Kako sem doživel dražgoško bitko
Nazaj na Partizanski spomeniki na Geopediji
| Kako sem doživel dražgoško bitko | |
|---|---|
| Avtor | Janez Kavčič – Orlov (1. 7. 1925 – 23. 10. 1992) |
| Naslov izvirnika | Kako sem doživel dražgoško bitko |
| Jezik | slovenski |
| Subjekt | slovenščina |
| Žanr | spomini, zapisano med letoma 1980 in 1984, prepisala hčerka Breda Kavčič |
| Klasifikacija | |
O Dražgoški bitki je že precej rečenega. Vse, kar sem doslej zasledil o njej, vse kar je o njej zapisano, mislim, da je povsem točno. No, moti me pa nekaj. Zdi se mi, da je v vsem tem opisovanju premalo tistih intimnih izpovedi ljudi, ki so, hote ali nehote, bili priče tega zgodovinskega boja. Neizpodbitna je resnica, da je ta boj, poleg Cankarjevega bataljona, preživljalo tudi 444 domačinov, vsak pač na svoj način. V vseh zapisih zasledimo le suhoparno številko 41 pobitih domačinov. In to je vse. Vsi »pobiti« in tisti, ki so bitko preživeli, pa so jo tudi vsak po svoje doživljali. Mnenja sem, da bi z zbiranjem teh intimnih izpovedi preživelih, ki pa jih ni malo, pričevanje o dražgoški bitki bilo mnogo bolj popestreno in popolnejše. Namen tega mojega prispevka je, da kot domačin opišem, kako sem to epopejo doživljal osebno. Istočasno pa bom navedel nekatere drobne podatke, ki jih doslej nisem nikjer zasledil, za katere pa mislim, da ne bi smeli iti v pozabo.
Rojen sem v Dražgošah pri cerkvi, hišna številka takrat 5, danes 17, po domače pri Hkavšču. Zajokal sem 1. julija 1925. leta. Torej sem bil ob prihodu Cankarjevega bataljona v Dražgoše star točno 16 let in 6 mesecev, na začetku dražgoške bitke pa že 9 dni starejši. Mladost sem preživljal podobno kot vsi otroci hribovskih kmetij. Pet let sem bil star, ko mi je oče kupil malo koso za na travnik in malo sekiro za na Jelovico. Tako sem tudi ob kosi in sekiri obiskoval osnovno šolo v Dražgošah. Ker je bil oče precej bolehen, sem s trinajstim letom moral poprijeti za delo kot »velik« in otroško koso in sekiro zamenjati s pravima. Poleti delo na kmetiji, za kos rženega kruha in krompir, ter na Jelovici za kak dinar. Pozimi pa prevoz lesa s konjem iz Jelovice v dolino. Torej mladost, ali bolje, otroška leta, dokaj pestra.
Propad nekdanje Jugoslavije sem dojel otročje, brez posebne zaskrbljenosti, pač pa z neko določeno antipatijo do Nemcev in Italijanov. Spominjam se matere, ki je tarnala: »Če že mora nekdo priti, naj bodo to vsaj Talijani, da nam ne bodo še vere vzeli«, in očetovega godrnjanja, češ, niti eni, niti drugi niso kaj prida.
Spominjam se nekega dne, kmalu po okupaciji, ko je oče nekje iz skrivališča doma izvlekel puško »maliherko«, ki jo je prinesel iz prve svetovne vojne, in staro puško svojega očeta (danes bi imela muzejsko vrednost). Oče me je vzel s seboj, ko je puške nesel skrit v senožet pod senik, s pripombo: »Če se mi kaj zgodi, da boš vedel, kje je orožje«.
Naj s tem v zvezi navedem še to, da je 1942. leta to skrivališče odkril Janez Lušina - Mali, moj dober prijatelj iz Dražgoš. Puški sta seveda šli z njim, jaz pa mu tega še do danes nisem odpustil.
