Pettisočemu partizanskemu obeležju nasproti

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Z novim letom se je zbirka partizanskih obeležij, ki jo ustvarjamo zanesenjaki, preselila na nov spletni zemljevid Geopedia.world, stara lokalna Geopedija se namreč počasi poslavlja. Od 2013, ko smo z delom začeli, se je oblikovalo trdo jedro vnašalcev, ducat ljudi, ki vztrajno obiskuje spominska obeležja, brska po literaturi za podatki o njih in jih vnaša na zemljevid in v spletno zbirko. Sprva se je zdelo, da bo vseh takih obeležij na Slovenskem okrog 4000, zdaj vemo, da bo njihovo število preseglo 5000, z upoštevanjem družinskih nagrobnikov na pokopališčih, kamor so sorodniki dali vklesati »padel leta 1943« ali umrl v Mauthausnu leta 1944«, pa še precej več. Partizanska obeležja (spominske plošče na mestih bolnišnic, tiskarn, bitk, streljanja talcev, kurirskih javk, taborišč, rojstnih hiš narodnih herojev itd.) so nespregledljivo kulturnozgodovinsko dejstvo, ki prispeva k prepoznavnosti slovenske krajine ne dosti manj kot kozolci in cerkvice na gričih.

Slovenski partizanski spomeniki na Geopediji
Infotabla namesto partizanskega obeležja na Mežakli

Vpisi partizanskih spomenikov na Geopediji pridejo prav, ko zlikovci katerega izmed njih odstranijo. Rušenje spomenikov se je dogajalo okrog osamosvojitve Slovenije, ki so jo nekateri razumeli kot zapozneli konec druge svetovne vojne in kot zmago nad partizani. Vandaliziranja spomenikov je bilo vendarle precej manj kot v drugih delih Jugoslavije in tudi ni bilo vedno politične narave: kraje bronastih kipov in plošč spadajo med čisto navadna tatinska dejanja, nekateri spomeniki pa propadejo preprosto zato, ker zanje nihče več ne skrbi. Tak je na primer kamen z imeni treh partizanov na Javorskem prevalu pod Storžičem, na višini 1480 m. Postavili so ga svojci padlih iz Kokre in s Praprotne Police, potem pa pozabili nanj. Čez nekaj let, ko se posuje rob kolovoza, ob katerem stoji, ga ne bo več.

Leta 2013 sem na zidu ob brezjanski baziliki fotografiral spominsko ploščo 25 duhovnikom, ki so jih pobili okupatorji v koncentracijskih taboriščih ali so padli med partizani. Ploščo so postavili leta 1955 duhovniki iz Cirilmetodijskega društva in frančiškani na Brezjah so 65 let vzorno skrbeli zanjo, dokler niso nedavno ugotovili, »da ne ustreza resnici«, ker da »duhovnikov ni pobil fašizem«, in jo »arhivirali«, na njeno mesto pa postavili mozaik Marije Pomagaj. Odstranitev plošče se je zgodila potihoma, brez pojasnila v medijih, in izvedeli smo zanjo čisto slučajno. Ker plošča ni bila vpisana v Register kulturne dediščine (RKD), bi se zdelo, kot da je sploh nikoli ni bilo – njena fotografija obstaja samo v naši zbirki in tiho priča o nespoštljivem dejanju, ki si ga je privoščila RKC.

Odstranjena spominska plošča pobitim duhovnikom na Brezjah leta 2012
Plošča padlim partizanom, ki je bila nekoč na križu na Škrlatici

V Jeseniški muzej so prinesli v hrambo plošče s porušenih objektov jeseniške železarne; tam se je za njimi izgubila sled, ostale so le fotografije.

Mogoče je angažma popisovalcev pripomogel k lanski ohranitvi partizanske plošče vrhu Triglava; sprva je kazalo, da bo izginila tako kot njena predhodnica ali kot je končala partizanska plošča z vrha Škrlatice.

Spomenikov ne popisujemo le zato, ker jih pač nihče drug ne, in tudi ne samo zato, da bi dognali, koliko jih sploh imamo, ampak tudi z namenom, da z njimi zapolnimo praznino v wikipedijskih geslih o slovenskih krajih, ki zeva za obdobje 1941–1945, ali pa z njimi dopolnimo gesla, ki jih revizionisti opremljajo zgolj s podatki o partizanskih zločinih. Če tega ne bomo napravili, bomo s svojo lenobo sokrivi aktualnemu spreobračanju zgodovine.

Naj ponovim, da državna zbirka kulturnih spomenikov šteje le okrog 2700 partizanskih obeležij in je precej skromnejša od naše: nima napisov in imen na spomenikih, nima fotografij, lokacije nekaterih so na zemljevidu napačne in vsebuje prenekatero obeležje, ki ga že zdavnaj ni več.

Podjetje Sinergise, ki upravlja z javno dostopno Geopedijo, gostí našo zbirko na svojih strežnikih zastonj in zasluži zahvalo, nerodno pa je, ker ne vemo, kaj bo z njo čez leta, ko se morda preusmeri v kako drugo dejavnost. Samoumevno se zdi, da bi bila zbirka v državni hrambi, na državnih spletnih zemljevidih, vendar država doslej zanjo ni pokazala zanimanja, čeprav se ji zbirka ponuja zastonj.

Vsak spomenik na Geopediji kolikor mogoče natančno dokumentiramo: prepišemo vklesano besedilo, pobrskamo za podatki o padlih in za njihovimi tragičnimi usodami, navedemo literaturo o uspomeničenih dogodkih. Žalostno je, da pri iskanju prej naletimo na domobransko interpretacijo dogodkov kot na partizanska pričevanja. Obširna partizanska dokumentacija je namreč dosegljiva samo v zaprašenih tiskanih monografijah in arhiviranih letnikih revij in je veliko težje najdljiva kot domobranska pričevanja, podjetno objavljena na spletu. Ponovno apeliram na vodstvo Zveze borcev, naj vendar poskrbi za digitalizacijo borčevskih publikacij, saj se bo le na ta način uspešno zoperstavila potvarjanju zgodovine. Da bi v Digitalni knjižnici Slovenije digitalizirali revijo Borec in TV-15, je potrebna samo izjava s podpisom – le zakaj je še ni!

Tole priložnost izkoriščam za povabilo vsem, ki vam je partizanske dediščine mar, ki radi obiskujete točke spomina na drugo svetovno vojno in se ne bojite računalnika, da se pridružite popisovalcem. Bele lise so posebej na Štajerskem in v zamejstvu. Vsa potrebna navodila se nahajajo na začetni strani projekta na Wikiverzi, le naslov Partizanski spomeniki na Geopediji vtipkamo v iskalnik, pa smo že v njej.

Narod, ki je mlačen do svoje preteklosti ali se je celo sramuje, je kulturno poškodovan narod. Ker nočemo take diagnoze, bomo zbirko partizanskih obeležij na Geopediji pripeljali do zaključka tudi brez pomoči »od zgoraj«. Končno je vse, kar državljani počnemo iz lastne pobude, zanesljivejše od nacionalnih projektov, ki trajajo samo toliko časa, dokler jih kdo plačuje.

Besedilo in foto Miran Hladnik