Uporabnik:Nika Predalič

Iz Wikiverza

TEST 29.1.2021[uredi]

DOMAČE NALOGE[uredi]

SLAVISTIČNA REVIJA[uredi]

Alojzija.Zupan.Sosič.Kriminalkina uganka.Slavistična revija 49/1-2 (2001). 42-53.

https://srl.si/sql_pdf/SRL_2001_1-2_3.pdf

Avtorica članka slovensko kriminalko devetdesetih let, glede na način razrešanja identitetne uganke, deli na klasično in sodobno kriminalko. V nadaljevanju predstavi identitetno uganko, kriminalko in žanrsko razpoko. Za bistveno vsebinsko in strukturno določilo vsake kriminalke vzame uganko, ki je skozi zadnja desetletja postajala vedno bolj zapletena.

KLASIČNE KRIMINALKE

Klasična kriminalka se je razvila iz detektivke, zato je prevzela tudi nekaj njenih značilnosti (navidezno nerešljiv zločin, detektiv, njegov zaupnik, potrditev osumljenca). Razlikujeta pa se predvsem po po vsebini. Detektivski roman se npr. osredotoča bolj na razrešitev zločina, medtem ko se kriminalni roman bolj na njegove povzročitelje. Zato lahko kriminalki rečemo tudi «obrnjena detektivka».

SODOBNA SLOVENSKA KRIMINALKA

O sodobni kriminalki Zupan Sosič razglablja skozi pet slovenskih kriminalk devetdesetih let: Nekdo drug (B. Gradi{nik, 1990); Izza kongresa ali umor v teritorialnih vodah (M. Novak, 1993); Cimre (M. Novak, 1995); Vrata skozi (G. Gluvić, 1997) in Karfanaum ali as killed (M. Novak, 1998). Po njenem mnenju je posodobljenost kriminalke zelo nazorno napovedal roman Nekdo drug (1990) Branka Gradišnika (1951). Skozi kratko vsebino del in glavnih problematik protagonistov primerja kriminalke med seboj in utemeljuje svoje raziskave na tem področju.

SLOVAR[uredi]

Razlage vzete iz spletnega slovarja Fran/SSKJ

indic - kar omogoča sklepanje na kaj; znak, znamenje

sinkretizem - združevanje, spajanje različnih, nasprotujočih si nazorov, religij ali njihovih elementov v skladno celoto

suspenz - začasna odstavitev, odstranitev koga z delovnega mesta, funkcije

anticipacija - domnevanje vnaprej; predvidevanje, predpostavljanje

romanesken - nanašajoč se na roman

literarizirati - narediti kaj literarno

ZAPISKI O ČLANKU IZ ZNANSTVENE REVIJE JEZIK IN SLOVSTVO[uredi]

Alojzija Zupan Sosič. Kralj na Betajnovi in Hlapci Ivana Cankarja kot maturitetno branje. Jezik in slovstvo 64/3-4 (2019).

Za maturitetni sklop 2020 z naslovom V svetu Cankarjevie dramatike so bile izbrane štiri drame: Za narodov blagor (1901), Kralj na Betajnovi (1902), Pohujšanje v dolini Šentflorjanski (1908) in Hlapci (1910). Avtorica si je za podrobno analizo izbrala dve, Kralja na Betajnovi (1902) in Hlapce (1910). Omeni začetke Cankarjevega ustvarjanja in nekatere poetološke značilnosti, ki se tako kot pri poeziji kažejo tudi v dramatiki ( izrazito subjektivnost, zavestno prestopanje meja uveljavljene po/etike, nagnjenost k posebni estetiki (tudi estetiki grdega), novoromantično čustvenost, bogato domišljijo, velik delež avtobiografičnosti in empatičnosti, smisel za ritmičnost in celo muzikaličnost povedi ter razkošne opise, odločno tendencioznost, aforistično refleksivnost in ironijo (Zupan Sosič 2019:3-15). Zupan Sosič v nadaljevanju podrobneje analizira začetek, naslov in konec drame.

