Pogovor:Slovenska proza 1900–1950

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Predavanja v času kolere[uredi]

2020/21

Predavanje 26. oktobra 2020[uredi]

NDD:

Predavanje 19. oktobra 2020[uredi]

Za dokumentiranje svoje spletne prisotnosti na predavanju zapišite prosim svoje ime in priimek v klepetalnico. Po želji lahko zraven tudi kaj dopišete. -- --Hladnikm (pogovor) 09:56, 19. oktober 2020 (CEST)

NDD: w:Janko Šlebinger (* 1876), w:Rudolf Andrejka pl. Livnogradski († 1848), w:Ivan Mrak († 1986)

Epidemije oz. kužne bolezni v književnosti (https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2020/date.html Slovlit), samoizolacija v književnosti. Glej tudi slovensko zbirko zgodovinskega romana. | Izpitna vprašanja (konec)

Slovenska literarna zgodovina danes (dalje)

Sporočilo v klepetalnici, po težavah s spletnim naslovom: oprostite za zamudo, zdaj se ve, zakaj je v živo lažje 😃

Predavanje 12. oktobra 2020[uredi]

NDD: w:Simon Rutar (* 1851), w:Maksa Samsa (* 1904), w:de:Gustav Renker (* 1889), w:Anatole France († 1924), w:Ivan Robida († 1941)

Svežih prosojnic za napovedano temo Slovenska literarna zgodovina danes še ni, ampak še bodo. Od prej je tema na prosojnicah, v člankih Perspektive slovenske literarne zgodovine in Kvantitativna literarna veda in interpretacija ter na tam navedenih povezavah.

Predavanje 5. oktobra 2020[uredi]

Uvodna pojasnila v zvezi z vsebino predmeta in njegovo izvedbo.

NDD: *Mila Kačič, Feri Lainšček, Matjaž Pikalo, † Josip Debevec (1938), Franjo Marn (1905)

Kakih 13 študentov je bilo prisotno prek zaslona. Zveza se je nekajkrat prekinila, nekateri študenti niso imeli zvoka, predavatelju pa je na zaslonu pisalo, da mikrofon nagaja. Reševanju tehničnih težav se nismo posvetili, ker bi to vzelo preveč časa. Tudi v preverjanje identitete prisotnih na spletu se nismo spustili. Naslednjič poskusimo z Zoomom in primerjamo izkušnjo. Prosim za predloge, nasvete, pripombe glede teh orodij. --Hladnikm (pogovor) 18:32, 7. oktober 2020 (CEST)

2019/20

Predavanje 25. 5. 2020[uredi]

NDD: rojeni s:Edward Bulwer-Lytton, s:Andrej Rozman - Roza, "w:dan mladosti"; umrli: s:Vera Albreht

Sicer pa o feljtonskem romanu.

Predavanje 18. 5. 2020[uredi]

Edini jubilant danes je Ivan Lah, oče literarnega zgodovinarja Andrijana Laha (Mali pregled lahke književnosti), plodovit v žanru zgdovinskega romana, nekaj pa ima tudi kmečke povesti in celo epsko pesnitev.

Sicer pa o kolportažnem romanu, ki ni eden od žanrov, ampak eden od medijev literature.

Predavanje 11. 5. 2020[uredi]

Priklopi se ob 10.30 na meet.jit.si/Slovenskaproza1900-1950.

Na današnji dan

Ženski roman in njegova dediščina danes, konec teme:

  • imenska eksotika > o imenih oseb v literaturi nasploh (socialna prepoznavnost, etimologija, svetniške zadolžitve, glasovno sorodstvo), npr. pri Miroslavu Malovrhu; gl. tudi Timothy Pogacar, SS
  • ljubezenski trikotniki (kako je z njimi v drugih žanrih)
  • slovenski ženski roman je nacionalno specifičen žanr, kar pomeni, da tako kot Jurčičev grajsko-vaški roman prispeva k nacionalni identiteti
  • pisateljice zgodovinskih romanov
  • ženska v kmečki povesti: mati ali žena, prešuštvo in ljubosumje, dobre in zle žene
  • današnje popularne pisateljice, pptx

Kaj pa naslednjič? O kmečki povesti in zgodovinskem romanu obstajata monografiji, primerni za samostojen študij, predlagam torej manj poznana medija popularne, žanrske oz. trivialne literature, kolportažni roman in feljtonski roman.

Predavanje 4. 5. 2020[uredi]

Najprej komentar k tejle obliki predavanj. Nisem si mislil, da bodo kolegi humanisti, ki so načelno proti "alienaciji", ki naj bi jo prinašala elektronska komunikacija, tako hitro in zavzeto preklopili nanjo. Pohvalim, stran s predsodki! Hkrati pa se mi zdi, da na UL, še posebej pa na FF ni prave zavzetosti za vrnitev v normalno življenje. Še cerkev se je izkazala bolj realno, ko je odprla svoje hrame (in ni bila zato deležna nikakršne vladne kritike), medtem ko mi še kar zoomiramo in načrtujemo izpite na daljavo. Saj je res udobno tičati doma v svoji jazbini, ampak vsaj jaz bom izpite organiziral v živo. Če bo šola zaprta, bom pa spraševal v Ferantovem vrtu pred Toporišičevim obeležjem. (Razumite tole kot rezervacijo prostora, da nas kdo ne prehiti :) Ali pa v sosednjem lokalu, ki bo tudi že odprt. Kaj se to pravi, da so gostilne odprte, šole pa ne! Želi akademska sfera dokazati, da je maksimalno lojalna aktualnim oblastnikom? Ali je samo delež hipohondrije med izobraženci toliko večji? Vladi sporočam, naj se prav nič ne boji inteligence, ker je ta brez kritične volje in moči.

