O svobodi, enakosti in bratstvu

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search
O svobodi, enakosti in bratstvu  
Avtor Miran Hladnik
Naslov izvirnika O svobodi, enakosti in bratstvu
Jezik slovenski
Žanr nagovor
Klasifikacija
Predmetne oznake Spominska slovesnost ob spomeniku padlim Gorenjskega odreda v Radovljici 6. 9. 2019 ob 18.00.

Spoštovani zbrani, rad bi povedal, zakaj sem tu zraven. Spominska srečanja, komemoracije in podobno me namreč nikoli niso dosti zanimali, bolj se mi je zdelo vredno pogled upirati naprej kot nazaj, bolj skrbeti za žive kot za mrtve. Ja, malo je to povezano z leti: od mladih ljudi ni pričakovati, da bi premišljali o mrtvih. Prešeren je pesem Memento mori ('spomni se smrti') napisal pri svojih tridesetih letih, danes ko so življenja v povprečju dvakrat daljša kot v njegovem času, nas take misli začno obhajati precej pozneje. Vendar ne gre samo za biološke zakonitosti.

V zadnjih desetletjih se je močno spremenila celotna kultura, zamenjal se je celotni set vrednot, in to brez kakega glasovanja, brez prave ozaveščenosti in resnega premisleka. Namesto vrednote svobode, ki je bila eden od idealov francoske revolucije pred 230 leti (Prešeren je zapisal sinonim prostost, spomnimo se njegove Zdravljice: da rojak prost bo vsak), govorimo danes o varnosti. Pred sto leti se je zdel eden od odrešilnih načinov družbenega obnašanja bratstvo, danes o njem ne govori nihče več, o bratih, posebno o južnih, se izraža ironično. Podobno se je zgodilo z enakostjo pa s konceptom samouprave, miru ipd. Ne, ne gre za slovenske ali morda za kake južnoslovanske posebnosti ali morebiti kakšno komunistično dediščinsko breme, ne, po celem širnem svetu je tako in ne gre za kake poljubne vrednote, ampak za tiste vrednote, na katerih temelji sodobni zahodni svet. Simpatično Googlovo orodje Ngram Viewer pokaže, kako se te radikalne civilizacijske spremembe odražajo v jezikih, seveda najprej v angleščini: v zadnjih 20 letih sta v porastu pojma nacionalizem in rasizem. Pa saj ni treba brskati po spletu, dovolj je prisluhniti politikom, ki namesto o pravičnosti govorijo o interesu, kot da bi imela moja osebna želja ali egoistični interes moje nacije prednost pred pravičnostjo! Torej ne Dobro je, kar je dobro za svet, ampak Dobro je, kar je dobro zame in za moje bližnje. Grozljivo! No, resnici na ljubo je treba dodati, da se v svetu dogajajo tudi pozitivne spremembe: v porastu so pojmi solidarnost, altruizem, raznolikost, toleranca, multikulturnost in v upadanju je pojem vojne. Žal pa Slovenci odstopajo od pozitivnih globalnih trendov s pogostnostjo pojmov egoizem in nestrpnost.

Odgovoren človek gre ob naštetih dejstvih vase in premisli, kam to pelje in če res hoče, da gre svet v to smer. In če je odgovor ne, se vpraša, kaj lahko sam stori za to, da bi svet ne skrenil s tira. Ker je hudo, kadar svet skrene s tira, to dokazujejo pretekle vojne. Samo psihopati in sociopati si želijo urejati družbene konflikte z vojnami in so neobčutljivi za trpljenje, ki ga prinašajo.

