Zbirka partizanskih spomenikov na Geopediji 2021

Iz Wikiverza
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Zbirka partizanskih spomenikov na Geopediji 2021  
Avtor Miran Hladnik
Naslov izvirnika Zbirka partizanskih spomenikov na Geopediji 2021; angl. Database of the monuments to the Slovene partisans at Geopedia
Jezik slovenski
Subjekt slovenščina
Žanr Slovenska predloga članka za poljski zbornik o kolektivnem spominu
Klasifikacija
18 ustreljenim partizanom, Šmartno v Tuhinjski dolini. Wikimedia Commons

6400 partizanskih spomenikov, ki jih je skupina prostovoljcev od leta 2013 dalje evidentirala, opisala in postavila na interaktivni zemljevid Geopedia, izpričuje zasidranost travmatičnega obdobja NOB 1941–1945 v slovenskem kolektivnem spominu. Po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 skušajo simpatizerji medvojnih kolaborantov spomin na partizanstvo in vrednote žrtvovanja za nacionalno svobodo, upornosti, socialne pravičnosti in solidarnosti, ki so vklesane na spomenike in so med drugo svetovno vojno zaznamovale obnašanje skupnosti, marginalizirati. Zbirka spomenikov na Geopediji te ideale obuja.

The database of 6,400 partisan monuments that a group of volunteers have collected, described and mapped on the Geopedia interactive map, beginning in 2013, demonstrate how deep the traumatic period of the national liberation 1941-1945 is anchored in Slovenian collective memory. Since Slovenia's independence in 1991, sympathisers of the interwar collaborators have sought to marginalise the memory of partisanship and the values of sacrifice for national freedom, resistance, social justice and solidarity that are inscribed on the monuments and that shaped the behaviour of the community during the Second World War. The collection of monuments on Geopedia revives these ideals.

Ključne besede: partizanski spomeniki, slovenska zgodovina, občanska znanost, geolociranje, Wikimedia

Keywords: monuments to the Slovene partisans, Slovene history, citizen science, geopositioning, Wikimiedia

Temo zbornika kolektivni in kulturni spomin bom izkoristil za predstavitev zbirke slovenskih partizanskih spomenikov. To lahko storim, ker so spomeniki ena od oblik kolektivnega spomina (Assmann 1995), so fiksirani kulturni spomin. Članek opozarja na zločesto naravo aktualnih poskusov revizije zgodovine in potlačitve kolektivnega spomina ter je v tem smislu angažiran.

Kolektivni spomin je mlad filozofski pojem. Googlov NgramViewer pokaže, da se je frekvenca sintagme začela vzpenjati v 1980. letih. Na Wikipediji je v 24 jezikih (ang. collective memory, nem. kollektives Gedächtnis, rus. коллективная память, pol. pamięć kolektywna, frc. mémoire collective, češ. historická paměť ali kolektivní paměť …). Daleč najobsežnejši, skoraj dve avtorski poli dolg, je francoski članek, zastavljen leta 2005. Naslednji povzetek naj bo zasnutek za slovensko geslo, ki ga na Wikipediji še ni. Kolektivni spomin tvori skupna vednost o zgodovinskih dogodkih, tvorijo ga podobe, vrednote in narativi, ki se nanašajo na preteklost in so skupnosti skupni. Pojem se razlikuje od zgodovinopisja, ki mora preteklost prikazati nepristransko, iz različnih zornih kotov in na podlagi dokumentov. Kolektivni spomin je vedno v službi določene skupnosti, oblikovan je tako, da omogoča in lajša njeno življenje ali pa ji ponuja alibi za držo v razmerju do drugih skupnosti. Kolektivni spomin na iste pretekle dogodke je zato lahko od skupine do skupine zelo različen. Kolektivni spomin zadnjih treh do štirih generacij[1] se oblikuje iz osebnih izkušenj in se razširja ustno, kolektivni spomin na starejša obdobja pa se ohranja prek mitov in legend, spomenikov in učbenikov.

Čeprav se vse oblike spominjanja (osebno, kolektivno, zgodovinsko) podrejajo zgodbeni strukturi in so v tem smislu konstruirane, je pri osebnem in kolektivnem spominjanju delež konstruiranega večji kot v zgodovinopisju. Spominjamo se samo stvari, ki naši zgodbi »ustrezajo«. Zgodbenost in konceptualizacija (osmislitev, potreba po sporočilu) lahko preoblikujeta spomin celo do neprepoznavnosti. Spominjanje je socialna dejavnost, spominjamo se radi v družbi, prek anekdot in proslavnih ritualov.

