Zaporniški roman
Zgodovinski roman je literarni žanr, za katerega je značilna literatura, ki je napisana medtem ko je avtor omejen na mesto proti njegovi volji. To je lahko zapor ali hišni pripor. Literatura se lahko nanaša na zapor, s katerim je avtor seznanjen ali pa je napisana v zaporu. Zaporniški roman vključuje poročila o izkušnjah, korespondence, avtobiografije, prozo in poezijo, ki se je pojavila v ujetništvu ali zaradi ujetništva. Lahko je memoar, fikcija ali nefikcija.
Značilnosti
[uredi]Vsi pisci zaporniškega romana imajo tri skupne impulze:
- Komunikacija (s pismi),
- informacije za javnost (zlasti z eseji, dokumentacijami, poročili na terenu),
- kanalizacija agresije (predvsem poezije).
Pogovori, monologi, udarci, znakovni jezik, sporočilo iz enega okna na drugega, so oblike komuniciranja, ki so pogosto obravnavana v zaporniški literaturi. Pri zaporniškem romanu je memoarski predvsem tisti del, ki opisuje jetniško življenje, mučenje, zasliševanje in zaporniške anekdote. Esejistični del pa je sedanjiški, komentatorski, refleksiven.
Pisanje ima običajno naslednje funkcije:
- Samoizražanje, samospoštovanje, samoopredeljenje,
- ohranjanje identitete,
- preživeti
- protest in odpor.
Slovenski zaporniški romani
[uredi]- Branko Hofman: Noč do jutra 1981 COBISS
- Drago Jančar: Zvenenje v glavi 2002 COBISS
- Igor Torkar: Umiranje na obroke 1984 COBISS
- Marjan Rožanc: Hudodelci 1987 COBISS
- Nika Maj: Zapornik 2009 COBISS
- Vitomil Zupan: Levitan 1985 COBISS
- Iz operacijske dvorane v zapor 1974 COBISS
Tuji zaporniški romani
[uredi]- Alexandre Dumas: Grof Monte Cristo 1968 COBISS
- Henri Charrière: Metulj 1970 COBISS
- Silvio Pellico: Le mie prigioni 1840 COBISS
Viri
[uredi]- Maja Šučur. Fikcija kot resničnejša avtobiografija: Diplomsko delo, 2014.