Na današnji dan se je rodil pesnik w:Cvetko Golar, označujejo ga kot "sopotnika moderne", kar je ena čudna kvalifikacija: pripada generaciji Župančiča, Murna idr. in ji do neke mere tudi programsko ustreza, ni pa mu priznana enaka "literarna kvaliteta", kar koli naj bi že ta izraz pomenil. Golar je bil pokrajinsko prepoznaven (najprej škofjeloško področje, potem Ljutomer), bil je v izrazu ljudski (njegove tekste so spremljale Gasparijeve ilustracije, pisal je za w:ljudski oder (gesla ljudski oder za Wikipedijo še nismo napisali). Srečku Kosovelu, ki se je leta 1925 uveljavljal kot kritik, se je Golar zdel primeren strelovod in je preko njega obračunal s predhodno generacijo modernistov z Župančičem na čelu. Ob Golarjevi ljudski igri s:Zapeljivka (v poznejši popravljeni izdaji Dekle z rožmarinom) je prišlo prav do demonstracij:

Dne 20. novembra 1925 so akademiki demonstrirali proti vprizoritvi Golarjeve igre »Zapeljivka«. Ko je hotel zastopnik demonstrantov prečitati izjavo, mu je deloma policija, deloma pa občinstvo, ki je vpilo, kričalo in žvižgalo, to čitanje preprečilo. Deputacija demonstrantov (filozofa Ciril Debevec in Srečko Kosovel) je nato v prvem odmoru oddala gledališki upravi naslednjo izjavo: Naše gledališče propada ne samo po vprizarjanju dramskih del, temveč tudi po izbiri dramskega repertoirja. Ker vodstvo naše drame nima nobenega strogo umetniškega programa, tava slepo za instinkti publike. Edino tako si moremo razlagati, da je prišla na oder Golarjeva »Zapeljivka«, ki je delo brez umetniških vrednosti, gola duševna revščina, pokrita vrhtega še s plahto puhlih kvant. Uprizoritev »Zapeljivke« pomeni za nas skrunitev dostojanstva Narodnega gledališča. Zato najodločneje obsojamo to nekulturno dejanje naše gledališke uprave in pozivljamo odgovorne faktorje g. intendanta Mateja Hubada, g. namestnika ravnatelja Milana Puglja, ter g. dramaturga Otona Župančiča, da delo brez odloga odstavijo z repertoirja in da tudi v bodoče vsa podobna dela odklanjajo. Ako je neodkritosrčna naša žurnalistična kritika, nismo neodkritosrčni mi, ki hočemo, da se da resnici mesta v javnem življenju. Zato apeliramo na vso slovensko javnost, da take vprizoritve bojkotira; vse kolege akademike in študente pa pozivljamo, da se naši izjavi pridružijo in da se v znak protesta demonstrativno odstranimo iz gledališča, kajti v gledališču, ki je reprezentanca kulturnega naroda, zahtevamo umetnosti, ne pa navadnega šunda!

Umrli pa so na današnji dan duhovnik in pesnik Valentin Orožen, Slomškov učenec z vrsto ponarodelih pesmi, ki se ga spodobi poznati vsaj rojakom iz Šentjurja in iz Savinjske doline. w:Jernej Andrejka plemeniti Livnograjski iz Rov nad Kamnikom je bil visoki oficir, poznan je po knjigi Slovenski fantje v Bosni in Hercegovini, 1878. Na današnji dan je umrl w:Jakob Aljaž, o njem smo govorili pri planinski literaturi kot o človeku, ki je zastopal borbeno stališče do slovenskega sosedstva v Julijskih Alpah in v opoziciji z Juliusom Kugyjem, ki je zagovarjal koncept "mosta" in miroljubnega sožitja med konkurenčnim slovanskim, romanskim in germanskim življem v Alpah. Aljaž je bil doma izpod Šmarne gore, služboval pa je na Dobravi pri Kropi in nazadnje na Dovjem pri Mojstrani. Tudi on je bil glasbenik, s ponarodelimi pesmimi.

Najznamenitejši umrli na današnji dan je bil jugoslovanski predsednik w:Tito. Njegovo geslo na Wikipediji je v primerjavi s 95 drugojezičnimi gesli, med katerimi so nekatera (dansko, makedonsko, nadžarsko) označena kot odlična, sramotno skromno, že glede na dejstvo, da je bil Tito po materi Slovenec, da je bila ena od njegovih žena iz Slovenije in da je umrl v Ljubljani, in ker gre seveda za svetovno pomembno osebnost; njegovega pogreba so se udeležili domala vsi predsedniki držav. Tule se je znašel ne kot avtor, ampak kot predmet literarnih upodobitev. Na Wikiviru najdemo pesem Vere Albreht o njem, poznana je tudi Bevkova mladinska Knjiga o Titu (mimogrede: marsikdo pozna Bevka samo po tej knjigi in zmotno uvršča dominsvetovskega, tj. katoliškega pisatelja Bevka med "režimske pisatelje"), druga dela bo treba še dodati. Marjan Dolgan je v antologiji Muza pred prestolom zbral literarna besedila, ki slavijo vladarje Franca Jožefa, kralja Aleksandra, Tita, taki obliki se reče w:panegirik; slovensko geslo je nedavno napisal neki sveži uporabnik FelllixFelllicis (najbrž kak gimnazijec) in ga bo treba lokalizirati in opremiti s slovenskimi primeri (si to upa storiti katera od slovenistk?).