SLOVAR[uredi]

lirizacija - proces preoblikovanja drame z vnosom lirskih prvin oziroma približevanje dramskega gradiva liriki ali liričnosti na različne načine (Zupan Sosič 2017: 336)

esejozacija - vrsta digresije, odmik v smeri rahljanja dramskega jedra, ko se to z vnašanjem esejističnih prvin prekinja, preusmerja ali preoblikuje (Zupan Sosič 2017: 324)

cenzura - uradno pregledovanje javnosti namenjenih del

dekadenca - 1. propad, propadanje, nazadovanje

dekadenca - 2. lit. umetnostna smer ob koncu 19. stoletja, ki goji skrajni subjektivizem in misticizem


CIPROŠ[uredi]

Spominu sina

‹poem› Ko ciproš zacveti, so naše frate rdeče: tako iz rane speče kdaj se pokaže kri.

Kjer rastel, zelenel je gozd dreves košatih in ptic v njem – nád krilatih – je zbor brezskrben pel;

kjer búčal je vihar skoz veje in vrhove in poln moči njegove bil svet je, vsaka stvar –:

tam frata zdaj leži; le ciproš cvete rdeče: kakor iz rane speče pokaže zdaj se kri. </poem>

O avtorju in njegovih delih[uredi]

Avtor dela je Janko Glazer, slovenski pesnik, literarni zgodovinar, knjižničar in urednik. Rodil se je v kmečki družini v Rušah pod Pohorjem 21. marca 1893. Leta 1913 je začel študirati slavistiko, germanistiko in filozofijo v Gradcu in se takoj zelo uspešno vključil v seminarsko delo pri profesorju Matiji Murku. A na splošno s študijem slavistike ni bil zadovoljen, zato se je leta 1914 v letnem semestru prepisal na prirodoslovje na Dunaju, naslednje študijsko leto pa se je vrnil v Gradec in prirodoslovju dodal kemijo. Po vojni se je ponovno posveti študiju slavistike in germanistike, leta 1919 je študiral na Filozofski fakulteti v Zagrebu, diplomiral pa je leta 1922 v Ljubljani. Leta 1917 se je poročil s kmečkim dekletom in študentko Marijo Robnik, ki je bila prav tako Pohorčanka. Marija, ki je imela izbrušen občutek za poezijo, je bila njegova prva literarna sogovornica in intelektualna opora. V zakonu sta se jima rodila sin Matija (1917) in hčerka Alenka (1926), slednja tudi pesnica, literarna zgodovinarka, prevajalka in urednica.

Jeseni 1920 je začel poučevati slovenščino in nemščino na mariborski klasični gimnaziji, najprej kot suplent, dve leti zatem kot stalni profesor. Bil je tudi mentor mladih literatov. 1. oktobra 1926 so ga na priporočilo prelata Franca Kovačiča, ki je zelo cenil Glazerjevo ustvarjanje, zaposlili v mariborski Študijski knjižnici, v kateri je bil v letih od 1931 do 1941 tudi ravnatelj. Bil je izgnan v Srbijo, po vrnitvi leta 1945 pa je ponovno prevzel ravnateljstvo in z izjemnim čutom za knjižničarstvo ter pomen literature za umetniško in znanstveno ustvarjanje postavil trdne temelje za današnjo Univerzitetno knjižnico v Mariboru. Leta 1959 se je upokojil, a je ostal zvest knjižničarskemu delu, saj je poslej honorarno urejal rokopisni oddelek. Zadnje življensko obdobje je preživel v hiši zraven svojega rojstnega doma v Rušah z ženo, hčerko in in vnukom Dmjanom. Zadnjič je bil na svojem delovnem mestu 4. januarja 1975, torej manj kot mesec dni pred smrtjo.

