Partizanski spomeniki izginjajo

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Zadnje čase, odkar se z možem bolj zanimava za spomenike NOB, ker jih obiskujeva ter popisujeva – vnašava fotografije in ostale podatke v sloj Partizanski spomeniki na Geopediji (glej objavo Partizanski spomeniki na Geopediji, SM, julij 2013, str. 5), opažava, da izginjajo. V vsakem primeru bi pristojni morali poiskati ter kaznovati krivce, pa naj gre za prekupčevalce s kovinami ali pa za politično nestrpne vandale. V primerih, ko gre za slednje, nas bi moralo še toliko bolj skrbeti. Še bolj nujno pa je poiskati sredstva, da se spomeniki obnovijo oziroma nadomestijo z novimi. Saj ni treba, da so spet iz dragih materialov, pomembno je, da obeležja (in ne samo tista, ki so vpisana v register kulturne dediščine) ohranimo v dostojnem stanju.

Moti tudi dejstvo, da niti pri ZZB za vrednote NOB na državnem nivoju kakor tudi pri krajevnih odborih ter pri krajevnih skupnostih ni pravega odziva na poročanje o izginotju posameznega spomenika, kipa, plošče ... Pa tudi muzeji preskromno kontaktirajo z drugimi pristojnimi ustanovami ter kipe oz. celotne spomenike odstranjujejo in jih deponirajo v svojih skladiščih.

Na Gorenjskem so nedavno, pred nezananim časom neznanci odstanili dele spomenikov – kovinske kipe, kar vzbuja upravičen sum, da gre za prekupčevalce s kovinami – pri naslednjih obeležjih:

1. Spomenik padlim delavcem tovarne Inteks Kranj, EŠD: 21452, memorialna dediščina.

Pred vhodom v nekdanjo tekstilno tovarno Inteks, del kombinata Tekstilindus, Kranj, Savska cesta 34, je delovni kolektiv že leta 1946 postavil svojim padlim tovarišem lep spomenik, eden prvih na Gorenjskem. Spomenik ima (oz. je imel) obliko gornjega dela ionskega stebra iz istrskega kamna, na katerem je bila postavljena figuralna plastika partizanke, ki podpira ranjenega tovariša. Načrt za spomenik je napravil arhitekt Miloš Magolič, bronasta plastika pa je delo kiparja Borisa Kalina. Danes se na lokaciji, kjer bi spomenik moral stati, nahaja le še podložna betonska plošča. Po pogovoru z ZVKDS, OE Kranj smo izvedeli, da je spomenik padlim delavcem tovarne Inteks že pred letom 2003 fizično odstranili in prevzeli z Gorenjskega muzeja, ne da bi o tem obvestili ZVKDS, OE Kranj in ZB NOB Kranj. Zapis v sloj Partizanski spomeniki na Geopediji je septembra 2014 za ZB NOB KO Huje-Planina vnesel Lado Nikšič.

2. Doprsni kip Toneta Svetine, Mlino 39, Bled, delo neznanega kiparja.

Borut Rus, upokojeni zdravnik in med drugim dobitnik zlate plakete ZZB NOB Slovenije, doma z Bleda, je povedal tole: »Kip je pred približno dvema letoma ob obnovi fasade odstranil novi lastnik Stane Štepančič, sicer doma iz Gozd Martuljka, klepar po poklicu. Odstranil ga je kljub podpisani tripartitni pogodbi (KO ZZB NOV Bled, Občina Bled in S. Štepančič), v kateri je zapisano, da kip ostane na hiši ne glede na lastništvo. Ta prekršek je bil javljen policiji, občini in osrednji organizaciji ZZB NOV, a se s tem, kot kaže, nihče ne ukvarja. Prvotno je ta kip Svetinov sin Vojko prodal starinarnici v Ljubljani, od katere ga je Občina Bled odkupila. Skupaj z KO ZZB NOV Bled so dali pri Marmorju Hotavlje izdelati še ploščo; stroške izdelave in postavitve plošče je nosila KO ZZB NOV. Sedaj je menda ta plošča še pri gospodu Štepančiču, kip pa do nadaljnjega hrani podžupan Bleda Tone Mežan. Občina je že pred časom obljubila, da bo za ponovno postavitev določila poseben prostor, a se občinski oddelek za okolje in prostor kljub več pisnim prošnjam s strani KO ZZB NOV ne zmiga.« Po vseh teh poizvedovanjih sva Občini Bled poslala dopis za nujnost postavitve Svetinovega doprsnega kipa na vidno mesto tudi midva, a po treh mesecih še ni odgovora.

