Zakaj se spominjamo

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search
Zakaj se spominjamo  
Avtor Miran Hladnik
Naslov izvirnika Zakaj se spominjamo
Jezik slovenski
Žanr nagovor
Klasifikacija
Predmetne oznake Komemoracija v Stražišču pri spomeniku pri cerkvi sv. Martina 25. okt. 2018

Spoštovani sokrajani (najbrž smem uporabiti izraz sokrajani, saj sem 50 let preživel v Stražišču), vsako leto počnemo isto: zberemo se ob grobovih umrlih svojcev in gremo vase, da bi vsaj za en dan ponotranjili Prešernov klic Memento mori (pomisli na smrt). Naša srečanja ob grobovih talcev, padlih in umrlih v koncentracijskih taboriščih med drugo svetovno vojno so vendarle malo drugačna od siceršnjih prvonovembrskih obiskov grobov. Marsikdo od teh 135, katerih imena so našteta na spomenikih, namreč nima nikogar od svojih, ki bi prihajal sem, in tudi marsikdo med nami tule nima med pokopanimi kakega svojca. Njihovega spomina nismo prišli počastit iz družinske ali rodbinske zavesti, ampak zato, ker jih imamo za svoje v rodovnem, značajskem ali nazorskem smislu: kot sonarodnjake, kot junake in kot somišljenike. Svoja življenja so zastavili za ideal nacionalne in socialne svobode, stavo izgubili in jo plačali z življenjem. Da izguba vendarle ni bila zaman, si dopovedujemo in se prepričujemo, da so umrli zato, da smo svobodni potomci in rojaki. Saj se spomnimo iz slovenščine v srednji šoli tisti nauk iz berila: Junak fizično propade, vendar moralno zmaga. Ali, kot se je izrazil pesnik Kajuh, ki je šel po isti poti in končal pod streli, z neštetokrat recitiranim verzom »Veš, mama […] za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti«.

Najbrž med nami ni malo takih, ki se nam táko pesniško zaklinjanje zdi patetično, nemoderno in odveč. Utemeljevanje v smrti in to v smrti, ki je šla skozi trpljenje, se zdi desetletja pozneje in iz urejenega mirnega življenja atavistično in preživeto. Prosvetljene skupnosti se v mirnem času ne utemeljujejo skozi trpljenje in žrtve. Ko pridejo v konflikt z okolico, ne pomislijo kar takoj na upor, ampak kako se bodo pametno prilagodile spremenjenim razmeram. Da, v normalnem času se prilagajamo.

Ampak druga svetovna vojna ni bila normalno obdobje. Vojn ne smemo dojemati kot normalnega stanja! Ko gre za biti ali ne biti, ko gre za obstanek, skupnosti izbirajo med radikalnejšimi strategijami za preživetje. Slovencem je šlo med drugo vojno za biti ali ne biti, dežela je bila zapisana ponemčenju. Fizično bi se najbrž sicer ohranili, celo zasloveli bi morda kot zvesti sluge krutega gospodarja, kot zanesljivi kurjači v krematorijih Tretjega rajha, če bi ta zmagal. Ne bi pa obstali v jezikovnem in kulturnem smislu. Ohraniti moramo spomin na usodna obdobja v svoji zgodovini, če hočemo v prihodnje pravočasno odvrniti podobno nevarnost.

V prostem času popisujem partizanska in podobna obeležja po Sloveniji in za mejo, več kot 4000 jih je, dve tretjini sta že popisani. Zadnjič sem naletel na možaka, ki je s svoje hiše snel ploščo v spomin na starega očeta, ki so ga ustrelili v gestapovskem zaporu v Begunjah. Češ da hoče vse skupaj pozabiti, kdo pa bo še sto let odpiral stare rane. Žal ni edini tak pri nas. Samozavestnejši narodi ne počnejo takih reči: v Varšavi sem videl npr. na skoraj vsaki drugi hiši obeležje, ki spominja na nemško okupacijo in na upor meščanov.

Pozabljanje, tlačenje in odrivanje spomina je nevarno početje. Skupnost brez spomina je skupnost brez zgodovine, skupnost brez zgodovine je skupnost brez identitete, skupnost brez identitete pa nima prav nobenega razloga za samostojno kulturno eksistenco, brez oklevanja lahko prevzame drug jezik, si izbere drugega gospodarja in se razpusti v množico posameznikov. To ne more biti naš cilj. Zato se vsako leto ob tem času zbiramo ob grobovih in spomenikih padlim, umrlim v taboriščih in ustreljenim talcem. Ne spominjamo se, da bi odpirali rane, ampak da bi se ne ponovilo.