Metulj

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search
Metulj  
Avtor Marjan Rožanc
Država Slovenija
Jezik slovenščina
Založnik Ljubljana: Cankarjeva založba
Datum izida 1981
Subjekt slovenska književnost
Žanr avtobiografski romani erotični romani
Vrsta medija tisk
Št. strani 194
Klasifikacija


Metulj (1981) je roman Marjana Rožanca.

Vsebina[uredi]

Roman govori o Tomažu Pesku, ki je leta 1957 prišel iz zapora. Zaprli so ga zarad sovražne propagande. Opisuje kako je bila videti Ljubljana v tistih časih, kako so se ljudje spremenili in tudi kako je videl ženske z njegove perspektive. Hrepenel je po Štefaniji, ki pa je že nosila otroka Hermanu Volku. Ni imel veliko denarja, zato je šel v uredništvo mestnega dnevnika. Poiskal je svojega starega prijatelja Lukeža Bertona in ga prosil za službo. Življenje mu je šlo na bolje, nato pa je čez 14 dni dobil poziv na sodišče. Kazensko popravnemu domu v Sremski Mitrovici je ostal dolžen tisoč dvesto dinarjev. Če tega zneska ne poravna v se mu bo denarna kazen spremenila v sedemdnevni zapor. Poravnati pa jo mora v najkasneje desetih dneh. Odšel je domov, prižgal cigareto in začel pisati. Že od nekdaj je imel rad knjige, zato se je dela veselil. Poleg Lukeža, ki je menjaval ženske kot spodnje perilo, je Tomaž imel tudi drugega prijatelja Berta, ki pa ni imel sreče z ženskami. V pogovorih se ni znal obnašati in vedno je silil v ženske. Ena izmed oseb v romanu je tudi Evelina. Najprej je bila v razmerju z Lukežom, nato pa ji je postal všeč Tomaž. Skupaj sta hodila na košarkarske tekme in večkrat sta se dobivala v kavarni. Ravno tam pa je Tomaž spoznal Evelinini prijateljico Tino. Študirala je germanistiko in bila je čisto nasprotje Eveline. Tomaža je čisto prevzela, žal pa ni mogel storiti nič saj bi se tako zameril Evelin, povrh vsega pa je Tina imela fanta Matevža. Mladenič s katerim se je zapletla Tina še zdaleč ni vreden njenega srca. To se je najbolj izkazalo v nočnem baru hotela Slon. Do nje se je obnašal nizkotno in nič mu ni bilo mar za njo. Tomaž pa je ugotovil kakšna je v resnici Evelina. Ko sta se odpravila v gledališče, je moral nekaj urediti in ni mel časa zanjo in do njega se je začela obnašati nesramno in zlobno. Sklenil je da se bo raje držal z svojimi prijatelji, njo pa pustil na miru. Še vedno pa mu iz glave ni odšla Tina. O njej je sanjaril in ni nehal. Pomemben dogodek iz tega romana je tudi ko Lojze Možina in Tomaž srečata Tino v kavarni. Tako se spoznajo ampak kaj kmalu mora Lojze drugam, zato ostaneta sama. Odločila sta se da bosta odšla na sprehod do Moderne galerije, do železniške proge in med med meščanske hiše pred Tivolijem. Kar naekrat pa se ustavita pri neznani hiši in Tomaž opazi Tinino kolo. Med tem časom pa je Tina že odšla po stopnicah v majhno sobico. Že sta se želela predati strastem, a je nenadoma postalo zelo neprijetno in čudno. Tomaž jo je vprašal ali naj kar gre in Tina se je s tem strinjala. Proti večeru jo je poklical, vendar mu je odgovorila, da se ne bo z njim več dobila. Po tistem se z Tino dolgo nista videla. Ko pa je nekega dne odhajal iz gledališča jo je zagledal. Bila je lepa kot vedno. Po pogovoru sta sklenila, da gresta jest. Tisti večer sta se imela zelo lepo in oba sta bila srečna. Vendar pa se je Tina zelo bala Eveline. Če bi izvedela da sta bila tisti večer skupaj, se ji ne bi dobro pisalo. Tomaž se je z vsemi močmi trudil, da bi bil srečen in na koncu tudi je. Končno je lahko bil skupaj z svojo sanjsko žensko.

Kritike[uredi]

Rožancev roman Metulj je lep primer vzpostavljanja erotičnega vzdušja in hkrati prikazovanja temne strani socialistične oblasti. To nam učinkovito kažejo prigode ter dejanja poglavitne literarne osebe, Tomaža Peska, literarnega umetnika, ki mimo moralnih pravil in svobodno sledi svojim željam ter ciljem. Pripisali bi mu lahko lastnosti, kot sta hrepenenje po nedostopnem in občasna melanholija, tudi naveličanost. Na idejni ravni je skupek teh lastnosti povezan z uporništvom. (Režonja 2020)


V zadnjih nekaj letih je pisatelj Marjan Rožanc izdal nekaj proznih knjig, med njimi je največ pozornosti in priznanj dobila avtobiografska Lju­bezen, spričo svoje otroške perspektive dojemanja velikih navzkrižij in iracio­nalne krutosti vojnega časa, neposred­nosti in odkritosti. Metulj* bi na neki način smeli razumeti kot pozno nada­ljevanje življenjske reportaže, kot vstop v novo obdobje povojnega funkcionira­nja svobode v njenih pojavnih različi­cah, odsekih in temah. Rožanc je tu izpostavil drugo in drugačno obliko osebnostnega zorenja; v Ljubezni je bil to še otroški svet v prvih dojema­njih in skustvih odraslosti, vendar še brez spremne refleksije, v Metulju je avtobiografski časovni premik sicer ob­čuten, ni pa take praznine v stopnji razvoja osrednjega lika, da bi jo spreje­mali kot pomanjkljivost. Naj imamo tedaj Metulj za drugi del Ljubezni?

