Uporabnik:NikaPredalič

Iz Wikiverza

TEST 29.1.2021[uredi]

-- Nika Predalič 08:25, 29. januar 2021 (CET)

1. vprašanje: bolj po domače bi jim rekli besedoslovci. slovenski naratologi: Alojzija Zupan Sosič Tone Pretnar

2. vprašanje: Ne, ne smemo, saj od avtorjeve smrti (kiparjeve smrti) še ni minilo 70 let, to dejanje pa tudi preprečuje copyright.

3. vprašanje: Urška Perenič. Beatin dnevnik Luize Pesjak: dogajalni prostor romana. Slavistična revija 66/3 (2018). 251—263. COBISS dlib

-- Nika Predalič 08:36, 29. januar 2021 (CET)

-- Nika Predalič 08:44, 29. januar 2021 (CET)

Test za test[uredi]

1. vprašanje -- Nika Predalič -- Nika Predalič 10:36, 26. januar 2021 (CET) -- Nika Predalič 10:36, 26. januar 2021 (CET)

-- Nika Predalič 20:55, 28. januar 2021 (CET)


6—6 6–6

DOMAČE NALOGE[uredi]

SLAVISTIČNA REVIJA[uredi]

Alojzija.Zupan.Sosič.Kriminalkina uganka.Slavistična revija 49/1-2 (2001). 42-53.

https://srl.si/sql_pdf/SRL_2001_1-2_3.pdf

Avtorica članka slovensko kriminalko devetdesetih let, glede na način razrešanja identitetne uganke, deli na klasično in sodobno kriminalko. V nadaljevanju predstavi identitetno uganko, kriminalko in žanrsko razpoko. Za bistveno vsebinsko in strukturno določilo vsake kriminalke vzame uganko, ki je skozi zadnja desetletja postajala vedno bolj zapletena.

KLASIČNE KRIMINALKE

Klasična kriminalka se je razvila iz detektivke, zato je prevzela tudi nekaj njenih značilnosti (navidezno nerešljiv zločin, detektiv, njegov zaupnik, potrditev osumljenca). Razlikujeta pa se predvsem po po vsebini. Detektivski roman se npr. osredotoča bolj na razrešitev zločina, medtem ko se kriminalni roman bolj na njegove povzročitelje. Zato lahko kriminalki rečemo tudi «obrnjena detektivka».

SODOBNA SLOVENSKA KRIMINALKA

O sodobni kriminalki Zupan Sosič razglablja skozi pet slovenskih kriminalk devetdesetih let: Nekdo drug (B. Gradi{nik, 1990); Izza kongresa ali umor v teritorialnih vodah (M. Novak, 1993); Cimre (M. Novak, 1995); Vrata skozi (G. Gluvić, 1997) in Karfanaum ali as killed (M. Novak, 1998). Po njenem mnenju je posodobljenost kriminalke zelo nazorno napovedal roman Nekdo drug (1990) Branka Gradišnika (1951). Skozi kratko vsebino del in glavnih problematik protagonistov primerja kriminalke med seboj in utemeljuje svoje raziskave na tem področju.

SLOVAR[uredi]

Razlage vzete iz spletnega slovarja Fran/SSKJ

indic - kar omogoča sklepanje na kaj; znak, znamenje

sinkretizem - združevanje, spajanje različnih, nasprotujočih si nazorov, religij ali njihovih elementov v skladno celoto

suspenz - začasna odstavitev, odstranitev koga z delovnega mesta, funkcije

anticipacija - domnevanje vnaprej; predvidevanje, predpostavljanje

romanesken - nanašajoč se na roman

literarizirati - narediti kaj literarno

ZAPISKI O ČLANKU IZ ZNANSTVENE REVIJE JEZIK IN SLOVSTVO[uredi]

Alojzija Zupan Sosič. Kralj na Betajnovi in Hlapci Ivana Cankarja kot maturitetno branje. Jezik in slovstvo 64/3-4 (2019).

Za maturitetni sklop 2020 z naslovom V svetu Cankarjevie dramatike so bile izbrane štiri drame: Za narodov blagor (1901), Kralj na Betajnovi (1902), Pohujšanje v dolini Šentflorjanski (1908) in Hlapci (1910). Avtorica si je za podrobno analizo izbrala dve, Kralja na Betajnovi (1902) in Hlapce (1910). Omeni začetke Cankarjevega ustvarjanja in nekatere poetološke značilnosti, ki se tako kot pri poeziji kažejo tudi v dramatiki ( izrazito subjektivnost, zavestno prestopanje meja uveljavljene po/etike, nagnjenost k posebni estetiki (tudi estetiki grdega), novoromantično čustvenost, bogato domišljijo, velik delež avtobiografičnosti in empatičnosti, smisel za ritmičnost in celo muzikaličnost povedi ter razkošne opise, odločno tendencioznost, aforistično refleksivnost in ironijo (Zupan Sosič 2019:3-15). Zupan Sosič v nadaljevanju podrobneje analizira začetek, naslov in konec drame.

SLOVAR[uredi]

lirizacija - proces preoblikovanja drame z vnosom lirskih prvin oziroma približevanje dramskega gradiva liriki ali liričnosti na različne načine (Zupan Sosič 2017: 336)

esejozacija - vrsta digresije, odmik v smeri rahljanja dramskega jedra, ko se to z vnašanjem esejističnih prvin prekinja, preusmerja ali preoblikuje (Zupan Sosič 2017: 324)

cenzura - uradno pregledovanje javnosti namenjenih del

dekadenca - 1. propad, propadanje, nazadovanje

dekadenca - 2. lit. umetnostna smer ob koncu 19. stoletja, ki goji skrajni subjektivizem in misticizem


CIPROŠ[uredi]

Spominu sina

Ko ciproš zacveti,
so naše frate rdeče:
tako iz rane speče
kdaj se pokaže kri.

Kjer rastel, zelenel
je gozd dreves košatih
in ptic v njem – nád krilatih –
je zbor brezskrben pel;

kjer búčal je vihar
skoz veje in vrhove
in poln moči njegove
bil svet je, vsaka stvar –:

tam frata zdaj leži;
le ciproš cvete rdeče:
kakor iz rane speče
pokaže zdaj se kri.

O avtorju in njegovih delih[uredi]

Avtor dela je Janko Glazer, slovenski pesnik, literarni zgodovinar, knjižničar in urednik. Rodil se je v kmečki družini v Rušah pod Pohorjem 21. marca 1893. Leta 1913 je začel študirati slavistiko, germanistiko in filozofijo v Gradcu in se takoj zelo uspešno vključil v seminarsko delo pri profesorju Matiji Murku. A na splošno s študijem slavistike ni bil zadovoljen, zato se je leta 1914 v letnem semestru prepisal na prirodoslovje na Dunaju, naslednje študijsko leto pa se je vrnil v Gradec in prirodoslovju dodal kemijo. Po vojni se je ponovno posveti študiju slavistike in germanistike, leta 1919 je študiral na Filozofski fakulteti v Zagrebu, diplomiral pa je leta 1922 v Ljubljani. Leta 1917 se je poročil s kmečkim dekletom in študentko Marijo Robnik, ki je bila prav tako Pohorčanka. Marija, ki je imela izbrušen občutek za poezijo, je bila njegova prva literarna sogovornica in intelektualna opora. V zakonu sta se jima rodila sin Matija (1917) in hčerka Alenka (1926), slednja tudi pesnica, literarna zgodovinarka, prevajalka in urednica.

Jeseni 1920 je začel poučevati slovenščino in nemščino na mariborski klasični gimnaziji, najprej kot suplent, dve leti zatem kot stalni profesor. Bil je tudi mentor mladih literatov. 1. oktobra 1926 so ga na priporočilo prelata Franca Kovačiča, ki je zelo cenil Glazerjevo ustvarjanje, zaposlili v mariborski Študijski knjižnici, v kateri je bil v letih od 1931 do 1941 tudi ravnatelj. Bil je izgnan v Srbijo, po vrnitvi leta 1945 pa je ponovno prevzel ravnateljstvo in z izjemnim čutom za knjižničarstvo ter pomen literature za umetniško in znanstveno ustvarjanje postavil trdne temelje za današnjo Univerzitetno knjižnico v Mariboru. Leta 1959 se je upokojil, a je ostal zvest knjižničarskemu delu, saj je poslej honorarno urejal rokopisni oddelek. Zadnje življensko obdobje je preživel v hiši zraven svojega rojstnega doma v Rušah z ženo, hčerko in in vnukom Dmjanom. Zadnjič je bil na svojem delovnem mestu 4. januarja 1975, torej manj kot mesec dni pred smrtjo.

Tema in odmev pesmi[uredi]

Osrednja tema oz. problem je smrt sina, študenta kemije, ki je aprila 1945 padel v bojih pri Brčkem. V pesmi je izpovedal svojo bolečino. Izgubo primerja z brazgotino, ki se sicer zaceli, a vedno znova se iz nje pocedi kri - kakor pohorske trate vsako leto znova pokrijejo z rdečkastim cvetjem ciproša. Poezija odmeva spomine na grozote vojne, v kateri vemo, da je umrlo zelo (po mojem mnenju strašansko preveč) ljudi.

Uporaba in ozadje poezije[uredi]

Pojavljajo se ponavljanje, okrasni pridevki, inverzije, metafore, komparacije, stopnjevanje, rima pa je oklepajoča (ABBA,CDDC,EFFE,ABBA). Ozadje oz. kulisa je v prvi in zadnji kitici rdeča frata (poseka) pokrita s ciprošem, v drugi kitici je zelenje oz. gozd, ki gostuje ptice, ki lepo prepevajo. V tretji kitici pa je ozadje glasen (bučeč) vihar, ki si naredi pot skozi veje, vrhove - je neustavljiv.

Interpretacija[uredi]

Prva kitica: ciproš je rdeče cvetje, ki spominja na kri. Simbolizira spomin na sina. Ta smrt je rana, ki avtorja konstantno boli. Ko se poseka gozd, na njegovem mestu vzcveti samo še ciproš. Druga kitica: Ko je gozd še cvetel, se je v njem slišalo petje ptic, slišalo se je življenje. Simbolizira sinovo življenje, ki je bilo do smrti tudi živahno. Tretja kitica: vihar je podrl ves gozd, prodiral skozi veje in vrhove. Simbolizira sinovo nenadno smrt. Četrta kitica: podobna prvi kitici, vendar je zamenjan vrstni red. Simbolizira pesnikovo bolečino ob izgubi, rano, ki se nikoli ne zaceli.

ZAHVALA[uredi]

Zahvalila bi se rada sošolcu Luki Lončarju za prepis pesmi.

VIRI[uredi]

FORUM SLOVLIT[uredi]

Izbrala sem si sporočilo iz leta 2001 pod naslovom Ob 80-letnici, objavil pa ga je Miran Hladnik.

Ob 80-letnici

Miran Hladnik

Sporočilo

Sporočilo je zahvala profesorja Franca Jakopina, ki se sodelavkam in sodelavcem Oddelka za slovanske jezike in književnosti FF prisrčno zahvaljuje za čestitke ob njegovi 80-letnici. Profesor Jakopin še piše, da se pogosto in z veseljem spominja dogajanj na Oddelku, katerega član je bil več kot 30 let, v letih 1976-1980 pa tudi njegov predstojnik. Na koncu sporočila jim zaželi še veliko uspeha pri znanstvenih in pedagoških oblikovanjih novih slovenističnih in slavističnih rodovih.

Avtor sporočila prof. dr. Miran Hladnik se prav tako pridružuje čestitkam profesorju ob njegovem jubileju.

STANISLAV HAFNER[uredi]

Stanislav Hafner
ŽIVLJENJEPIS[uredi]

Stanislav Hafner je bil slovenski jezikoslovec, literarni zgodovinar in prevajalec. Rodil se je 13. decembra 1916 v Šentvidu ob Glini, umrl pa 9. decembra 2006 v Gradcu. Študiral je slavistiko na Dunaju, v Gradcu in Beogradu ter 1941 doktoriral v Gradcu. Na tamkajšnji univerzi je predaval od 1963, postal izredni profesor 1964, od leta 1967 do 1987 pa je bil redni profesor za slavistiko. Leta 1981 je postal dopisni član SAZU, bil pa je tudi dopisni član avstrijske in srbske akademije. 10. oktobra 2001 je bil z ukazom takratnega predsednika Republike Slovenije Milana Kučana za delo in zasluge pri znanstvenem, pedagoškem in drugem delu na področju slavistike v Avstriji odlikovan s Častnim znakom svobode Republike Slovenije.

DELO[uredi]

Raziskoval je srbsko srednjeveško književnost, zgodovino slavistike, pogovorni jezik in narečja. Skupaj z Erichom Prunčem je v zadnjih desetletjih temeljito obravnaval projekt, za katerega je dal tudi pobudo, namreč raziskovanje slovenskega pogovornega jezika in narečja na Koroškem. Veliko je pisal tudi o jugoslovanski književnosti in iz nje prevajal. Prevajal je tudi dela slovenskih avtorjev in iz slovenščine prevedel več del I. Cankarja, F.S. Finžgarja, F. Bevka, F.K. Meška, J. Kozaka, P. Voranca in A. Ingoliča.

ZBRANA DELA SLOVENSKIH PESNIKOV IN PISATLEJV[uredi]

Zbirka je najstarejša in največja kontinuirana zbirka v slovenskem jeziku ter nukleus znanstvenokritičnega izdajanja slovstvenih besedil v Sloveniji. Dosedanja urednika sta bila Anton Ocvirk in France Bernik, v njej pa sta izdala glavnino slovenske literarne klasike.

Ustanovitelj Ocvirk jo je urejal od leta 1946 do svoje smrti leta 1980. Po njegovi smrti je istega leta postal glavni urednik Bernik, ki je zbirko urejal do leta 2010. Tega leta pa jo je prevzel Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU. Do leta 2009 je izšlo 233 knjig zbranih del in 9 monografij, če ne štejemo, da so nekatere izšle v več zvezkih, bile ponatisnjene in celo na novo izdane. Od leta 2011 je zbirka pod uredništvom Matije Ogrina in ohranja temeljne konceptualne značilnosti, ki so ji bile določene že ob začetku. V zbirki je pisateljic bilo na žalost bolj malo.

Viri[uredi]

LITERARNI LEKSIKON[uredi]

Literarni leksikon je zbirka monografskih študij o literarni vedi. Od leta 1979 do 2001 jo je v okviru zbirke Studia litteraria izdajal Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede pri ZRC SAZU v sodelovanju z DZS. Pobudnik za nastanek je bi Anton Ocvirk, ki je zasnoval edicijo, sestavil geslovnik in zbral sodelavce.

OBJAVA SLIKE V WIKIPEDIJINO ZIRKO[uredi]

Povezava Slika:Spominska plošča Francetu Prešernu.jpg

NOVA PISARIJA[uredi]

1. UVOD[uredi]

Avtor knjige je Miran Hladnik. Prva poglavja so prišla na svet leta 2012, vendar je datum vpisa prve izdaje v Cobiss leta 2014. Prva fizična izdaja se je vršila leta 2016 (400 izvodov).

Naslov Nova pisarija je sestavljen iz dveh besed: nova in pisarija. Nova namiguje na nove medije, vendar se tu omejuje na tiste s tesnejšo navezavo na tradicionalne oblike pismenosti. Torej se ukvarja z besedilom na zaslonu in tudi s sliko.

