Partizanska obeležja na Geopediji

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Ta prispevek je vabilo vsem, ki radi delajo z računalnikom, da pomagajo na Geopediji dopolnjevati sloj Partizanski in drugi kulturni spomeniki s svojimi vnosi. Sama sem se odločila za njihovo popisovanje po zgledu prijateljice Mine Mušinović, ki dela na to temo doktorat, ker se zanimam za preteklost, imam veselje z računalnikom, s pohodništvom in raziskovanjem na prostem.

Kaj naj bi bil smisel vnašanja lokacij spomenikov in podatkov o njih na zemljevid? To, da jih imamo na enem javno in hitro dostopnem mestu. Veliko jih je sicer vpisanih že v Registru nepremične kulturne dediščine, ki ga vzdržuje Ministrstvo za kulturo, vendar so vpisi tam manj pregledni, pomanjkljivi ali zastareli. Zbirka ozavešča o preteklosti, zbiralcu pa ponuja priložnost za komuniciranje z domačini in za pohode v naravo. V načrtu je namreč priprava tematskih poti od obeležja do obeležja.

Od 2012 do danes je bilo vpisano šele nekaj preko 100 obeležij, večinoma z območja Gorenjske, ostali deli Slovenije pa še čakajo. Zbirko lahko dopolnjuje vsak. Kako se lotiti dela? Najprej se moramo registrirati na spletno stran Geopedije, nato poiščemo sloj Partizanski in drugi kulturni spomeniki ter s klikom na + ob imenu sloja v oknu na levi začnemo z novim vnosom, seveda potem, ko smo določeno obeležje že obiskali in smo na računalnik shranili vsaj tri posnetke, napravljene iz različnih zornih kotov. Najprej določimo ime obeležja, npr. Spomenik Stanetu Žagarju in soborcem, Srednja Dobrava. Nadaljujemo s prepisom besedila na obeležju (kadar je tega veliko, navedemo npr. le število padlih; imena končno lahko razberemo s fotografij) ter z opisom oblike obeležja, npr. piramidna oblika spomenika s ploščo, kip, nagrobnik, obelisk ipd. Če gre za kip, relief ali arhitekturno stvaritev, zapišemo ime kiparja, arhitekta, slikarja ter dodamo povezavo na informacijo o njem. Lokacijo v naseljih opišemo z navedbo najbližje hišne številke, nahajališča zunaj naselij pa naj bodo določena s koordinatami ter opisom poti. Preden shranimo zapis, označimo točko nahajališča na zemljevidu, ki ga za ta namen čim bolj povečamo; na ortofoto varianti se spomeniki na čistini celo vidijo.

Ponavadi se obeležja nahajajo na vidnih mestih ob cestah, poteh, na pročeljih hiš, nekatere pa je zelo težko izslediti, še posebej če v registru kulturne dediščine o njem ni dovolj podatkov. V takem primeru je potrebno poizvedovanje pri domačinih in navigacijska naprava za natančno določitev koordinat lokacije, ki jih nato vnesemo ali uvozimo v zapis.

Občine imajo svojo nepremično kulturno dediščino dokaj vzorno popisano ter z odloki zaščiteno, še posebej jeseniška in radovljiška občina, težje pa je priti do podatkov v občini Škofja Loka. Če obeležje tudi pri Zavodu za spomeniško varstvo ni registrirano, je v nevarnosti, da lepega dne izgine. V takšni situaciji je npr. spomenik nad kamnolomom v Kamni Gorici, posvečen spominu na prvo partijsko konferenco jeseniškega okrožja leta 1936, ki stoji tik nad robom že zminirane površine (išči pod imenom Prva partijska konferenca jeseniškega okrožja 1936).

Lažje dostopni spomeniki so vsaj za dan mrtvih ali ob kakšni drugi obletnici očiščeni in urejeni; pojavi zanemarjanja, uničevanja ali celo skrunjenja so na srečo redki. Ena takih žalostnih usod je doletela ploščo s hiše na kmetiji Muha (Vinharje 1) nad Poljanami. Novi lastnik posesti je staro hišo, na kateri je bila vzidana plošča šestim padlim borcem Cankarjevega bataljona, porušil in ploščo uničil, sedaj pa noče slišati za vgraditev nove plošče na hišo ali v njeno bližino, čeprav si ZZB Škofja Loka prizadeva za obnovitev obeležja.

Tragedija na Muhovi domačiji

Po dražgoški bitki so se borci Cankarjevega bataljona po skupinah umaknili na razne, po njihovem mnenju varnejše kraje. Rudi Robnik je svojo skupino v noči z 21. na 22. januar 1942 pripeljal na Muhovo domačijo, a se niso uspeli niti oddahniti, ko so jih vaščani že izdali Nemcem. V neenakem boju je padlo pet partizanov, Rudi Robnik si je pokončal sam, Antona Kržišnika pa so napadalci zajeli. Hišo so požgali, domačo Kalanovo družino so za kazen odpeljali najprej v Begunje, nato pa v taborišče Straubinden. Šele čez nekaj dni so domačini mrtve borce pokopali na pokopališču v Poljanah.

Nekdanja plošča s hiše Vinharje 1; iz zbornika Pomniki na Škofjeloškem (Borec, 1986), str. 362.

Nekoliko drugačne usode je bilo deležno obeležje pri požgani domačiji Jamnik nad kmetijo Žirovnik v naselju Sveta Barbara v Poljanski dolini. Spomenik, ki ga na opisanem mestu ni bilo več mogoče najti, so postavili v spomin na naslednji dogodek.

Pet borcev Škofjeloške čete, večinoma iz Ljubljane in njene okolice, je po dražgoški bitki pribežalo na domačijo pri Jamniku, a so bili kmalu izdani. Pozimi, 11. marca 1942, so jih obkolili v bele kombinezone oblečeni Nemci, tako da so jih opazili šele čisto od blizu. Za 7 borcev je bilo to usodno, ostalim je uspelo pobegniti v breg nad hišo.

Po poizvedovanju se je razjasnilo, kako je z izginulim spomenikom. Na pobudo ZZB za vrednote NOB Škofja Loka so ostanke 24. 4. 2010 prekopali v skupno spominsko pokopališče Lipica v Škofji Loki, nagrobni kamen pa so deponirali v muzeju na Gradu v Škofji Loki. Tudi če je do prekopa posmrtnih ostankov prišlo na željo svojcev, se prenos nagrobnika v dolino ne zdi primeren. Slučajni pohodnik bo zdaj v plašljivem okolju zaraščenih ruševin prikrajšan za spomin na čase težkih in tveganih osebnih odločitev v času vojne, na izdajstva in tragične spopade. Posamezni nevednež ali zadrtež pa bo morebiti celo začel trditi, da česa takega v teh koncih sploh nikoli ni bilo. Prav se mi zdi in tudi stalo ne bi veliko, če se na mestu, kjer je stal nagrobnik, postavi skromna spominska plošča.

Lepi kraji so to. Zakaj ne bi potem, ko ste postali na žalostnem mestu, krenili po potki, ki se vije vodoravno pod grebenom, do vrha Gore (še okrog 20 minut hoje), od koder so lepi razgledi na Sv. Barbaro, Sv. Andreja, Lubnik, Blegoš ... Vabljeni k sodelovanju!

Viri

Mira Hladnik