Spomeniki se umeščajo v kolektivni spomin z rituali obiskovanja in proslav, delujejo pa nanj kot del kulturne krajine, s svojo umetnostno razsežnostjo (kipi, vklesani verzi) in s tematizacijo pomembnih osebnosti (pesniki, vojskovodje, slovničarji) ter usodnih zgodovinskih dogodkov (bitk, streljanja talcev). Izraza spomenik in spominsko obeležje uporabljam sinonimno kot krovna pojma, ki pokrivata spominske plošče, kipe, skulpture, obeliske, znamenja, klasične spomenike (spominske plošče na raznih podstavkih in nosilcih), nagrobnike, grobnice, infotable, spominske sobe, stavbe in stavbne komplekse, spominske parke ipd.

Starinsko ime spominek za 'spomenik', nem. Denkmal (zapisan je še v Pleteršnikovem slovarju), ki se je vzporedno s spomenikom uporabljalo nekako do konca prve svetovne vojne, kaže na vlogo obeležij v skupnosti: vzdržujejo kolektivni spomin na ljudi, dogodke in inštitucije, ki imajo za skupnost identitetno težo. Z družbeno diferenciacijo, ki nastopi kot posledica razvoja in blaginje skupnosti, se število skupnih identitetnih točk krči, nadomeščajo jih ločene množice identitetnih točk posameznih delov skupnosti: partizanski spomeniki združujejo tisti del populacije, ki prisega na vrednote narodnoosvobodilnega boja, farne plošče pa povezujejo samo simpatizerje medvojnih domobranskih kolaborantov. Celo pri obeležjih, na katere prisega celotna skupnost, ni mogoče govoriti o enotnem dojemanju, zaradi različnih interpretacij jih posamezni deli skupnosti obeležujejo ločeno. Primer je npr. spomenik padlim tigrovcem na Mali gori pri Ribnici, ki jih zgodovinski revizionisti častijo kot alternativo komunističnemu NOB-ju, medtem ko jih Zveza borcev dojema v okviru antifašističnega gibanja. Fantazma enovite in enotne nacije je generirala vrsto spravnih spomenikov, ki pa nimajo splošnega konsenza in so predmet polemik, npr. spomenik žrtvam vseh vojn v Ljubljani.

Spomeniki služijo svojemu namenu, če stojijo na javnih mestih, kjer so prosto dostopni, od tod izraz javni spomeniki. Prav stroge ločnice med javnimi in nejavnimi spomeniki vendarle ni mogoče potegniti, nekje vmes so na eni strani spomeniki za ograjami tovarn in vojašnic, v avlah šol, občinskih ali državnih objektov, kamor ni vedno mogoče prosto vstopati, na drugi strani pa družinski nagrobniki na javnih pokopališčih, katerih napisi izražajo zavest o tem, da smrt pokojnih prerašča zasebno sfero in želi biti del javnega kolektivnega spominjanja.

Prispel sem do naslovne teme, do predstavitve projekta evidentiranja in opisovanja slovenskih partizanskih spomenikov kot točk kolektivnega spomina ter njihovega umeščanja na interaktivni zemljevid. V zadregi bi se znašel, če bi moral enoumno odgovoriti na vprašanje, ali gre za javno ali zasebno zbirko. Spomeniki so večinoma javni, najširši javnosti je tudi ves čas dostopno spletišče Geopedija, kamor spomenike vpisujemo, lastnik portala pa ni kak javni zavod, ampak zasebno podjetje Sinergise, ki se je odločilo na ta način služiti javnemu interesu. Tudi pobuda za popisovanje je bila individualna (zasebna) in zunaj inštitucionalnih ali društvenih okvirov, vendar z namenom kulturnega servisiranja splošne javnosti. Ne le da ta dejavnost ni profitne narave, ampak je popolnoma prostovoljska, natančneje: zastonjkarska, tako na ravni popisovalcev kot podjetja Sinergise[2] in končnih uporabnikov. Interaktivni zemljevid Geopedija je samo eno od orodij, ki jih je razvilo podjetje.