Pisarija pa izvira iz naslova Kranjska pisarija od Prešerna (leta 1831 v Kranjski čbelici), pri kateri France karikira ideal ljudskega jezika in nabožnega utilitarnega pisanja kot primerne podlage za slovensko besedno umetnost. V satirični pesnitvi sta učenec, ki sprašuje, in učitelj (pisar), ki mu odgovarja. S pisarjevim stališčem je pesnik ironiziral nasprotnike svoje poetike: Jerneja Kopitarja, Franca Serafina Metelka, škofa in nabožnega pisca Matevža Ravnikarja ter cenzorja Jurija Pauška. V njegovi pesniški zbirki Poezije v razdelku Različne poezije pa je bila leta 1847 objavljena pesnitev z imenom Nova pisarija.

Wikiknjige niso zaključene enote, ni mogoče govoriti o njihovem izidu kot dogodku, ampak jih je treba razumeti kot proces, kot dobesedno "rastočo knjigo".

V knjigi avtor posveča pozornost znanstvenemu oziroma strokovnemu pisanju, vendar se včasih posveti tudi leposlovju, in sicer kot primerjavo za lažjo razlago pri določenih temah.



2. PISMENOST[uredi]

Nekoč izraz pismenost je imel drugačen pomen kot danes. Bilo je tudi zelo malo pismenih, saj je to bil za tiste čase velik privilegij. V delu Vodnikovih knjig je pomenila za slovnico. Sedaj pa ima sodobnejši in širši pomen, in sicer "znanje, poznavanje česa sploh". Torej gre se za več ravni pismenosti, kot so na primer: digitalna pismenost, medijska, prometna, kartografska, finančna, matematična, kulturna ... Seveda je več pismenosti - specialnih pismenosti, ki omogočajo komuniciranje v zaokroženih skupinah in specifičnih situacijah (npr. obvladati računalnike pomeni biti računalniško pismen; biti sposoben se znajti v mestih pomeni biti urbano pismen).

Biti pismen pomeni tudi obvladovati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo. Pismenost določa tudi prag civiliziranosti in je samoumevno, da v razvitih državah so vsi pismeni.

Pismenost razumemo kot dvojno sposobnost:

  1. sprejemanja in razumevanja zapisanih informacij
  2. njihovega tvorjenja in posredovanja


Seveda "moderna" pismenost zajema tudi prepoznavanje določenih tehničnih simbolov (npr. simbol za on/off), spretnosti rokovanja z elektronskimi napravami (npr. kako pravilno uporabljati indukcijski štedilnik) in tehnične spretnosti (npr. znamo napolniti pravilno baterije mobilnega telefona). Lahko jo definiramo kot splošno pismenost, saj v bistvu vključuje spretnosti za znajdenje v vsakdanji komunikaciji.


INFORMACIJSKA DRUŽBA[uredi]

Informacijska družba (informacijska/digitalna doba) je ime za socialni vzorec današnjega časa, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo (industrial society). V tej naj bi se podjetnost/kreativnost prednostno nanašala na udeležbo pri produkciji informacij, torej na vsakršno kulturno možnost: znanstveno, umetniško, izobraževalno; ne pa z namenom prodaje/potrošnje in družbenega ugleda.

Dandanes se vse bolj uporabljajo elektronske knjige, vendar tiskane knjige ne bodo izumrle. Pomen tiskanih knjig se pa spreminja.


WIKIJI[uredi]

Wikipedija in sestrska spletišča so last neprofitne organizacije Wikimedia. So en predstavnik informacijske družbe. Lastnosti teh spletišč so: lahka dostopnost, volontarizem (objavljanje ne prenaša profita), kooperativnost (običajno več oseb prispeva k objavi del) in tesnejši stik z realnostjo (jasno in jedrnato enciklopedično izražanje).

Wikimedijina spletišča zajemajo: Wikipedijo, Wikivir (stara besedila v javni lasti), Wikiknjige (za naše knjige in priročnike), Wikiverzo (za seminarje, projekte in predavanja), Zbirko (slikovno gradivo), Wikislovar in še druga spletišča. Vsa ta spletišča imajo status cc (creative commons), kar pomeni "licenca ustvarjalnega ljudstva". Creative commons prevajajo z "ustvarjalna gmajna", kar z asociacijo na slovensko pesem "Leukhup, leukhup, leukhup, leukhup woga gmaina" iz 16. stoletja opozarja na svojo uporniško dimenzijo, uporniško vsaj v razmerju do omejujočega copyrighta.

Wikiji so spletna računalniška tehnologija druge generacije (splet 2.0). Bistvo je v temu, da poleg pridobivanja informacij, bralec lahko posega v ta spletišča, in sicer lahko prispeva k navajanju novih informacij. Wikipedija nas nagovarja k sodelovanju.

Nekoč je biblija služila kot merilo za razvrščanje razvitosti jezikov, danes pa število in kvaliteta objavljenih člankov na Wikipediji. Wikiji so nekako vzorčna oblika sodobne pismenosti. S kvaliteto in številom člankov na Wikipediji se meri vitalnost jezikov in njihova sposobnost preživetja, kar pomeni, da kot jezikovna identiteta obstajamo le, če obstajamo tudi na Wikipediji.

Slovenska Wikipedija obstaja od leta 2002. Na lestvici jezikov na Wikipediji je slovenščina trenutno okrog 40. mesta. Z emancipacijo drugih jezikov se na lestvici spušča. Glede na število govorcev pa naj bi bila njena "pravična" uvrstitev nekje okrog 150. mesta. Po Kornaijevi kategorizaciji spada slovenščina v 2. skupino, ki se imenuje vitalni jezik (83 jezikov). Jezikom 2. skupine zagotavljajo eksistenco potrebna digitalna orogja. V 1. skupini, comfort zone, pa je 16 jezikov, ki se jim ni treba bati za preživetje. V 3. skupini, border line (90), so jeziki z nejasno prihodnostjo. Ti jeziki imajo dve opciji: slediti zahtevam informacijske družbe (primerna jezikovna politika), ki postavlja skupnosti in se posledično povzpeti med vitalne jezike ALI se ne zavzemati za napredek jezika (ignoranca do zahtev) in z napačnimi potezami zdrsniti v 4. skupino, moribund or dead (41), ki se še pišejo. Na svetu je veliko več jezikov (okoli 6500), ki jih govorijo zelo majhne skupnosti, ki se ne pišejo (ni slovnic, slovarjev in niti digitalnih orodij) ter izginjajo skupaj z zadnjimi govorci.

"Svoboda, enakost, bratstvo" so temeljna načela Wikipedije. Wikipedijina proizvodnja informacij je alternativa državnim (etatističnim) in tržnim (merkantilističnim) sistemom družbe.

Objavljanje na spletiščih ne zahteva pretirane tehnične spretnosti, saj na vrhu strani so štirje zavihki:

  • članek;
  • pogovor;
  • uredi kodo;
  • zgodovina.

Nevtralnost je tudi eden izmed Wikipedijskih principov (NPOV - neutral point of view). Nevtralnost je bistvena pri analiziranju in pisanju o preteklosti.


Wikipedija se razlikuje od drugih publikacijskih možnosti (knjige, revije itd., ki jih je treba plačati), ker:

  • Wikipedija nima zaposlenih, zanjo ni država in niti mednarodnih profitnih družb;
  • piscem ni za zaščito avtorskih pravic;
  • prispeva lahko vsakdo;
  • uveljavlja sodelovanje namesto tekmovalnosti;
  • so objave neposredno primerljive;
  • je samorefleksivna (možnost ogleda historiata in pogovorne strani člankov).


Človekove socialne aspiracije so v bistvu načrti in ambicije za kulturo, umetnost, socialne projekte in jezik na sploh. V preteklosti so zamrle zaradi neoliberalizma in posledično kapitalizma (prvobitne akumulacije kapitala). Dandanes se spet prebujajo, v ekonomiji se zbirajo pod ključnimi besedami: univerzalni temeljni dohodek (universal basic income), darilna ekonomija (sharing economy, gift economy) in socialno podjetništvo (skupnostno, neprofitno podjetništvo). Na področju intelektualne proizvodnje pa pod gesli: odprti podatki (open data), prosti dostop (open access), creative commons, Wikipedija itd.


Wikiji in šola[uredi]

Wikipedija in sestrska spletišča (Wikiverza) so močno pedagoško orodje.

Leta 2005 so se z njimi začeli ukvarjati fakultetni seminarji in leta 2007 so študentski wikiprojekti dobili na seznamu projektov svoje poglavje.

Ob šolskim delovanjem se pojavi vprašanje ali je prav, da šola koristi Wikipedijo in podobno, saj s tem "ne spoštuje" enega izmed temeljnih načel, ki je prostovoljnost, saj dijaki in študentje so prisiljeni v to, če želijo izdelati predmet. Akademska skupnost ima prednost, in sicer je v njej meja med delovno prisilo in prostočasovnih hobijev projicirana. V skrajnih primerih pa akademske strukture prepovedajo uporabo Wikipedije kot pedagoškega orodja.

Wikipedija ni kvaliteten nadomestek za spletno učilnico. To je lahko Wikiverza, ki naj bi pripravljala nove člane v svet Wikipedije. Obstajajo še druga podobna orodja za učenje in poučevanje na daljavo, kot sta na primer Moodle (prostodostopna) in MOOC (odprta javnosti), ampak Wikiverza zgleda enostavnejša, saj ne zahteva montaže programa na inštitucionalni strežnik. Zaradi zelo obsežne svobode in javnosti Wikiverze, ta za ocenjevanje študentskih izdelkov ni primerna.

Obstajajo tudi škodljive intervencije (dokaj redke), ki škodujejo Wikipediji in sestrskim spletiščem, to pa imenujemo vandalizem. Ta vandalizem ne predstavlja nikakršne grožnje, saj se lahko s klikom na razveljavi v historiatu takoj odpravi in je problem rešen.


AVTOR[uredi]

Preden bi začele delovati interpretacijske šole v 60. letih je bilo pisanje večinoma usmerjeno k avtorju in nastala je biografija kot literarnovedni žanr, na primer Ivan Prijatelj (Duševni profili slovenskih preporoditeljev), Anton Ocvirk (Levstikov duševni obraz), zbirka Znameniti Slovenci, zborniki o velikih ustvarjalcih, njihovih korespondencah, postavljanje spomenikov ipd.

Sledeča generacija literarnih zgodovinarjev je preusmerila pozornost z avtorja k besedilu, kjer je bilo skoraj prepovedano spraševati se, kaj je avtor s tem hotel povedati. Primeri so knjiga Lirika, epika in dramatika (Matjaž Kmecl, Helga Glušič, idr.), zborniki Obdobja, Tone Pretnar pa je opozarjal na avtonomnost in nedotakljivost besedila.

V 80. letih se je pozornost usmerila k bralcu: njegovim kulturnim interesom, potrebam ter obzorju. Razvije se "literatura za bralca" (z razliko od "elitne literature", ki je "avtorska literatura"). Zaradi številnih demokratičnih sprememb so nekatera besedila izgubila na pomenu, saj je nekoč vrednotenje bilo drugačno, dandanes se teža pomembnosti besedila določa tudi v razmerju do bralca.


Motivacija za pisanje[uredi]

Pišemo zaradi ubesedovanja vrednega predmeta, samega sebe ali socialnih skupin, ki jim pripadamo. Med motivacijami je včasih težko razlikovati.

Napačno je razmišljanje, da brez etike ni humanistike, ker je etičnost lastnost humanističnega odnosa do sveta. Etično problematičnost zasledimo v avtorjevem napuhu (samopoveličevanje, prestiž, znanstvene prevare). Napuh povzroči neetično ravnanje do kolegov, na primer avtorji izumljajo lastne termine in se identificirajo za njihove utemeljitelje, od drugih pa zahtevajo njihovo upoštevanje. Neetično je, kadar pregledanega gradiva, ki smo ga uredili, ne ponudimo drugim v obdelavo, še huje je, če kolegu prevzamemo njegovo vsebino, na kateri se je veliko trudil.

Neetična motivacija za pisanje je obsesija s pisanjem (skribomanija, grafomanija), ta je ena skrajna oblika pisanja.

Pri leposlovju je večinoma način pisanja (slog - kako je nekaj sporočeno) pomembnejši od vsebine. Elitneži ("visoki avtorji") mnogokrat pišejo tako, da jih širša javnost ne razume, ker želijo uveljaviti svojo izjemnost. Taka literatura je žaljiva do bralca, saj pri njem povzroči "občudovanje avtorjeve avtoritete" in sram ob priznavanju, da besedila ne uspe razbrati. Ti avtorji so prepričani v lastno nezmotljivost in veličino, pisanje za splošno družbo se jim zdi nekaj slabega, saj po njihovem mnenju prilagajanje ljudskemu okusu pomeni prilagajanje nizkemu okusu. Pri Nemcih imajo tudi slab prizvok, in sicer jih slabšalno poimenujejo "Literatenliteratur" (pisatelji, ki želijo, da jih razume le ozek krog strokovnjakov v literaturi). Paziti moramo, da ne spregledamo avtorjevega namena in da se potrudimo si razložiti besedilo tako, kot je bilo zapisano, seveda si lahko po svoje interpretiramo (književnost odpira vrata mnogim interpretacijam).

Glede na teorijo funkcijskih zvrsti jezika smo lahko pismeni na štirih področjih:

  • vsakdanje sporazumevanje;
  • leposlovje;
  • strokovno (učbeniki, enciklopedije, leksikoni in slovarji, znanstvena spoznanja prenašajo k širšem uporabniku in jih popularizirajo) in znanstveno sporazumevanje (znanstvene objave v revijah, zbornikih, knjigah ter spletiščih, ker so to edina mesta, kjer se znanost dogaja);
  • publicistično (novinarsko) sporazumevanje (dnevni časopisi, zabavne periodike, blogi avtorjev brez ustreznih referenc).


Izbira jezika[uredi]

Če pišemo za globalno javnost, pišemo v angleščini (lingua franca), če pišemo za domače ljudi, pišemo slovenščini, kar ne pomeni, da moramo govoriti o slovenščini le na Slovenskem, ampak da se razširjamo preko meja nacionalne filologije in meja jezika. Vključeni smo v mednarodno izmenjavo znanja, kar lahko izkoristijo tuje založbe, z namenom da bi izdali knjigo brez stroškov, ker jih pokrivajo slovenski projekti.

Strah, da bi se slovenistična znanost v bodoče dogajala v drugih jezikih je pretiran. Povzetki v tujih jezikih so bili v slovenističnih revijah že od nekdaj. Danes je pogoj za državno financiranje. Slavistična revija je objavljala izvlečke v tujih jezikih. Angleščina je kmalu prevladala nad nemščino in ruščino, danes prevajajo zbornike v dva glavna jezika. Slovenski jezik in literatura težko vzbudita mednarodno zanimanje (izkazalo se je pri spremljanju uspeha Slavistične revije).

Angleške objave so dandanes v privilegiranem položaju, saj večina literature pripelje do njih. Prevajanje v angleščino in promocija v mednarodnem okviru sta pogoj, da imajo objave možnost biti vplivne izven domačega jezika in stroke. Slovenska Wikipedija je zaživela, da bi se vanjo pretočila strokovna spoznanja slovenskih raziskovalcev in inštitucij v slovenščini.


Izbira teme[uredi]

Kazalec življenjskega standarda in hkrati kazalec razvitosti sistema predstavlja število izbirnih možnosti. Število možnih izbir s časom raste, zaradi tega se pa večkrat pripeti neodločnost. Izbira enega ne pomeni prikrajšanje drugega.

