljeni ali pa jih je enostavno zmanjkalo. Najbolj žalostna je bila usoda ducata spominskih plošč s področja Železarne Jesenice, ki so jih ob rušenju objektov sicer odnesli »na varno« v muzej, tam pa se je za njimi izgubila sled. Zrasli pa so tudi novi spomeniki, ki so klicali po evidentiranju. Manjkal je torej popis partizanskih obeležij za celo Slovenijo, ki bi ažuriral stanje, zabeleženo v kartoteki partizanskih spominskih točk iz 60. let 20. stoletja, ki jo hrani Muzej novejše zgodovine, oziroma Vodnika po partizanskih poteh iz leta 1978, zato pred našim projektom nihče ni znal dobro odgovoriti na vprašanje, koliko teh spomenikov sploh je.
Z rastjo podatkovne zbirke spomenikov se je odnos do partizanskih spomenikov in do našega dela izboljšal. Pojavljati so se začeli v turističnih prospektih in na informacijskih tablah, kjer so se jim doslej izogibali, za zbirko so se začeli zanimati tudi zunaj slovenskih meja, povezali smo se s sorodnimi projekti in se vpisali na seznam domačih in evropskih projektov občanske oziroma skupnostne znanosti, na terenu naletimo na zanemarjena obeležja čedalje bolj poredko.
Kako je naraščalo število zabeleženih (evidentiranih) spomenikov; ste ob tem odkrivali tudi probleme z lastništvom prostora, kjer so spominska znamenja?
Projekt je prerasel družinske in gorenjske okvire, ko sem za sodelovanje nagovoril kolege zgodovinarje na Filozofski fakulteti, ki so v delo vpregli študente. Med spomeničarje, kakor se šaljivo imenujemo, so se vpisali prijatelji iz sosednjih področnih združenj borcev, na delavnicah, ki sem jih pripravil na sedežu ZB v Ljubljani, sem za Geopedijo navdušil še zanesenjake z drugih koncev Slovenije, informatorje in sodelavce sem nabiral tudi z vabili v lokalnih in občinskih glasilih.
Pri spomenikih, ki imajo status javnega obeležja, s fotografiranjem ni težav. V posameznih primerih je prišlo do zapletov pri fotografiranju plošč na pročelju privatnih hiš. Saj kadar lepo vprašaš za dovoljenje, ni problema, ampak včasih to ni mogoče. Za razliko od ljudi, ki jih brez njihovega pristanka ni dovoljeno slikati, hiše, tudi privatne, niso zaščitene, razen če ne gre za arhitekturne dosežke, ki jih smemo zakonito fotografirati in slike objaviti šele 70 let po smrti arhitekta. Noro, kajne. Težave smo imeli s slikanjem kipov in plošč znotraj vojašnic in šol; prijazni ravnatelji so obeležja slikali sami in nam slike poslali po e-pošti. Zelo redko se je zgodilo, da lastnik ni dovolil fotografiranja plošče, ki jo je snel s svojega zidu in spravil v klet. Šlo je za zadrte nasprotnike partizanstva, ki jih je bilo očitno sram, da so njihovi predniki padli na partizanski strani.
Lastništvo parcele oz. nepremičnine z obeležjem postane pomembno ob vprašanju, kdo bo naročil, izvedel in plačal njihovo obnovo. S tem se popisovalci izrecno ne ukvarjamo, mi le poiščemo parcelno številko (imena lastnika zaradi zloglasne evropske uredbe o varstvu osebnih podatkov ne smemo objaviti) in pri obnovi po svojih močeh svetujemo.
Pred kratkim ste seznanili javnost, da je evidentiranih že 8000 spomenikov, da pa to nikakor ni končno število. Ta dosežek je izjemnega pomena za krepitev kolektivnega zgodovinskega spomina in temelj za ustvarjanje nacionalnega ponosa pri posameznih državljanih in državljankah. Sami bi težko opravili vsa »infrastrukturna« dela, da bi dosegli tak uspeh; kako in koliko sodelavcev se je doslej vključilo v to plemenito dejavnost?
