Iz spomeničarjevega dnevnika

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search
Iz spomeničarjevega dnevnika  
Avtor Miran Hladnik
Naslov izvirnika Iz spomeničarjevega dnevnika
Jezik slovenski
Žanr predobjava članka za Svobodno besedo julija 2018
Klasifikacija

»Oprostite, partizanski spomenik v vasi iščeva, ali nama lahko pokažete, kje je?«

»Kakšen spomenik? Da bi bil tu kakšen spomenik?«

»Saj ste tu doma, kajne? Če vi ne veste, da bi bil tu spomenik, potem ga pač ni več. Tule je napisano, da je stal ob gozdu na robu vasi.«

»Ata, gotovo mislita na spomenik na koncu naše njive.«

»No, pojdi jima ga pokazat, kje je, če je to tisti spomenik, ki ga iščeta.«

Takole, nekam zadregarsko se je odvil pogovor med nama z ženo in domačinom ter njegovim sinom pred njihovo hišo sredi vasi. Sedli smo na kolesa in fant naju je zapeljal do tristo metrov oddaljenega gozda.

Partisan monument in Šmartno v Tuhinju.jpg

»Tule je,« je pokazal na grmovje ob novem zabetoniranem prostoru za gnoj. Skala z rdečim napisom in zvezdo se je pokazala šele, ko sem polomil veje in trnje in populil visoke trave, ki so zakrivali pogled nanj, sama ga brez pomoči domačina zlepa ne bi našla.

»Saj res ni vredno, da bi ga vzdrževali,« sem ironično pokomentiral njegovo zanemarjenost, »glej, samo osemnajst so jih postrelili na tem mestu, banditov ušivih, ki so se upirali civilizirani nemški vojski. Pa še domačini niso bili, od bogvekod so jih privlekli sem pobit.«

Ko sva bila spet na glavni cesti, je z nje na kolovoz proti spomeniku zavil vaški stražar na terenskem vozilu; nekdo ga je očitno obvestil, da se po vasi sprehajajo nepoklicani ljudje, pa je prišel preverit, da ne gre slučajno za kakšne migrante ali komunajzarje. Nasvidenje v naslednji vojni …

Popisovanje spomenikov se običajno začne na Geopediji. Na spletnem zemljevidu poiščem tista področja, ki še niso posuta z rdečimi zvezdicami, ki označujejo partizanska obeležja. Vključim sloj občin, da se pokaže, kateri občini pripada bela lisa, in v Cobiss, zbirko vseh knjig na Slovenskem, vtipkam dva iskalna izraza: ime občine in »spomeniki«. Včasih se ne pokaže nič, včasih pa se med zadetki znajdejo naslovi člankov, brošur ali knjig s popisom partizanskih spomenikov iz časov, ko so ljudje te stvari še vestno in z veseljem počeli. Izpišem si signaturo knjige in krenem v najbližjo knjižnico ponjo. Doma jo prekopiram na računalnik tako, da lahko iščem po besedilu in kopiram iz nje opise dogodkov. Pa na seznam priročnikov za vpisovanje spomenikov na projektni strani Partizanski spomeniki na Geopediji jo dodam, da bo še komu prišla prav.

Kadar ne najdem nobenega tiskanega spomeniškega vodnika, obeležja poiščem v Registru nepremične kulturne dediščine. Z ministrstva za kulturo, ki zbirko vzdržuje, so mi poslali izpis partizanskih obeležij, ki sem ga prav tako postavil na projektno stran, kjer je na voljo prostovoljskim popisovalcem. Uredil sem ga po abecedi krajev in zdaj iščem po krajih v občini. Register vsebuje kakih 70 % vseh spomenikov, napak v njem ni malo, ampak za prvo silo bo. Na zemljevidu označim najdbe in s črto povežem deset do petnajst spomenikov v obvladljivo kolesarsko turo s čim manj vzponi in spusti. Zdaj je treba le še počakati na prost dan in na lepo vreme.

Po naseljenih krajih gre evidentiranje hitro. Plošče najdeva po številkah hiš, kamor so pritrjene, če jih seveda niso preštevilčili ali preimenovali ulice. Ob pomanjkljivih podatkih pa dobiva lov za spomeniki skoraj detektivske lastnosti. Potrkati je treba na vrata in vprašati domačine, poiskati informacije pri nekdanjih lastnikih, skrbnikih, svojcih padlih po e-pošti ali telefonu, pobrskati po starih časopisih in občinskih odlokih. Pomagali so že taborniki, gozdarji, lovci, krajevni turistični uradi, borci, naravovarstveniki …

V vsakem kraju pogledava na fasado gasilskega doma, šole, krajevne skupnosti, v park sredi kraja in na pokopališče, v industrijskih krajih okrog vhoda v tovarno. Posamezni novi lastnik plošče ni pripravljen vrniti nazaj na fasado obnovljene hiše in jo je spravil v klet. Takemu bi rad naročil, naj ploščo zanese v lokalni muzej, kot to zgledno počnejo v Tržiču, ali na občino, da jo prestavi v spominski park, kot so se odločili v Litiji, pa si ne upam, ker se jih ponekod naravnost otepajo.

Enkrat se nama je lastnik hvalil, kako je ploščo odvrgel med ostanke gradbenega materiala, in enkrat se lastnik ni hotel prikazati na vratih. V krajih z domobransko razpoloženim prebivalstvom je potomcem partizanov nekako nerodno priznati, da se je njihov stari oče, ki mu je posvečena spominska plošča, boril proti Hitlerju, raje bi se ponašali s tistimi, ki so končali kot nemški mobiliziranci kje na ruski fronti. Sicer pa imajo ljudje do spominske dediščine v glavnem pieteten odnos, ne glede na nazorsko in politično pripadnost, in so iskreno veseli, da se kdo po dolgem času spet zanima za partizanska obeležja.

Vseh partizanskih obeležij je na Slovenskem vsaj 4000, doslej smo jih popisali 3200. Zbirko bomo v grobem zaključili čez kakšno leto (vsaka pomoč je zelo zaželena, spomenike lahko vpisuje na Geopedijo kdor koli!), nakar nas čaka poenotenje, nenehno dopolnjevanje podatkov, osveževanje slik, obnova zbledelih napisov, povezovanje spomenikov v pohodne poti, izdelava informacijskih tabel, vključevanje v turistično ponudbo krajev ipd.

Partizanska spominska dediščina (grobišča, bolnice, tiskarne, obeležja na krajih spopadov, streljanja talcev, odhodov v partizane, kurirskih javk) ni nikjer po Evropi posejana tako na gosto in nikjer ni tako dobro ohranjena kot pri nas. Kjer so jo vključili na sezname turističnih znamenitosti, jih obiskujejo turisti iz nekdanjih zavezniških držav, spoštljivo postojijo pred njimi tudi obiskovalci iz Nemčije. Morda bo to prepričalo zdvomljene domačine, da so njihovi predniki pri partizanih umirali v boju proti globalnemu zlu in da bi morali biti nanje ponosni.