V akademskem svetu izbiro teme narekujejo nam nadrejeni – študentom asistenti in profesorji, diplomantom mentorji… Je pa res, da če bi si, učenci popolnoma sami izbirali temo, to dolgoročno verjetno ne bi ostalo pristno. Večino zanima le določeno področje in zato drugih sploh ne bi spoznali. Redki so tisti radovedneži, ki jim je vse zanimivo. Pomembno je vedeti, da naklonjenost določeni temi ni nujno predispozicija za dobro raziskovalno delo. Tema, ki je neznana ali ni ravno pri srcu, zahteva toliko boljšo poglobitev, saj takšne situacije obetajo več. Neprestano ponavljanje enih in istih tem pri diplomskih, magistrskih ali pa doktorskih nalogah nima smisla.

Pomembnost se določa v mednarodnem okolju in zato med pomembnejše teme spadajo tiste, okrog katerih se zbira več strokovnjakov in piscev. Mednje seveda ne spadajo slovenske teme, saj predstavljajo le manjši del razprav o jezikoslovju in književnosti.

Danes se spremembe na lestvici pomembnih del dosegajo z vključevanjem spolnega filtra (ženske teme), skozi žanrsko perspektivo (humor, zgodovinski roman), motivne perspektive (tematizacija drugega) itd.

V znanosti je izbirnih možnosti tako pri temi kot pri orodjih ogromno. Zato ni treba prežati na ene in iste teme, ki v javnosti veljajo za osrednje ali temeljne. Raznolikost bi mogla biti bolj cenjena.


Vaje v pisanju[uredi]

Pisanje je veščina, spretnost, ki se je je treba naučiti. V osnovni šoli se malčke nauči pisati ročno, ker pisanje krepi inteligenco in pomaga pri pomnjenju črk. Bodisi tipkanje kot pisanje spadata med haptične oziroma tipalne izkušnje, ki so razvojno pomembne.

Wikivir in Wikiverza sta zelo ustrezni spletišči za skladiščenje slovenske literarne klasike v javni lasti, saj sta dostopna vsakomur. Besedila na teh spletiščih so bila digitalizirana, ker drugače ne bi čez desetletja bila več dosegljiva in berljiva, saj so zelo stara in lahko pokvarljiva.


Usoda avtorstva[uredi]

Nekoč je biti avtor/avtorica pomenilo pripadati ustvarjalni eliti, prinašalo je družbeni ugled in osebno zadovoljstvo. Visok ugled avtorstva je viden pri avtorjevih zahtevah, da lektorji in uredniki čim manj spreminjajo besedila. Nekateri avtorji so do svojih del preveč ponosni in želijo z njimi razpolagati tudi, ko so pravice že prodali. To želijo doseči z navito ceno publikacije, s prepovedjo razširjanja po spletu ali s preprečevanjem ponatisa v učbenikih, kar pa ni popolnoma etično.


*Soavtorstvo*[uredi]

Posege v besedilo na Wikipediji in sestrskih spletiščih se ne sme razumeti kot kritiko temveč kot sodelovanje. Pravila soavtorjev (sourednikov) so na Wikipediji kar utrjena, izhajajo pa iz enciklopedičnega pisanja za tisk, ki je bilo tudi skupinske narave.

Wikiknjige deklarativno nudijo možnost skupinskega avtorstva. Ker gre za daljša besedila, kjer je avtorski delež posameznika očitnejši kot na Wikipediji, je značilno, da je na začetku v Wikiknjigi seznam vseh sodelujočih (ali tistih, ki so se največ ukvarjali). Pravila avtorskega sodelovanja na Wikiknjigah niso določena.

Pravila za oblikovanje nekega teksta skupaj z drugimi so:

  1. pisati v oklepaju vprašanje delitve dela in zaslug za delo;
  2. odprtost pri sprejemanju in usklajevanju načrtov;
  3. zatreti ponos (ego);
  4. zaupati sodelavcem;
  5. pustiti soavtorjem pravico veta na vsebine;
  6. dati v ospredje vsebino in ne avtorja vsebine.


Objavljanje[uredi]

Ker le objave štejejo, je koncept avtorstva najbolj povezan z objavljanjem. V preteklosti je bilo objavljanje del težje kot je danes objavljanje člankov na spletu.

Danes "postaviti besedilo" pomeni naložiti ("to upload") besedilo na kako spletno mesto. Če je to mesto namenjeno številnim bralcem, postaviti besedilo pomeni hkrati ga objaviti. Cilj objavljanja je, da članke bere čim več ljudi: spletni časopisi, blogi, forumi...

Besedila na Wikipediji in Wikiviru so na vrhu med zadetki, za besedila na Wikiverzi pa to ne velja; vsa ta besedila pa so objavljena. Wikiverza je sklop učilnic, v katerih so teksti namenjeni lokalni, razredni rabi.


Množični um ali pametna množica[uredi]

Sodobna množica prisega na red, deluje zavestno, ukvarja se s storitvenimi dejavnostmi in duhovnim delom. Včasih množica opravi naloge in rešuje probleme boljše kot njeni posamezniki, kar dokazuje Wikipedija.

Množični um, kolektivna pamet/zavest, množična zavest so izrazi, ki označujejo način organizacije znanja v informacijski družbi. Gre za znanje, ki ga uporabniki spleta objavljajo na raznorazna spletišča; je javno dostopno in se stalno izpopolnjuje. Znanje mora biti (za razliko od materialnih dobrin) zastonj. Splošno znanje pa nastaja kot produkt dialoga med posamezniki.

Ameriški računalničar, pisatelj in glasbenik Jaron Lanier je izrazil kritiko. Meni, da lahko popolnoma vsak sodeluje pri oblikovanju informacij, kar pomeni grožnjo zahodni civilizaciji, ki temelji na intelektualnih dosežkih posameznih osebnosti, v političnem smislu pa na reprezentativni demokraciji. Vsak lahko objave prireja sebi v prid. Prav tako očita, da je Wikipedija primer "vladavine drhali"; ostro napada anonimne urednike, ki se norčujejo iz resnih strokovnjakov. Trdi, da možnost prostovoljnega objavljanja na Wikipedijo podpira le organizacijo obstoječega znanja, ne pa tudi produkcijo novega. Marsikatera Lanierjeva opazka drži.


Avtorske licence[uredi]

Rezultat pisanja je besedilo, ki v pravu je definiran kot intelektualna lastnina. Ob tej se je oblikovala specifična zakonodaja, ki se imenuje copyright oziroma avtorske pravice. Težave z avtorskimi pravicami se pripetijo v glasbi, filmu, fotografiji, arhitekturi in besedilih v digitalni obliki.


*Creative commons*[uredi]

Creative commons ("ustvarjalna gmajna") je avtorska licenca, ki izhaja iz svobodne kulture ("free culture"), kateri pojem je uveljavil Lawrence Lessig. Creative commons najprej ponuja tekste in kasneje dodaja pod kakšnim pogojem.

Vrste licenc cc so:

  • Priznanje avtorstva = Delo se lahko kopira, razširja, prikazuje in izvaja. Dovoljena je izdelava izpeljanih del, če se pri tem navede avtorstvo izhodiščnega dela na način, kot je tam določeno;
  • Deljenje pod istimi pogoji (share-alike - SA) = Izpeljano delo se lahko razširja le pod licenco, ki je identična licenci izhodiščnega besedila (copyleft);
  • Nekomercialno (non-commercial - NC) = Delo se lahko razmnožuje, razširja, prikazuje ali izvaja in je uporabljeno za predelave samo za nekomercialen namen. Wikipedija takih del ne sprejema;
  • Brez predelav (no derivative works - ND) = Delo se lahko razmnožuje, razširja, prikazuje ali izvaja, ni pa dovoljena njegova predelava. Wikipedija takih del ne sprejema.


Licence cc so spremenljive, avtor lahko licenco, ki je opremil s svojim delom, tudi spremeni. Licence redno uporablja: medijska hiša Al Jazeera, PLOS (Public Library of Science), Bela hiša, pri nas spletišča Videolectures, Culture.si, znanstvene revije DOAJ (Direktorij prostodostopnih znanstvenih revij; Slavistična revija). Najsodobnejša med licencami cc je Creative Commons Attribution 4.0 International license in ima globalno veljavnost. Dela so prosto dostopna pod pogojem, da uporabnik navede njihovega avtorja. Oprema del na spletu z licenco cc je enostavna. Avtorji del, objavljenih pod licenco cc 4.0 priznavanje avtorstva, ohranijo moralne avtorske pravice.

Če želimo, da so naši teksti in fotografije brez zadreg uporabljeni na Wikipediji, se moramo sprijazniti tudi z njihovo potencialno komercialno rabo.


*Copyright*[uredi]

Copyright ("Zakon o avtorski in sorodnih pravicah") je ime avtosrke zakonodaje, ki ščiti izvirna avtorska dela, fiksirana v katerem koli mediju: literarna (računalniški programi), glasbena, dramska, filmska itd. Ščiti jih pred zlorabo, kar je lahko nepooblaščeno razmnoževanje in dristribuiranje, nedovoljena javna izvedba ali predelava dela in objava takega izvedenega dela.

Avtorska zakonodaja preganja kršitve avtorskih pravic, kadar lastniki zaradi takega početja kršitelja utrpijo finančno škodo. Se pa avtorji obračajo na sodišča tudi, kadar so kršene njihove moralne avtorske pravice (nekorektnost ali odsotnost citiranja).

Copyright izhaja iz trojih neustreznih konceptov:

  1. pri intelektualnih proizvodih je preveč poudarjen avtor (avtorstvo);
  2. zrasla je iz izkušnje s tiskanimi objavami in se drugim medijem zato težje prilagaja (na internetu);
  3. intelektualne proizvode obravnava v prvi vrsti kot lastnino in ne kot javno dobrino.


Po avtorski zakonodaji izvirno delo pomeni vsaj minimalna količina kreativnosti. Kraja ideje za knjigo je neetično dejanje, ni pa kaznivo. Zaščita traja za časa življenja tvorca plus 70 let. Anonimna in psevdonimna dela stopijo v javno last 70 let po objavi. Neobjavljena dela (dnevniki, fotografije, rokopisi) so zaščitena enako kot objavljena. Izdajatelj neobjavljenega dela, ki je že v javni lasti, uživa avtorsko zaščito 25 let po izdaji, uredništvo kritične izdaje dela v javni lasti pa je zaščiteno 30 let po objavi. Lastnik avtorskih pravic je avtor, dokler le-teh ne proda ali odstopi. Če delo ustvari nekdo v okviru svojih službenih obveznosti, lastništvo pripada inštituciji, ki se potrdi v pogodbi.

Če je nastalo izvedeno delo (film po romanu, elektronska verzija knjige, učbenika, kazalo knjige, prevod...) z dovoljenjem lastnika avtorskih pravic prvotnega dela, ima status originalnega in avtorsko zaščitenega dela avtorske pravice, med temi je pravica razmnoževanja in razpečavanja. Delo razmnožujemo s tiskanjem, fotokopiranjem, prepisovanjem, citiranjem, digitaliziranjem, nalaganjem s strežnika na svoj računalnik, delo damo na razpolago (razpečavanje) v razredu, na spletni strani, ko posodimo komu knjigo. To je dovoljeno početi, tudi če nismo lastniki avtorskih pravic, dokler gre za korektno oziroma pošteno uporabo ("fair use"), ki je neprofitna (nepridobitna). Če avtor poleg dela proda tudi avtorske pravice, ne odloča več o njegovem razmnoževanju. Avtor, ki je zainteresiran za ohranitev pravic, mora v pogodbo sam dodati člen, da avtorske pravice zadrži pri sebi. Moralne pravice zajemajo intelektualne proizvode, ki so izdelani v manj kot 200 izvodih (npr. grafike) in dajejo avtorju omejeno pravico preprečiti uničenje svojega lastnega dela.


BRALEC[uredi]

Podpoglavja sta:

  • Prosti dostop;
  • Varovanje zasebnosti.


Prosti dostop[uredi]

Velja prepričanje, da mora biti prosto dostopno osnovno, srednje in visoko šolstvo. K prosti dostopnosti šolskega znanja pripomorejo zastonj učbeniki. Knjige pa so večinoma, izven šole redko zastonj. Prosta dostopnost znanja zunaj šole ni samoumevna (za muzeje in galerije plačujemo vstopnino, za knjižnico članarino, za revije, časopise in časnike naročnino...). Internet je razširil prostor svobodnega pretoka informacij, postopoma povečuje njihovo lahko dostopnost in neplačljivost.

Hramba besedil in enciklopedičnih informacij na Wikipediji in Wikiviru je zanesljivejša kot na strežnikih domačih inštitucij. Velika mednarodna spletišča sploh ne diskriminirajo slovenščine, prej bi lahko to očitali domačim povzpetniškim inštitucijam. Dokaz vključenosti slovenščine in lokalnih kulturnih posebnosti pri Googlu so dudli s slovenskimi motivi.

Googlove knjige v javni lasti ponuja ameriška nekomercialna organizacija Digital Public Library of America (DPLA) in HathiTrust Digital Library zastonj, podobno kot za evropske knjižnice počne to Europeana. Znanje se torej odpira.

Najbolj informacijsko zaprta in zaščitena področja človeškega delovanja so: vera, vojska, trgovina, uradovanje in industrija. Večkrat jim sledi beseda "skrivnost". To so področja, pri katerih se sodobne skupnosti in posamezniki znotraj informacijske družbe res ne bi smeli zgledovati. Informacijska družba si zaradi specifičnega značaja informacije lahko privošči kooperativnost, ki je civilizacijsko višja oblika odnosov.

EU zahteva prosto dostopnost znanstvenih objav projektov, pri katerih je finančno udeležena.

Prosta ali odprta dostopnost (OA open access) je geslo današnjega časa in od okoli 1990 dalje pojem, ki se nanaša na diseminacijo znanstvenih informacij. Zadeva vse oblike informacije: revijalna, knjižna, zborniška, spletna besedila, podatkovne zbirke in večpredstavno gradivo. Razlikovati je treba med:

  • prosto vsebino ("free content") = besedila, informacije lahko poljubno spreminjamo;
  • prostim dostopom = ne predvideva in ne dovoljuje poseganja v vsebino.


Izrazov s pridevnikoma "odprti" in "prosti" je več:

  • odprti podatki (open data) = podatki na internetu, ki niso podrejeni restriktivnemu copyrightu;
  • odprti dostop (open access) = kako doseči svobodno dosegljivost znanstvenih publikacij in podatkov na spletu;
  • prosta vsebina (open content) = kako doseči svobodno dosegljivost virov (literature, videa, fotografij);
  • prosto znanje (open knowledge) = podobno kot odprti podatki, vendar širše: znanstveni, geografski in zgodovinski podatki, glasba, film, knjige, vladne in druge upravne informacije;
  • prosto izobraževanje (open education).

Kopiranje je v tej kulturi v redu, če navedemo avtorja dela, ki smo ga prekopirali.


Med izrazoma prost in odprt poskušajo razlikovati pri projektu Open Access Slovenia:

  • prosti dostop (free OA) = brezplačno dostopnost besedila, za katero je avtor materialne pravice prenesel na založbo in je opremljeno z licenco ©, na spletu;
  • odprti dostop (libre OA) = brezplačno dostopnost besedila na spletu, pri čemer je avtor obdržal materialne pravice, besedilo pa je opremljeno z eno od licenc creative commons, ki jih v primeru revijalne objave določi revija.

Za licence cc se previdni slovenski založniki neradi odločajo, bolj posegajo po njih samozaložniki. Prosti dostop pomeni, da lahko kdorkoli kjerkoli kadarkoli pristopi do neke informacije. Licenci CC-BY-SA 3.0 in GFDL sta primera prave proste dostopnosti in opisujeta dostopnost Wikimedijinih spletišč. Dokument izgubi status proste dostopnosti, če moramo za njegovo uporabo plačati.