Zdaj pa k rdeči niti, tj. ženski v slovenski književnosti, zadnjič smo prekinili pri Luizi Pesjak. Ponovimo: zakaj se Urška Perenič in še kdo zavzema za njeno kanonizacijo?

  1. ker je slovenska ustreznica kanonizirana švedske pisateljice Fredrike Bremer, ki je poznana kot švedska w:Jane Austen
  2. ker je začetnica slovenskega dnevniškega romana
  3. ker je roman Beatin dnevnik umestila na konkretno slovensko dogajališče in s tem tuji žanrski vzorec podomačila ter ga tudi sicer podredila temeljnemu slovenskemu nacionalnemu prizadevanju v 19. stoletju
  • življenje in delo Luize Pesjak
  • življenje in delo Pavline Pajk
  • žanr ženskega romana danes?

Predavanje 20. 4. 2020[uredi]

Priklopi se ob 10.30 na meet.jit.si/Slovenskaproza1900-1950.

Na današnji dan se ni zgodilo veliko literarnega, pač pa veliko za človeštvo in tudi za slovensko literaturo usodnega. 1889 se je rodil Adolf Hitler, ki je zakuhal drugo svetovno vojno. Na njegov 46. rojstni dan leta 1944 so mu slovenski domobranci prisegli na Plečnikovem stadionu v Ljubljani. Travmatično vojno dogajanje popisuje samostojni žanr slovenskega partizanskega romana v povojnih desetletjih. Gre za specifično obliko vojnega romana. Leta 570 se je rodil prerok Mohamed, osnovatelj islama. Muslimane, ki so od 14. do 16. stoletja napadali slovenske pokrajine, so Slovenci imenovali mohamedanci in napisali desetine turških povesti, ki popisujejo "medkulturno izkušnjo" z njimi. 1872 je umrl Ljudevit Gaj, po katerem se imenuje črkopis, ki so ga prevzeli Slovenci 1840 in z njim nadomestili bohoričico. O simbolni vlogi tega črkopisa za Slovence pišem v članku o Prešernovem sodobniku Jožefu Žemlji in njegovi pesnitvi Sedem sinov; študijo boste prebrali za izpit, če niste bili na jesenski ekskurziji po Gorenjskem in si zapomnili tistega, kar sem tam povedal na to temo. Kako je Prešeren preklopil med črkopisoma, pišem v dveh razpravah o Prešernovih rokopisih, ki sta tudi med študijskim gradivom. 1889 je umrl jezikoslovec Matej Cigale, 1942 pa kritik in pesnik Tone Šifrer. Imel je komaj nekaj čez 30 let, ko so ga Nemci pokončali v koncentracijskem taborišču Mauthausen. Na Wikiviru najdemo samo še dva Slovenca, ki godujeta na današnji dan, nobeden od njiju ni prav široko poznan kot literat: Anton Kos - Cestnikov in skoraj soimenjak, generacijo mlajši Anton Kosi. Prvega srečamo pod psevdonimom Spectabilis kot kritika, ki je prvi napadel avtorico ženskih romanov Pavlino Pajk.

Zdaj pa naprej o ženski tematiki v slovenski pripovedni prozi. Zadnjič sem uzaveščal deleže žensk v literarnem sistemu nekoč: 3 % med avtorji, 20 % med literarnim personalom, več kot 50 % med bralci. Z leti se deleži popravljajo (pri literarnih osebah 45 %, pri avtorjih 37 % oz. 42 %, če upoštevamo število naslovov), tudi v posameznih žanrih so ugodnejši, npr. v zgodovinskem romanu, še vedno pa niso premo sorazmerni polovični zastopanosti spolov v življenju. Pomenljivo je, da ženske pišejo v povprečju več kot moški, njihova literatura pa ima manj možnosti za vstop v literarno zgodovino (nagrade -- nominiranih 20 %, nagrajenih le 10 % --, antologije, šolska berila). Zakaj? Zaradi patriarhalnega sistema, ki tlači vse žensko? Ne, ker je žensko pisanje drugačno tako po slogovni kot po tematski (žanrski), sporočilni plati in po funkciji. Več je berila za rekreacijo, več je žanrske literature, kritiki in lit. zgodovinarji so jo razumeli kot manj stremljivo in manj nacionalno relevantno. Za 19. stoletje in 1. polovico 20. stoletja zastopanosti avtoric v literarni zgodovini ni mogoče dosti spremeniti, ker je bilo pišočih žensk malo, emancipacije se lahko gremo le v sodobni literaturi. Emancipacijo omogoča priznanje pomembnosti rekreativnemu segmentu literarne produkcije (mladinska, vzgojna, ljubezenska literatura), za kar pa ženski aktivizem ni zaniteresiran, tudi zunaj literature ne, npr. da bi spolno ravnotežje uveljavljali z osebnostmi s področja mode, gospodinjstva, vzgoje, spolnosti, ročnih del, humanitarnih dejavnosti, vere ipd.