Pri urejanju zbirke se je doslej angažiralo več kot sto ljudi, večinoma vsak za svoje področje, »trdo jedro« spomeničarjev, ki ga sestavlja kak ducat ljudi, pa ni omejeno z občinskimi mejami in pokriva celo Slovenijo in slovenska obeležja v zamejstvu in tujini. Za 40 najpridnejših sodelavcev, ki so popisali po več deset spomenikov vsak, smo pripravili priznanja Zveze borcev, ki jim bodo podeljena spomladi.
Bi morda lahko zaupali, kako sprejemate različna kratka sporočila, večkrat zapisana v verzih, ki jih najdete na spomenikih; vam segajo v globine zavesti in se poskušate vživeti v tragično dogajanje v vojni, ali njihova sporočila tudi »prevajate« v grozote, ki smo jim priča v sedanjosti?
Prva leta, ko smo hlastno želeli popisati čim več spomenikov, si niti nismo vzeli časa za prepis imen padlih in drugih napisov na njih, zdaj pomanjkljive vpise dopolnjujemo. V registru žrtev druge svetovne vojne poiščemo in prepišemo podatke o padlih, v literaturi pobrskamo za opisi tragičnih dogodkov in jih citiramo ali povzamemo, tako da v posameznem primeru opis spomenika zelo naraste in bi ga bilo v iztisu skoraj za samostojno brošuro. Med literaturo o posameznem spomeniku vključimo tudi članke iz Svobodne besede, iz dnevnega tiska in s spleta tako, da so dostopni na klik. V ta namen postopno digitaliziramo zgodovinske publikacije o partizanstvu, njihov seznam na naših servisnih straneh se daljša. Za mnogo verzov na spomenikih ne vemo, od kod so. Na Filozofski fakulteti se pripravlja projekt digitalizacije NOB-poezije, ki obsega 12.000 pesmi in bo pomagal pri njihovi identifikaciji.
Lepo bi bilo, ko bi tragične izkušnje iz preteklosti, o katerih govorijo spomeniki, pomagale usmerjati naše današnje ravnanje. Žal se zdi, kot da nas zgodovina ni naučila ničesar in da bodo brezčutni oblastniki ob nevednosti, strahu, molku in oportunizmu ljudi človeštvo ponovno pognali v svetovno vojno. Ta občutek nas seveda ne odvezuje od nuje, da še naprej ne svarimo pred vojnimi hujskači v politiki in v medijih in jih skušamo odvrniti od usodnih odločitev in usodnega kimanja. Mirovniške spise in pozive domačih in tujih javnih intelektualcev objavljam na spletu pod naslovom Kako rešiti civilizacijo, Google vam jih bo pomagal najti. Desettisoči mrtvih na spomenikih nas opominjajo, kakšna bo naša usoda, če se ne spametujemo.
Kje je bilo največ »novoodkritih« pomnikov iz NOB? Koliko imate popisanih obeležij v tujini?
Obiskana in popisana obeležja so na zemljevidu označena z rdečimi zvezdicami, odstranjena, vandalizirana ali prestavljena z zelenimi, neobiskana pa z modrimi. V primerjavi s partizansko spomeniško krajino drugod po Jugoslaviji je uničenih spomenikov pri nas malo. Največ dela nas čaka s pokopališči, ki jih moramo potrpežljivo prehoditi in poslikati nagrobnike, na katerih piše »padel v NOB«, »umrl v Mauthausnu« ipd. Modre zvezdice kličejo k obisku zamejstva, Bele krajine in vzhodne Slovenije, kjer spomeničarskih aktivistov primanjkuje. Dopolnitve si obetamo še na Hrvaškem in tam po Evropi, kjer so umirali izseljeni ali internirani Slovenci.