Midva z ženo sva si rekla, da bova v svarilo obujala spomin na krutosti druge svetovne vojne, ko so bili Slovenci zapisani izbrisu. Lotila sva se popisovanja obeležij, najprej okrog domačega kraja, potem pa ob pomoči prijateljev, študentov, nekaterih področnih borčevskih organizacij in zavzetih posameznikov po celi Sloveniji. Na Zavodu za varstvo kulturne dediščine so rekli, da to početje ni potrebno, ker imajo spomenike popisane v Registru kulturne dediščine. Res je v RKD 2700 partizanskih obeležij, ampak naša zbirka spomenikov, ki jo postavljamo zanesenjaki (to pomeni prostovoljci, kar tako, brez honorarja in brez povračila potnih stroškov) na spletni zemljevid Geopedijo, obsega trenutno že 4330 spomenikov in vpisovanje še zdaleč ni končano, manjkajo še spomeniki po zamejstvu, na Primorskem, v Zasavju in v Vzhodni Sloveniji. Skupaj bo partizanskih obeležij preko 5000. Tega doslej nismo vedeli, saj spomenikov ni na enem mestu evidentiral nihče.

Odkrivanje spomenikov po starih knjigah in občinskih odlokih, njihovo iskanje v naravi in popisovanje je lahko precej pustolovsko početje. Midva počneva to na kolesarskih in planinskih izletih. Če se radi vozite po skritih kotih Slovenije in vas ni strah računalnika, se lahko lotite tega tudi sami.

Spomenik, pred katerim stojimo, je eden od skoraj stotih spomenikov v radovljiški občini. Toliko sem hodil po svetu, da lahko primerjam in rečem, da so partizanski spomeniki slovenska kulturna specifika in del slovenske kulturne krajine, podobno kot kozolci, cerkvice na hribih, znamenja na križpotjih. Narobe je, da jih ljudje, ki rišejo turistične zemljevide in delajo sezname znamenitosti za turistični ogled, spregledujejo in izpuščajo. Potem pa vidimo tujce, ki se ustavijo pred spominsko ploščo ali kipom in samo iz letnice in zvezde na spomeniku lahko sklepajo, za kaj gre. Lokalne turistične brošure bi morale vsebovati zgodbe o žalostnih dogodkih, zaradi katerih je bilo postavljeno obeležje, ne pa da jih pometajo pod preprogo in se jih sramujejo. Naši nemški družinski prijatelji se čudijo temu slovenskemu sramu.

Podobno potlačenje tistega dela slovenske zgodovine, ki se nanaša na drugo svetovno vojno, se dogaja v šoli in drugod. V wikipedijskem geslu o vasi Ovsiše v radovljiški občini je o tem času pisalo samo, da so partizani minirali in podrli župnišče. Ti grdi partizani. V angleškem geslu o Begunjah pa je pisalo samo, da so Begunje kraj množičnih pobojev nemških ujetnikov po drugi svetovni vojni. V dolgem in natančnem članku o zgodovini Radovljice je drugi svetovni vojni posvečen komaj kakšen stavek. Kot da na slovenskem ozemlju druge svetovne vojne ne bi bilo, kot da 100.000 žrtev med letoma 1941 in 1945 ni vredno besede. Kdo je kriv za tako izkrivljeno podobo druge svetovne vojne na mestih, kamor hodijo ljudje po osnovne informacije? Ne čudite se preveč temu, kar bom rekel: mi sami smo krivi za to. Vse te informacije na Wikipediji so tam zaradi angažmaja posameznikov in če naše informacije manjkajo, pomeni, da je za ta manko kriva naša lenoba. Članek o Ovsišah sem dopolnil s podatki o osmih partizanskih spomenikih v okolici vasi, podobno sem storil z Begunjami in lotil se bom še članka o Radovljici, kamor je treba med drugim vpisati tale spomenik. Saj se še kako zavedamo, da reči, za katere želimo, da se zasidrajo v kulturnem spominu, morajo biti na spletu. Vsakdo lahko dodaja slike in besedilo v globalno zakladnico znanja – pomagajte po svojih močeh tudi vi.

Zakaj je že treba početi vse to, zakaj se je treba ukvarjati s spomeniki naše preteklosti? Naj ponovim: da ne pozabimo, kam nas lahko pripelje, če bomo nevedni, če se bomo zanimali samo za svoj osebni blagor in prid, če nam ne bo mar za bližnjega in za plemenite civilizacijske vrednote, na katerih obstane ali propade naša kultura, to pa so družbeni ideali svobode, enakosti in bratstva. Iz teh idealov je izhajal tudi partizanski boj med drugo svetovno vojno.