O Ivanu Tavčarju ob 200-letnici kongresa svete alianse v Ljubljani
Pogovor o Ivanu Tavčarju v okviru prireditev Slovanske knjižnice Literature v mestu 2. marca 2021. Spraševala je Erika Marolt, odgovarjala pa Miran Hladnik in Blaž Vurnik. Videoposnetek pogovora.
Podoba Ivana Tavčarja kot književnika se je skozi leta spreminjala. Kakšna je sedaj, 170 let po njegovem rojstvu?
Če bi šlo za osebnost z angleško govorečega področja, bi odgovor poiskal v Googlovem NgramViewerju, tj. spletišču, ki na podlagi milijonov skeniranih knjig izriše krivuljo z dinamiko kakega kulturnega pojma ali osebnosti ali kraja. Ker za slovenščino česa takega nimamo, grem ročno preštet zadetke v Digitalni knjižnici Slovenije, ki pokažejo 14.770 zadetkov z njegovim imenom, prvič se je pojavil 1871. leta v SN, ki je poročal o nagradi Mohorjeve družbe 25 goldinarjev za spis Tavčarja osmošolca o ljudski šoli. V vsakem od 149 let njegovega življenja je na tej slovenski kulturni časovnici povprečno po 100 omemb, v jubilejnih več, v nejubilejnih manj. Preveril sem zadnja leta in nič ne peša. Vsako leto izideta povprečno po dva ponatisa njegovih del ali delo o njem, seveda za šolske potrebe, vendar tudi za popularno rabo, pomislimo samo na priljubljenost Cvetja v jeseni.
Tavčarja imamo v mislih v glavnem kot literata, avtorja Cvetja v jeseni in Visoške kronike itd. To ga tudi rešuje nihanja, ki so ga deležne politične osebnosti. Če bi ga jemali v njegovi življenjski celovitosti, torej kot liberalskega strankarskega prvaka, bančnika, advokata, urednika dnevnika Slovenski narod, ljubljanskega župana, poslanca in člana vlade, bi bilo mogoče drugače, saj se je v teh dolgih letih spremenil tako liberalizem kot pogled nanj. S klerikalnega in levičarskega stališča bi ga morali kot liberalca verjetno odrivati, vendar bi pri tem pozabili, da je bil ravno liberalizem tisti, ki je v njegovem času vzpostavil slovensko narodno zavest in tudi ekonomske temelje današnje slovenske eksistence.
Ker ga ne moremo kar odrivati vstran, si ga nekateri poskušajo nazorsko prisvojiti. Tako da zamižijo ob njegovem jugoslovanstvu (v njegovem času so bili vsi jugoslovansko nastrojeni, tudi klerikalci), z legendo o tem, kako se je proti koncu življenja spreobrnil in postal veren (Tavčar je bil veren ali vsaj navzven katolik celo svoje življenje in se mu ni bilo treba nič spreobračati) ali z zamolčevanjem njegove protikomunistične nastrojenosti. Sicer pa je tako prozorno nazorsko prisvajanje značilno za vse bedne politične opcije.
Tavčar je slovenski literarni klasik, eden izmed 40 najpomembnejših slovenskih pisateljev z Zbranim delom. Tu se ni nič spremenilo, z leti se njegova literarna odličnost samo potrjuje.
Pred 200 leti se je v naši prestolnici odvijal kongres Svete alianse. O srečanju, ki je Ljubljano za skoraj pol leta spremenil v center odločanja o politični usodi Evrope, je Tavčar na začetku prejšnjega stoletja ustvaril obsežen roman Izza kongresa. Če bi ta njegov zgodovinski roman postavili v kontekst njegovih drugih del, kje je njegovo mesto?
Na časovnici njegovih knjig je mesto Izza kongresa osamljeno. Pred tem ni deset let izdal nič večjega in po tem romanu, ki je izhajal v LZ skozi tri leta (1905–08), tudi skoraj deset let nič večjega. Šele proti koncu življenja je 1917 in 1919 objavil dve mojstrovini, Cvetje v jeseni in Visoško kroniko. Ta umestitev nas pouči, da se je T. ukvarjal medtem z vsemi mogočimi drugimi rečmi, in da je bil roman zanj velik zalogaj, čeprav se je rad pohvalil s svojo pisateljsko kondicijo, vsaj v razmerju do kratkosapnega Kersnika. Roman obsega 95.500 besed, kar je za dva povprečna romana (ko sem pred leti meril njegovo dolžino v LZ, sem se uštel za 10.000 besed). Je njegovo najdaljše pripovedno besedilo, Visoška kronika je pol krajša (58.600 besed).