V 19. stoletju je bila literarna dejavnost podrejena pomembni nalogi konstituiranja in emancipiranja slovenstva, vse socialne aspiracije so gradile na mladem izobražencu kmečkega rodu, ki se socialno povzdigne. Ženske so imele v teh moških povzpetniških zgodbah podrejeno vlogo. Ženske zgodbe so bile sprva omejene na vzgojno literaturo (krištofšmidovske ženskosvetniške in dekliškovzgojne pripovedi), potem pa na žanr ženskega romana. (V kmečki povesti in zgodovinskem romanu je šlo za usode mater, mačeh, nevest, čarovnic, junakinj -- o tem morda kdaj drugič.)

Z ženskim romanom sem začel zadnjič. Najprej s petimi žanrskimi določili, zastopanimi v večji ali manjši meri, potem z edinima avtoricama Pajkovo in Pesjakovo, omenil pa sem tudi njuno vzornico, nemško pisateljico E. Marlitt (pravo ime Eugenie John). Podobno kot pri Schmidtu je treba poudariti, da ne gre za plagiate (strah pred plagiiranjem je novodobna obsesija, ki jo podpira avtorska zakonodaja), ampak za literaturo, ki je nastajala vzporedno, iz podobnega socialnega čutenja in interesov, nekatere Marlittkine knjige so celo poznejšega datuma kot slovenske. Marlitt je bila ob w:Harriet Beecher Stowe (Koča strica Toma, kar dva slovenska prevoda 1853) najbolj popularna avtorica svojega časa. Naklada leipziškega časopisa Gartenlaube, ki so ga množično brali tudi v Ljubljani, je zaradi njenih romanov močno zrasla. Njeni ženski liki so prispevali k ženski meščanski emancipaciji, v nemški javni zavesti in v lit. zgodovini pa je bila njena vloga problematična: njen spomenik so porušili in spet postavili; nezanemarljivo je ljubosumje klasikov (Fontane) na njeno popularnost. Čehi so prevedli vsa njena dela, za druge jezike mi ni poznano. V slovenščini je nimamo, ker so jo brali v originalu.

Življenje Marlitt v posameznostih spominja na življenje slovenskih avtoric. O tem najdeš več v mojih člankih za knjigo Pozabljena polovica: Luiza Pesjak in Pavlina Pajk. Tam je omenjena nezanemarljiva vloga Pavlininega moža, filozofa Janka Pajka, ki se je zapletel v polemiko z osrednjo skupino slovenskih književnikov in razkriva konceptualna razhajanja v dojemanju slovenskega literarnega kanona: ni šlo za opozicijo moški : ženska, ampak za opozicijo kranjsko : štajersko ter za prizadevanje, da se slovenska književnost ne bi formirala v opoziciji z nemško, ampak z zgledovanjem pri nemški. Lahko bi celo rekli, da je šlo pri Pajkovih za spogledovanje z alternativnim kanonom (Cimperman, Koder, Pajkova : Levec, Levstik, Gregorčič, Jurčič). --Hladnikm (pogovor) 21:19, 19. april 2020 (CEST)

Predavanje 6. 4. 2020[uredi]

Priklopi se ob 10.30 na meet.jit.si/Slovenskaproza1900-1950.

6. 4. je pa glede literatov dolgočasen dan. Rodila sta se Jožef Levičnik in gorenjski poet Tomaž Iskra. Šomošter Levičnik je bil kulturna osebnost Selške doline nad Škofjo Loko, pisec prispevkov za Slovenske večernice, besedila Tomaža Iskra sem na Wikivir nalagal tudi sam, njegovo geslo na Wikipediji pa je potrebno radikalne redakcije. Na današnji dana je umrl duhovnik Franc Kulovec, ki je bolj kot pesnik poznan v svoji politični vlogi. Nadaljeval je katoliško politiko ministrskega predsednika v stari Jugoslaviji Antona Korošca in si pred drugo vojno neuspešno prizadeval, da bi Dravska banovina (tj. Slovenija) dobila v nemškem rajhu podoben status, kot ga je med drugo vojno imela Nezavisna država Hrvatska, torej marionetne fašistične države. Umrl je med nemškim bombardiranjem Beograda 6. aprila 1941.

Več je bilo pomembnih mednarodnih dogodkov na današnji dan so: 1199 je umrl Rihard I. Levjesrčni, angleški kralj, ki je oseba v romanu Ivana Laha Angelin Hidar. Hidar naj bi bil Rihardov sin, zaplojen s koroško plemkinjo Hemo v času, ko so Levjesrčnega na Koroškem ujeli (glej zgodbo v zbirki slovenskega zgodovinskega romana). 1327 je Francesco Petrarca v avignonski cerkvi sv. Klare prvič srečal Lauro. 1490 je umrl madžarski kralj Matija Korvin, ki ga slovenska ljudska pesem pozna kot dobrega kralja Matjaža, je pa tudi predmet dram in romanov, npr. Miroslava Malovrha 1906; o Matjažu v literaturi je knjigo napisal w:István Lukács. 1896 so se v Atenah začele prve olimpijske igre moderne dobe, 1941 je Nemčija napadla Jugoslavijo, 1992 se je začela vojna v Bosni: kot da bi na današnji dan tekmovala princip vojnega in športnega soočanja med narodi. Pred dnevi se je razvedelo, da je bila Prešernova s:Zdravljica uvrščena na seznam pomembnih del evropske kulturne dediščine. Ob tej priložnosti sem novinarju dal z aktualnim časom usklajeno izjavo: Zdravljica v evropski kulturni dediščini.

