Besnica 21. 3. 2018

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search
Besnica 21. 3. 2018  
Avtor Miran Hladnik
Naslov izvirnika Besnica 21. 3. 2018
Jezik slovenski
Subjekt Nagovor ob komemoraciji pri spomeniku talcem v Besnici
Žanr članek
Klasifikacija

Slovencev pravzaprav ni malo. Če bi nas bilo malo, se ne bi tako radi delili. Delimo se po spolu na ženske in moške, na upokojene iz zaposlene, na mestne in podeželske, na zapravljive in stiskaške, na samotarje in družabne, na revne in bogate itd. Ko gre za vojno, pa se delimo na tiste, ki se odločajo za upor, in na tiste, ki se raje ne bi upirali. Kakšne strategije za preživetje so skupnosti gojile, ko jih je doletela zgodovinska stiska, ko so prišli tujci ne kot turisti na obisk, ampak da bi prevzeli besedo?

1. Pri številčnih in močnih skupnostih ni dileme: z vsiljivcem je treba obračunati. Kadar se upre šibki, lahko po pravilu računa na žalostne posledice. V slovenski zgodovini so taki žalostni primeri neuspešnega upiranja Črtomir, ki mu je krščanski Valjhun pobil celo vojsko, kmečki uporniki v 16. stoletju, ki jih je najeta fevdalna vojska pobesila, če jih niso že prej v sužnost odpeljali ali nataknili na kole turški osvajalci. Prešeren je zato slovensko zgodovino povzel s turobno metaforo »viharjev jeznih mrzle domačije«.

2. Manjše skupnosti so se v imenu preživetja namesto upora zato naučile drugačnih strategij, v skrajni sili je prišla prav podreditev: odpoved premoženju, svobodi, jeziku, kulturi in sprejem vloge sužnja ali hlapca.

3. Na Slovenskem se je najbolje obnesla strategija sprenevedanja, to pomeni, da sovražnega tujega sploh ne ugledamo. Spomnimo se Jurčičeve povesti Jurij Kozjak, slovenski janičar. Slovence ogroža veliko tuje zlo, turška vojska, ampak izkaže se, da je najmočnejši in najnevarnejši Turek naše gore list, ki obrne vojno srečo v domačo korist. V času druge svetovne vojne je tej strategiji ustrezalo prigovarjanje, da Hitler in Mussolini ne prinašata nič tako groznega, nasprotno, Slovenci smo lahko sestavni del njunega »kulturnega« prizadevanja, saj pripadamo zahodni civilizaciji, ki ima izhodišče v rimski latinski kulturi, in pridni in pokorni smo dovolj, da bomo v sistemu nemške »Ordnung und Disziplin« zasedli relativno udobno mesto, npr. v krematorijih kot kurjači odvečnih Ciganov, Židov, homoseksualcev in mentalno bolnih.

4. Manj popularna je bila strategija, ki jo je za obnašanje rojakov razvil France Prešeren s Črtomirjevim zgledom. Boril se je »za vero staršev«, potem ko je poražen in ostane sam, pa ga pred samomorom reši odločitev, da vendarle prevzame, kar sovražni vsiljivec ponuja dobrega, to prilagodi svoji kulturi in sam postane nosilec civilizacijsko višjih vrednot. Črtomirjeva odločitev ni bila všeč Tavčarju, Župančiču, Gradniku idr., imeli so ga za antijunaka, bil jim je primer poraza uporniške ideje. Črtomirja vendarle ni treba dojemati kot poraženca, ampak kot zgled, kako poraz v brezizhodni situaciji prekvalificirati v zmago, kako sovražniku na njegovem področju odvzeti monopol.[1]

Kaj imajo naštete preživitvene strategije opraviti s temle spomenikom in imeni sedmih talcev na njem? Spomenik priča o uporu okupatorjevim nameram, da napravi to deželo nemško. Ob visoki obletnici se lahko spominjamo njihove smrti, in to v slovenščini, ki je bila obsojena na izbris, zato lahko rečemo, da se je upor posrečil. Začuda, saj Slovenci prav veliko dobrih izkušenj z upiranjem v zgodovini niso imeli. Sklenemo lahko tudi, da je imel zmagoviti upor okupatorju visoko ceno. Ne samo teh sedem revežev, starih komaj kaj čez 20 let, ki so jih pripeljali sem pobit, ampak še desettisoči partizanov, aktivistov, mobilizirancev v nemško vojsko, taboriščnikov, domobrancev, okupatorjevih vojakov, skupaj skoraj 100.000 mrtvih.

So obstajale kakšne manj krvave možnosti? Najbrž da, vendar med njimi nikakor nista ne podreditev ne sprenevedanje in tudi ne večno čakanje na primerno priložnost, ki se za cincarje in plašljivce pač nikoli ne pojavi – taki strategiji se reče umiranje na obroke. Skupnosti, ki so pripravljene živeti v sužnosti, niso vredne samostojne eksistence. Ob vsej krutosti in visoki ceni je druga svetovna vojna Slovencem razširila možnosti preživetja. Med dotedanje kolektivne izkušnje, med katerimi je prevladovalo tako ali drugačno uklanjanje močnejšemu, se je vključila še strategija uspešnega upora.

Ampak, zdaj se odmaknimo od travmatičnih vojnih izkušenj: zakaj moramo vse, kar prihaja od zunaj, od drugod, vedno najprej zagledati kot nevarnost, kot grožnjo? Ali nič ne šteje izkušnja, da od zunaj prihaja tudi veter, ki odpihne domače zatohlosti, da je v našem vsakdanjem življenju od zunaj ogromno reči, ki so nam v veselje in prispevajo h kvaliteti našega bivanja, recimo tudi tujci, ki ne prihajajo samo kot zapravljivi turisti, ampak jih zares zanimajo naša kultura, zgodovina in jezik? Ali niso povrhu vsi sodobni deklarativni civilizacijski cilji, ki prihajajo od zunaj, usmerjeni v zaupanje, sodelovanje, odprtost, pestrost, dobro sosedstvo, ne pa v tekmovalnost, uzurpacijo in dominacijo? Verjamem, da smo tudi mi del teh svetlih socialnih upanj in perspektiv. In verjamem, da nekoč v prihodnosti obletnice, kot je tale, ne bodo več priložnost za ostrenje čuječnosti in za vzbujanje obrambnih instinktov, ampak bodo samo še trpek spomin na čase, ki se ne bi smeli več ponoviti. Držimo pesti, da v svetu prevladajo ideali sožitja in sobivanja, ne pa merjenja moči, iskanja prvenstva in zmage na račun poraza drugega.

Opomba[uredi]

  1. Iztok Simoniti je do take razlage kritičen, gl. njegov članek v Sodobnosti 2018/1--2, potrjuje pa jo možnost podobne Krpanove udeležbe pri vladanju sveta, ki pa se ji Krpan z zavrnitvijo cesarjeve hčere odpove.