Začetna stran zbirke Partizanski spomeniki na Geopediji
Spomenik 18 ustreljenim partizanom, Šmartno v Tuhinju. Partizanski spomeniki, Geopedija

Projekt spada na področje geolociranja, geomapiranja oz. georeferenciranja kolektivnega spomina. Popisovanje se je začelo leta 2013 in zbirka trenutno vsebuje nekaj več kot 6400 obeležij; končna številka bo predvidoma okrog 7000 obeležij. Projekt je nenavaden zaradi svojega čisto zasebnega začetka, ker nima inštitucionalnega zaledja[3] in ni pripet na javno financiranje. Ker je angažiral sodelavce z vseh vetrov, je primer občanske, skupnostne ali ljudske znanosti (angl. citizen science oziroma crowd science).[4] Naj pripomnim, da je izraz znanost v sintagmi ljudske znanosti treba razumeti zelo široko. Sodelavci pri projektu povečini niso znanstveniki, če pa so, niso iz znanstvenih disciplin umetnostne in kulturne zgodovine, ki imata v domeni spomenike. Kar počnemo, je zbiranje gradiva, na podlagi katerega bodo lahko kvalificirani raziskovalci pisali znanstvene razprave. Občansko znanost razumem kot servisno dejavnost, kar pa ne pomeni, da ne smemo že zdaj zapisati evidentnih opažanj, ki jih je prineslo gradivo.

Projekt poznam od blizu, ker sva njegova pobudnika midva z ženo. Fotografsko dokumentiranje in umeščanje na zemljevid je omogočilo interaktivno spletišče Geopedija, ki se je razvilo leta 2007 iz državnega Atlasa Slovenije; ta je bil pred tem dostopen na kupljivi cedejki. Na zemljevid sva najprej vnašala opravljene kolesarske poti (140) in spomenike vseh vrst, ki sva jih fotografirala na izletih, dokler ni dozorel sklep, da je treba za partizanske zaradi njihove številčnosti odpreti samostojen sloj oz. samostojno zbirko. Ker je bil vmesnik preprost in simpatičen, sem kreiral še sloj rojstnih krajev slovenskih zgodovinskih romanopiscev, pa sloj dogajališč slovenskega zgodovinskega romana, sloj slovenskih literarnih poti in slovenskih literarnih spomenikov. Od naštetega je dobil inštitucionalno podporo le popis dogajališč zgodovinskega romana, potem ko se je vključil v projekt Prostor slovenske literarne kulture pod vodstvom Marka Juvana (2011–2014). Prgišče študentov je bilo za svoje vnašanje plačano prek študentskih napotnic, popisovanje se je zaključilo s številko 1500 točk na zemljevidu. Slovenske literarne poti (30) in literarne spomenike so študentje vpisovali na zemljevid za izpolnitev svojih seminarskih obveznosti.

Naraščajoče število partizanskih spomenikov je klicalo po pomoči več popisovalcev. Iz začetnega načrta popisati samo spomenike v domači občini Radovljici je zrasla ambicija s spomeniki pokriti celotno gorenjsko regijo, potem pa še celotno Slovenijo vključno s spomeniki v zamejstvu in slovenskimi spomeniki drugod po svetu. Najprej se je pridružil seminar Boža Repeta in sodelavcev na Oddelku za zgodovino FF UL. Študentje so svoje seminarske referate o spomenikih postavljali neposredno na Geopedijo in jih tako izpostavili preverbi, primerjavi in dopolnilom drugih popisovalcev. Pridružili so se prijatelji iz sosednjih področnih organizacij Zveze borcev, na sedežu Zveze borcev Slovenije v Ljubljani so ponudili prostor za dve delavnici za predstavnike področnih organizacij, po objavah v časopisju in na forumih ter po mojem poizvedovanju pri lokalnih turističnih, taborniških in kulturnih organizacijah so se za posamezne bele lise in točke na zemljevidu angažirali še drugi zainteresirani posamezniki.