Čeprav o planinski literaturi nismo povedali vsega, kar je bilo pripravljeno za predavanja, to temo zapuščamo in se lotevamo žensk. Za ponavljanje pridejo v poštev ppt prosojnice, za študij pa razprava o ženskah v literarnem sistemu, ženskem romanu; ženski v kmečki povesti in zgodovinskem romanu; Luizi Pesjakovi, o Pavlini Pajkovi, Zofki Kvedrovi, ah, saj so vse povezave na seznamu vprašanj, kar tja poglejte (ne pozabiti na Mimi Malenšek – le zakaj ne?). Komur je študij po vprašanjih dolgočasen, bo iz gradiva za izpit izbral romane z žensko v glavni vlogi: Marjetica, Mlada Breda, Zapiski Tine Gramontove, Dekla Ančka ... in poskušal v prebranem najti žensko specifiko. Drugo pa na predavanju. --Hladnikm (pogovor) 21:41, 5. april 2020 (CEST)

Pogovor[uredi]

Zanimivo se mi zdi, da so v preteklosti veliko pisali na način, da so kot bistvo izbrali sveto zapoved. Ali se kaj podobnega kdaj zazna tudi pri moderni literaturi? Zaznamo tudi verska prepričanja ali bolj nova družbena? --DoriaJanša (pogovor) 12:05, 6. april 2020 (CEST)

Očitni nauki, poučnost in tendenca so doslej literaturo diskvalificirali, vendar se od časa do časa pojavljajo glasovi o upravičenosti ali celo nuji jasne literarne inštrukcije za obnašanje skupnosti, in to iz različnih nazorskih interesov, od katoliških in socialno progresivnih. Učinkovita in splošno priznana pa je le taka literarna "poučnost", ki je ni mogoče že od daleč identificirati, ampak se je treba do nauka potruditi. Specifika literature v razmerju do drugih oblik sporočanja ni v literarno zakamufliranem poučevanju, ampak v artikulaciji kompleksnosti, izmuzljivosti in pisanosti življenja, ki ga ni mogoče zvesti na tako ali drugačno katekizemsko/ideološko/filozofsko "resnico". --Hladnikm (pogovor) 18:17, 6. april 2020 (CEST)

Predavanje 30. 3. 2020[uredi]

Za uvod sem pregledal motive bolezni po žanrih v slovenski književnosti: v ženskem romanu, v zgodovinskem romanu (v Visoški kroniki Jurij umre za kužno boleznijo in z njim njegova socialna receptura), v kmečki povesti (v Cvetju v jeseni umre Meta in z njo načrt poročanja socialno različnih). V kmečki povesti sta kot bolezensko stanje družbe označen vdor meščanov na podeželje in izseljevanje vaščanov v tujino. Opozoril na metaforo bolezni pri Richardu Koenigsbergu (Library of social science), v vsakdanjem govorjenju in v povezavi z aktualno epidemijo.

Na današnji dan so se rodili Paul Verlaine, Stanko Janež, umrla pa Valentin Zarnik in Karl May. Nič ne dajem prednosti domačim pred tujim ali narobe, s stališča bralcev so bili pomembni oboji. Verlaine je isti letnik 1844 kot Anatole France in pri nas Josip Jurčič in Stanislav Škrabec; tujca imamo v zavesti kot moderna avtorja, domača dva pa kot začetnika slovenske književnosti in jezikoslovja – dokument slovenskega poznega vstopa med literarno omikane nacije. O Verlainu ste se učili najbrž v srednji šoli. Bil je "pesniški princ Francije" (geslo ima na Wikipediji v 69 jezikih), pisal je bohemsko, dekadentno poezijo, sam se je označeval kot "poete maudit" (prekleti pesnik), turbulentno je bilo tudi njegovo življenje, ločitev od žene, nacejanje z absintom, ljubezensko razmerje s pesnikom Arturjem Rimbaudom in ljubosumni strelski obračun z njim, versko spreobračanje ... Tri njegove pesmi iz Modre ptice imamo na Wikiviru, prevajalec se je upal podpisati samo s kratico V. Š.; v diplomske naloge bo treba pogledati, kdo je to bil.

Stanko Janež je poznan po knjigi Vsebine slovenskih literarnih del, bil je šolski literarnozgodovinski praktik, učbeničar, prevajalec. Vajevec Valentin Zarnik je bolj kot pisatelj poznan kot politik, govornik na taborih, žurnalist in satirični feljtonist. Posebej proti odpadniku Dragotinu Dežmanu je pisal (Don Quixotte della Blatna vas) in proti Bleiweisovim staroslovencem.