Roman pred nas razgrinja številne zgodbe posameznikov in družin iz različnih slojev, od najnižjih do znanih političnih osebnostih tistega časa. V romanu je med drugim predstavljena tudi zgodba lepe Josipine Češkove (Tavčar jo omenja kot Fino oziroma stekleno princeso), kasneje poročene Terpinc. Z družino Terpinc je imel Tavčar kar nekaj neporavnanih računov, kar se kaže skozi opise njihove zgodbe. Je Tavčar tudi v drugih svojih delih rad obračunal z ljudmi, do katerih je imel osebne "zamere"?
Naj najprej obnovim Tavčarjevo zgodbo s Terpinčevimi. Kot dijak se je nesmrtno zaljubil Emilijo Garz, nezakonsko hčerko in pohčerjenko enega najpremožnejših Ljubljančanov, Fidelisa Terpinca. Terpinc je bil poročen z "glažovnato princeso" Fino Češkovo, ki je bila nesojena ženitna partija Andreja Smoleta (o tem govori Tavčar v romanu). Tavčar je bil zaradi nočnega vasovanja pod njenim oknom izključen iz šole, tako da je gimnazijo nadaljeval v Novem mestu. Literarna glasila je od tedaj dalje polnil s pripovedmi o tragično usodnih ljubeznih. Zgodbe ljubezni, ki je vsem v pogubo, so blagovna znamka Tavčarjevega pripovedništva vse do visoke starosti. Ni čisto za odmet domneva, da je Tavčarjev zavidljivi ekonomski vzpon treba pripisati tihemu tekmovanju z nesojenim tastom Terpincem. Ponovno je segel previsoko z ljubeznijo pri hčeri političnega nasprotnika, slovenskega deželnega glavarja barona Winklerja, in bil ponovno odbit.
Tavčar je bil samoljuben, zelo samozavesten, tudi grob v osebnih odnosih, v leposlovna dela je vnašal tudi osebe iz svoje okolice (za VK je npr. poznano, koga je upodobil v kateri osebi), vendar nimam v spominu, da bi leposlovje zlorabljal za obračun z nasprotniki. Drugače je seveda s političnimi pamfleti, kot je protiklerikalna satirična utopija z naslovom 4000. Tam je napadel Antona Mahniča. Seveda potem, ko je najprej Mahnič poskrbel za ločitev duhov na Slovenskem.
Je pa Tavčar vključil v ljubljansko kroniko nekatere škandalozne dogodke svojega časa. Namiguje npr. na razmerje grofice Stubenbergove s škofom Antonom Alojzijem Wolfom, ki ga je upesnil Prešeren v epigramu z naslovom Škofela (Zapustil boš ti svoje zláte, / pripravljena je jama za-te; / odločen tam od jalove debele, / sam ležal bodeš brez škofele.).
Še pred romanom Izza kongresa je Tavčar napisal delo Mrtva srca, ki ga zaznamuje prehod iz romantike v realizem. Roman mu je posredno "prinesel" tudi nevesto. Mlada deklica Franica je z navdušenjem prebirala roman in se tako navdušila, da si je želela pisatelja tudi osebno spoznati … in kmalu je postala Franja Tavčar. Ali to pomeni, da je ljubezen v "jeseni" za Tavčarja v resnici imela srečen konec?
Če imam prav v spominu, celo sodobni pisatelji samoironično priznavajo, da jim literatura pomaga pri osvajanju nasprotnega spola. Moški, ki znajo z besedami, so pri ženskah pač uspešnejši. Recimo, da so ljubezenska razmerja in poroke avtorjev stranski produkt njihovega leposlovnega ustvarjanja. Ne uspe vedno, Tavčar se je trudil dolgo, Prešeren pa kljub izrecnemu nagovoru Juliji v Sonetnem vencu ni uspel.
Omenili ste Cvetje v jeseni kot zgodbo srečnega razmerja na stara leta. Ko se je Tavčar poročil, je štel 36 let, to ni kakšna jesen življenja, niti v njegovem času ne. Kmečki fantje so se v povprečju poročali stari, ker jim očetje prej niso izročili gospodarstva, na prazno pa ni hotela nobena. Bila pa je njegova poroka s Franjo Košenini uspešna: v ekonomskem smislu, družabnem smislu, kar se reprodukcije tiče (pet otrok) in verjetno tudi čisto intimno. Celo Tavčarjevo življenje je zgodba o uspehu podjetnega posameznika.
Kakšen pa je bil odnos Ivana Tavčarja z literati tistega časa? Izidorju Cankarju je v Obiskih dejal, da se z Jurčičem nista posebno razumela, z Levstikom pa se nista ljubila, saj po njegovem mnenju slovenščine niti pravilno pisati ni znal. Največ nesoglasij pa sta imela z Ivanom Cankarjem. Kakšen je bil njun odnos?
