Janez Mencinger (Brod v Bohinju)

Miran Hladnik: Janez Mencinger (Brod v Bohinju). Postaja na SPP: pisateljeva rojstna hiša na Brodu 24, Bohinjska Bistrica.

Do Mencingerjeve rojstne hiše zavijemo z glavne ceste proti Bohinjskemu jezeru desno skozi vas Breg do zadnjih hiš ali pa odcep pozneje skozi vas Savica, čez savski most, spet takoj desno in po 100 metrih levo v slepo ulico, kjer je na pročelju spomeniško zaščitenega poslopja s hišno številko 23 (po domače pri Kovaču) vzidana spominska plošča. Noter, kjer naj bi bila urejena spominska soba, kar tako brez najave ne bomo mogli; najlaže če se tam nastanimo kot turisti.

Janez Mencinger se je rodil tu v kmečki družini 26. marca 1838. V šolo je hodil v Bohinjsko Bistrico in v Ljubljano, pravo študiral na Dunaju in ga 1864 dokončal v Gradcu. Med 1862 in 1871 je bil odvetniški pripravnik v Brežicah, po odvetniškem izpitu pa je kot samostojni advokat delal v Kranju; za pripravnika si je vzel Ivana Tavčarja. Dolga brada (najprej črna in z leti siva) je utrjevala njegovo dostojanstveno držo predsednika kranjske čitalnice, avtoriteto poštenjaka, načitanega izobražneca in plemenitega življenjskega modreca, za ravnotežje tej resnobni polovici pa je bila njegova družabna duhovitost, humornost in življenjski optimizem. S pisateljevanjem se je ukvarjal mimogrede in z daljšimi presledki ob svojem poklicnem delu in, kot je bilo v njegovih časih običajno, objavljal v revijah, skrit za psevdonimi, npr. Janez Nemcigren ali Sivor. Konec 50. let je bil med začetniki izvirne kratke kmečke povesti, ki je po zgledu podobnega nemškega pisanja pripovedovala tudi o podeželskih izobražencih (Jerica, Vetrogončič), in 1860 prvi avtor v znameniti seriji Slovenske večernice pri Mohorjevi družbi.

Pozneje se je njegova proza podaljšala. Objavljal jo je v Ljubljanskem zvonu in jo znači velik delež duhovitega avtorskega kramljanja in modrovanja na račun zgodbenosti. Tak je antiutopični roman Abadon (1893) s faustovskim junakom pomenljivega imena Samorad Veselin – zadnji Slovenec v njem je, ironično, jezikoslovec – in avtobiografski roman oziroma spomini, ki so si nadeli formo potopisa, Moja hoja na Triglav (1897). To pisanje kaže, da mu je bila všeč podobna angleška literatura, literarna zgodovina pa ve povedati tudi, da je pisal iz odpora do naturalizma in iz svojega bohinjskega patriotizma. Ker Slovence pisatelji najbolj zanimajo takrat, kadar se med sabo zmerjajo, pri Mencingerju nikoli ne pozabi omeniti, kako brezmilostno je v parodiji Cmokavzar in Ušperna, ki si je navzlic skromnemu obsegu 24 strani nadela podnaslov »roman«, obračunal s tedanjim piscem kmečkih povesti Antonom Kodrom. Z njo je zapečatil neslavno literarnozgodovinsko usodo plodnega in inventivnega pisatelja, ki na sebi ni imel drugega greha kot to, da je objavljal pri konkurenčni celovški reviji Kres in bil neljubi tekmec slavljenemu Jurčiču. Mencinger se je s humorno besedo spravil še na Antona Mahniča, na pozitivistično prešernoslovje in na Jovana Vesela Koseskega, kakor kaže naslednji odlomek iz »pokoseskenja« Prešernove pesmi Neiztrohnjeno srce v parodijo Pesnika sercé.

Se groblja kapa, nov de mrtvác spusti se not;
kar mlad život medlevši, razgerne se naprot.
Kopunam sapo davi, jih čudbe pana mraz,
kim brusi gled neplažba, zazrejo pak obraz. [...]

Sercé lopate vdrihba na plasti cepi dve ;
drobljanca razodeta do drujga tam sta dne. —
Druj dan z lopato, krampom dospeši puk na plan.
Sercé je preč — ginivši kot puhtne kafre gran.

Z Bohinjem Mencinger po preselitvi v Posavje ni imel več pravih stikov, toliko bolj pa je bohinjsko dogajališče značilno za njegovo prozo (Zgubljeni, pa spet najdeni sin, Zlato pa sir, Bore mladost, Skušnjave in izkušnje). Skoraj vse, kar je Mencinger napisal, dobimo na računalniški zaslon.

Doprsni pisateljev kip, ki ga je leta 1984 izdelal Albin Polajnar, stoji pred osnovno šolo v Bohinjski Bistrici. Dokler ga niso zaprli in prodali, je pisateljevo ime nosil planinski dom na bližnjih Ravnah. Spomin na pisatelja gojijo tudi na drugem koncu Slovenije, v Krškem, od koder je bila njegova žena, kjer je preživel zadnjih 30 let in bil tudi župan. V spominskem parku ima nagrobnik, za katerega je sam sestavil napis (»Tukaj vstajenja čaka Dr. Janez Mencinger, advokat. Svojega življenja pravdo je začel 26. 3. 1838 in nedovršeno končal 12. 4. 1912. Bodi mu sodba milostljiva.«), na pročelju hiše na Cesti krških žrtev 2, kjer je preživel zadnjih 30 let, pa spominsko ploščo. Umrl je pri 74 letih 12. aprila 1912, kar je bila tedaj lepa starost, posebej v primerjavi z nekaj starejšimi sošolci in prijatelji vajevci, ki so vsi pomrli precej prej.