O Karlu Mayu smo nekaj že govorili (v času odraščanje je oblikoval moje bralsko obzorje in bralsko obzorje številnih generacij prej in pozneje), tule naj ponovim, da je bil eden za Slovence najpomembnejših avtorjev feljtonskih romanov, z junakom Winnetoujem prvo ime indijanarice in avtor kolportažnih romanov; o vseh teh področjih so izpitna vprašanja, tudi pri vprašanju o trivialni književnosti pride prav. Zaradi emancipatorične obravnave "plemenitega divjaka" v nemški neomarksistični literarni vedi sploh nima slabega slovesa. S Slovenijo je povezan prek urbane legende, da je bil gost zdravilišča Dobrna. Nedavno smo skupaj s člani društva Karla Maya v Nemčiji ugotovili, da ta petični gost ni bil naš pisatelj, ampak njegov soimenjak, in da se restavracija v Dobrni torej po krivici imenuje po Mayu. Zanimivo je, da je May tiste dni res bival v zdravilišču, vendar na Avstrijskem.

Naj omenim med umrlimi še na Hrvaškem rojenega švicarskega antropozofa Rudolfa Steinerja, ki je začetnik nove duhovnosti, ljudske znanosti, sonaravnega kmetijstva in waldorfske pedagogike; močno je vplival na Alojza Gradnika in s teorijo o ciklični dinamiki sveta gotovo tudi na literarno zgodovinarko Marjo Boršnik.

Ker nam je že dolgčas drug po drugem, v ponedeljek 30. 3. ob 10.30 odpiram srečanje razreda na http://neet.jit.si/Slovenskaproza1900-1950 . Ker je zvok na mojem prenosniku obupen, namizni računalnik pa nima kamere, bo mogoče tehnično šepavo, ampak vsaj slišali se bomo za kratek čas.

Semle bom pa nalepil povezave na še nekatere planinske filme, s pozivom na komentar njihovih zgodb, ki so nedvomno vplivale tako na slovenske filme tega žanra kot na planinsko literaturo in na planinsko ikonografijo sploh.

Nadaljevali smo s prosojnicami na temo planinske literature in s tem žanrom zaključili. Žal nisem bil pozoren na mikrofon ne na klice prek klepetalnice, tako da je bilo predavanje zadnje pol ure ali več nemo. Kot nemi film. Ampak pri nemem filmu ostane vsaj film, od predavanja pa ni ostalo nič ... Kaj naj rečem: odpustite moji nerodnosti, okornosti programa in domače strojne opreme, ki povzroča prasketanje. Od prasketanja vsaj virusa ni mogoče fasati :) --Hladnikm (pogovor) 16:37, 30. marec 2020 (CEST)

Namesto predavanja 23. 3. 2020[uredi]

Najprej preverimo, ali tale kanal deluje. Prejšnji teden je na nadomestek predavanja na Wikiverzi vrglo oko 159 duš (analiza strani na wmflabs); jaz sem zadovoljen.

Na današnji dan sta se po Wikivirovem koledarju rodila dva "naša": Jurij Vega in Anton Ocvirk, umrl pa je Jakob Gomilšak. Jurij Vega je naš kot zgodovinska oseba v zgodovinskih romanih. O njem piše roman Jakoba Bedenka Od pluga do krone, ki ga imamo na Wikiviru (glej tudi opis romana v zbirki. w:Jakob Bedenek je bil faliran dijak, vojak, zemljemerec in stavec v tiskarni, živel je na Hrvaškem in v Avstriji, pisal je pesmi, drame in romane, Sonce in senca spada v žanr kmečke povesti. Pa še o Vegi, ki je za razliko od glavnine slovenskih biografiranih oseb znanstvenik, matematik, balist; umrl je za posledicami rane, ki mu jo je zadal prijatelj. Njegova rojstna hiša v Zagorici nad Dolskim je kulturni spomenik.

Anton Ocvirk pa je naš kot literarni zgodovinar, imamo ga za utemeljitelja primerjalne književnosti, čeprav je pri nas prve korake k osamosvojitvi te stroke od slovenistike delal njegov učitelj France Kidirič (ki ima prav tako danes rojstni dan!). Ocvirka omenjamo na popotovanju ob rivalu Slodnjaku: oba sta se ukvarjala z Levstikom, službo na univerzi pa je Kidrič dal le Ocvirku (vpliv istega zodiakalnega znamenja :?).

Duhovnik w:Jakob Gomilšek ali Gomilšak je eden tistih piscev, ki so začeli pesniti v nemščini in šele potem preklopili na slovenščino. Tudi Štajerec, ki je postal Tržačan. Dodati moram njegovo ime Pesjakovi, Stritarju, Cimpermanu, Alešovcu ..., ki so storili podobno po od nemščine k slovenščini.

Wikipedija pove, da se je 23. 3. 1919 v Italiji rodil fašizem, 23. 3. 1933 pa je Hitlerju uspelo dobiti diktatorska pooblastila. Oba dogodka sta močno vplivala na Slovence, prvi zlasti na Primorce, ki so se začeli izseljevati na varno v Jugoslavijo, drugi pa na vse in seveda tudi na literarne tematizacije. 1898 se je rodil ameriški slovenski pisatelj w:Louis Adamič, ki je prav tako kot Vega končal nasilne (in skrivnostne) smrti. 1842 je umrl francoski pisatelj w:Stendhal.