Prvo srečanje s partizani sem doživel nekje ob košnji 1941. leta. Na travnik, kjer sva z očetom kosila, so prišli trije moški s puškami, se pogovarjali z očetom, ta pa jih je povabil na malico (kruh, zaseka in mošt). Seveda sem bil takoj zraven in napel ušesa. Iz razgovora sem razbral, da oče ne verjame prav dosti v njihov uspeh, istočasno pa da njihovo dejavnost niti ne obsoja – bil je precej razgledan človek. Eden od njih se je očetu predstavil kot Alojz Pečnik iz Ljubnega na Gorenjskem. Povabljeni so bili na malico še za naslednji dan. Malico je vsa preplašena prinesla mama. Z neko negotovostjo je gledala te fante, ki so izgledali povsem drugače kot tisti s »prižnice«.
Nekega dne avgusta 1941 smo vsi opazovali kolono Nemcev, ki se je pomikala skozi Dražgoše proti Jelovici. Oče je komentiral: »Če se zdaj fantje izvlečejo, so pa dobri«, mama pa je molila.
Septembra 1941 pa sem tudi sam občutil nemško surovost na svojih mladih plečih. Starejša sestra je pred vojno obiskovala učiteljsko šolo v Škofji loki. Kot je znano, so Nemci vse te šole ukinili. Če je hotela nadaljevati šolo, je morala na ozemlje pod italijansko okupacijo. Odločila se je, da pobegne k teti v Novo mesto, mene pa prosila, naj ji pomagam nositi prtljago. Nisva imela sreče. Ujeli so naju Nemci pri sv. Katarini, na okupacijski razmejitveni črti. Odpeljali so naju v Škofjeloške zapore, kjer sva ostala kakšnih 14 dni. Te si bom zapomnil. Bil sem vsak drugi dan tako tepen, da se še danes zgrozim, če se na to spomnim. Od teh dni naprej pa je globoko v moji zavesti ostal samo en občutek – sovraštvo do njih. Moja nadaljnja pot je bila s tem določena.
Decembra 1941 je tudi v Dražgoše prispela vest o bojih v Poljanski dolini, še bolj pa je odmevala vest o katastrofi Nemcev v Rovtu.
Mogoče sem v tem uvodnem delu bil malce preobširen, to pa zaradi tega, ker to, kar sem videl, doživljal, delno že pove, kakšen je bil moj občutek in odnos do borcev Cankarjevega bataljona ob njegovem prihodu v Dražgoše. Skratka, vesel sem jih bil in ponosen nanje.
31. decembra 1941, nekje pozno zvečer, je naša »otročja obveščevalna« že obvestila, da je grupa partizanov prispela na Peči in da jih še pride. Seveda je to za nas mlade bila senzacija. Še večje pa je bilo presenečenje naslednji dan, na dan novega leta, ko je v vas prispel cel bataljon. Spominjam se le enote, ki se je nastanila v Prosvetnem domu pri cerkvi. Borci te enote so se že proti večeru tega dne spustili v nižje ležečo vasico in obiskovali domačije – tudi našo. Čeprav že »znanci« iz časa košnje, pa je to bilo le nekaj novega. Ne več na senožeti, temveč doma v hiši. Že prvi večer nas je obiskal tudi stari znanec Pečnik. Z navdušenjem sem jih opazoval in poslušal. Oče in mati pa sta seveda bila zaskrbljena za možne posledice. Ne spominjam se točno, ali je že tega dne ali pa naslednji dan bil organiziran miting v Sokolskem domu. Spomnim se, da sva na ta prvi miting šla skupaj z očetom. Oče je zelo pozorno poslušal »učitelja iz Dobrave«, mene pa je prevzel pevski zbor. Prvič sem slišal »Nabrusimo kose«, »Kovači smo«, »Delavski pozdrav« in druge. Prvič sem slišal te pesmi in prvič sem gledal »pevovodjo« in obenem »dirigenta«, naslonjenega na brzostrelko. Še ta večer sem zvedel, da »pevovodja« ni nihče drug kot komandant bataljona Gregorčič. Naslednji miting je bil v Prosvetnem domu pri cerkvi. Tega je obiskala tudi mama. Spominjam se je, ko je dejala: »Ja, saj tistih govorov ne razumem, slišala pa sem, da lepo pojejo.«
Tako je prvi preplah počasi splahnel, vendar pa je pri starejših bila nenehno prisotna tista mora – saj to ne more dolgo trajati. V našo hišo so zahajali partizani, ki so bili razporejeni v tem delu Dražgoš. Vsak dan je zahajal tudi »eden od ta glavnih«, kot je znala povedati mama, in ki ga je še posebej imela v čislih. Bil je to Jaka Bernard. Tudi mene je imel rad. Razkazoval mi je orožje, se z menoj pogovarjal in mi govoril: »Tudi ti boš enkrat partizan«. Ja, seveda, če me ata in mama pustita.
