Zaporniški roman

Zgodovinski roman je literarni žanr, za katerega je značilna literatura, ki je napisana medtem ko je avtor omejen na mesto proti njegovi volji. To je lahko zapor ali hišni pripor. Literatura se lahko nanaša na zapor, s katerim je avtor seznanjen ali pa je napisana v zaporu. Zaporniški roman vključuje poročila o izkušnjah, korespondence, avtobiografije, prozo in poezijo, ki se je pojavila v ujetništvu ali zaradi ujetništva. Lahko je memoar, fikcija ali nefikcija.

Značilnosti[uredi]

Vsi pisci zaporniškega romana imajo tri skupne impulze:

Komunikacija (s pismi),
informacije za javnost (zlasti z eseji, dokumentacijami, poročili na terenu),
kanalizacija agresije (predvsem poezije).

Pogovori, monologi, udarci, znakovni jezik, sporočilo iz enega okna na drugega, so oblike komuniciranja, ki so pogosto obravnavana v zaporniški literaturi. Pri zaporniškem romanu je memoarski predvsem tisti del, ki opisuje jetniško življenje, mučenje, zasliševanje in zaporniške anekdote. Esejistični del pa je sedanjiški, komentatorski, refleksiven.

Pisanje ima običajno naslednje funkcije: