Zakaj popisujem partizanske spomenike

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search
Zakaj popisujem partizanske spomenike  
Avtor Miran Hladnik
Naslov izvirnika Zakaj popisujem partizanske spomenike na Geopediji
Jezik slovenski
Žanr članek
Klasifikacija
Predmetne oznake Prispevek v zborniku Otoki spomina / Gedenkinseln. Ur. Andrej Mohar. Celovec: Drava, 2018.

Slej ko prej se skupnosti znajdejo v položaju, ko se morajo odločiti, kako naprej: ali se bodo uklonile premočnemu nasprotniku ali pa bodo tvegale upor. Črtomir iz Prešernovega Krsta pri Savici se zdi, da je bil prvi v tej pradavni dilemi. Liberalno čutečim prednikom je šel na živce, ker je, potem ko so mu pobili celo vojsko, sprejel sovražno vero in je tako zanje postal antijunak. Katoliški bralci so nasprotno Črtomirja cenili, saj ni šlo za sprejem katere koli vere, ampak krščanstva, ki je v poznejših stoletjih neizbrisno zaznamovalo slovensko kulturo.

Krivični bi bili, če bi Črtomirju pripisali dvom v smiselnost upora, tako kot je to storil pesnik Alojz Gradnik v verzih ob odkritju spomenika Ivana Tavčarja leta 1957 na Visokem:

Ko se povrneš veder k pevcu Krsta,
to mu sporoči, da je Črtomira
zdaj maščevana omahljiva vera,
s krvjo oprana vsa sramota skruna.

Njegova četa, da stoji spet čvrsta
in neustrašna čaka na Valjhuna.

Črtomir ni kar nič podvomil v upor in se je brez omahovanja zoperstavil pokristjanjevalcem. V dvome je zašel šele po porazu: kaj storiti, ko skupnost nima več vojakov, ki bi jo branili? Dvom o smiselnosti upora je v resnici le naš dvom, izvira pa iz čisto preračunljivega razmišljanja o ekonomičnosti Črtomirjeve akcije: ali se ne bi Črtomirju morda bolj splačalo kar skraja sprejeti sovražno vero, saj bi tako ohranil dragocena življenja svojih vojakov?

Ekonomistična razlaga Črtomirjevega problema reducira življenje skupnosti na vrednoto materialne blaginje in ohranjanja človeških življenj in pozablja na kvaliteto ohranjenega življenja. Prednikom je kvalitetno življenje jamčila vrednota svobode, spet naj si sposodim Prešernove verze iz Uvoda h Krstu pri Savici:

manj strašna noč je v črne zemlje krili,
ko so pod svetlim soncem sužni dnovi!

ali prevedeno v današnji prozaični jezik: raje umremo, kot da bi živeli nesvobodni. Prešeren ni bil samo liberalec (svobodnjak), označevali so ga za freigeista, to je za človeka svobodnega duha, nekonformista, ki se ne uklanja niti diktatu posvetnih in cerkvenih avtoritet niti diktatu javnega mnenja, zato citirani verzi niso zgolj Črtomirjevo stališče, ampak v veliki meri tudi Prešernov kredo. Prešeren je kramarsko preračunljivost v Elegiji svojim rojakom razumel kot obžalovanja vredno nacionalno hibo:

Krajnc, ti le dobička išeš,
bratov svojih ni ti mar,

hibo, ki grdo najeda drugega od treh idealov francoske revolucije, poleg svobode še bratstvo.

Kako daleč so Črtomirjevi in kako daleč tudi Prešernovi časi! Danes se svoboda vse redkeje pojavlja v jeziku publicistov, politikov in šolnikov, nadomešča jo vedno agresivnejša uporaba besede varnost. Nas lahko tolaži, da ni tako samo pri Slovencih, ampak da gre za globalni pojav, ali bi nas to moralo še bolj zaskrbeti?

Beseda varnost (security) je v javnem diskurzu, kot ga zrcali Googlov Ngram Viewer na podlagi 5 milijonov digitaliziranih knjig v angleščini, prehitela besedo svoboda (liberty, freedom).

O svobodi so nekoč pele navdušene pesmi, npr. poznana partizanska:

Svoboda res je zlata,
svoboda nam je vse,
zanjo, če bo treba,
vsakdo naj umre.

na temo varnosti ne poznam nobenih verzov. Varnost je nekaj, kar jamči le gol obstanek, za radost bivanja pa varnosti ni mar. Varnost nikogar ne navdušuje. Varnostna obsesija današnje družbe se odpoveduje vsakršnemu upiranju, izraz revolucija pa izrekajo pridušeno celo tisti rojaki, ki se imajo za leve. Teror varnostnih zahtev krni kvaliteto našega življenja prav na vseh družbenih področjih.