Jasno je bilo vsem, da ta »Dražgoška republika« ne more trajati večno. Bilo je to jasno tudi nam mladim. Bilo je na dlani, da bo do spopada prišlo.
Spominjam se očeta, ko je govoril: »Ko se partizani umaknejo, gremo tudi mi za nekaj časa v Grabna (kraj na Jelovici), tam nas hudič ne najde«. To je bila pametna odločitev in edina rešitev, ki pa jo oče, zaradi dogodkov, ki so sledili, ni izpeljal.
Da se Nemci pripravljajo za napad na Dražgoše, je bilo vsem jasno, kdaj se bo to zgodilo, pa nismo vedeli. Življenje v vasi se je odvijalo normalno. Žene so gospodinjile, moški pa so s konji prevažali les iz Jelovice, preko »svobodnih Dražgoš« v okupirano dolino. Med njimi sem bil tudi jaz.
24 ur v nemški vojski? Deveti januar 1942 – mrzlo in megleno zimsko jutro. Kot po navadi mama vstane ob štirih, »futra« konja. Ob peti uri me zbudi, pojem žgance z mlekom, »okomatam« in zaprežem konja v »posmojke« in proti Jelovici. Na vasi še malo postojim, da se zberemo vsi, ki imamo vsako jutro isto pot. Šmid Johan (Kovačev), Potočnik Rudolf (Gabrčanov), Šolar Tomaž in Albin (Mažova), vsi skupaj s svojimi konji, nato pa še Prevc Peter in Rafko (Markova dva) s samotežnimi sanmi, ki sta prevažala smrekovo lubje po isti poti kot mi s konji les. Samotežne sani smo privezali za »posmojke«, se na njih vsedli ter, nič hudega sluteči, kot že neštetokrat prej žvižgali proti Rastovki. No, tega dne pa je bila naša pot krajša. Še zdanilo se ni dobro, okoli sedme ure zjutraj, so nas v Češnjici presenetili Nemci. Koliko jih je bilo, ne vem. V glavnem, bili smo njihovi ujetniki – prvi dražgoški talci. Takoj mi je bilo jasno: »Pričelo se je«. Mene kot najmlajšega niso niti pogledali, spraševali pa so starejše, predvsem Kovačevega Johana in Markovega Petra, kje so partizanski položaji in podobno. Seveda ni o tem nobeden izmed nas nič vedel. Ves ta dan so nas tu držali, mi pa nismo vedeli, kaj z nami nameravajo. Pozno popoldne tega dne pa so na naše »posmojke« in sani naložili dva mitraljeza in kup opreme, takrat mi ni bilo jasno, zakaj vse to služi in cela kolona, z nami vred, se je počasi pomikala proti Dražgošam, se pravi v napad na vas z zahodne strani, se pravi z boka. Torej, grem v napad na rojstno vas, kot nekdaj Levstikov »Janičar«. Spominjam se še, da je bilo v koloni precej Nemcev v belih haljah in kakšnih 10–12 na smučkah. Bolj ko smo se bližali Dražgošam, bolj mi je srce bilo, kajti vedel sem tisto, kar Nemci niso vedeli. Vedel sem namreč, da je prva predstraža ali zaseda že na Krasu v Kolendrovem kozolcu. Tu bo počilo. Ali mi je res usojeno, da padem pod kroglami tistih, ki sem jih imel rad in poleg tega še prav nič kriv. Pozno popoldne smo prišli na tisto mesto, kjer sem pričakoval prvi »partizanski pozdrav«. Nisem se zmotil. Pozdrav je bil »veličasten«. Iz že prej omenjenega kozolca je regljal mitraljez kot podivjan in sejal smrt v naši koloni. Spominjam se, da je konj bil vznemirjen, toda miren. Ležal sem pod njim na snegu. Poslušal sem krike Nemcev, ki so iskali primerne zaklone. Bili so bolj presenečeni od nas. Zraven mene je ležal Gabrški Rudolf, ki mi je svetoval, da bi se prebijali proti Jelovici. Ne, sem mu