Popisovalci se tako rekoč dnevno pogovarjamo in dogovarjamo, največ smo v stiku Daniel Divjak, Miloš Kermavnar, Stane Gradišnik, Bor Borovski, Lado Nikšič, Mojca in Jani Luštrek, Zdenka Primožič, Roman Zupanec in še kdo. Na Wikiverzi vzdržujemo servisne strani, kamor beležimo dileme in rešitve, oblikujemo sezname skupin spomenikov (npr. tigrovske, ženske, 14. diviziji), pripravljamo članke za rubriko v Svobodni besedi itd. Občasno se srečamo na delavnici ali na pikniku, posebej nas veseli, ko se nam pridruži kak nov zavzet in računalniško ter geografsko pismeni sodelavec. Na okrožnice, ki jih razpošiljam na vsakih sto novih spomenikov v zbirki, se s pohvalami odzivajo javne osebnosti, ki jih cenimo. To nas dodatno spodbuja.
Ali je na vas katero obeležje naredilo poseben vtis, vam je posebej ostalo v spominu?
Vsak spomenik se človeka po svoje dotakne. Dražgoški z monumentalnostjo, grobišči v Dragi in Begunjah s številom nagrobnih kamnov, pri padlih na Jelovici in na Osankarici so pretresljive fotografije partizanskih trupel. Plošče mobiliziranim v nemško vojsko, ki jih vpisujemo v sosednji sloj, dajo misliti o težkih odločitvah, skozi katere so morali nekoč navadni ljudje, besedila na farnih ploščah pričajo o hipokriziji in tlečem sovraštvu premaganih domobrancev, počečkani partizanski spomeniki pa navdajajo z žalostnim spoznanjem, da naslednja vojna ne bo nič bolj »civilizirana«, kot je bila tista pred 80 leti.
V nekaterih okoljih zelo lepo skrbijo za spomenike; menite, da bi medgeneracijsko sodelovanje bilo vsestransko priporočljivo za v bodoče, da bi npr. učenci osnovnih šol lahko postali pokrovitelji spominskih znamenj, s čimer bi se preko osebne vpetosti in odgovornosti prenašal vzorec moralno pokončnega človeka iz roda v rod. Gotovo bi ta vzorec v nekaterih okoljih vodilni (ravnatelji/ce) OŠ zavračali, pa vendar bi se splačalo poskusiti, saj je bilo v preteklosti že več primerov ustreznih »dobrih praks« (npr. na Kočevskem).
V kraju, kjer živim, je osnovna šola ohranila ime narodnega heroja Staneta Žagarja, ki je tu poučeval 20 let, čeprav občasno prihaja do pobud »pričevalcev« za preimenovanje, češ da je bil komunist, da je pripadal zločinski partizanski vojski, ki je iz gozda izzivala civiliziranega okupatorja, da se je ta potem, ko so gošarji pobegnili, moral znesti nad vaščani. In ja, niti jajc in zadnjih litrov mleka ni poravnal sosedu pred odhodom v partizane. Učenci domače šole so redno nastopali na vsakoletni komemoraciji, dokler ni lani do partizanstva sovražna učiteljica provokativno pripravila za recitacijo na grobovih partizanov pesmi Franceta Balantiča, ki je kot domobranec sodeloval v poboju partizanov. No, letos bo pod novim vodstvom šola spet zraven pri proslavi.
Priznam, da me v mladih letih spomeniki niso dosti zanimali. Angažiral sem sem tam, kjer je brbotalo življenje, spomeniki pa so govorili o smrti. V vsakdanjik mladine se vendarle da spomenike vključiti kot točke na pohodni poti ali tekaški progi in kot cilj orientacijske igre iskanja zakladov (geolov rečejo temu po slovensko). Starejša mladina bi fotografije spomenikov lahko nalagala v Wikimedijino Zbirko, kjer so na voljo celemu svetu, z njimi in z opisom dogodkov in oseb, ki jih obeležujejo, dopolnjevala krajevna in biografska gesla na Wikipediji, jih prevajala v druge jezike, da, tudi vzdrževali bi jih lahko v okviru turističnega društva, krajevne skupnosti ali lokalne zveze borcev. Saj to ponekod že počnejo, npr. moja nekdanja študentka Manuela Polanc pri društvu TIGR, kar za zgled naj bo.
Maca Jogan in Janez Alič 29. 2. 2024