Obstaja več "barv" dostopa:

  • zlati prosti dostop označuje dostop, ki ga je zagotovil založnik. Običajno gre za recenzirane revijalne članke;
  • zeleni prosti dostop označuje dostop, za katerega je poskrbel avtor s samoarhiviranjem objav ali njegov delodajalec s postavitvijo v prosto dostopni repozitorij. Običajno gre za predobjave ali poobjave. Založbe ne ponujajo člankov v branje zastonj, ampak stroške zaračunavajo avtorjem ali njihovim inštitucijam;
  • sivi prosti dostop označuje spletno dosegljivost publikacij, do katerih je načeloma težko priti: diplome, doktorati, konferenčna področja in izvlečki;
  • hibridni prosti dostop pomeni, da poleg zastonj spletnega dostopa obstaja še plačljiva tiskana verzija publikacije. Gre predvsem za humanistične in družboslovne monografije, ki jim založnik z vzporedno spletno objavo skuša povečati uporabnost;
  • zakasnjeni prosti dostop je objava, ki pride v prosti dostop po določenem obdobju blokiranja proste dostopnosti, na primer v zamiku enega leta po objavi;
  • platinasti prosti dostop označuje publikacije, s katerimi avtorji nimajo stroškov, ker je stroške objave pokril nekdo tretji (inštitucija, država). Slovenske znanstvene objave na spletu najbolje označuje ta oznaka.

Profesor Hladnik podpira zeleni in platinasti prosti dostop.

Pobudniki proste dostopnosti so akademski učitelji in raziskovalci, univerzitetne knjižnice ter znanstvena ministrstva držav. Ovirajo pa ga akterji, ki imajo od trenutne trgovine z znanstvenimi besedili največ koristi (založniške hiše). Najboljša rešitev v dani situaciji je ustanavljanje digitalnih besedilnih skladišč, kjer avtorji arhivirajo svoja besedila.

Prosto dostopne revije najdemo v DOAJ (Directory of Open Access Journals) in preko Googlovega Učenjaka, vendar je treba biti pozoren na oznako OA, saj je med njimi veliko takih, ki svoje storitve avtorjem drago zaračunavajo.

Akademske inštitucije, delujoče v duhu prostega dostopa, spadajo na seznam ROARMAP (Registry of Open Access Repositories Mandatory Archiving Policies).


*Založbe*[uredi]

To, kar se zapiše na Wikipediji, postane javna last. Tako mislijo promotorji avtorske licence cc, aktivisti na Wikipediji, akademske inštitucije in drugi. Med temi je izstopal internetni genij in heker Aaron Swartz. Bil je pisec, programer in aktivist. Bil je tudi soavtor licence Creative commons. Leta 2011 je z univerzitetnih strežnikov snel skladišče plačljivih znanstvenih člankov (JSTOR in MIT - 4,8 milijonov člankov) ter omogočil zastonj dostop do njih. Leta 2012 sta ga založbi stisnile v stisko, in sicer z drastično milijonsko tožbo in pretnjo dolgega zapora (35 let). Izpuščen je bil s plačano varščino. Januarja 2013, v svojem stanovanju v New Yorku se je obesil, najbrž zaradi izčrpanosti, strahu in negotovosti. Točen razlog ni znan (Taren Stinebrickner-Kauffman, Aaronova punca), saj dan prej mu je bila ponujena možnost "zbrisa" tožbe.

Plačevanje izobraževanja, informacij in znanja blokira pot socialnemu idealu družbe samostojnih kreativnih posameznikov. Založbe so segment kulturne produkcije in obravnavajo bralca kot potrošnika kulturnih dobrin v njeni proizvodnji in lasti. Založbe forsirajo objavljanje v knjižni obliki in ovira prehod objavljanja informacij na splet. Njihova ciljna publika se oži na otroke, ki računalnikov niso vešči, in na upokojence. Založbe znanstvenih objav že dolgo ne zalagajo več; če že, samo organizirajo pripravo publikacij in njihovo distribucijo. Pisci znanstvenih razprav natančno poznajo svoje bralce in knjižnice (zainteresirane za nakup), zato založbe kot posrednika ne potrebujejo. Če že, se za založbo odločijo zaradi domnevnega ugleda (torej prestižnih razlogov) in predsodkov do samozaložbe.

Nove izbirne možnosti znanstvenim piscem ponuja pojav "predatorskih založb" (predatory open access publishing), ki postavljajo revije na splet po principu zlatega prostega dostopa. Urednike in recenzente privabljajo tako, da jim namesto uredniškega honorarja ponujajo dve zastonj objavi v svojih časopisih. To pa je seveda mamljiva ponudba, saj se sicer cena objave članka giblje nekje med 90 $ in 500 $. Primer je Science Publishing Group.


*Repozitorji*[uredi]

Podatka o vplivnosti nekega članka sta dva: številke o citiranosti in številke o branosti objave. Med seboj se lahko precej razlikujeta. Podatki o branosti neke objave so bolj pomembni, saj potrjujejo dejstvo, da je treba raziskave še naprej financirati.

Obiskanost neke spletne strani lahko merimo na dva načina: z zastonjskimi števci dostopa ali pa z Googlovo analizo obiska.

Prosta dostopnost prispeva k večji branosti, večjemu vplivu objav, izmenjavi novih spoznanj in njihovi nadaljnji produkciji.

Profesor Hladnik predlaga financiranje spletnih objav v okviru naročnine na internet; lahko bi bilo plačilo vsebin zajeto v ceno pomnilniških enot ali v ceno fotokopiranja. Na Slovenskem je v veljavi avtorsko nadomestilo, ki se plačuje glede na število izposoj v knjižnici. Prosti dostop je v soglasju s principom prostovoljnega prispevanja in v nasprotju s profitno usmerjenim objavljanjem.

Glavni namen repozitorjev je trenutno arhiviranje diplom, magisterijev in doktoratov. Slovenski literarni zgodovinarji lahko naložijo svoje spise na:

  • Pedagoški fakulteti v Ljubljani (PeFprints);
  • Univerzi v Mariboru (Digitalna knjižnica UM);
  • Univerzi v Novi Gorici;
  • Univerzi v Ljubljani (Repozitorij Univerze v Ljubljani).

Slovenski akademski repozitorji so združeni v Nacionalnem portalu odprte znanosti.

Objavljanje na spletu na nek način vpliva na slog pisanja, saj se avtorji prilagajajo širši množici bralcev, ki narekujejo bolj poljudnejši izraz. Slovenske literarnovedne revije (Slavistična revija, Jezik in slovstvo in Primerjalna književnost) so v prostem dostopu takoj po izidu na papirju.

Dnevno se objavlja tudi na forumu SlovLit, ki deluje od leta 1999 in je odprtega značaja. Lociran je na strežniku raziskovalnega inštituta Jožef Stefan, kjer so ponudili prostor in začetno pomoč zastonj. Tu so objavljene napovedi dogodkov, kazala novih revij in knjig, komentarji, polemike… Pošiljatelji objave prispevajo zastonj.


Varovanje zasebnosti[uredi]

Obstajajo različni razlogi za nezaupanje v globalna digitalizacijska podjetja, na primer: strah pred njihovo velikostjo; prihajajo iz Amerike; nezaupanje v dobre namere takega početja; strah pred veliko ceno, ki jo bo nekoč treba plačati za digitalne informacije; strah pred možnostmi zlorabe.

Posamično ni enako zasebno in skupno ni enako javno.

Varuhi človekove zasebnosti so razpeti med dve stvari: po eni strani bi radi vse ugodnosti, ki jih prinašajo zbrani osebni podatki; po drugi strani pa se nadzora nad seboj, brez katerega se zbirka osebnih podatkov ne more oblikovati, otepajo (ker s tem izgubljajo osebno svobodo).

Nedolgo nazaj je slovenski Zakon o varovanju osebnih podatkov agresivno uveljavljal Urad informacijskega pooblaščenca. Prepovedal je Googlov projekt Street view, saj je bilo zahtevano, da zamegli obraze posameznikov, ki so bili ujeti na fotografijah. Prav tako je precej škodil besedilnemu korpusu Nova beseda, ker je prepovedal iskanje po imenih in priimkih. Slovenski uradniki si prizadevajo za privatizacijo informacij, in sicer dajejo prednost človekovi zasebnosti v škodo javne blaginje.



3. KREDIBILNOST[uredi]

Ker lahko danes objavlja praktično vsak, moramo pri branju objav na internetu ali v knjigah biti previdni in presojati, ali so informacije so verodostojne. To preverimo z raziskovanjem avtorja, inštitucijo/medij (v katerem je objavljen članek), starost dokumenta, njegov odmev v javnosti, dejstva ... Avtorju brez težav lahko zaupamo, če gre za uveljavljenega strokovnjaka. Zaupanje se lahko izkaže neupravičeno, če avtorjev ugled preverjamo na napačnem mestu (časovno obdobje, področje kompetenc). Piscu, ki je v stroki neprofesionalen, rečemo diletant ali amater. Pogosto smo nezaupljivi do mlajših avtorjev, a se zna zgoditi, da jim delamo krivico. Raje namreč zaupamo starejšim avtorjem, ki jih smatramo za izkušenejše in modrejše. Večinoma pa so mlajši bolje teoretično podkovani in znajo učinkoviteje (kot starejši) priti do informacij na spletu.


AKTIVIZEM[uredi]

Do spremembe v dojemanju znanosti pripelje prepričanje, da objektivno znanstveno spoznanje človeških zadev ni mogoče (raziskovalčev interes, ki je različen od posameznika, zato je "manipulativno").

Aktivizem je socialni koncept. Splošni pomen besede aktivist je "kdor aktivno deluje v kakem društvu ali gibanju". Danes ta pojem povezujemo s pridevniki: feministični, ekološki, mirovni, humanitarni, politični … Aktivizem povezujemo predvsem z liberalnimi nazori, čeprav tudi marsikateri konservativec poseže po aktivističnih vzorcih obnašanja.

Aktivizem v znanosti posamezne fakte posploši in izpusti vsa dejstva, ki ne ustrezajo namenu. Pomembno je razlikovanje med kritično refleksijo in aktivizmom – kritična refleksija si za razliko od aktivizma lahko privošči odmik od predmeta opazovanja. Kritična refleksija je v naši stroki nujna, medtem ko je aktivizem nezaželen. Poleg tega je aktivizem slep za pomisleke in nasprotne argumente ter namesto na razum apelira na čustva. Aktivizem zavrača statistične podatke, saj ti običajno močno kontrirajo samem aktivizmu. Kritično mišljenje je pesimistično mišljenje in lahko enačimo z nezaupljivostjo.

Izobraževanje naj bi bilo posvečeno oblikovanju kritične zavesti: treba je razmišljati s svojo glavo, vendar pravilno, etično in pametno.


AVTORSTVO[uredi]

Inštitucionalna vezanost avtorja je podatek z dvojno vezanostjo:

  • pozitivna = pripomore k kredibilnosti (inštitucije zaposlijo samo tiste, ki so se s svojim dobrim delovanjem že izkazali);
  • negativna = inštitucije pogosto zavirajo objavo prelomnih odkritij, ki se ne vklapljajo v pedagoške in raziskovalne rutine (to bi ogrožalo delovanje utečenih modelov).


Samozaložba ni več nujno znak nezanesljivosti. Za samozaložbe se avtorji odločijo, ko jih nobena od založb ne izbere. S pojavom digitalnega tiska postaja samozaložba vedno bolj pogosta. Na področju znanstvenega objavljanja je manj pogosta (bolj običajna v leposlovju). Pri takih besedilih je potrebno biti previden, saj niso šla skozi recenzijski ali uredniški postopek. Zakaj za kakšno objavo ne stoji nobena inštitucija, obstajajo različni razlogi: avtor je bil neučakan, se je sprl z založnikom, ali pa išče alternativne načine objavljanja.

Preden se lotimo pisanja nečesa, kar bi objavili, je potrebno preveriti in filtrirati informacije. Problem so tudi ljudje, ki namenoma predstavljajo in ponarejajo lažne novice (izjave), kar je ilegalno in neetično. V krivem so tudi ljudje, ki naivno in brez pomisleka nasedejo na babje čenče, ne da bi nove podatke preverili.


STROKOVNO RECENZIRANJE[uredi]

Strokovno recenziranje (peer reviewing) je postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih. Recenzenti so strokovnjaki, ki jim je znanstvena skupnost priznala kompetenco za področje recenziranja. To so običajno uredniki časopisov, zbornikov, knjig...

Z recenziranjem se vzdržujejo standardi kvalitete. Formaliziran recenzijski postopek je eden od pogojev za pridobitev statusa znanstvene revije. O objavi odloča urednik in ne recenzent. Recenzenti neko delo sprejmejo, zavrnejo ali sprejmejo pod pogojem, da avtor popravi problematične dele besedila. Tako recenziranje preprečuje objavljanje nepreverjenih razprav in razprav, ki ne upoštevajo strokovnih standardov.

Zaradi izčrpane pristranskosti, samovolje in napak v recenzentskih postopkih znanstvena skupnost išče alternative strokovnemu recenziranju. Med temi spada javno recenziranje (open review ali open peer review ali anonimus peer review).

Slepa recenzija pomeni, da avtor ne ve, kdo je recenzent njegovega dela. Dvojna slepa recenzija pomeni, da avtor ne ve, kdo je recenzent, in recenzent ne ve, kdo je avtor razprave. Anonimno recenziranje skrbi za ohranjanje znanstvenih standardov.

Recenzijski postopek ima tri možne izide: sprejem članka, zavrnitev in pogojni sprejem.

Nekatera uredništva so formalizirala recenzijski postopek tako, da recenzenti svoje opombe zapisujejo v obrazec:

  • določijo tip članka;
  • tematsko področje;
  • presodijo ustreznost naslova;
  • poročajo o obsegu članka in predlagajo njegovo krajšanje (če je to potrebno);
  • ugotovijo, ali manjka kakšen nujni del članka;
  • pri člankih v tujih jezikih se glede na uredniško politiko in značaj besedila odločajo, ali naj bodo objavljeni v tujem jeziku ali v prevodu;
  • označijo jezikovno plat članka;
  • presodijo slog članka;
  • izrečejo se o primernosti terminologije;
  • pregledajo članek po tehnični plati;
  • izrečejo se o izbiri teme (je aktualna ali ne);
  • izrečejo se o metodi;
  • pregledajo reference;
  • naštejejo morebitne napačne trditve in nedoslednosti.


Recenzenti na koncu obkrožijo:

  • članek je primeren za takojšnjo objavo;
  • članek je primeren za objavo, a lahko počaka na eno izmed naslednjih številk;
  • članek je primeren za pogojno objavo;
  • članek sploh ni primeren za objavo.

Uredništvo takoj po odločitvi sporoči avtorju svoj sklep in pripombe.


PRAVOPIS[uredi]

V verodostojnost objav najprej podvomimo, če v besedilu opazimo pravopisne in slogovne nepravilnosti. Te kažejo na avtorjevo slabo jezikovno kompetenco.


Ločila[uredi]

Indikator piščeve pravopisne kompetence je razlikovanje med vezajem (-), pomišljajem (–) in dolgim pomišljajem (—).

  • Vezaj: <->, med besedama je stičen.
  • Pomišljaj: <Ctrl> in <-> (numerični), med besedama je nestičen.
  • Dolgi pomišljaj: <Ctrl> + <Alt> + <-> (numerični). Dolgi pomišljaj se redko uporablja, in sicer samo za členitev dolgih odstavkov, ki jih ne želimo ali pa ne smemo razdeliti na manjše. Je nestičen in stoji samo med povedmi in nikoli znotraj povedi.