rekel. Naprej proti Dražgošam. Tako je tudi bilo. Počasi sva se plazila še kakih 50 metrov naprej, kjer sva se dokopala do sten, ki so bile odlično zaklonišče. Tu sva obstala. Ni trajalo dolgo in v teh stenah smo se zbrali vsi, do tedaj nemški ujetniki. O konjih niti sledu, a nihče od nas ni mislil na njih. Slišali so se še posamezni streli in rafali, vpitje Nemcev, nato pa je vse utihnilo. Celo noč smo se stiskali v skalah, ko pa se je pričelo daniti, smo pričeli kukati iz skrivališča in ugotovili, da smo sami. O Nemcih in naših konjih nobenega sledu. Po odtisih konjskih kopit smo ugotovili, da so šli nazaj proti Jelovici, kasneje pa smo izvedeli, da so Nemci to noč s konji pripeljali ranjene in mrtve v vas Rudno, kjer so konje tudi pustili. Mi smo se napotili proti vasi. Še prej pa je čisto ob našem skrivališču Markov Rafko našel nemške smuči. Nekomu se je sinoči »mudilo« in je verjetno mislil, da bo brez smučk hitrejši. Rafko je seveda smučke vzel s seboj. Pri prvih hišah smo že videli partizane
Rastovka Češnjica Na Krasu Dražgoše
O-------------- O-------------------- O --------- O
- Rudno
O
na položajih, jim povedali, kako in kje smo prebili noč, nato pa se razšli po domovih. Takrat nisem niti pomislil, da večine od njih ne bom videl nikdar več. Kovačevega Johana, Mažovega Tomaža in Albina, Markova Petra in Rafkota so kot talce ubili 12. januarja v župnišču, Potočnik Rudolf pa je kasneje padel v partizanih.
Prvi dan bitke je torej mimo, nastopa drugi dan. Po prihodu domov to jutro sem moral seveda na dolgo in široko pripovedovati, kaj sem doživel prejšnji dan in preteklo noč. Ne samo starše, tudi prisotne partizane – tudi Bernarda, je zanimala moja pripoved, saj je to bilo izvirno poročilo direktno iz sovražnikovega tabora. Bilo je to med sedmo in osmo uro tega dne. Borci so odhajali na položaje, jaz pa, iz radovednosti seveda, v »kontrolo«, kje se le ti nahajajo, kljub rotenju matere, češ naj bom doma. Nekaj po osmi uri se je »ples« ponovno pričel. Regljale so strojnice z vseh strani, pa tudi topovske granate so žvižgale vse bolj pogosto. No, to ni bila ovira, da ne bi ves dan »nadziral« položajev pod Urbanovo in Pikcovo štalo. Enkrat popoldne tega dne mi je rekel »ta glavni« (Bernard): »Ti Janez bi bil pa zdajle lahko naš kurir, če si korajžen«. To sem komaj dočakal. To je takrat za mene pomenilo vse. Dal mi je neki papir, brez kuverte, naj ga odnesem k Birtu na Peči in še pripomnil, naj se pazim. Doma seveda za to niso vedeli. Odšel sem ves ponosen, kljub streljanju, seveda po skriti stezi pod gozdom. Pri Birtu sem pošto predal nekemu borcu, ne vem, kako se je imenoval, videl pa sem ga že pred bitko v »pevskem zboru«. Z očmi sem iskal »pevovodjo«, a ga tam ni bilo. Rečeno mi je bilo, naj malo počakam, in kmalu sem dobil podoben papir, z naročilom, naj ga odnesem tistemu, ki me je poslal. Po isti poti sem se vrnil, Jakova pohvala pa mi še danes pomeni več kot vsa poznejša odlikovanja in priznanja. Ko danes premišljujem o tem, se mi vedno bolj zdi, da tista pošta vseeno le ni bila tako »strogo zaupna«, temveč da je Jaka s tem predvsem hotel zadovoljiti mojo željo, da nekje sodelujem.
