Farška potuhnjenost

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Pred leti sem v članku Vključevanje drugega in drugačnega v slovensko literarno zgodovino (SSJLK 2016) citiral naslednjo izjavo Dragotina Dežmana:

"[N]e nemščina, temveč naša lenoba, naša turška potuhnjenost in pohlevnost, naše črtenje vsake zdrave in pravične kritike so poglavitni vzroki, da ne napredujemo, le nemška omika nam more pokazati pravo pot napredovanja. Ako se nemščini popolnoma odpovemo, bomo kmalu obskurantizmu in ultramontanizmu zapadli."

Našel sem jo v geslu o zloglasnem slovenskem odpadniku, ki ga je za Slovenski biografski leksikon napisal Avgust Pirjevec. Pri povzemanju izjave za članek Literarische Zweisprachigkeit im slowenischen Teil der Habsburger Monarchie za zbornik Literarische Mehrsprachigkeit im österreichischen und slowenischen Kontext (Tübingen, 2019) sem pokukal v vir, iz katerega je zajel Pirjevec, tj. v članek Iz politične korespondence dr. Janeza Bleiweisa izpod peresa Dragotina Lončarja v Naših zapiskih 1909 (6/1), in našel Pirjevčevo napako: pri Lončarju ni pisalo "turška potuhnjenost", ampak "farška potuhnjenost"!

V daljši verziji svojega članka na spletu sem prepisano napako popravil, na drugih mestih (ja, nisem se samo jaz pustil zapeljati uglednemu SBL-u) pa je ostala. Sintagmo je Peter Scherber prevedel v nemščino kot "Duckmäuserei der Pfaffen", mene pa je zanimalo, kako je "farško potuhnjenost", nacionalno hibo, ki je bila pred 160 leti med razlogi za Dežmanovo odpadništvo od slovenstva (sposobni Dežman je bil pred tem predviden za voditelja mladoslovenskega gibanja), zapisal izvirno, namreč v pismu Valentinu Zarniku leta 1861. V rokopisnem oddelku NUK-a (Bleiweisova korespondenca, IV, Ms 700) sem presenečeno ugotovil, da je pismo v slovenščini. To bi moral slutiti že prej, saj Lončar nikjer ne govori, da bi pismo prevedel, nemški izvirnik sem pričakoval pač zato, ker se pri Dežmanu poudarja njegova prekinitev s slovenščino in ker so tudi slovensko zavedni izobraženci v tistem času v pismih pogosto uporabljali nemščino.

Avgust Pirjevec je lapsus, ki ni nedolžen, saj kritični prst z domačega klera preuperja v oddaljene Turke, zagrešil najbrž iz utrujenosti pri ročnem prepisovanju iz Lončarjeve objave. Pirjevcu, ki je 1943 v koncentracijskem taborišču Mauthausen končal svoje življenje,[1] nenamerne napake ni težko odpustiti, za mojo ponovitev napake pa ni opravičila, saj sem imel na klik blizu vir, v katerem bi citat lahko preveril. Na srečo je piscev, ki so Dežmanovo kritično oznako Slovencev citirali neposredno po Lončarju, več kot tistih, ki smo razmnoževali lapsus iz SBL. --

miran hladnik

  1. Gl. spominsko ploščo na stopnišču v NUK-u.