Leta 2017 sem na Wikiverzi odprl servisno strani Partizanski spomeniki na Geopediji, kamor dodajam vire (zbornike, članke, brošure, vodnike, občinske odloke), razporejene po pokrajinah, iz katerih ekscerpiramo podatke za spomenike. Viri so lahko tiskani, digitalizirani ali zgolj digitalni. Tu se zbirajo objave ob projektu in namigi za vpisovanje. Na pogovorni strani servisne strani (vsaka wikistran ima svojo pogovorno stran) je števec spomenikov, seznam občin, na katerem so obkljukane tiste že pregledane, poglavje s problematičnimi spomeniki, ki jih še iščemo ali ni jasen njihov status, delovni razpored po poglavjih za publikacije, ki zahtevajo več človeških moči (Svobodna beseda, Vodnik po partizanskih poteh), dogovori ob posameznih kategorijah spomenikov, npr. ob spotikavcih, ter seznam spomenikov, ki jih je treba prestaviti v druge sloje, ker ne ustrezajo našim kriterijem. Gre za prgišče kulturnozgodovinskih spomenikov, ki smo jih popisovalci, da ne bi pozabili nanje, vpisali kar med partizanske, ker drugega sloja takrat ni bilo na razpolago (spomeniki osamosvojitvene vojne, farne plošče in spomeniki iz prve svetovne vojne). Na koncu je vzorec prijave izginulih ali poškodovanih spomenikov.

Eno izmed poglavij ima naslov Zgode in nezgode popisovalcev. Ker na Wikimedijine wikije lahko piše kdor koli (registriran ali kot anonimni slepi potnik), sem si predstavljal, da bo vanj pisal svoje izkušnje vsak sam. Ker pa sodelavci tega niso navajeni, občasno tja skopiram odstavke iz e-korespondence med sodelavci. Ker Google našo servisno stran hitro najde, je udobno izhodišče za vstop na zbirko samo; spletni naslov naše zbirke iz brskalnikove ukazne vrstice žal ni tako enostavno najdljiv, saj nas iskanje najprej pripelje na staro, opuščeno Geopedijo in šele od tam na novo Geopedia.World.

Ob vsaki novi stotici vpisanih spomenikov razpošljem okrožnico na kakih sto naslovov zainteresiranih. V njej izpostavim kako aktualno objavo ali dogajanje ob odstranjenih spomenikih, besedilo okrožnice pa postavim tudi na Wikiverzino stran pod naslovom Okrožnice.

Z letom 2020 se je zbirka partizanskih spomenikov preselila na novo platformo Geopedia.world, ki je omogočila in olajšala vpisovanje spomenikov za državnimi mejami in drugod po svetu. Na novi platformi lahko vnaša točke na zemljevid samo ta, ki mu administrator podeli uredniške pravice; na stari Geopediji je to lahko počel kdor koli. V preteklih osmih letih je v zbirko poseglo več deset urejevalcev, nekateri so vnesli samo posamezni spomenik, drugi po več sto;[5] statistiko sodelavcev napravimo ob koncu projekta. Trenutno je prijavljenih 20 sodelavcev, tempo popisovanja se je potem, ko smo ekscerpirali večino tiskanih virov, umiril na kakih 50 spomenikov mesečno.

Obsegi vpisov so zelo različni: najkrajši vsebujejo samo ime, točko na zemljevidu in opombo, da jih je treba še obiskati in vpis dopolniti, najdaljši, pri katerih se je vnašalec potrudil s številnimi slikami, izčrpnimi opisi uspomeničenih dogodkov in ljudi, prepisom vseh imen padlih z rojstnimi in smrtnimi podatki, z identifikacijo vklesanih verzov,[6] z navedbo literature o spomeniku, spremembah, ki jih je doživljal, itd., pa imajo obseg preglednih strokovnih člankov.

Težav, ki smo jih razrešili, in težav, ki jih bo še treba razrešiti, je preveč za izčrpno naštevanje. Naj navedem le nekatere. Manj spretni vnašalec med vnašanjem lahko ponevedoma klikne na zemljevid in s tem prenese lokacijo spomenika na kako naključno neustrezno mesto. Pomagalo bi, če bi se pravilne koordinate samodejno vpisale v zapis ob spomeniku in omogočale preverbo in vrnitev takih zablodelih spomenikov. Okorno je tudi konvertiranje koordinat spomenika, ki jih na terenu zabeležimo z mobijem, in njihov uvoz v Geopedijo. Delo s koordinatami bi zelo olajšala mobilna aplikacija portala. Geopedijo je sicer mogoče priklicati na zaslon mobija, tako kot vsa druga spletna mesta, vendar sta orientacija in navigacija na malem zaslonu mučni in zato malodane neuporabni. Več sodelavcev je izrazilo željo po opremi spomenikov s QR-kodo. Tehnologija dodeljevanja kod in nameščanja ploščic ni problematična, vprašljivo je samo stališče Zavodov za varstvo kulturne dediščine.