Z nočjo je tudi to pot nastopila tišina. Zvečer sem še doma slišal govorice o možnem umiku. Jaz za umik seveda nisem bil preveč navdušen, po vznemirjenosti in zaskrbljenosti staršev pa je bilo možno ugotoviti, da resno razmišljajo, kako bo zdaj zdaj treba nekaj ukreniti. Noč je, vsaj za mene, minila mirno. Ko sem se tretjega dne prebudil in zagledal v sobi že znane obraze, sem bil v sebi zadovoljen. Torej do umika le ni prišlo. Verjetno pa se moje razpoloženje ni ravno ujemalo z vedno bolj zaskrbljenimi starši. Dan se je pričel kot prejšnji. Ropotalo je na vse strani, topovske granate iz doline pa so vse bolj uspešno opravljale svoje zažigalno delo. Tega dne, 11. januarja, je bila nedelja. Na odhod v cerkev, kot je to ob nedeljah bila navada, nihče niti pomislil ni. Spomnim se pikre očetove pripombe: »Komunisti nam niso prepovedali odhajati v cerkev, Nemci pa to so.« Nekje okoli poldneva je prišel stric Peter, očetov brat, Bitcov iz Dražgoš na Pečeh. Dva dni je kot gozdni delavec na Jelovici poslušal regljanje strojnic in grmenje topov v Dražgošah. Dva dni je zdržal, tretji dan pa ga je skrb za družino (žena, sin in hčerka), le prisilila, da se je spustil v vas. Na njegovo vprašanje, kaj je z družino, mu pri nas nihče ni znal odgovoriti, pa je hotel takoj nadaljevati pot proti domu, čisto na drugem koncu vasi. Oče in mati sta ga prepričala, naj počaka do večera, ko bo prenehalo pokati, kakor je bilo tudi dva pretekla dneva, jaz pa sem se mu ponudil, da ga bom spremljal. Pred noč sva odšla čez Kras proti Pečem. Prizori, ki sva jih gledala ta večer, so bili grozni. Gorele so številne hiše in poslopja na Pečeh. Ponoči je ta prizor bil še bolj grozljiv. S stricem sva ugibala, katere hiše to gorijo, on pa je seveda ves čas mislil na svojo družino, kaj je z njimi in njegovim domom. Ob posameznih strelih sva nadaljevala pot, pri tem pa sploh nisva pomislila, da so Nemci že v Jelenščah. Ko sva šla mimo Maticove hiše, naju je srečal težko ranjen partizan. V temi ga nisem niti dobro videl. Šel je mimo naju in govoril nekaj nerazumljivega, po čemer sem sklepal, da je ranjen ali v grlo ali v pljuča. Stric je bil vse bolj razburjen. Ko sva šla mimo goreče Kajžne hiše, sva se komaj ognila ostrešju, ki se je prav tedaj, vse v ognju, rušilo na pot. Tako sva končno le prišla do njegove domačije. Iz nje se je le še kadilo. Od lepe stavbe je ostal le še obokan hlev. Vse drugo je ogenj uničil. O družini nobenega sledu. Stric je obstal nem. Sedel je, ali bolje, zrušil se je v sneg in tiho stokal. Tudi jaz sem molčal, nisem vedel, kako naj ga tolažim. Tedaj pa so se iz kadečega se obokanega hleva oglasile ovce s svojim meketanjem. Ali jih je dušil dim ali morila vročina. Vseeno je to bil prvi znak življenja v požganem domu. To je strica predramilo. Rekel je, naj greva v kozolec, ki je od hiše oddaljen kakšnih 15 metrov, da bi ovcam prinesla vejnike, če so lačne, in jima odprla hlev. »Potem se pa vrneva k nam domov«, sem rekel in šla sva proti kozolcu. Ko sva bila nekaj metrov pred kozolcem, se je iz njega vsula toča krogel, ob strašnem vpitju Nemcev. Bežala sva nazaj proti hlevu, pa po kamnitih stopnicah pred požgano hišo navzgor. Nemci so silovito streljali. Stric je tekel meter do dva pred menoj. Na stopnicah se je zrušil. Bil sem prepričan, da je zadet. Nisem si upal naprej po stopnicah, zato sem se vrnil in se skril v svinjak. Na beg ni bilo mogoče niti pomisliti. Vse okoli Nemci, vsa okolica pa od njihovih raket razsvetljena kot podnevi.