Zdaj pa nazaj k planinski literaturi (pptx). Ogledali bi si dokaj številne literarne tematizacije legendarnega Klementa Juga, filozofa in alpinista (Gradnik, Župančič, Bartol, Jančar), o njem je nedavno Tomo Virk napisal knjigo, rekli kaj o proletarskit alpinistični legendi Joži Čopu in njegovih literarnih tematizacijah (recimo v Svetinovi Steni) in slednjič o nemško pišočem Juliusu Kugyju, bardu Julijskih Alp in po poreklu Slovencu (bil je potomec Jovana Vesela Koseskega), ki je danes ključna referenca za pojem kulturnega sožitja romanskih, germanskih in slovanskih narodov na področju Alp in tako v opoziciji z borcem za "naše" Julijce Jakobom Aljažem. Kugy je avtor mitične julijske rože scabiosae Trentae, podobno kot je bil Baumbach "kriv" za mitičnega trentarskega Zlatoroga. Od zadnjič smo dolžni pojasnil o nemških pisateljih Baumbachu, Riegerju in Perkonigu, Renkerju, ki so popisovali slovenske gore in ljudi; Slovence večinoma negativno. Vse to si boste zdaj v miru prebrali v študijah, na katere kažejo povezave v seznamu vprašanj, in v enciklopedijskih geslih o naštetih avtorjih.

Kot sem rekel že večkrat, je planinska literatura tesno povezana z glasbo in s filmom; vse troje je nastajalo vzporedno od konca 1. svetovne vojne dalje, zlasti v 30. letih, in bilo povezano s pojmom ljudske kulture in literature (w:de:Volksdichtung, narodnozabavna glasba (w:de:Alpenländische Volksmusik)), ki ju je posvojil nacizem in je sestavni del w:Nazikunst. Ogledali bi si izseke iz planinske kinematografije, tule je nekaj povezav za njihov komorni konzum:

Dovolj za ponedeljek, naslednjič pa še druge podobne filme s Hitlerjevo propagandistko Leni Riefenstahl v glavni vlogi.

Še en predlog, kako koristno preživeti te čudne dni: na Wikiviru je polno besedil za postavitev in korekturo. Napravi kaj dobrega za slovensko književnost. --Hladnikm (pogovor) 19:19, 22. marec 2020 (CET)

Predavanje 16. 3. 2020[uredi]

Ne, ni mi treba nameščati programa za snemanje zaslona in iskati mikrofona, saj lahko zapišem, kar hočem povedati. Zmagovite vrnitve ustne kulture to ne bo ustavilo, imel pa bom dober občutek, če se bom s svojim delom še naprej umeščal v pisno kulturo. Omika se začne s pisanjem, ljudstvo postane narod, ko poskrbi za pisne dokumente svoje kulturne eksistence, pojem izobraženstva (inteligence) se je vzpostavil šele s sposobnostjo pisnega izražanja in pisnega dokumentiranja. V času domače in globalne antiintelektualne nastrojenosti se mi zdi vzdrževanje razlike med ljudskim (folklornim) in omikanim še posebej pomembno. Hudo bi bilo, če bi izobražena kultura sprejela pravila, po katerih funkcionira ljudska kultura. Se vidi kot gradnja slonokoščenega stolpa? Ne bi se smelo, to nikakor ni moj namen, bognasvaruj intelektualne samozadostnosti, vendar ...

Na današnji dan so se rodili pesnika Hilarij Zorn in Franjo Neubauer, legendarni mariborski založnik Jože Košar in pisatelj kmečkih povesti z dogajališčem v Halozah Jože Krivec. Oba pesnika stopata v našo zavest preko Simona Gregorčiča: Zornu, ki je bil kot Gregorčič duhovnik in je pesniškega sobrata branil pred Mahničevo kritiko, je Gregorčič namenil eno svojih priložnostnih pesmi (nedavno smo jo postavili na Wikivir), vplival pa je tudi na Neubauerja, ki je objavljal v osrednjem literarnem glasilu Ljubljanskem zvonu in danes ni poznan najbrž tudi zato, ker je premlad umrl, da bi ustvaril kaj več. Na ime Jožeta Krivca boste naleteli v moji monografiji o kmečki povesti, ni pa tam biografskega podatka, da je po drugi vojni emigriral v Argentino in tam umrl. Umrl je na današnji dan Žiga Laykauf iz Mozirja, o njem še nimamo gesla in ga že umeščam na seznam nalog. S slovensko ameriško literarno sceno je povezano tudi ime Ivan Molek. Bil je urednik časopisa Prosveta, med drugo svetovno vojno je nastopil proti Adamičevemu zavzemanju za zavezniško priznanje Titovih partizanov in zato ostal med emigranti osamljen. Poznan je kot prevajalec in mož pisateljice Mary Molek, ki je v angleščino prevedla njegovo avtobiografijo Dva svetova.

Na današnji je leta 37 umrl rimski cesar Tiberij. Ko vtipkam njegovo ime v iskalnik slovenskih zgodovinski romanov (pozor, modus napredno iskanje > zgodovinske osebe > tiberij), dobim podatek, da nastopa v pripovedi Pod rimskim orlom Petra Bohinjca, tistega Bohinjca, iz katerega se je Izidor Cankar norčeval v romanu S poti. 1940 je umrla nobelovka Selma Lagerlöf, 1997 pa plesalka in pesnica w:Berta Bojetu - Boeta, prva žena politika Zmaga Jelinčiča in mati poznavalca judovske kulture Klemena Jelinčiča. Aja, 1868 se je na današnji dan rodil ruski pisatelj Maksim Gorki, ki se je ob rojstvu pisal čisto drugače.