Drugi indikator so narekovaji. Slovenski pravopis pozna tri oblike dvojnih narekovajev in več oblik enojnih. Slovenska Wikipedija priporoča rabo srednjih narekovajev (»___«), drugače sta še narekovaj zgoraj/zgoraj ("___") in vejični narekovaj spodaj/zgoraj („___“). Tuji narekovaji (angleški) niso primerni.

Enojne narekovaje zgoraj/zgoraj uporabljamo samo za označevanje pomenov besed (angl. default, slov. 'privzeto').


Dvopičje pravopis obravnava kot levostično ločilo. Dvopičje ni potrebno pred naštevalnim nizom in kadar uporabljamo v povedi npr., itd., itn., ipd. ...

Tropičje ali tripičje je nestično ločilo. Tripičje je alternativa vezniku itd. Pred njim ni vejice.

Podpičje uporabljamo pred pojasnjevalnimi deli besedil, kadar je vejica prešibka, pika pa premočna.


Velike začetnice[uredi]

Kadar zapisujemo naslove kolon ali vrstic v tabelah, uporabljamo veliko začetnico. Znotraj posameznih celic se priporoča raba male začetnice, razen ko gre za cele stavke ali imena.

V alinejah uporabljamo veliko začetnico, ko alineje prinašajo daljše in stavčno oblikovano besedilo. V tem primeru morajo biti potem vse alineje take. Lahko si olajšamo zadevo z uporabo podpičja (in je vse z malo, ker je del povedi).


Drugo[uredi]

Spol se veže na osebek. Če je za povedkovo določilo množinski samostalnik, ta določi obliko povedka (To mesto so Jesenice). V dvomu je izbira moškega spola nevtralnejša.


DIGITALNA PISMENOST[uredi]

Besedila je potrebno obvladati po pravopisni in tehnični plati. Upoštevati moramo tehnične parametre.


Formati besedil[uredi]

Računalniške formate besedil se prepozna po končnicah v naslovih dokumentov:

  • txt pomeni golo besedilo (forumi, npr. SlovLit);
  • doc, docx, rtf, odt pomeni obogateno besedilo;
  • htm ali html pomeni spletno besedilo;
  • pdf pomeni natisljivo besedilo;
  • besedila na wikijih, v repozitoriju spletišča Academia.edu ipd. nimajo končnic.


Uredniki avtorjem pogosto naročajo, naj tekste oddajo v formatu rtf ali odt (sta nekomercialna oblika formata doc in docx).

Če bomo direktno v besedilo vnašali popravke, se priporoča doc, docx ali rtf format besedila. V pdf format shranimo samo, ko smo prepričani, da popravkov ne bo več (težavno jih je popravljati).

Slikovni format je neodpustljiv, besedila ni mogoče kopirati, označiti z miško, jih popravljati ...


Besedilo v wikijih[uredi]

Pišemo direktno v okno, ki se odpre, ko pritisnemo zavihek Uredi. V wikijih lahko delamo tabele, uporabljamo matematične grafe in vstavljamo slike.

Navodila za uporabo wikijev so precej enostavna, in sicer:

  • za odstavek pustimo eno prazno vrstico;
  • za seznam po alinejah vsaki enoti na začetku vrstice dodamo zvezdico;
  • naslove obdamo z enačaji (število teh je odvisno od ravni);
  • ležeči tisk označimo z dvema apostrofoma;
  • krepki tisk označimo s tremi apostrofi;
  • povezave naredimo z oglatimi oklepaji;
  • sliko vstavimo preko menija;
  • oštevilčeni seznami se začenjajo z grabljicami;
  • presledek na začetku vrstice naredi na zaslonu okvirček z besedilom;
  • posebne oznake so za prelom vrstice <br>, vodoravno besedilo <hr> in centriranje besedila <center>;
  • posebni oznaki sta za začetek <poem> in konec pesemskega besedila </poem>;
  • v dveh zavitih oklepajih so predloge, ki lajšajo vnos bolj zapletenih zadev.


Vaje v wikijih[uredi]

Najpogostejše napake začetnikov na Wikipediji se nanašajo na:

  • preintenzivno členjenje na odstavke;
  • mašila, ki ne spadajo k enciklopedičnem slogu;
  • prehajanje med prvo in tretjo osebo ter med preteklikom in sedanjikom;
  • dobesedno prevajanje iz drugih jezikov.

Več o tem v poglavju 4. SLOG.


Sporočanje popravkov in komentarjev[uredi]

Pripombe lahko sporočimo ustno, v samostojnem besedilu (po e-pošti, uradni oceni, v opombah svojih besedil …) ali pa direktno v besedilu, na katerega se pripombe nanašajo. Ko želimo pripombe napisati direktno v besedilo, označimo tekst, ki ga želimo komentirati, in nato z desno miškino tipko ali preko menija (Pregled > Nov komentar) odpremo okence za vnos pripomb.

Na wikibesedila popravke vnašamo direktno, za komentiranje imamo te možnosti:

  • pogovorna stran besedila;
  • pogovorna stran avtorja;
  • če besedilo nastaja v univerzitetnem seminarju, lahko odpremo samostojno stran na Wikiverzi;
  • znotraj besedila v obliki teksta, ki na zaslonu ni viden: <!-- komentar -->;
  • s predlogo: {{redakcija|beseda z napako|beseda s popravljeno napako}}.


NAVAJANJE[uredi]

Srce humanistične znanosti je citat, reprodukcija plus navedba vira. (W. Blackwell v najavi predavanja na King's College v Londonu 17. jan. 2013.)


Čemu sploh citiramo[uredi]

Citiranje dela besedilo prepričljivejše, olajša razumevanje in poveča njegov učinek.

Pogoj za znanstveno besedilo je prispevek novega spoznanja v skladišče vednosti. Če besedilo ne prinaša novega znanja, ne spada v znanost, ampak v kakšno drugo funkcijsko zvrst. Sklicevanje je znamenje strokovnega pisanja.

V strokovnih spisih so sklici grafično poudarjeni z narekovaji ali pa so v samostojnem odstavku in opremljeni z identifikacijo vira v oklepaju za citiranim besedilom oziroma v opombi na dnu strani. Viri so urejeni po priimkih avtorjev.

Citiranje je neplačljiva uporaba avtorskih del. Neplačljiva je zato, ker uporabimo le manjši del avtorskega proizvoda in ne celega. V akademskem pisanju naj delež citatov iz leposlovja ne bi bil večji od 20 %. Pretirano citiranje je strokovno in etično sporno, kaznivo pa ni.


Prepisovanje[uredi]

O prepisovanju ali plagiranju govorimo, kadar nekdo tuje znanje prodaja kot svoje. Takšno početje ima pravne posledice le, ko delo nekega avtorja še ni v javni lasti (70 let po smrti avtorja). Običajno plagiatorji prepisujejo zaradi lenobe. Intelektualna kleptomanija je sistematično prilaščanje tujega, vendar je včasih ta težko dokazljiva.


Citatna industrija[uredi]

Podpoglavja so:

  • Citatni indeksi;
  • Faktor vpliva;
  • Slovenske znanstvene revije.


*Citatni indeksi*[uredi]

Citation index je bibliografska podatkovna zbirka, ki iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave, da bi dobili pregled nad medsebojno povezanostjo razpravljanja in identificirali pomembnejše (pogosteje citirane) objave od manj pomembnih.

Za znanstvena področja obstajajo ločeni citatni indeksi. V Sloveniji uporabljamo splošna citatna indeksa Scopus in Web of Science (WoS). Na internacionalni ravni je za naravoslovje: SCI (Science Citation Index, medtem ko sta za humanistične discipline: SSCI (Social Sciences Citation Index) in AHCI (Arts and Humanities Citation Index).

Na internetu je zastonj citatna podatkovna zbirka Googlovega učenjaka (Google Scholar). Uporabniku izračuna h-indeks (razmerje med številom največkrat citiranih del in številom citatov) in i10-indeks (število objav, ki so bile vsaj desetkrat citirane). Znanstveno ministrstvo ga ne upošteva.

O citiranosti slovenskih raziskovalcev lahko preverimo preko povezave Naši v WoS in Scopus ter v Sicrisu.

Kriteriji za uvrstitev v podatkovne zbirke so: recenzijski postopki, mednarodno uredništvo, mednarodno naročništvo, spletna dostopnost itd.

Problematično je, ko vključenost v citatne baze odloča o oceni odličnosti znanstvene revije. Slavistična revija je zaradi necitiranosti izpadla s seznama domačih revij, ki jih indeksirata SSCI in AHCI.


*Faktor vpliva*[uredi]

Faktor vpliva (IF impact factor) je številka, ki kaže na stopnjo vplivnosti znanstvene revije. Velike indeksirne hiše imajo vsaka svoj način izračunavanja vplivnosti revij. Višji kot je revijin faktor vpliva, več je vredna objava v taki reviji in bolj se ceni avtorje, ki v njih objavljajo.

Citiranje je v vsaki disciplini drugačno, zato lahko primerjamo samo rezultate znotraj posamezne discipline.

Slaba stran teh meritev je, da so kulturno pristranske: skoraj vse zajete revije so iz angleškega govornega območja.

Pogosto uredništva manipulirajo s faktorjem vpliva. En način je na primer s prisilnim citiranjem (citiranje prehodnih člankov v isti reviji), kar je zelo moralno sporno.

Znanstvena skupnost se zavzema za primernejše načine vrednotenja znanstvenega dela, kot je faktor vpliva. Zavzema se za prosto dostopnost objav na internetu pod licenco cc, za sprostitev dolžine člankov, slik in prilog, za enakopravno upoštevanje podatkovnih zbirk in monografij ter upoštevanje citiranja primarnih virov. Dvomi v IF so pripeljali do predloga zamenjave faktorja vpliva z Googlovim algoritmom za rangiranje strani (oziroma kombinacija obeh algoritmov). Algoritem PageRank rangira spletne strani glede na število in kvaliteto povezav na teh.

S časom je nastal še en citatni indeks v okviru Open Citations Project, ta je Open Citations Corpus (OCC).

Za članke na Wikipediji dobimo podatke o branosti (audience measurement) med Podatki o strani.


*Slovenske znanstvene revije*[uredi]

Slovenski literarni zgodovinarji objavljajo v naslednjih slovenskih znanstvenih revijah (najkvalitetnejše):

  • Primerjalna književnost;
  • Slavistična revija;
  • Dve domovini;
  • Jezik in slovstvo;
  • Razprave SAZU;
  • Studia mythologica Slavica;
  • Phainomena;
  • Traditiones;
  • Slavia Centralis.


Za posamezna področja so pomembne še:

  • Otrok in knjiga;
  • Sodobnost;
  • Dialogi.


V tujih je razprave o slovenski književnosti možno najti v revijah:

  • Slovene Studies;
  • Philological studies;
  • Slavia Meridionales;
  • Slavica tergestina;
  • Wiener Slavistisches Jahrbuch.


Citatni slogi[uredi]

Vsak citatni slog ima svoje dobre in slabe lastnosti. Glavni citatni stili so:

  • APA (psihologija, vzgoja, družbene vede);
  • MLA (jezikoslovje, literarna veda, humanistika);
  • AMA (medicina, biologija);
  • čikaški (naravoslovje, splošno);
  • wikipedijski.

Poleg teh so poznani tudi: Bluebook, ALWD, ASA, Vancouver itd.


Načeloma se pisci odločajo med čikaškim in MLA-jevim slogom:

  1. čikaški letnico porine takoj za avtorjevo ime (postane neroden, kadar publikacija nima avtorja);
  2. MLA-jev slog pa je prepoznaven po naslovih del v kratkih sklicih.


Za potrebe literarnovednega pisanja je, ne glede na izbiro citatnega stila, dovolj, če navedemo najpomembnejše dele bibliografske enote:

  • avtorja;
  • naslov.


In glede na vrsto objave še:

  • ime spletišča in datum pri spletni objavi;
  • kraj, založbo, letnico in knjižno zbirko pri knjigi;
  • naslov zbornika, kraj, založbo, letnico in strani pri članku v zborniku;
  • naslov revije, letnik, številko, letnico in strani pri članku v reviji;
  • naslov časnika, datum in strani pri članku v časniku.


Tehnika citiranja[uredi]

Citat je iz dveh delov: iz navedenega besedila in iz navedbe vira citata. Citat je od piščevega lastnega besedila ločen z narekovaji ali postavljen v samostojen, grafično drugačen odstavek. Vir citata je v celoti naveden v oklepaju na koncu citiranega besedila ali pa je na koncu citiranega besedila le kazalka, ki je lahko v obliki opombe, kratkega sklica ali neposredne povezave na vir.


*Opombe*[uredi]

Nekoč so v opombe pod črto na dnu strani ali na koncu članka zapisovali literaturo, na katero se je avtor skliceval. Danes skušamo citiranje čim bolj poenostaviti in opombe prihranimo za nebibliografske podatke. Dobra wikipedijska gesla zaključujeta poglavji Opombe in Seznam referenc. V Novi pisariji na Wikiknjigah so opombe čisto na koncu, medtem ko so v pisni obliki na dnu strani (zaradi preglednosti).


*Kratki sklici*[uredi]

Kratki sklici se prilagajajo sobesedilu. Na primer:

  • Kakor smo lahko prebrali pri Koblarju (1984: 15)
  • »Večina kupcev raje kupuje cenejše žepne izdaje.« (Žnideršič 1999: 85)


Pri kratkih sklicih včasih odstopamo od pravopisa.

Avtorji pred oddajo razprave uredništvu poenotijo sklicevanje v skladu z navodili. Uredniško poenotenje navajanja literature je nujno, saj tako je publikacija bolj urejena in posledično vredna zaupanja.


*Označevanje navedkov*[uredi]

Navedke lahko označujemo z:

  • narekovaji;
  • odstavkom in drugačnim črkovnim rezom;
  • izpuščanjem iz navedkov in vrivanje svojega teksta vanje.


Navedka ne začenjamo in končujemo s tremi pikami. Namesto tropičja na začetku zapišemo navedek z veliko začetnico v oglatem oklepaju; končamo pa s končnim ločilom zunaj navedka.

»[K]o že na Kranjskem vsak pisari,« naj me muza obdari.

Odstavčno ločenega navedka, ki je povrhu v drobnejšem tisku ali postavljen z umikom, ni treba opremljati z narekovaji.


*Od kod vse citiramo*[uredi]

Citiramo iz vseh mogočih virov: iz knjig, iz poglavja v knjigi, z zavihka knjižnega ovitka, iz razprave v zborniku, iz članka v reviji, iz članka v časniku, iz gesla v enciklopediji, s spletne strani, iz bloga, iz videa na spletu, iz TV-oddaje ...

Če imamo opravka z viri v dveh verzijah (v tiskani in v digitalni) navedemo oba, najprej pa zapišemo tiskanega.

Citiranje citatov iz drugih del je sprejemljivo, kadar prvotni vir ni dosegljiv. Citiranje drugojezičnih prevodov tujih izvirnikov je neprimerno.


*Viri in literatura*[uredi]

Delitev na vire in literaturo je smiselna pri dolgih seznamih, kjer viri pomenijo gradivo, ki je predmet raziskave, literatura pa teoretične in metodološke pripomočke za raziskavo.

Obstajajo opozicija primarni : sekundarni, ki se nanaša na materialno podlago virov in na način dostopa. V znanosti je priporočljivo citirati samo iz primarnih virov (tekstov, ki smo jih držali v rokah). Iz sekundarnih virov je sprejemljivo, ko je primarni vir nedostopen.


*Zaslon in papir*[uredi]

Pisatelji pišejo na zaslon, upoštevajo tudi tiskano objavo, saj samo ta prinaša točke, od katerih je odvisna njihova profesionalna usoda.