Bil sem prepričan, da je stric mrtev, enako pa je bil on prepričan za mene. S tistih stopnic mu je le uspelo zbežati in je ves iz sebe pritekel nazaj na moj dom. Na nemo vprašanje staršev je odgovoril: »Janeza ni več – ubili so ga.« Mama mi je kasneje pripovedovala, da je bil oče ves obupan in da je takrat sklenil: »Ne umaknemo se nikamor. Če so ubili Janeza (mene), naj ubijejo pa še mene.« To se je na žalost tudi zgodilo. Ubili so ga naslednji dan, v župnišču, skupaj s stricem Petrom in drugimi. Kako za las je stric prejšnji večer ušel smrti, govori tudi podatek, da je imel vso obleko preluknjano, žepno uro pa popolnoma zdrobljeno.
Naj se vrnem v moj svinjak. Prav kmalu so me iz njega izvlekli Nemci. Pričakoval sem takojšen konec, kar pa se ni zgodilo. Verjetno sem se jim zdel preotročji. Zadovoljili so se s puškinimi kopiti. Mislil sem, da se mi bo razletela lobanja in popokala hrbtenica. Tudi do tega ni prišlo. Ob nenehnem pretepanju so me »prignali« do Gričarjeve hiše in me pahnili v klet. Za menoj so se zaprla vrata, ostal sem sam v temi in za čuda niti ne preveč obupan. Nisem pa ostal dolgo sam. Kmalu so se odprla vrata in v klet so pahnili starejšo žensko, kmalu za tem pa še dve. Dobil sem družbo, ki je pa nisem bil prav nič vesel. Njihovo tarnanje in jok, »pobili nas bodo, zažgali nas bodo, v zrak nas bodo pognali« in podobno, mi je trgalo živce. Počasi so tekle ure to noč. Proti jutru je naša družba začela hitro naraščati. V klet so pehali nove in nove domačine, predvsem ženske in otroke. Proti jutru je klet bila polna. Tarnanja je bilo vse več, vsi pa smo se spraševali, kaj nameravajo z nami. Nekje okoli poldneva tega dne so nas vse razvrstili v kolono in nas, dobro zastražene, pognali v dolino – na Rudno. Tu so nas naložili na tovorne avtomobile in odpeljali v neznano. Tovornjaki so se ustavili v Št. Vidu, pred nekdanjimi »škofovimi zavodi«. Nagnali so nas vse skupaj po stopnicah v drugo nadstropje in nas nagnetli v dve ogromni sobi. Dve vrsti slame in stare vojaške odeje, to bo odslej naše bivališče. Večerje tokrat ni bilo. Najbrž »za kazen«. Prvo »hrano« smo dobili naslednjega dne opoldne. Bilo je nekaj podobnega, kot je mama pripravljala svinjam, pa tudi ogromen star lonec, ki so ga postavili kar na sredo sobe, je bil temu primeren.
Bolj kot bivališče in hrana pa me je mučilo vprašanje, kaj je z mojimi. Ali so se umaknili na Jelovico? Odgovor sem dobil že naslednji dan. Po istih stopnicah kot dan prej mene, so prignali mojo mamo ter mlajšo sestro in brata. Takoj sem opazil, da ni očeta. Ko me je mama, ki me je že imela za mrtvega, opazila, je veselo vzkliknila: »Oj, Janez, tu si!«, pa takoj z grenkobo dodala: »Sedaj pa ata ni«.
Življenje v zaporu je teklo monotono iz dneva v dan, v pričakovanju, da nas bodo lepega dne odpeljali v kakšno drugo taborišče v Nemčijo. Ves ta čas pa smo, mama in mi otroci, gojili še vedno rahlo upanje, da se bo tudi oče od nekje pojavil.