Težko rečem, da je bil projekt deležen ustrezne pozornosti medijev. Redno poroča o njem samo borčevski mesečnik Svobodna beseda. Članek z vabilom k sodelovanju sem objavil v Planinskem vestniku 2018, istega leta sem govoril o segmentu partizanskih plošč okrog Triglava ob 140-letnici prvega vzpona na Triglav in referat objavil v zborniku s proslave ter pisal o zbirki v koroškem zborniku Otoki spomina (Hladnik 2018). Vabilo k sodelovanju sem razposlal na uredništva lokalnih časopisov; nekaj so jih celo objavili. V Mladini so objavili moj članek o tiho odstranjeni plošči 25 duhovnikom žrtvam fašizma na Brezjah (Hladnik 2020). Drugi časopisi za objavo niso pokazali interesa, urednici lokalnih Deželnih novic, ki zlepa ni našla poguma za objavo, sem očital, da se boji dolge roke RKC. Precej odmevno je bilo poročilo o zbirki na Tedniku TV SLO (Dežman 2021). Glavni kanal za razširjanje novic o zbirki so slej ko prej objave na Wikiverzi, ki jih promoviram tudi prek strokovnega foruma Slovlit.

Najvidnejše in najtrajnejše mesto za uporabo zbranih podatkov o partizanskih spomenikih je Wikipedija. Ker se šolski učitelji v strahu pred ideološko gorečnimi starši izogibajo teme druge svetovne vojne, sta radovedni šolar in dijak prisiljena informacijo o partizanskih spomenikih poiskati sama. Na spletu se jima bo na vrhu med zadetki odprl wikipedijski članek partizanski spomenik. Sestavil sem ga leta 2018 in priredil tudi za angleško Wikipedijo pod naslovom Monuments to the Slovene Partisans.

Fotografije, s katerimi sta članka ilustrirana, izvirajo, tako kot skoraj vse fotografije na wikipedijah, iz Zbirke (Wikimedia Commons). Tam je za slike partizanskih spomenikov pripravljena kategorija enakega imena: Monuments to the Slovene Partisans. V njej se nahaja šele okrog 150 fotografij. V načrtu imam sistematično nalaganje vseh fotografij partizanskih obeležij v Zbirko. V poštev pridejo seveda samo fotografije, dostopne pod licenco CC, ki predstavljajo spomenike v javni lasti. V javni lasti niso spomeniki poznanih kiparjev in arhitektov, če od njihove smrti še ni minilo 70 let. Ker od njihove smrti večinoma še ni minilo toliko let in ker toga slovenska avtorska zakonodaja ne pozna člena z naslovom svoboda panorame, nam v teh primerih ne preostane kaj drugega kot čakanje. Ali pa, kot kaže praksa na Wikipediji, da sliko takega neprostega avtorskega dela posname in naloži v Zbirko uporabnik iz države s svobodo panorame; nekatera Plečnikova dela imamo tako v Zbirki samo po zaslugi tujih wikipedistov.

Zakaj se zavzemam za vzporedno postavljanje fotografij v Wikimedijino Zbirko, ne samo na Geopedijo? To počnem, ker predpostavljam, da je njihova eksistenca tam najtrajnejša, saj gre za javno spletišče, posvečeno neoviranemu razširjanju znanja po vsem svetu. Če bi propadla banka informacij, besedil in slik na spletiščih neprofitne fundacije Wikimedia, potem bi najbrž z njo umrla tudi civilizacija, ki ji pripadamo.

