Požig vasi Gozd

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search
Požig vasi Gozd  
Avtor Miran Hladnik
Naslov izvirnika Požig vasi Gozd
Jezik slovenski
Subjekt Nagovor ob 73-letnici požiga vasi v Gôzdu 8. 10. 2017; spomenik požigu vasi
Žanr članek
Klasifikacija

Dragi zbrani, dva moja učitelja sta bila partizana, oba sta že dolgo pokojna. V gimnaziji je bil to razrednik, profesor matematike Vlado Kuster, dobrodušen in topel človek, na fakulteti pa Dušan Pirjevec s partizanskim imenom Ahac, karizmatični literarni zgodovinar in filozof. Kuster je bil doma z Jesenic, mobiliziran je bil v nemško vojsko in bil z njo na vzhodni fronti, prebegnil k partizanom in tam pisal celo pesmi. Pred leti sem na jeseniškem smetišču čisto slučajno naletel na tri zabojčke knjig, za katere se je doma izkazalo, da so iz njegove knjižnice. Njegovo rojstno hišo so očitno podrli in knjige odpeljali na odpad. S Kustrom smo malo pred maturo hodili na planinske izlete in piknike in ob eni takih priložnosti je v pogovoru o partizanščini nekam zagrenjeno sklenil, da če bi bila še enkrat vojna, se ne bi šel borit za nobenega hudiča več.

O Dušanu Pirjevcu so napisane razprave in njegovo življenjsko usodo so pisatelji obdelali celo v romanih, bil je ena od najbolj izpostavljenih partizanskih osebnosti. Spadal je med tako imenovane partizanske vojvode, kar pomeni, da je imel visoke funkcije. Z današnjega stališča bi lahko rekli, da je bil v izvrševanju vojnih nalog krut. Predaval nam je desetletja po koncu vojne in povzetek njegovega življenjskega nazora v tistem času je bil pacifistični pustiti drugemu biti, torej zelo drugače od idealov nacionalne svobode, socialne pravičnosti, tovarištva in borbenosti, v imenu katerih se je umiralo med drugo svetovno vojno in ki so takrat pomagali skupnosti preživeti.

Dušan Pirjevec
Profesor matematike na kranjski gimnaziji Lado Kuster leta 1973

Ne vem, ali sta se Kuster in Pirjevec borila tudi tod okrog, najbrž nista nič povezana s tragičnim dogodkom, zaradi katerega smo tukaj. V misel sem ju vzel, ker želim vprašati nekaj drugega: sta se Kuster in Pirjevec spreobrnila, sta opustila ideale, zaradi katerih sta postala partizana? Ne, iz drugih dogodkov, ki sem jim bil priča, vem, da to ni res. Bila sta modra človeka, ki sta se zelo jasno zavedala, da se človek v vojni obnaša drugače kot v miru in da bi bilo zelo zelo narobe, če bi imeli v miru ves čas v zavesti možnost vojne in bi se nenehno pripravljali nanjo. Prav je, da v miru živimo z zaupanjem, da bo mir trajen, ker samo táko naivno zaupanje zagotavlja kvalitetno življenje in pomirja konflikte.

Pogubno pa bi bilo tudi, če bi se v vojni človek obnašal, kot da vojne ni, če bi se sprenevedal, da se bo rešil iz zgodovinske zagate, ko bo pokleknil pred agresorjem ali čakal, da ga iz stiske reši kdo drugi, recimo velesile – človek, ki ni pripravljen svojega življenja zastaviti za svobodo, svobodnega življenja tudi ni vreden. Ko gre za dilemo živeti pod jarmom ali v svobodi, je še vedno v veljavi Črtomirjev vzklik iz Prešernovega Krsta pri Savici: Manj strašna noč je v črne zemlje krili, ko so pod svetlim soncem sužni dnovi ali v prevodu v današnjo prozaično slovenščino: Raje umrjemo kot da bi živeli v sužnosti.

Ljudje tod okoli so se ravnali po črtomirovski filozofiji tveganja in marsikdo je plačal to z življenjem. 70 partizanskih obeležij v tržiški občini (ducat samo v KS Križe, Sebenje, Pristava in Senično, štirje v neposredni okolici Gozda) priča o vitalni volji, samozavesti in odgovornosti ljudi do svoje skupnosti, tudi tole tukaj, ki v spominu obuja požig vasi, ki se ni hotela podvreči brezobzirnim zavojevalcem.

Časi so danes čisto drugačni, tako zelo drugačni, da si je težko kar koli iz preteklosti jemati za zgled, ko gre za usodne zgodovinske odločitve. Nekaj iz preteklosti pa vendarle še vedno vzbuja občudovanje in nagovarja k posnemanju: da se upremo, kadar nam hočejo vzeti svobodo.

In zdaj odvrnimo pogled od preteklosti in se ozrimo naokrog, navzgor in naprej: lep dan se obeta, če ne danes, pa jutri, ali pojutrišnjem. Užijmo ga z vedrim zaupanjem, da nas v prihodnosti čakajo samo lepe reči. --Hladnikm (pogovor) 08:48, 8. oktober 2017 (CEST), nagovor na spominskem srečanju ob 73-letnici požiga vasi v Gôzdu 8. 10. 2017