Pogovor:Slovenska proza 1900–1950

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Pesniki športniki[uredi]

Gradnik Marji Boršnik 1954:

»Na ta šport sem se vrgel kasneje, leta 1912 v Gorici. Poleg sinu nekega italijanskega lekarnarja sem bil sploh prvi smučar v Gorici. Kadar sem se vozaril na Bohinjsko, so me na postaji opazovali kakor kakšno strašilo.«

»Pozabili ste na drja Tumo.«

»Tuma ni bil smučar. Pa tudi kot turist se z nami ni družil in je po hribih hodil skoraj zmerom sam. Jaz pa sem si kasneje, zlasti po vojni, ko sem prebival v Ljubljani, nabral med smučarji in turisti že precejšnjo družbo.«

Ani Župančič je o Otonu zapisala: »Plaval je izvrstno, kako ne, kot deček je bil po ves dan v Kolpi, sankal se je in tudi drsal, veslal, kolesaril pa je le v mladih letih. Čudno, plesati pa ni znal. Bil je eden izmed prvih slovenskih smučarjev in sicer na Bavarskem. Ko se je iz Nemčije vrnil domov, je opustil smučanje, ker se je ženiral. To je bil tukaj tako redek šport, da bi lahko naštel smučarje na prste ene roke. Pozneje se je zopet lotil smučk, pa le na kratke izlete, kakor okolica Ljubljane, Planica, nekaj več pa v Koči vasi.«

Gora pa ni gledal samo od daleč. Ani Ž.: »Na Triglavu je doživel glorijo. Ko smo se namenili vdrugič gori, nas je zasnežilo na Kredarici.« In še skupinska fotografija z vrha Triglava: tri Kesslerjeve in njihovi izvoljenci (na vrhu Miha Čop, desno stojita Slava in Mile Švarc, levo v plašču Oton, sedita Ani in Mici. Še dva neznana).