Študentje morajo svoje diplomske naloge, magisterije in doktorate oddati v trdo vezanem tisku.

Zaradi zahtev po takojšnji, lahki in zastonj dostopnosti objav ter možnosti komentiranja in popravljanja se strokovni časopisi selijo na splet (selitev podpira gibanje Open Access). Trenutno zraven izhajajo še v fizični obliki, nekoč pa bodo le še v digitalni. Zaradi vse cenejših tiskarskih storitev pa prehod od tiska na zaslon ne bo tako zelo hiter.

Spletne strani niso oštevilčene, zato citiranje s čim bolj natančnim podatkom o lokaciji (kot npr. pri knjigi ali članku) ni mogoče. Če obstaja možnost dostopa do celotnega besedila, iz katerega smo citirali, bibliografskemu navedku vira dodamo povezavo. Pri razporejanjih bibliografskih enot v spletni objavi nista potrebna postavljanje priimka pred ime in abecedno zaporedje avtorjev. Ne na zaslonu in ne na papirju ne smemo navajati celotnih URL-jev, ker so preveč spremenljivi, tipografsko težje obvladljivi in na papirju popolnoma neuporabni.


Zgledi[uredi]

Kadar navajamo podatke o publikacijah, naredimo manj napak, če jih vzamemo iz Cobissa, ki ponuja tri oblike zapisa bibliografskih enot:

  • polni;
  • ISBD;
  • COMARC.

Vsi trije so preobširni in prenatančni, moteča je tudi uporaba ločil, ki se ne ravna po slovenskem pravopisu.


*Knjiga*[uredi]

Primeri citiranja na zaslonu:

  • Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980. COBISS

Primeri citiranja na papirju:

  • Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980.

Če je knjiga dostopna v digitalni in tiskani obliki:

  • Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). COBISS Wikivir. Internet Archive.;
  • Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Tudi na Wikiviru in na Archive.org.
ali
  • Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Tudi na spletu.


*Knjiga na bralniku*[uredi]

Priporočljivo je citirati z dLiba ali Wikivira. Potrebno je navesti podatke o natisu, če so poznani. Podatka o straneh ne navajamo.

Primer citiranja (kratkega sklica) z Wikivira:

  • (Kostanjevec 1907).

Če smo Kostanjevca brali na Kindlu:

  • Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Kindle.


*Članek v zborniku*[uredi]

Pri tovrstnih člankih je treba v Cobissu odpreti zapis o članku in zapis o zborniku.

Primer:

Primer članka, ki je dostopen tudi v obliki predavanja na videu:


*Poglavje*[uredi]

Navajanje poglavja enega od avtorjev je enako navajanju članka v zborniku. Zapleteno je navajanje dela večknjižne in večavtorske izdaje (na primer slovenske literarne zgodovine).

Primer:

  • Joža Mahnič. Zgodovina slovenskega slovstva, 5: Obdobje moderne. Ljubljana: Slovenska matica, 1964.
ali
  • Joža Mahnič. Obdobje moderne. Zgodovina slovenskega slovstva, 5. Ljubljana: Slovenska matica, 1964.


*Spremna beseda*[uredi]

Primer:

  • Jelka Mrvar. Knjigi Ivanke Mestnik – Grenki kruh – na pot. Ivanka Mestnik. Grenki kruh: Zgodovinski roman. Grosuplje: Mondena, Izziv, 2003. 427–429. COBISS

Primer nenaslovljene urednikove spremne besede na zavihku romana:

  • Ivan Potrč. [Spremno besedilo na zavihkih ščitnega ovitka.] Karel Grabeljšek. Nioba. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1977. COBISS


*Razprava v reviji*[uredi]

Primera:

Če želimo izpostaviti, da je bil članek arhiviran na dLib:

  • Tomo Virk. Novi pristopi, stare zablode. Primerjalna zgodovina literatur v evropskih jezikih. Primerjalna književnost 32/2 (2009). 1–22. COBISS dLib

V tisku:

  • Tomo Virk. Novi pristopi, stare zablode. Primerjalna zgodovina literatur v evropskih jezikih. Primerjalna književnost 32/2 (2009). 1–22. Tudi na spletu.

Ali bo revija zapisana s polnim imenom ali s kratico, se odločimo glede na bralca.


*Članek v časniku*[uredi]

Pri člankih iz dnevnega časopisja letnika in številke ne zapisujemo, pomembna sta datum in stran. Pred datumom ni ločil. Vrstni red = Ator. Nadnaslov: Naslov. Podnaslov datum COBISS

Primer:

  • Igor Bratož. V usodno moč besede ne verjamem, temveč verujem: Poletni dopisovalski pogovor s Sonjo Porle, zaljubljenko v Afriko. Delo: Književni listi 20. 8. 1998. 13. COBISS


*Članek na dLibu*[uredi]

Obstajata dve vrti zapisov:

  • na posamično avtorsko objavo, ki imajo urejene metapodatke;
  • na celo številko v časopisu.

Primer članka s svojimi metapodatki:

  • Ivan Pregelj. Mahnič – slovenski listkar. Dom in svet 34/1–2 (1921). 28–30. COBISS dLib


*Enciklopedijsko geslo*[uredi]

Običajno so to viri brez urejenih metapodatkov ter jih v Cobissu ali na dLibu večinoma ni.

Za sklicevanje zunaj Wikipedije ta ponuja dovolj zgledov, če kliknemo na izbiro Navedba članka v stolpcu levo od članka: APA, MLA, MHRA, Chicago, CSE, Bluebook in druge, ki se med seboj razlikujejo v rabi narekovajev in drugih ločil, podčrtav, v zaporedju podatkov, navajanju avtorstva, datuma dostopa ipd.


Datum pri citiranju znotraj wikijev ni potreben, ker lahko iz zgodovine strani razberemo, kdaj je citat nastal. Avtorstva ne navajamo, saj jih je običajno več in se stran s časom spreminja.

Navedemo naslov gesla in spletišča ter datum:


Biografski članki so zdaj združeni na portalu Slovenska biografija, ki ga urejajo ZRC SAZU.

Primer:

V Wikipediji naslovi gesel samodejno dobijo veliko začetnico, sklicujemo pa se nanje z veliko začetnico samo v seznamih literature (tako kot na druge članke), v linkih vzdolž besedila pa z malo začetnico.


*Forum*[uredi]

Primera:

V tiskani obliki dodamo podatek splet/na spletu.


*Spletni tečaj*[uredi]

Primer:

Izvajalca tečaja razberemo iz opisa predavanj.


*Blog*[uredi]

Primer:


*Članek na spletišču*[uredi]

Strokovni članki, objavljeni le na spletu, so redki. Običajno jim sledijo natisnjene verzije, zato moramo med viri kasneje dodati tudi te. Navedba imen spletišč (če imajo ime) je v virih obvezna. V primeru, da ni samoumevno, da je članek na spletu, viru dodamo Splet/Na spletu. Linkov pa ne kopiramo, temveč naredimo povezave na naslove člankov.

Primeri:

  • Iztok Snoj. Vlado H.: Fant, ki ga je srečala Abrakadabra, ali kako se že reče / Obletel je veliko vrhov in let. Četrtkova zgodba. gore-ljudje.net 7. jun. 2007.
  • Samo Rugelj. Javno iz zasebno v slovenskih medijih: Urbani portreti. Planet Siol.net 5. feb. 2014.
  • ANKA. [Komentar k članku Barbare Leban Srečna, ker sem ženska]. LUD Literatura 28. jan. 2014. - Pri tem primeru ne poznamo natančno avtorja in ni naslova za ta prispevek, zato je v oglatem oklepaju na kratko napisano, za kaj se gre.


*Zapis v podatkovni zbirki*[uredi]

Primer:

  • Metod Turnšek. Stoji na rebri grad. Zgodovinski roman: Podatkovna zbirka. Ur. Miran Hladnik in Primož Jakopin. 1999. Dostop 13. jan. 2012.


*Diplomska naloga*[uredi]

Sklicujemo se na vse zadetke iskanja:

  • Izid iskanja po zbirki 2031 diplomskih nalog iz slovenske književnosti na FF, 1950–2008: ivan potrč (19). Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani.

Primer ene diplomske naloge:

  • Darja Lavrenčič. Pripovedna proza Ivana Potrča[: Diplomsko delo]. Ljubljana, 1992.

Če se oznaka "Diplomsko delo" nahaja na platnicah diplomskega dela (če preverimo na fizičnem izvodu) oklepaji niso potrebni.

Pravilno je tudi navesti mentorja in mesto shranitve:

  • Darja Lavrenčič. Pripovedna proza Ivana Potrča[: Diplomsko delo]. Mentorica Helga Glušič. Ljubljana, 1992. Knjižnica Oddelka za slovenistiko, FF UL.


*Prosojnice, video predavanja, animacija*[uredi]

Ko prosojnice spremljajo objavljena predavanja ali video, podatek o lokaciji prosojnic navedemo ob drugih podatkih. Povezavi na prosojnice dodamo ppt, pptx, prosojnice ipd.

Primeri:


*Zemljevid*[uredi]

Dandanes so zemljevidi produkt državnega ali komercialnega kolektivnega dela, zato avtorjev in urednikov ne navajamo. Sklic se piše direktno pod zemljevidom.

Primeri:

  • Sloj – Literarni spomeniki. Geopedia.si Portal. Ogled 5. feb. 2014.
  • Literarni spomeniki. Geopedia.si. Ogled 5. feb. 2014.
  • Mauser, Karel. Literarni spomeniki. Geopedia.si. Topografski pogled. Ogled 5. feb. 2014.
  • Mauser, Karel. Literarni spomeniki. Geopedia.si. Ortofoto. Ogled 5. feb. 2014.


*Fotografija*[uredi]

Vire fotografij navajamo neposredno pod fotografijami, za njihovo zaporedno številko Slika 1:, Slika 2: itd. Wikiji slik ne številčijo samodejno. Avtorja se praviloma izpušča, razen če gre za avtorski umetniški dosežek.

Podobno kot fotografije se navaja tudi grafikone ali tabele.

Fotografovo ime navajamo v obliki Foto tainta, če menimo, da ima fotografija vidno stopnjo umetniške kreativnosti. Ime fotografa izpustimo, kadar se podpiše z vzdevkom.

Na slovenski Wikipediji smemo objaviti le fotografije, ki smo jih posneli sami in tiste, ki veljajo za javno last. Tiste, ki spadajo v javno last, sodijo med freeware (brezplačne stvari) in se nahajajo na Flickerju, Instagramu, Panoramiu, v Wikimedijini Zbrirki …

Primeri:

  • Slika 4: Srne pa jelen. Fotoalbum 171. Foto Miran Hladnik 9. jun. 2012.
  • Slika 4: Miran Hladnik. Srne pa jelen. Fotoalbum 171. 9. jun. 2012.
  • Slika 8: Andrej Trost. Auersberg Mit Seinen Geographischen Prospect. Atlas Austriacus: Österreichischer Reichskreis: Krain 2. Bakrorez, med 1660 in 1673. Kartensammlung Moll.


*Risba*[uredi]

Primer:

  • Slika 13: Jeff Dahl. Anubis. Wikimedia Commons 2006, zadnja sprememba 26. apr. 2014.

Če bi bilo potrebno pojasniti za kaj se gre na sliki, to navedemo na kratko v oglatem oklepaju takoj za naslovom.


*Glasbeno delo*[uredi]

Tako kot naslove del klasičnega slikarstva slovenimo tudi naslove glasbene klasike.

Primer:

  • Frédérik Chopin. Nokturno št. 2 v Es-duru, opus št. 9. Musopen.


*Radijska, televizijska oddaja in film*[uredi]

Avtor oddaje je ali urednik ali novinar. Namesto urednikovega novinarjevo ime zapišemo, ko je v ospredju novinar (njegov tekst), urednik pa je napisan bolj po službeni dolžnosti.

Navedemo: urednika, naslov oddaje, mesto in datum predvajanja, spletno lokacijo, na kateri je oddaja arhivirana.

Primer:

  • Milica Prešeren. Moč prepričljivega govora. Turbulenca. RTV SLO 3. sep. 2014. MMC.

Navajanje filma z režiserjem na prvem mestu:

  • Ferdo Delak. Triglavske strmine. Scenarij Janez Jalen. Sava film 1932.

Ime režiserja na prvem mestu izpustimo, če filmi niso prepoznavno »avtorski«. Režiserjevo ime v tem primeru napišemo med ostalimi sodelavci za naslovom. Kadar iz konteksta ni jasno, za kakšno vrsto dela gre, dopišemo za piko pojasnilo Film, Radijska oddaja ali TV-oddaja, za imeni pa v oklepaju režiser, urednik, novinar.


*Napake pri citiranju*[uredi]
  • Nepoznavanje temeljnih referenc;
  • Poznavanje referenc zgolj v enem jeziku ali znotraj ene »šole«;
  • Vljudnostno vključevanje svojih strokovnih kolegov, prijateljev, mentorjev med reference, čeprav za temo niso dovolj relevantni;
  • Nenavajanje konkurenčnih avtorjev ali avtorjev, ki jih ne maramo;
  • Samocitiranje;
  • Citiranje zaradi citiranja samega;
  • Navajanje http-jev, je popolnoma odveč, URL-je vpišemo kot hiperpovezave v naslove citiranih publikacij;
  • Navajanje samo http-je brez podatkov o avtorju, naslovu, spletišču in datumu;
  • Za vsak vir, dostopen na spletu, je treba v Cobissu in na dLibu preveriti, ali obstaja tudi v tiskani obliki, in navesti podatke tudi o tiskani izdaji;
  • Navajanje zgolj naslova leksikona brez naslovov (in avtorjev) gesel, iz katerih smo črpali, ne zadošča.


*Navajanje na Wikipediji*[uredi]

Posebnosti pri navajanju na Wikipediji:

  • med viri se ne navaja drugih člankov z Wikipedije, ampak se nanje sklicujemo v obliki linkov;
  • poudarjena je prepoved lastnega raziskovanja oziroma sklicevanja nanj;
  • Wikipedija nima posebnega stila citiranja, ampak je odprta za vse mogoče sloge, a morajo biti znotraj posameznega članka poenoteni.

3. ŽANRI[uredi]

Obstajajo številni žanri, npr. vsakdanji sporazumevalni, publicistični, umetnostni in strokovni/znanstveni, vendar meje med njimi niso precizno določene. Mešanje žanrov pogosto vodi do nesporazumov.

Pomembno je razlikovanje med znanstvenim, strokovnim in poljudnoznanstvenim. Znanstveno pomeni temeljno, izvirno, uporabno, pregledno. Strokovno je tisto, kar ne dosega kriterijev znanstvenega. Namen poljudnoznanstvenih člankov pa je popularizacija in družbeno osmišljanje raziskovalnih spoznanj. Za napredovanje po akademski lestvici so pomembne samo znanstvene objave.

Znanstveni prispevki so tudi prispevki iz konferenc, poglavja v monografijah, gesla v slovarju, strokovne ocene ... V humanistiki so najbolj cenjene monografske publikacije, saj so to inovativna znanstvena dela. Med znanstvenimi prispevki spadajo še univerzitetni učbeniki, učno gradivo, diplome, magisteriji in disertacije.

Članki na Wikipediji nimajo vsi enakega statusa. Med zaželene in odlikovane ter najvišje ocenjene wikipedijske strani spadajo članki, ki imajo 30.000 znakov/4400 besed ali več.

Status strokovnega pisanja imajo ti žanri:

  • podatkovna zbirka;
  • poročilo o dogodku;
  • povzetek;
  • članek;
  • kritika (strokovna ocena);
  • enciklopedijsko geslo;
  • esej;
  • predavanje (prosojnice);
  • kritična izdaja (uredništvo, redakcija);
  • učbenik;
  • priročnik;
  • navodila (tutorial);
  • razprave (navadne, pregledne znanstvene in izvirne znanstvene);
  • strokovna recenzija.