Med večje načrte spada uporaba slik spomenikov v wikipedijskih geslih o posameznih krajih. Partizanski spomeniki so del slovenske kulturne krajine na podoben način kot kozolci, cerkvice na hribih in znamenja na križpotjih. Pisci krajevnih gesel na Wikipediji vso to kulturno dediščino pridno naštevajo in fotografsko ilustrirajo, z izjemo partizanskih spomenikov, kot da ne bi šlo za pomembno poglavje v zgodovini skupnosti in kot da bi hoteli ta »neugledni« del kolektivnega spomina iz zavesti pobrisati. Ravnanje je uglašeno z razpoloženjem v zadrtejših vaških okoljih, kjer domačin na vprašanje, zakaj je s hiše snel spominsko ploščo svojemu očetu, ki so ga ubili v gestapovskih zaporih v Begunjah, odgovori, da se noče prerekati s sosedi (ki so ga sosedje izdali Nemcem), ker hoče na vse skupaj pozabiti in ker od očetovega herojstva niso imeli po vojni nič koristi.

Izbris partizanskega segmenta kolektivnega spomina je najbolj bodel v oči v škrbinskih člankih o slovenskih krajih na angleški Wikipediji. Geslo Begunje je kraj predstavljalo kot prostor množičnih pobojev. Lepo in prav, če se oznaka ne bi nanašala na povojno eksekucijo 40 nemških vojnih ujetnikov, ki jo je zagrešil »komunistični režim«, ne pa na 849 med vojno mučenih in ustreljenih slovenskih talcev. Izkrivljeno informacijo sem »uravnotežil« s podatki in slikami partizanskih grobišč in seznamom partizanskih spomenikov v Begunjah, sklicujoč se na zapise na Geopediji. Podobno dopolnilo s poglavjem o dogajanju med drugo svetovno vojno je bilo potrebno tudi v slovenskem članku o vasi Ovsiše in potrebno bo še pri stotinah gesel o slovenskih krajih.

O stanju kolektivnega spomina na obdobje NOB lahko sklepamo po stanju spomenikov. Trenutno je v zbirki 6413 spomenikov, od tega 937 ali 15 % še čaka na obisk (ti so označeni z modro zvezdico), 227 ali 3,5 % pa je bilo odstranjenih ali prestavljenih (ti so označeni z zeleno zvezdico). Domnevam, da marsikaterega od spomenikov, ki še čakajo na obisk, ne bo več in da se bo delež odstranjenih s tem povečal na okrog 4 %. V primerjavi z masovnim uničevanjem spomenikov v sosednjih balkanskih državah (Flajšman in Repe 2021) je to malo in priča o njihovi delujoči povezovalni moči, čeprav iz posameznih medijsko izpostavljenih odstranitev ali iz posameznih konfliktnih srečanj na terenu radi posplošujemo, da se je celotna slovenska družba zasukala v desno, v smer kolektivne pozabe vrednot in idealov svobode, upornosti, bratstva, nacionalne suverenosti in socialne solidarnosti. Ne, tak je le njen glasni in agresivni manjšinski del. Spomeniki so povečini vzdrževani. Za glavnino spomenikov skrbijo področne Zveze borcev s članarinami in z donacijami. V posameznih primerih so prevzele tudi vzdrževanje partizanskih nagrobnikov, ki so jih postavile družine padlih. Večje spomenike obnavljajo občine, manjše pa na svoje stroške lastniki objektov, na katerih se nahajajo. Ob obletnicah in na dan mrtvih 1. novembra se ob partizanskih spomenikih odvije kulturni program, komemoracija, proslava, ponekod organizirajo pohode po poteh partizanskih enot, od spomenika do spomenika, ali postavijo informacijske table z opisom obhodnic.

Sklep. Zbirka slovenskih partizanskih spomenikov na interaktivnem zemljevidu je nezanemarljiv dokument spomina Slovencev na travmatično obdobje druge svetovne vojne. Čeprav je bilo postavljanje partizanskih spomenikov po drugi svetovni vojni uglašeno z »uradnim« zgodovinopisjem, so pobude za postavitev neredko prihajale od spodaj navzgor, iz Zveze borcev, lokalnih skupnosti, podjetij, javnih zavodov, mladinske organizacije, gasilcev, lovcev in družin padlih. Družinski nagrobniki z napisi »padel«, »umrl v Mauthausnu«, »prisilno mobiliziran« dodatno utrjujejo mesto NOB-obeležij v okviru kolektivnega spominjanja preteklosti.