3. Spomenik talcem nad cesto med Bistrico v smeri proti Naklemu, EŠD 15915.

O izginotju tega bronastega kipa, oblikovanega v trnov cvet, delo kiparja Janeza Boljke, sem julija letos obvestila Zavod za varstvo kulturne dediščine Kranj ter ZZB za vrednote NOB Ljubljana. Z ZVKDS, OE Kranj je odgovorila Renata Pamić, da so v kontaktu z Občino Naklo, ki je izginotje prijavila policiji, in da ne vedo, kaj še sledi. Sledilo doslej še ni nič, s sedeža ZZB NOV Ljubljana pa po dveh e-obvestilih ni odgovora. Slika kaže spomenik pred poškodovanjem; slika s praznim piedestalom v ozadju je bila posneta julija 2014.

4. Spomenik talcem na Martinkovi njivi med Ročevnico (Tržič) in Kovorjem, EŠD 20906.

Spomenik s kipom talca pred izginotjem in prazen podstavek po vandalističnem dejanju, slikan avgusta 2014. Ko sem poleti ponovno šla v Kovor, da bi prišla do posnetka kipa še brez snežne odeje, kipa ni bilo več! Težko, da bodo svojci talcev – jetnikov begunjskega zapora, ustreljenih 19. 1. 1944, katerim je spomenik posvečen, lahko ponovno zbrali denar in zapolnili prazno mesto na stebru z repliko izginule bronaste umetnine, ki jo je ustvaril kipar Karel Putrih. O tem je že pisala Marjanca Hanc v Delu 9. 5. 2013. Domačini so izginotje opazili že 1. maja 2013. V zgoraj omenjenem članku je Renata Pamić z ZVKD Slovenije, OE Kranj povedala naslednje:

»Glede na število oskrunjenih, ukradenih in iz ideološko političnih razlogov umaknjenih spomenikov, bi bilo smiselno voditi paralelni register in arhiv izginule dediščine, pri čemer bi se zagotovo potrdilo znano zgodovinsko dejstvo, da je poleg zoba časa in tatov največji likvidator zgodovinskega spomina ta ali ona politična oblast, ki velikokrat »moteče« spomenike preteklosti umakne ali odstrani iz javnega prostora in s tem opravi z umetnostjo in zgodovino. V tem smislu so spomeniki pravno in prostorsko premalo zaščiteni. Oblast se ne ozira ne na pravna in ne na strokovno institucionalna merila varstva dediščine, za strokovno analizo in vrednotenje pa ni časa. Strokovnjaki jih lahko, če imajo srečo, najdejo v depojih. V družbi, kjer poleg takšne prakse vladajo še brezposelnost, recesija, gospodarski kriminal, politično rivalstvo in pomanjkanje kulture, se tatovi umetnin hitreje znajdejo, povežejo in tudi spretno potuhnejo.«

Pa še ena izjema, ki kljub zelo izpostavljeni lokaciji (še) ni izginila. Res pa, da ne gre za vabljivo kovino, ampak je le navaden kamen. Spomenik v spomin na prvo partijsko konferenco za jeseniško okrožje nad kamnolomom v Kamni Gorici, ki je še iz predvojnega obdobja (15. 5. 1936), a je s partizanstvom tesno povezan; ta spomenik ni registriran na Situli, nahaja pa se pravokotno od spominskega znamenja na Kopišču (EŠD 2797) tik nad robom kamnoloma.

Ker se kamnolom širi navzgor in ker so zaradi spravila lesa po požledu vsekali v Jelovico novo cesto, sva direktorju kamnoloma po neuspelem iskanju izrazila sum, da so spomenik na robu med svojim delom očitno malomarno uničili, a se je vnaprejšnje opozarjanje pri vodstvu kamnoloma in pri ZVKD Kranj vsaj doslej 'splačalo' in sva ga pri naslednjem iskanju kljub močno spremenjenemu terenu le našla.

In da bi bilo takih izidov več tudi v prihodnje, nam mora biti mar za stanje vse naše kulturne dediščine, ne samo za tiste iz polpretekle zgodovine. Še precej bolj se moramo potruditi, da se ruinirana obeležja restavrirajo ter se tako ohranijo kot pomniki na hude čase, ki se ne smejo ponoviti. Lepo bi bilo sicer tudi najti krivce, a to je že težja naloga.

Viri:

  • Sloj Partizanski spomeniki. Geopedia.si.
  • Pomniki NOB v občini Kranj. Ur. Pavle Bajželj idr. Kranj: ZZB NOV Kranj, 1975.
  • Register nepremične kulturne dediščine. Ministrsvo za kulturo RS. Na spletu.

Mira Hladnik