ŠOLSKO PISANJE[uredi]

Žanri šolskega strokovnega pisanja so:

  • referat;
  • esej;
  • diplomska naloga.

Glavni namen šolskega pisanja je izpolniti študijske obveznosti (ugoditi mentorju), za oceno in za dosego naziva. Za strokovno oziroma znanstveno pisanje gre takrat, ko začne predmet določati kompozicijo razprave.


POPRAVLJANJE[uredi]

Urejena besedila so pogoj za njihovo optimalno funkcioniranje.

Glavnina pisne dejavnosti na Wikipediji je ukvarjanje z že postavljenimi besedili (citiranje, povzemanje, popravljanje, dopolnjevanje) in postavljanje besedil na novo. Študentski projekti na Wikiviru so namenjeni popravljanju besedil.

Popravljanje je izraz za dve različni strokovni dejavnosti: za lektoriranje in korigiranje. Popravljanje ni strokovni žanr, je pa prevladujoča oblika strokovne pisne dejavnosti. Lektura je popravljanje besedila drugega avtorja, da bi bilo sporočilno optimalno. Skozi lekturo grejo besedila običajno pred objavo, pri direktnem pisanju na splet se lektura dogaja sproti. Lektorje zaposlujejo založbe, uredništva časopisov, knjig in spletišč. Korektura ali korigiranje (proofreading) je popravljanje napak, ki jih je v besedilu povzročil kdo drug, ponavadi stavec ali strojno branje. Korigirajo se besedila, pripravljena za objavo. Korektor bi moral popravljati le druge posege v avtorsko besedilo.

Urednik je prvi, ki gre skozi besedilo in se odloči, ali ga bo sprejel v objavo ali ne. Sprejme lahko takega, kot je bilo oddano, lahko pa avtorju za objavo postavi pogoje. Potem de besedilo lektorju in nazadnje korektorju. Uredniško delo je strokovno zahtevno in ima za razliko od lektoriranja in korigiranja težo znanstvene dejavnosti.


KOMUNIKACIJA V STROKI[uredi]

E-pošta[uredi]

Elektronska pošta je ena najpogostejših rab računalnika in telefonov. Izumili so jo za potrebe znanstvene komunikacije na MIT (Massachusetts Institute of Technology) leta 1961, za globalno dopisovanje pa je postala uporabna od 80. let dalje.


Socialna omrežja[uredi]

Socialna omrežja je ime za načine družbene komunikacije, ki jih je prinesla informacijska družba s svojo participativno kulturo. Socialna omrežja imajo dokaj kratko življenjsko dobo, saj pred desetimi leti je bila lestvica najpopularnejši omrežij drugačna kot danes, čez deset let pa bo prav tako povsem spremenjena. Ker so socialna omrežja različna, izstopajo v drugačnih funkcijah/možnostih:

  • komunikacija = Facebook, Twitter;
  • izmenjava vsebin z uporabo daljših posnetkov = Youtube, Twitch;
  • pisanje dnevnikov = Blogspot, WordPress;
  • prispevanje k skupnem znanju = wikiji.


*Tvit*[uredi]

Tvit je sporočilo na Twitterju (2006) in je omejeno na 140 znakov. Najbolj zastopan jezik na Twitterju je angleščina.


*Drugo*[uredi]

Daljša strokovna sporočila najdemo na družabnem omrežju LinkedIn. Tam so objavljeni razpisi za akademske službe in projekte.


Zagovor[uredi]

Zagovori akademskih spisov spadajo med oblikami strokovnega pogovarjanja, ti imajo status iniciacijskega obreda v akademski svet (diplomske naloge, magisteriji, doktorati ...).


LITERARNA KRITIKA[uredi]

Razlika med literarno in strokovno kritiko: predmet prve je literarno delo (pesniška zbirka, roman), predmet druge pa strokovno ali znanstveno delo (literarnozgodovinska monografija, nova številka znanstvene revije). Literarne kritike imajo status publicističnih besedil, strokovne kritike pa status strokovnih besedil, kadar so poglobljene in ustrezno obsežne, jih lahko uvrstijo v kategorijo znanstvenih besedil. Literarne kritike najdemo v ustreznih rubrikah dnevnega tiska (Književni listi Dela) in v literarnih in kulturnih revijah, strokovne kritike pa v strokovnih revijah (Slavistična revija).


ENCIKLOPEDIČNI ČLANEK[uredi]

Enciklopedični članki zahtevajo večjo jedrnatost, zato se odpovedujejo anekdotičnosti, izpuščajo prepodrobne informacije, ponavljanja, fraze z nizko informativno vrednostjo in retorične figure.

Na Wikipediji se zahteva upoštevanje naslednjih načel:

  • upoštevanje drugih piscev (soglasnost, sodelovanje, strpnost);
  • vrednostna nevtralnost (zato je prepovedano pisanje gesel o samem sebi in so odveč opredeljevanje, zavzemanje ali aktivizem).


Biografski članek[uredi]

Kriteriji, koga izbrati za vpis, se s časom spreminjajo. Za enciklopedični vpis najprej kandidirajo osebe, ki se pogosto pojavljajo tudi v drugih geslih. Pri izbiri novih slovenskih literarnih zgodovinarjev za vpis v Wikipedijo sta imela težo zlasti dva kriterija: avtorstvo strokovne ali znanstvene monografije in znanstvena kompetenca, ki jo jamči doktorski naziv.


Članek o knjigi[uredi]

Prve v vrsti za popis so knjige avtorjev, ki so napisali več knjig, so poznani in imajo na Wikipediji že svoj biografski članek.

Na Wikipediji se knjige popisujejo v okviru projekta Roman. Podatki o knjigah se nahajajo v infopolju knjiga.

Gesla na Wikipediji, ki omenjajo nek roman, je najlažje poiskati preko Naprednega pogleda, kjer naredimo kljukico pri "Wikipedija".


UČBENIK[uredi]

Učbenik je vreden polovico znanstvene monografije.

Specifike učbeniškega pisanja so:

  • dialoškost (format delovnega zvezka oziroma prostor za bralčevo interaktivnost, z vprašanji in nagovornimi formami);
  • povzemanje in ponavljanje (poglavja Pomni, Povzetek, uvodno ponavljanje in utrjevanje predhodne snovi);
  • poenostavljanje, oblikovanje kratkih in zapomnljivih definicij ter naštevalnih nizov;
  • privlačna tipografija (barve, okvirčki, ozadja, ilustracije);
  • skupinsko avtorstvo z urednikom na čelu;
  • povezovanje učbenikov v serije.

Nova pisarija ima status učbenika, ugovarja nekaterim tipičnim značilnostim tega, a ni standarden primer učbenika.


STROKOVNI BLOG[uredi]

Blog (spletnik) je skrajšana oblika angleške besede weblog 'spletni dnevnik'. Poznana blogarska orodja, po katerih najpogosteje posegajo blogarska spletišča, so WordPress, Googlov Blogger in Siolov Blogos. Za strokovni namen so najbolj priljubljeni področni blog (npr. o slovenski literarni zgodovini), blog na določeno temo (npr. o zgodovinskem romanu) in osebni blog humanista, raziskovalca ali pedagoga. Izmed slovenskih literarnih zgodovinarjev ima svoj blog le Aljoša Harlamov.

Blogi so bližje publicističnim, žurnalističnim žanrom kot pa znanstvenim. Primerni so za izmenjavo neobjavljenih znanstvenih spoznanj in za dialog med znanstveniki. Blogarske objave nimajo znanstvenega statusa, saj se izogibajo intenzivni argumentaciji, citiranju in niso podvržene recenziranju.


SPLETNI FORUM[uredi]

Spletni forumi na strokovno ali znanstveno tematiko so pomembno orodje za konstituiranje in vzdrževanje strokovne/znanstvene skupnosti. Člani skupnosti na forumu objavljajo strokovna sporočila, vprašanja, odgovore, nasvete, komentarje, polemike, vabila itd. Spletni forum se je pojavil v drugi polovici 90. let 20. stoletja. Sopomenka besede spletni forum je spletna oglasna deska in nadaljuje tradicijo elektronske oglasne deske (bulletin board system) oziroma poštnega seznama (electronic mailing list). Od spletnih klepetalnikov se razlikuje po tem, da arhivira sporočila. Slovenski forum SlovLit (1999– ) je osrednja informacijska točka za področje literarne zgodovine in jezikoslovja.

4. SLOG[uredi]

Spletna družabna omrežja spreminjajo temeljni pisni standard. Zaslon načeloma narekuje besedilu obliko (npr. pokončna postavitev).


SESTAVNI DELI[uredi]

Kompozicijski elementi, recimo v Slavistični reviji, so:

  • avtorjevo ime;
  • naslov;
  • izvleček;
  • ključne besede;
  • povezave;
  • kazalo;
  • telo besedila;
    • uvod;
    • teorija/metoda;
    • gradivo;
    • analiza;
    • sklep;
  • literatura;
  • priloge: slike, tabele, grafikoni, opombe.

Za lažje pomnjenje kompozicije znanstvenega dela je uporabna kratica UMRIS (uvod, metode, rezultati in sklep), po svetu pa je uveljavljena kratica IMRAD (introduction, methods, results and discussion).


Naslov[uredi]

Naslov je najbolj radikalen povzetek teksta. Kadar naslove prevajamo v tuje jezike, moramo upoštevati pravopis in tipografske navade tujega jezika. K naslovu spada UD-klasifikacija.

V Novi pisariji piše naj naslov:

  • izraža temo natančno in jedrnato;
  • je pravopisno brezhiben;
  • ne vsebuje krajšav;
  • ni v obliki stavka ali vprašanja;
  • stvarni naslov ima prednost pred metaforičnim ali citatnim;
  • če je potreben podnaslov, naj bo od naslova ločen z dvopičjem in naj se začne z veliko začetnico;
  • podnaslov naj ne ponavlja izrazov iz naslova.


Izvleček[uredi]

Izvleček je skrajšana oblika povzetka. Njegovi sestavni deli so predmet raziskave, metode, rezultati in sklep oziroma implikacije. Dolžina izvlečka je lahko največ deset vrstic.

  • Sestavine:

1. predmet raziskave

2. metode

3. rezultati

4. sklep oz. implikacije

  • Največ 10 vrstic (100-500 besed)
  • Manjše črke, takoj za naslovom, lahko ležeče s pomikom v desno
  • Vodilo pri pisanju razprave
  • Odsvetovana je praksa deskriptivnih izvlečkov (naštevanje)
Ključne besede[uredi]

Ključne besede morajo biti pogosti in terminološko smiselni.

  • Pazi na frekventnost izrazov in na terminološko težo (utrjeni têrmin, redko neologizem)
  • Googlanje, utrjenost v enciklopedijah, leksikonih
  • Jedrnatost, kračina
Kazalo vsebine[uredi]

Če ustrezno označimo dele besedila, kazalo oblikuje program sam. kazala morajo biti pregledna in smiselna. Pri standardiziranih žanrih naj se ravnajo po vzorcu.

  • Samodejno v wikijih po obsegu štirih poglavij
  • Kazalo naj bo sestavljeni iz poglavij, ki si sledijo v logičnem zaporedju
Povezave[uredi]

Povezave so ključni element, ki ločuje besedilo na papirju od besedila na zaslonu. Povezave so oblika sklicevanja. Kako povezave vnašamo, je odvisno od formata besedila in urejevalnika.

  • Ključni element razločevanja med besedilom na papirju in besedilom na zaslonu (tekst, hipertekst)
  • V wikijih povezave označujejo oglati oklepaji -> dvojni je samostojen članek na wikijih, enojni pa spletne lokacije zunaj wikijev
  • Povezave v oblikah sklicevanja

NAPAKE[uredi]

Najbolj pogoste napake humanističnega pisanja so:

  • gostobesednost;
  • nerazumljivost;
  • pomanjkanje konteksta;
  • slogovni manierizem;
  • slogovna puščobnost;
  • pristranskost;
  • nasilna terminologizacija ali pa terminološka ignoranca;
  • skrivanje za znanstveni plural, zadrege s spolom;
  • mentalno brambovstvo ali mentalna servilnost.


Gostobesednost[uredi]

Pri gostobesednosti gre za odvečne besede in besedne zveze, ki niso potrebne za razumevanje besedila (npr. tudi, pa, prav tako, v glavnem, sam).

  • Delo lektorjev -> črtanje odvečnik besed in besednih zvez
  • Nekateri deli besedila ne prispevajo k razumevanju sporočila, ampak namigujejo na situacijo, v kateri je besedilo nastalo (sporočajo o avtorjevem načinu razmišljanja in izražanja
  • S črtanjem manj informativne informacije in dele besedila, besedilo prevanjamo v strokovni jezik
Nerazumljivost[uredi]

Zapletanje enostavnih reči je slogovna napaka. Preprosto in razumljivo izražanje prispeva k večjemu številu bralcev.


Pomanjkanje konteksta[uredi]

Če besedilo ne odkrije nič novega in nima teze, gre za pomanjkanje konteksta.

  • Strokovni poznavalec je tisti, ki ve, kako do informacij priti, jih postaviti v kontekst
  • Velika napaka je nasilno posploševanje
  • Uporaba besed šele in že (raje izpustimo, nista najboljši legitimizaciji za strokovno nevtralnost besedila)
  • Odsvetovana uporaba: celo, kar, samo (izražajo presenečenje) in imajo znak piščevega vrednotnja stvari
Manierizem[uredi]

Gre za pretirano uporabo arhaizmov in retorike. Manieristična drža pogosto pripelje do hiperkorekcije. Besedilo naj bo sklenjeno, stavki naj se lepo in neprisiljeno povezujejo in delajo besedilo kompaktno.

  • Teksti z večinsko retoriko -> prepoznali po besedah, ki poudarjajo vzročno-posledično povezanost izjav (torej, seveda, potemtakem, zato, saj, ker) ali pa sporočilo zaokrožajo (sevedam jasno, nedvomno, vsekakor, brez zadrege, očitno, sklenemo)
  • Nezavedna raba redkih in zastarelih besed
  • Raba papirnatih izrazov (potemtakem, nemara, denimo)
Slogovna ubornost[uredi]

To je pretirano ponavljanje izrazov in skladenjska pomanjkljivost.

  • Pretirano ponavljanje izrazov, uporaba: ugotavlja, poudarja, opozarja, trdi, navaja, citira, vztraja
  • Direktni+o imenovanje avtorja izjave -> manjša možnost napačnega pripisovanja izjav
  • Ponavljajoče se sintaktične tvorbe niso znak slogovne manire, temveč bolj malomarnosti
  • Moteča uporaba besed predstavljati in predstavnik
  • Stereotipi šolskega izražanja (beseda prisoten)
Pristranskost[uredi]

V strokovnem pisanju ni zaželeno:

  • pretirano poudarjanje svojega stališča;
  • odvisnost od obravnavanega literata;
  • ideologizacija sporočila.


Terminologizacija[uredi]

Vstopnica za v stroko je uporaba terminov. Problem nastane pri nasilni terminologizaciji, ko ukvarjanje s termini ima večjo težo kot bistvo besedila.

  • Jezikoslovje in zgodovinska izkušnja pripovedujeta o arbitrarnih imenih, ki so posledica družbene prakse in družbenega dogovora
  • Imena in termini so lahko jezikovno ustrezni ali manj ustrezni, ne morejo biti vnaprej pravi ali napačni
Spol in število[uredi]

Uporabi spola se izognemo z množino ali pretvorbo v sedanjik.