Po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 se je dotlej enotna spomeniška krajina diferencirala: v nekaterih okoljih je prišlo do rušenja ali prestavljanja partizanskih spomenikov in do postavljanja spomenikov »žrtvam komunizma«, tj. padlim domobrancem, ki so kolaborirali z okupatorjem. Teh obeležij je v Zbirki domobranskih spomenikov na Slovenskem v primerjavi s partizanskimi malo, pričajo pa o radikalno različni predstavi o primernem odzivu Slovencev na okupacijo. Gre za soočenje dveh rivalskih uspomeničenih samopodob Slovencev: Slovencev upornikov in pobožnih pridnih Slovencev (pač dediščina Herderjevega pogleda na Slovane kot na »miroljubne poljedelce«). Popisovanja partizanskih spomenikov sem se lotil iz zavesti škodljivosti tistega slovenskega kulturnega modela, ki je med drugo svetovno vojno priporočal vdajo, zapeljal del skupnosti v kolaboracijo in povzročil bratomorni razkol.

Ko bo čez kakšno leto zbirka v grobem zaključena (manjkajo v glavnem samo še družinski nagrobniki na pokopališčih), se bo treba lotiti njenega čiščenja. To delo bi bilo najbolje opraviti po prijavi na kak razpis in po pridobitvi raziskovalnoprojektnega denarja. Popravki bodo nujni na vseh nivojih: odprava tipkarskih in pravopisnih napak, tipografska in slogovna redakcija, poenotenje poimenovanja spomenikov, navajanja literature, hiperpovezav, dopolnilo lokacijskih podatkov s koordinatami in parcelnimi številkami, kjer tega še ni, zamenjava starih in slabih fotografij z novimi itd. Kdor bo npr. želel statistično obdelati spomeniško emblematiko, bo moral najprej poenotiti vpise simbolov na spomenikih (zvezde, križa, srpa in kladiva, simbola Triglava, logotipa TIGR, reliefa kurirja na kurirskih ploščah ipd.)

Možnost znanstvenega raziskovanja ni glavni cilj te zbirke. Prvi namen je ponovno zasidrati spomeniške spominske točke v zavesti skupnosti, od koder so se začele izgubljati, in s tem okrepiti kolektivni kulturni spomin ter se upreti manipulativnemu zgodovinskemu revizionizmu, ki mu je kolektivni spomin izpostavljen s strani katoliške cerkve in simpatizerjev medvojne kolaboracije. Največ stori v ta namen že sama eksistenca nepričakovano velike količine obeležij, ki v kali zatre poskuse marginalizacije NOB. Drugo so pretresljive zgodbe konkretnih oseb, s katerimi opremljamo opise, največkrat iz zaprašene literature, včasih pa tudi po živih pričevanjih. Popisovanje je animiralo borčevska združenja, da so se lotila izdaj osveženih lokalnih spomeniških vodnikov, obnovile zanemarjena obeležja in organizirala ob njih spominska srečanja in pohode. Popis je uzavestil, da ne prihaja samo do vandaliziranja spomenikov, ampak da se obeležja postavljajo tudi na novo: plošče tigrovcem, strmoglavljenim zavezniškim pilotom, partizanskim bolnišnicam in posameznim padlim.

Simptomatična za pripadnost zbirke partizanskih spomenikov področju kolektivnega spominjanja je nepripravljenost inštitucionalnega zgodovinopisja, da bi zbirko vzelo pod svojo streho. Na Zavodu za varstvo kulturne dediščine so začetek popisovanja pospremili s komentarjem, da je nepotrebno, češ da ZVKD vse to že ima. RKD (Register nepremične kulturne dediščine Republike Slovenije) vsebuje nad 30.000 izbranih enot (arheološka najdišča, stavbe, parke, spominske objekte (kamor spadajo spomeniki in spominske plošče), vendar to še zdaleč ni vse, kar se nahaja na terenu in označujemo z izrazom spominsko obeležje. RKD vsebuje okrog 2900 partizanskih spomenikov. Izkazalo se je, da je v RKD nekaj manj kot polovica tistega, kar smo zbrali popisovalci, vendar so ti vpisovali tudi različne spominske plošče, ki so posredno vezane na NOB. Splošna izkušnja posameznih popisovalcev je, da so ZVKD-ji bolj za oviro kot v pomoč. Težave delajo pri obnavljanju spomenikov (npr. pri izbiri barve črk) in pri njihovi prestavitvi. Nazadnje so svojo politično servilnost in opuščanje strokovnih kriterijev pokazali ob odstranitvi štirh partizanskih kipov z Brda pri Kranju, kjer so motili protipartizansko razpoloženega nekdanjega predsednika vlade Janeza Janšo (Trampuš 2021, Vovk 2021). Zbirke partizanskih spomenikov se otepa tudi Ministrstvo za kulturo, čeprav se državnim zemljevidom zbirka ponuja zastonj. Najverjetneje bo zbirko v primeru ukinitve Geopedije posvojil ZRC SAZU, taka je vsaj napoved direktorja Ota Lutharja.