Kulturno dediščino so zakonsko zavarovali tako, da so onemogočili njeno javno uporabo (prepovedano je npr. fotografiranje javnih spomenikov), v knjižnici in muzeju z izgovorom varovanja (v resnici pa zato, da lahko sami drago prodajajo posnetke) prepovedujejo slikanje inventarja, čeprav mu fotografiranje ne bi prav nič škodovalo. Malega preplašenega človeka strašijo z dopovedovanjem, naj skriva svoje ime in priimek, naj se nikakor ne dovoli fotografirati, kaj šele da bi dovolil slikati svoje otroke, saj bi nepoznani zlikovci lahko posnetke zlorabili na nezaslišane načine. Za sabo naj ne pušča sledov, pa ga morda sovražnik, če se nekoč pojavi od nekod, ne bo našel in izbezal na plano.

Med drugo svetovno vojno so skrivače, ki so se v strahu za svoje življenje izogibali osvobodilnemu boju proti okupatorju, ironično označevali s kratico OR (oprezne riti), kot opozicijo OF (Osvobodilni fronti). Danes je javno mnenje polno razumevanja za take nepogumne posameznike, ker da niso nikomur hoteli nič žalega, »samo živeti so hoteli«. Če so izdali svoje razboritejše rojake sovražniku, so to storili pod pritiskom in da bi ohranili svoja življenja.

Sicer pa zakaj se je bilo sploh treba upirati premočnemu sovražniku? Slovencev je premalo, da bi bili v uporu lahko uspešni, raje bi se potuhnili in počakali, da zgodovinska ujma mine, naj kar veliki obračunajo drug z drugim, nas pa naj pustijo pri miru. Ljudski glas danes ponavlja za župnikom, kako da so šli v partizane samo predrzni avanturisti, ženske so vzeli s seboj, da jim ni bilo dolgčas v šotoru, in žganje in meso naj bi jemali kmetom. Sovražnika so pričakali v zasedi in pobegnili, če so bili prešibki, domačine, ki so jih oskrbovali in jim nudili zavetje, pa brezvestno prepustili okupatorjevemu maščevanju. Nobene hude besede ne najde ljudski glas za okupatorja, ki se je znesel nad kmečkimi podporniki partizanov, samo partizani naj bi bili krivi, kaj pa so se upirali nasprotniku, ki je prišel iz civilizirane dežele in nam je najbrž hotel samo dobro: pregnal bo brezdelne domače komunistične prekucuhe in vpeljal red in blaginjo.

Človek bi se zasmejal nad naivnostjo te ljudske razlage in recepta za preživetje v drugi svetovni vojni, ko je psihopat Hitler Slovencem namenil v najboljšem primeru izselitev in prisilno delo, če ne bi vedel, da gre pravzaprav za staro, trdoživo in vseprisotno strategijo, ki jo je slovenska književnost popularizirala vse od svojega začetka, posebej v visokonakladni zbirki Slovenske večernice, začenši z Jurčičevim Jurijem Kozjakom, slovenskim janičarjem iz leta 1864. Iz zgodovinskih stisk kažejo te povesti preprosto rešitev: samo malo bolj natančno je treba pogledati, pa ugotovimo, da sovražnik sploh ni sovražnik, ampak pravzaprav zastopnik naših interesov (tako kot tudi Jurij Kozjak ni bil grozni Turek, ampak le v janičarja preoblečeni domačin). Strategiji zakrivanja oči pred nevšečnimi dejstvi in sprotnega pretvarjanja vsega nevarnega tujega v domače, rečemo sprenevedanje, in priznati ji je treba, da je v zgodovinskih stiskah ali pa tudi zgolj simbolično odigrala konstruktivno vlogo pri ohranjanju slovenstva.

Za ohranjanje skupnosti je bila strategija sprenevedanja uporabna, ni pa mogla biti uporabna za oblikovanje pozitivne samopodobe in za samozavestno, pokončno in zgodovinsko odgovorno bivanje. K slednjemu je zares prispevala šele slovenska partizanska narodnoosvobodilna izkušnja.

Zakaj popisujem partizanske spomenike na Geopediji, slovenskem javnem spletnem zemljevidu? Ker partizanskemu idealu nacionalne in socialne svobode pripisujem neprimerno pomembnejšo vlogo, kot jo ima za preživetje civilizacije današnja varnostna obsesija.