  • Moški spol je nevtralen spol
  • Spolnemu opredeljevanju se včasih uspe izogniti z obliko množine
  • Poročanje o raziskovalnih rezultatih -> uporaba prve osebe ednine (moteče: hvaljenje, pripisovanje zaslug)
  • Prva oseba mnnožine -> uporava zaradi ohranjanje občutke nevtralnosti
Mentalno brambovstvo in servilnost[uredi]

Gre za razmerje med domačim in prevzetim na nivojih strokovnega pisanja. Pripetijo se vprašanja, katere vire in literature bomo uporabljali ter ali bomo uporabljali domačo ali prevzeto terminologijo. V strokah, kot je slovenistika, je zavzetost za domače samoumevno (borba za ohranitev jezika). Za servilnost gre, ko slovenska literarna veda se poskuša prilagajati tujim standardom, da lahko vmešča slovenske avtorje v širši, evropski spekter in tako podpira ideje skupne identitete.


GOVORNA PREZENTACIJA[uredi]

Standardni način prezentacije strokovnih informacij je objavljanje. Zaradi tega govorne prezentacije nimajo vedno statusa objave: status dobijo, če so posneti, shranjeni in zapisani v Cobiss. Med govorne prezentacije štejemo predavanje v razredu, javno predavanje, predavanje v okviru kluba, društva ali kake druge organizacije, študentsko predstavitev referata, seminarske naloge, diplome, magisterija, doktorata, predstavitev referata na konferenci ipd.

Govorna prezentacija predavatelju daje večjo svobodo, saj lahko uporabi kakšno izrazno lastnost, ki v pisnem besedilu ni dovoljena. Predavatelj si lahko za boljšo pozornost publike privošči kakšno anekdoto, šalo, citat ali refleksijo aktualnega dogodka.

Za dober govorniški nastop je značilno: dobra telesna drža, premišljene geste, smiselna razporeditev tem, smiselni premori, povpraševanje publike, detajli iz svoje zasebnosti, primerna oblačila ...


Prosojnice[uredi]

Prosojnice pomagajo pri prevajanju objavljenega članka v predavanjsko obliko, retorično zaokrožiti in povzeti njegove glavne točke in sporočilo. Najbolj uporabljen je prezentacijski program PowerPoint, druga orodja pa so še Google Slides, Prezi ...

Slaba plat prezentacijskih programov je, da lahko zavedejo predavatelja v prebiranje alinej na prosojnicah, poslušalca pa v poenostavljeno predstavo obravnavane teme.


VIZUALIZACIJA[uredi]

Prosojnice so vizualizacija govorjenega: poleg verbalnega nastopa še slikovno sporočanje.


Fotografije[uredi]

Današnja kultura premika težišče z verbalnega sporočanja v slikovno. Za razmah fotografije je zaslužna digitalizacija. Avtorstvo fotografij je običajno strogo individualno. Fotografiji je med besedilnimi vrstami najbolj naklonjena publicistika, znotraj nje pa reportaža.


*Licenciranje fotografij*[uredi]

Na Wikimedijinih spletiščih je prepovedana objava kiparskih, slikarskih in arhitekturnih upodobitev, razen če je od smrti avtorja minilo že več kot 70 let. Ker so fotografije umetnostnih izdelkov za Wikimedijo problematične, jih nalagamo na alternativna mesta in na Wikijih objavimo le povezavo nanje.


*Fotografije kulturne dediščine*[uredi]

Posledice pri objavljanju fotografij kulturne dediščine je pustil Zakon o varstvu kulturne dediščine, ki v 44. členu za uporabo podobe in imena spomenika zahteva soglasje lastnika. Kulturna dediščina preide v javno last po 70 letih avtorjeve smrti.


*Nalaganje na Wikije*[uredi]

Skoraj vse nalaganje fotografij se dogaja na Zbirki, za kar je treba izpolniti obrazec. Sliko je dobro opremiti s ključnimi besedami oziroma kategorijami in jo dobro opisati.


Infografika[uredi]

Infografika je oblika vizualizacije podatkov. Zanimanje zanjo so spodbudila popularna prostodostopna računalniška orodja. Naloga informacijske grafike je prikazati velike količine podatkov na preprost in pregleden način.


*Tabele*[uredi]

Tabele razporedijo podatke v celice, kar naredi te bolj pregledne. Na Wikijih oblikujemo tabele z uporabo določenih simbolov (stran 287).


*Grafikoni*[uredi]

Za razumevanje grafične predstavitve je potrebna legenda, kjer je razloženo, kaj pomeni posamezna barva, črta ali lik. Poznamo različne vrste grafičnih predstavitev podatkov:

  • grafikon = histogram, črtni, stolpčni, palični, tortni, graf raztrosa, statistična distribucija, graf funkcije;
  • diagram = časovni ali kronološki, drevesni, omrežni, organizacijski, diagram poteka, genealoškI, Vennov;
  • kartogram, shema, piktogram.


*Zemljevidi*[uredi]

Marija Boršnik je prva v slovenski literarni zgodovini uporabila zemljevid, in sicer je v knjigi Tavčerjevega Zbranega dela objavila Načrt Poljan. Javno spletišče Geopedija (Literarni spomeniki, Literarne poti, Dogajališča zgodovinskih romanov, Zgodovinski romanopisci) in projekt Prostor slovenske literarne kulture (2011–2014) sta veliko pripomogla k širjenju znanja javnosti.


*Besedni oblak*[uredi]

Wordle nariše spletni oblak teksta, Voyant tools pa poleg oblaka besed pove še nekaj statističnih zanimivosti v zvezi z besedilom.

5. ISKANJE[uredi]

Danes iskanje informacij ni več nobena posebna veščina, saj je velika količina informacij objavljena na spletu. Sistem ORCID deluje pod okriljem Mednarodne organizacije za standardizacijo. ORCID je mednarodna, interdisciplinarna, odprta, neprofitna civilna organizacija, ki jo podpirajo založniki in akademske inštitucije. Znanstvenike ter njihove objave opremi z enkratno digitalno oznako in avtomatizira njihovo medsebojno sklicevanje.

Tudi Wikimedija člankom dodaja identifikacijske oznake, ki olajšajo iskanje in mednarodno primerljivost enciklopedičnih tem. Člankom dodaja tudi predlogo Normativna kontrola, ki gesla povezuje s knjižnimi in kataloškimi sistemi, kot so CONOR, VIAF, ORCID in OVL.


UDK[uredi]

Številka UKD (Univerzalna decimalna klasifikacija) poskrbi za pravilno umeščenost objave na določeno strokovno področje.

  1. Znanost in znanje. Organizacije. Informacije. Dokumentacija. Bibliotekarstvo. Institucije. Publikacije
  2. Filozofija. Psihologija
  3. Teologija. Verstva
  4. Družbene vede. Politika. Ekonomija. Pravo. Izobraževanje
  5. Matematika. Naravoslovje
  6. Uporabne znanosti. Medicina. Tehnika
  7. Umetnost. Arhitektura. Fotografija. Glasba. Šport
  8. Jezik. Književnost
  9. Geografija. Biografija. Zgodovina
  • Univerzalna decimalna klasifikacija, ki spremlja objave, poskrbi za pravilno umeščenost objave na določeno strokovno področje
  • Bolj v javni zavesti so enciklopedične klasifikacije delijo znanosti na dve področji -> družbene in naravoslovne -> empirične (eksperimentalne) in formalne znanosti -> temeljne in uporabne (aplikativne) znanosti


DOI[uredi]

  • Standard za označevanje spletnih objav, ki streže lažjemu in trajnejšnem dostopu do znanstvenih objav podatkov in prispeva k njihovi večji vidnosti
  • Kdor naleti na to kodo, lahko brezplačno izve, na kateri dokumet se nanaša
  • Številka pred poševnico (založnik), številka za poševnico (publikacija)


COBISS ID[uredi]

  • Z njo opremljena vsaka pri nas registrirana objava, ne glede na medij
  • Cenjena na wikijih -> klik nanjo bralca pripelje neposredno na Cobissov bibliografski zapis o publikaciji


Podatki za podatkovne zbirke[uredi]

  • Podatek = dejstvo, ki o določeni stvari kaj pove ali se nanjo nanaša, podatki se vpisujejo, zbirajo in preverjajo -> nekateri se zavzemajo za izraz zajemek (natančneje izraža produkcijo in reprezentacijo znanja v humanistiki)
  • Informacije so dveh vrst:

1) Dokument = fizična reprezentacija informacije s komunikacijsko intenco in funkcijo, v literarni vedi je to besedilo, danes enačimo z računalniško datoteko

2) Podatki = osnovni elementi informacije, pridobljeni z meritvami in prikazani v formatiranih zapisih v podatkovni zbirki ali v obliki tabel in grafov

  • Število javno dostopnih podatkovnih zbirk narašča
  • Popisi knjig Tarasa Kermaunerja
  • Zbirka Slovenska kmečka povest


Iskanje po dLibu

  • Težave z iskanjem metapodatkov (avtorju ali naslovu dela) -> pod iskalnim poljem odkljukamo možnost išči tudi po celotnem besedilu
  • Kadar je zadetkov preveč, vtipkamo dodatne izraze, za katere vemo, da jih tekst vsebuje
  • Niz besedil, ki se nahaja v besedilu skupaj, postavimo med narekovaje
  • Preštevilne zadetke redčimo z omejevanjem virov v levem stolpcu


Seznam[uredi]

  • Dolge sezname s kratkimi alinejami radi stavimo v dveh ali več stolpcih
  • Osnovni obliki sta neoštevilčeni seznam in oštevilčeni seznam
  • Tudi kazala so seznami
  • Med literarnimi žanri izrabljajo naštevalno, seznamsko oz. epizodično kompozicijo, pustolovski, kolektivni itd.

Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije pozna 7 raziskovalnih področij: naravoslovje, tehnika, medicina, biotehnika, družboslovje, humanistika in interdisciplinarne raziskave.

Evropska klasifikacija raziskovalne dejavnosti (CERIF - CERCS) pozna 5 področij: humanistične vede (na prvem mestu), družboslovje, naravoslovno-matematične vede, biomedicinske in tehnološke vede.

Klasifikacija FOS 2007 (Fields of Science) je od UDK s 47 področji preglednejša. Od tega je 13 literarnih področij.

6 Digitalna humanistika[uredi]

  • Literarni segment digitalne humanistike = empirična literarna veda, gre za računalniško obdelavo humanističnih podatkov (ureditev v podatkovno zbirko, analiza, vizualizacija, prezentacija)
  • Področje stika dveh kultur

1) Znanosti (digitalna)

2) Humanistika

  • Digitalna humanistika -> zajema tudi novo vedo kulturnomiko, osnovno orodje je Googlov Ngram Viewer, skupne točke z anglistiko
  • Seznam raziskovalne dejavnosti:

1) Zajem (digitalizacija, programiranje, izdelava seznamov)

2) Obogatitev (modeliranje, urejanje, kartografiranje)

3) Analiza (luščenje informacij, vizualizacija, pridobivanje podatkov, strojno učenje)

4) Interpretacija (pripisovanje pomena, modeliranje, povzemanje, kontekstualizacija)

5) Razpečevanje in hranjenje (publiciranje, razporejanje, arhiviranje, licenciranje)

6) Kolaboracija (komunikacija, participacija, komentiranje, množičenje)

7) Meta HD- dejavnosti (poučevanje, financiranje, strokovno ocenjevannje)

  • Konstrukcija in uporaba podatkovnih zbirk
  • Kritika? Empirično ukvarjanje s humanističnimi vsebinami, ki naj bi te vsebine desakraliziralo
  • Med prva slovenska digitalnohumanistična podjetja lahko uvrstimo oblikovanje konkordančnih slovarjev in besedilnih korpusov v jezikoslovju in podatkovnih zbirk v literarni vedi
  • Digitalna knjižnica Slovenije (DLib)
  • Slovenska je v tretji fazi -> spletno publiciranje računalniško laičnih humanistov
  • Najbolj zavzeti so literarni zgodovinarji, nato zgodovinarji, bibliotekarji, teologi, psihologi


Empirične metode[uredi]

  • Empiričen = podatki pridobljeni z opazovanjem ali eksperimentom (=sinonim znanosti)
  • Empirično je:

1) pridobivanje materialnih dokazov (podatkov) z eksperimentiranjem in opazovanjem

2) merjenje podatkov (preštevanje, kvantifikacija)

3) preverljivost meritev

  • V literarno vedo so prišli:

1) iz nehumanističnih ved

2) iz informacijskih in komunikacijskih tehnologij

3) preko jezikoslovja

4) preko tržnih raziskav knjige

5) iz tradicije pozitivističnih pristopov v literarni vedi

  • Javno dostopne so le tiste, ki se odvijajo v akademskem okolju
  • Empirične literarnovedne raziskave -> v Sloveniji so količinsko skromnejše, utemeljevale od 2001 naprej


Programi[uredi]

Zajem podatkov (Weka, data mining software)

  • Analiza besedil in drugih podatkov (Gephi -> grafi, Bookworm -> vizualizacije besedne dinamike v velikih knjižnicah, PAIR)
  • Anketiranje (Survey Monkey)
  • Bibliografija (Bibliopedia)
  • Blog (Blogger)
  • Knjižnice (WorldCat)
  • Prezentacija (Prezi)
  • Slike (Picasa)
Projekti, revije[uredi]
  • Glottmetrics
  • Literary Lab
  • Tapor
  • Europeana
  • Perseus


Računalniško jezikoslovje[uredi]
  • Razume leposlovje kot posebno obliko podatkov, ki zaradi svoje specifične fukcije iščejo po ločeni obravnavi
  • Zanimivo je, ko se ukvarja z:

1) iskanje po leposlovju

2) povzemnanje zgodb

3) oblikovanje priporočilnih seznamov

4) analiza bralčevih čustvenih odzivov

5) identifikacija in analiza literarnih žanrov


Orodja in korpusi[uredi]
  • Prevajalni sistemi Amebis Presis
  • Pregibnik podjetja Amebis
  • Jezikovnotehnološka orodja so bila napravljena za manipulacijo pisnega korpusa Gigafida

SLOVAR[uredi]

Razlage sem vzela iz spletnega slovarja Fran/SSKJ

arhaizem - jezikovni element starejše dobe v novejšem, sodobnem jeziku

dičiti - krasiti, hvaliti se, bahati se

historiat - potek, opis kakega dogajanja

beroč - tisti, ki veliko bere

geneza - izvor, nastanek in razvoj česa

participacijo - udeležba

habilitacija - pridobitev pravice predavati na visoki šoli

artikulacija - oblikovanje glasov z govorilnimi organi, izgovarjava

paradigma - vzorec, primer

inertnost - lenobnost, nedelavnost

pasivizirati - spraviti v nedejavnost, nedelavnost

žargon - govorica posameznih poklicev, skupin

Kredibilnost - verodostojnost, zanesljivost

inertnost - lenobnost, nedelavnost

skepsa - odnos do okolja, ki izključuje zanesljivo sklepanje o resničnosti česa; dvom

diskusija - izmenjava mnenj o kaki pomembnejši stvari, navadno v razgovoru; razprava, razpravljanje

srenja - ljudje, ki jih povezujejo skupni interesi, dejavnost, družbeni položaj

postulat - zahteva, nujnostlovalno

diseminacija - razširjenje bolezenskih klic po telesu

cehovski - nanašajoč se na ceh

indeksirati - označiti kako vrednost, element s številko, črko za razlikovanje istovrstnih znakov

Pridobljeno iz »https://sl.wikiversity.org/w/index.php?title=Uporabnik:NikaPredalič&oldid=59972«