Tu so pozna petdeseta in zgodnja Šestdeseta leta v Ljubljani, tu pomen in veličina, zanos pisateljskega ustvar­janja, gradnja nove kulture; tu nostal­gija o avtonomnosti in poslanstvu pisa­teljevanja — življenja od peresa; tu spori z ozkimi družbenimi normami; tu spopadi do sodnih procesov; tu bohemščina v odkrivanju prvih močnih dimenzij mesta, rušenju konvencij v družabnih odnosih, zlasti med moškim in žensko; tu iluzije o odkrivanju av­tentičnosti sveta skozi literarni medij. V tem je Rožančeva knjiga zanimiva in za bralca privlačna, čeprav ne razkriva česa bistveno novega; najpomembnejši je, se zdi, scenarij nekaterih dogodkov, s konkretnimi osebnostmi, ta reportaž­ni pričevanjski nivo, ki hoče biti tudi izsek zgodovine, njen prikriti dokument morda. V tem svetu prepoznavamo spopad družbenih norm, ne sicer v ka­kršnikoli gibljivi razsežnosti, kajti pri­povedovalec ga ne aktualizira in problematizira, marveč živi.

Rožančeva izpoved v prvi osebi, je dragoceno sporočilo o neki generaciji. Po tem zarisu je morda sorodna Zu­pančičevi Sedmini, kasneje Rupel-Dolenčevemu Petemu nadstropju trinad-stropne hiše. Znala je upodobiti čas, ne da bi sicer globlje posegla v njegove ontološke in gnoseološke korenine; os­tala je na nivoju dobre literarne reporta­že. Tudi ni hotela biti velika literatura, zlasti ne v smislu esteticizma. Spreje­mamo jo kot dragoceno dopolnitev do­sedanjih literarnih podob teh let (Smiljan Rozman, Dominik Smole ...). Ker je nastala v časovni odmaknjenosti, se ni mogla izogniti pričevanjski distanci, linearnosti; nikjer ni tiste vznemirje­nosti, ki bi ob izpostavljenih mestih vzdramila pisateljev pristop; ves zapis teče v istem ritmu, kot ga omogoča spominjanje; zapozneli odziv na nekaj, kar ni moglo biti, že po temi, zgolj pa­sivna observacija. S tem pa je delo izgubilo tisto elementarno moč, ki jo morda pogojuje neposredna refleksija doživetega. A nedvomno, distanca je že odmiranje, umiritev, selekcija, rahla arhaičnost in konvencionalnost. (M.Z 1981)


Metulj je vsekakor vredno branje. Predvsem zaradi svojega pričevanjskega zanosa, ki je brez sentimentalne nostalgije, a tudi brez vzvišene ironije; zlasti pa zaradi svojskega, nedvomno dobro uravnoteženega in spretno vodenega glavnega junaka. (Inkret 1981)
Pa da se ta junak kot me­tulj spušča v ljubezni od rože do rože in išče svoj smisel, tudi ni mogoče prezreti. Toda prikaz osrednje teme, o vlogi literature, z mislijo na nekdanji čas, pa morda rahlo nostalgijo za lepimi, čeprav hkrati bolj ostrimi razmerami kot so današnje, je osrednja tematika tega teksta. Pri tem ni odveč omeniti, da je Rožančeva pripoved lahkotno igriva, zanimiva, da se ne obotavlja zapisati kritične misli na račun nekaterih takratnih razmer in ukrepov oblasti, in da vse to bežno prikazovanje drob­nih dogodkov daje bralcu impresivno podobo, stvarno in kritično gledena čas in razmere minulih dni in nekaterih problemov lite­rarnega ustvarjanja v njih. (Rupel 1981)
Pripoved Marjana Rožanca, naslovljena slikovito dvoumno METULJ, je zanimiva z dveh vidikov. Prvi je tematski v ož­jem pomenu te besede. Pisatelj obuja spomin na pozna pet­deseta in prva šestdeseta leta. obnavlja duha tedanje Ljub­ljane, njenih pesnikov in bohemov, žurnalistov in lahkotnih fičfiričev, a tudi zamišljenih iskalcev nekakšnih polnih člo­veških in medčloveških mož­nosti, velikih ljubezni in ne­srečnih samomorilcev. METULJ pripoveduje o tedanji kulturi, a tudi o radoživem, do kraja sproščenem uživanju. Odpirajo se vrata v stare ka­varne, ki jih zdaj ni več, v vroče razgovore in napete pre­pire, v spalnice osamljenih žensk ... (??? 1981)

Viri[uredi]

  • Denis Režonja. Z uporom do svobode. Subskop (2020).
  • M. Z. [Marjan Zorec?] Marjan Rožanc, Metulj. Sodobnost 29/8—9 (1981). 876—877 dLib
  • Andrej Inkret. [Spremno besedilo na zavihkih ščitnega ovitka]. Marjan Rožanc. Metulj. Ljubljana: Cankarjeva založba v Ljubljani, 1981. COBISS
  • Slavko Rupel. Marjan Rožanc: Metulj. Primorski dnevnik 37/11004 (1981). 5 dLib
  • ??? Marjan ROŽANC: METULJ. Tržaški tekstilec 22/12 (1981). 9 dLib