Po šestih tednih bivanja v zaporu so nas zopet naložili na tovornjake in odpeljali do Češnjice, kjer so nas izpustili na prostost. Torej, dražgoška epopeja je mimo, seveda, če ne računamo na posledice, od katerih pa je daleč najhujša izguba očeta.
Nastanili smo se pri daljnih sorodnikih na Češnjici, ko pa je skopnel sneg z dražgoških reber, smo se pričeli vračati nazaj v opustošeno vasico. Brskali smo po ruševinah in pogoriščih, počasi smo pričeli obdelovati ne preveč radodarne dražgoške bregove, vsak večer pa se vračali v dolino.
Vse bolj sem mislil na gozdove. Vedel sem, kje mi je mesto. Še v zaporu mi je mama govorila: »Če boš že kdaj kam moral, potem samo ne k tem morilcem, saj so tudi med partizani »fest pobi«. Čeprav sem se pri sebi že zdavnaj odločil, kam, pa mi je ta »mamin blagoslov« še kako olajšal dušo. Čakal sem samo na pravi trenutek. Julija 1942 sem zvedel, da se v Dražgoški gori in na Jelovici zadržuje Ambrožič Mirko – Martincov iz Dražgoš. Vzel sem najpotrebnejše in se odpravil k njemu. Ta pa me je takoj razočaral. Namesto da me pohvali, kar sem pričakoval, me je ozmerjal, češ, da sem še premlad in prešibak za takšne napore. Ja, hudiča, ali naj še naprej kar čakam in gledam, kako počasi rastem. No, kljub njegovemu ugovarjanju pa se me le ni otresel mesec dni, ko me je le nagnal nazaj na dražgoška pogorišča. Tu sem ostal še do konca tega leta, ko sem končno »le dorasel« za gmajno.
V partizanih sem bil v glavnem po Gorenjskem, z izjemo le marca, ko sem kot spremstvo potoval z neko večjo skupino na Dolenjsko. Aprila 1943 sem že bil nazaj na Jelovici v bataljonu, ki mu je poveljeval Tonček Dežman, v Darkotovi četi (Darko – Gracelj Jože iz Ribnega). Tu sem bil kmalu določen za kurirja. Ob formiranju Prešernove brigade sem bil krajši čas v njej, nakar sem odšel k relejnim kurirjem. Bil sem kurir na več relejnih postajah, komisar transportne čete, komisar II. relejne linije, januarja 1945 pa sem bil poslan na dvomesečni oficirski tečaj v Metliko. Vrnil sem se nekje aprila in to v komando IV. relejnega sektorja na Gorenjsko. Takoj po vojni sem bil v enotah KNOJ-a v Kranju, na Jesenicah in na meji na Karavankah.
Novembra 1945, 1946 (?) sem odšel na enoletno pešadijsko oficirsko šolo v Sarajevo, od tod pa zopet v KNOJ, in sicer v Gospič. Junija 1947 sem odšel v letalsko šolo v Pančevo, kjer sem novembra 1949 dobil diplomo »pilota – lovca«. Kot pilot sem, na raznih komandnih dolžnostih, služboval najprej v Cerkljah pri Brežicah, nato v Zadru, pa v Divuljah pri Splitu, Puli, Mostarju in nazadnje v Splitu, kjer sem 1969 leta odšel v pokoj, kot letalski podpolkovnik. Po upokojitvi v Splitu nisem našel svojega miru. Vrnil sem se na Gorenjsko, se nastanil v Kranju, v neposredni bližini »gnezda«, iz katerega sem mladoleten »sfrčal«.
O mojih doživetjih, vezanih za dražgoško bitko, bi verjetno še vedel kaj povedati. No, leta, ki so minila od teh dogodkov, so tudi na moj spomin že dala določen pečat pozabljivosti. Če pa me kdo direktno opozori na posamezne epizode, pa bi verjetno, in to prav rad, izvlekel iz spomina še kaj.
Opomba: Še danes lahko na mestu dogajanja pokažem ostanke Kolendrovega kozolca na Krasu in naše skrivališče v noči od devetega na deseti januar 1941.