Res je žalostno, kako se državne inštitucije otepajo zbirke, s katero bi se lahko ponašale, vendar ima to dejstvo tudi svojo pozitivno plat: 1. Zaradi odprtega, neinštitucionalnega značaja se je projektu morda pridružil kdo, ki se mu sicer ne bi. 2. Popisovalci, ki do lokacij pridemo kot kulturni turisti s svojim avtom ali tja prikolesarimo, smo na terenu deležni morda večjega zaupanja, kot če bi tja prišli s službenim avtomobilom kot uradniki ali plačani raziskovalci. 3. Zbirki, ki je rezultat spontane dejavnosti sodelavcev, je s tem morda zajamčena trajnejša eksistenca, saj smo za cilje, za katere smo se odločili individualno in iz srca, bolj zavzeti kot za cilje v okviru projekta ali službe, ki izginejo iz našega delokroga, ko presahne njihovo financiranje.

Stigmatizacije partizanstva, ki jo orkestrirajo farški narativi o brezdelnežih, ki so šli med »gošarje«, ki so kradli kmetu in ga neodgovorno izpostavljali okupatorjevemu maščevanju, najbrž ni mogoče utišati, lahko pa ji nasproti postavimo pozitivne podobe partizanstva. Popisovanje spomenikov prispeva k ohranjanju kolektivnega spomina na travmatično obdobje NOB in na tiste plemenite poteze v značaju skupnosti, ki so težko obdobje pomagale preživeti, to pa so ideali svobode, enakosti in bratstva ter upora in žrtvovanja, ki sta v kriznem času ideale uresničila.

Literatura[uredi]

Opombe[uredi]

  1. Kako se po treh ali štirih generacijah zgodi pozaba, pričajo družinski nagrobniki, ki jih potomci po tolikem času brez pomislekov zavržejo in nadomestijo z novimi.
  2. Podjetje je (mogoče celo na našo sugestijo) ponudilo licenco Creative Commons International (CC BY 4.0) za opremo vsebine, ki jo vnašalci nalagajo na Geopedijo. Slike in besedilo v sloju partizanskih spomenikov sta privzeto opremljena s to licenco, kar pomeni, da sodelavci prepuščamo svoje slike in tekst v javno last in dovoljujemo komur koli njihovo kopiranje in distribucijo v katerem koli mediju, pa tudi njihovo predelavo in uporabo v kakršen koli namen, tudi komercialni.
  3. Ima pa seveda moralno podporo Zveze borcev, ZRC SAZU in številnih posameznikov, ki so ali so bili člani kakih organizacij in društev.
  4. Slovenskega gesla na Wikipediji še ni, čeprav ga pozna kar 36 jezikov. Vidnejši raziskovalec občanske znanosti pri nas je Zdravko Mlinar (2021).
  5. Največ so jih vnesli ali dopolnili zakonca Hladnik (2647), Daniel Divjak (1039), Miloš Kermavnar (768), Dušan Škodič (446), Teofil Bizjak (371), Stane Gradišnik (284), Vojko Hobič (185), Bor Borovski (176), Franc Podnar (152), Anton Petrovič (120), Sandi Grudnik (116), Lado Nikšič (114), Ivan Zorč (111), Alojz Ovnič (94), Vasja Marinč (86), Sebastijan Potepan (84), Lanko Marušič (78), Jože Vrabič (77), Ivan Smiljanić (74), Ljubo Motore (69), Mojca Župančič (68) Marko Gričar (54); večine osebno ne poznam in se z njimi še nisem srečal.
  6. Pri identifikaciji verzov, ki se nahajajo na kaki petini spomenikov, lahko pomaga zbirka 12.000 pesmi iz časa NOB, ki je nastala v desetletjih 1970–1986) in se nahaja na Oddelku za slovenistiko FF UL.