V teh časih ni mogoče kar tako mimo epidemije. V literarno zgodovino jo vključimo z vprašanjem, kako se je (slovenska) literatura doslej soočala s podobnimi izkušnjami. O virusnih obolenjih se je začelo govoriti in pisati šele od odkritja virusov dalje (prva omemba na Slovenskem je bila menda leta 1922 v zvezi s svinjsko kugo), prej so to izkušnjo artikulirali izrazi krvava griža, kuga, črne koze. Na forumu Slovlit je tema kuga te dni kar živa, glej sporočila Komunikacija v času pandemije, kuga in Obvezno berilo v času kuge. Že prej pa Pesnik in epidemiolog. Sam običajno začenjam z naprednim iskanjem v zbirki zgodovinskega romana: Ko v rubirko Motivi vtipkam virus, ne dobim nič, iskalni izraz kuga pa pokaže naslednje romane:

  • Lojze Ilija: Zadnji rabin v Ljubljani,
  • Drago Jančar: Galjot,
  • Robert Košar: Martin Močan,
  • Josip Lavtižar: Lipniški grad pri Radovljici,
  • Mimi Malenšek: Mlin nad Savo,
  • Ksaver Meško: Črna smrt,
  • Zora Piščanec: Pastirica Urška,
  • Ivan Pregelj: Plebanus Joannes,
  • Alojzij Remec: Anno domini, *Ilka Vašte: Gričarji,
  • Zlata Vokač: Marpurgi.

Ker popisovanje motivov za zbirko ni bilo izčrpno, iz glave lahko dodam še druga dela:

  • Pregljevega Magistra Antona,
  • Bevkova romana Človek proti človeku in pred njim
  • Znamenja na nebu

Bolezen je v žanru ženskega romana pomemben motiv, pravzaprav najbolj trdoživo žanrsko določilo, ki razrešuje zamotane situacije, tudi tako, da obolela oseba umre, vendar ne gre za epidemije, te so značilne le za žanr zgodovinskega romana. Zdaj se spomnim še enega romana: Jožeta Dularja Krka umira (1943), ki govori o račji kugi (gre za rake, ne za race :). V zgodovinskem romanu prispeva k prepoznavni zgodovinski atmosferi, sistematičnega premisleka o sporočilni dinamiki motiva epidemije skozi naštete romane se pa še nisem lotil.

Planinska literatura. Že več ur se ukvarjamo s slovenskim planinskim pisanjem. Danes sem imel namen pokazati na nemške literarne tematizacije slovenskih gora in njenih prebivalcev. Saj je vse na prosojnicah (ppt) in v študiji na spletu (Planinska povest), vabim k njihovemu prebiranju.

Pokazati sem nameraval tudi nekaj izsekov iz nemških planinskih filmov, ki so nastajali v istem času kot slovenski in v podobnem razmerju z istočasno planinsko literaturo. Nemške filme si lahko ogledujemo na Youtubu, slovenskih pa "zaradi avtorskih pravic" ne – kulturna sabotaža in samodestrukcija!

Tole je koncept, ki ga bom v prihodnjih dneh še nekoliko razširil.

Smrt virusom, svobodo mišljenju! Miran Hladnik

Pesniki športniki[uredi]

Gradnik Marji Boršnik 1954:

»Na ta šport sem se vrgel kasneje, leta 1912 v Gorici. Poleg sinu nekega italijanskega lekarnarja sem bil sploh prvi smučar v Gorici. Kadar sem se vozaril na Bohinjsko, so me na postaji opazovali kakor kakšno strašilo.«

»Pozabili ste na drja Tumo.«

»Tuma ni bil smučar. Pa tudi kot turist se z nami ni družil in je po hribih hodil skoraj zmerom sam. Jaz pa sem si kasneje, zlasti po vojni, ko sem prebival v Ljubljani, nabral med smučarji in turisti že precejšnjo družbo.«

Ani Župančič je o Otonu zapisala: »Plaval je izvrstno, kako ne, kot deček je bil po ves dan v Kolpi, sankal se je in tudi drsal, veslal, kolesaril pa je le v mladih letih. Čudno, plesati pa ni znal. Bil je eden izmed prvih slovenskih smučarjev in sicer na Bavarskem. Ko se je iz Nemčije vrnil domov, je opustil smučanje, ker se je ženiral. To je bil tukaj tako redek šport, da bi lahko naštel smučarje na prste ene roke. Pozneje se je zopet lotil smučk, pa le na kratke izlete, kakor okolica Ljubljane, Planica, nekaj več pa v Koči vasi.«

Gora pa ni gledal samo od daleč. Ani Ž.: »Na Triglavu je doživel glorijo. Ko smo se namenili vdrugič gori, nas je zasnežilo na Kredarici.« In še skupinska fotografija z vrha Triglava: tri Kesslerjeve in njihovi izvoljenci (na vrhu Miha Čop, desno stojita Slava in Mile Švarc, levo v plašču Oton, sedita Ani in Mici. Še dva neznana).