Cankar in Tavčar sta bila v vseh pogledih različna, družilo ju je samo revno poreklo, nezavidni socialni začetek. Politično sta si stala nasproti kot liberalec in socialist, v literaturi kot realist in modernist, v življenju kot uspešni meščan in izčrpani bohem. Tavčar je živel 30 let dlje kot Cankar. Navskriž sta prišla že zgodaj, ko je Cankar kot reven dijak zahajal k Tavčarjevim na kosilo: odslovili so ga, ker (olepšano rečeno) ni rad vračal izposojenih knjig. Špekuliram, da je Tavčar po Cankarjevi smrti prav z likom Polikarpa, ki naj bi bil Tavčarjev alter ego, v VK želel polemizirati s Cankarjem, ki je dvakrat za svoje osebe uporabil to ime, obakrat z negativno konotacijo. Glede na to, da imamo Tavčarjevega Polikarpa danes za negativno osebo, mu namera ni najbolje uspela.
Načrti, bralna priporočila.
Jaz romana Izza kongresa za tole priložnost nisem utegnil še enkrat prebrati. Vendar moram zdaj dati prednost povesti Otok in Struga, ker pišem spremno besedo za ponatis tega dela. Tavčarja imamo skoraj v celoti na spletu, na Wikiviru – vse je vredno branja –, tudi geslo na Wikipediji imamo, ni pa posameznih gesel o njegovih večjih delih: to obljubljam zastaviti, ko se pokaže malo časa.
Malo sem se igral z javno dostopnimi digitalnimi orodji. V Jakopinovi Novi besedi ali v kanadskem Voyantu lahko pregledamo frekvence besed v romanu. Najpogostejše besede za osebe pokažejo, da je bil kljub kolektivnemu značaju romana glavna oseba vendarle knez Metternich (184), sledijo mu imena Smole 112, Češkovi 108 (Fina 46), Eva Luiza 89, Marička Topolščak 84, štonglajtar Urban Pintar 69 + 20, Židanova gostilna 64, cesar Francelj 58, Prešeren 47, prevarantka Margerita 43, car Aleksander 42, Miklavčič 43, Zupan 42, Capodistrias 38, Volkonski 37, Ciril 36, Molly 34, Miklavž 34, pater Inglesi 32, Wallenstein 27, Ferdinand 24, Corsini 23, Dagarinka 20 itd.; za pravično zaporedje pomembnosti bi bilo treba seznam še ustrezno obdelati.
Med nacijami so na prvem mestu Rusi (66), sledijo Slovenci 45 (sloven* 23, kranj* 22), Lahi 41 (laški 33, ital. 8), Nemci 35, Slovani 12, Ogri 6, Grki 7.
Med besednimi družinami so najpogostejše oznake družbenih stanov: gospoda* 563, grof 287, knez 248, cesar 245, škof 149, veličanstvo 85, kardinal 84, car 80, kontesa 70, svetlost 50, eminenca 42.
Zaporedje omenjenih telesnih delov je pri Tavčarju naslednje: obraz 180, roka 174, oči/oko 147, srce 99. Pogoste so starostne oznake (star 235 mlad 230), časovne oznake (danes jutri včeraj) in opisi notranjih prostorov (miza, soba, hiša).
Še beseda o pomenu leta 1821 za evropsko romanopisje. O ljubljanskem kongresu piše 13 nacionalnih Wikipedij, dogodek ima torej vendarle mednarodno težo. Drugače pa je z njegovo vključenostjo v literaturo. Med 7000 nemškimi zgodovinskimi romani do 1945 ni nobenega na temo kongresnega dogajanja. Kongresi so pripovedno dolgčas. Zato ima roman tudi naslov Izza kongresa. Pri nas sta na to temo dva romana, poleg Tavčarja še Cesta dveh cesarjev Mire Mihelič, naslov Izza kongresa pa sta izrabila še Maja Novak za kriminalko in Milan Dekleva za historično-ljubavni igrokaz leta 1985. Študentje so za diplome obravnavali raje kriminalko kot Tavčarjev roman.
Tavčar pri pripovedovanju uporablja veliko ironije, sarkazma, veliko je opravljivosti, nato pa nas preseneti kruta usoda mlade lepotice Marije Topolščak in njenega brata.
Kot rečeno, Tavčar je bil do žensk zelo čuteč, edino ženske imajo pri njem pozitivne vloge, kar je za slovensko pripovedništvo izjemno, potrjuje pa to njegova izbira besed: pri rodbinskih izrazih daje prednost ženskemu spolu: oče 80, mati 140, moški 11, ženska 130, sin 31, hči 52, edino pri zakoncih ima prednost moški spol (mož 147, žena 105).