Tema in odmev pesmi[uredi]

Osrednja tema oz. problem je smrt sina, študenta kemije, ki je aprila 1945 padel v bojih pri Brčkem. V pesmi je izpovedal svojo bolečino. Izgubo primerja z brazgotino, ki se sicer zaceli, a vedno znova se iz nje pocedi kri - kakor pohorske trate vsako leto znova pokrijejo z rdečkastim cvetjem ciproša. Poezija odmeva spomine na grozote vojne, v kateri vemo, da je umrlo zelo (po mojem mnenju strašansko preveč) ljudi.

Uporaba in ozadje poezije[uredi]

Pojavljajo se ponavljanje, okrasni pridevki, inverzije, metafore, komparacije, stopnjevanje, rima pa je oklepajoča (ABBA,CDDC,EFFE,ABBA). Ozadje oz. kulisa je v prvi in zadnji kitici rdeča frata (poseka) pokrita s ciprošem, v drugi kitici je zelenje oz. gozd, ki gostuje ptice, ki lepo prepevajo. V tretji kitici pa je ozadje glasen (bučeč) vihar, ki si naredi pot skozi veje, vrhove - je neustavljiv.

Interpretacija[uredi]

Prva kitica: ciproš je rdeče cvetje, ki spominja na kri. Simbolizira spomin na sina. Ta smrt je rana, ki avtorja konstantno boli. Ko se poseka gozd, na njegovem mestu vzcveti samo še ciproš. Druga kitica: Ko je gozd še cvetel, se je v njem slišalo petje ptic, slišalo se je življenje. Simbolizira sinovo življenje, ki je bilo do smrti tudi živahno. Tretja kitica: vihar je podrl ves gozd, prodiral skozi veje in vrhove. Simbolizira sinovo nenadno smrt. Četrta kitica: podobna prvi kitici, vendar je zamenjan vrstni red. Simbolizira pesnikovo bolečino ob izgubi, rano, ki se nikoli ne zaceli.

ZAHVALA[uredi]

Zahvalila bi se rada sošolcu Luki Lončarju za prepis pesmi.

VIRI[uredi]

FORUM SLOVLIT[uredi]

Izbrala sem si sporočilo iz leta 2001 pod naslovom Ob 80-letnici, objavil pa ga je Miran Hladnik.

Ob 80-letnici

Miran Hladnik

Sporočilo

Sporočilo je zahvala profesorja Franca Jakopina, ki se sodelavkam in sodelavcem Oddelka za slovanske jezike in književnosti FF prisrčno zahvaljuje za čestitke ob njegovi 80-letnici. Profesor Jakopin še piše, da se pogosto in z veseljem spominja dogajanj na Oddelku, katerega član je bil več kot 30 let, v letih 1976-1980 pa tudi njegov predstojnik. Na koncu sporočila jim zaželi še veliko uspeha pri znanstvenih in pedagoških oblikovanjih novih slovenističnih in slavističnih rodovih.

Avtor sporočila prof. dr. Miran Hladnik se prav tako pridružuje čestitkam profesorju ob njegovem jubileju.

STANISLAV HAFNER[uredi]

Stanislav Hafner
ŽIVLJENJEPIS[uredi]

Stanislav Hafner je bil slovenski jezikoslovec, literarni zgodovinar in prevajalec. Rodil se je 13. decembra 1916 v Šentvidu ob Glini, umrl pa 9. decembra 2006 v Gradcu. Študiral je slavistiko na Dunaju, v Gradcu in Beogradu ter 1941 doktoriral v Gradcu. Na tamkajšnji univerzi je predaval od 1963, postal izredni profesor 1964, od leta 1967 do 1987 pa je bil redni profesor za slavistiko. Leta 1981 je postal dopisni član SAZU, bil pa je tudi dopisni član avstrijske in srbske akademije. 10. oktobra 2001 je bil z ukazom takratnega predsednika Republike Slovenije Milana Kučana za delo in zasluge pri znanstvenem, pedagoškem in drugem delu na področju slavistike v Avstriji odlikovan s Častnim znakom svobode Republike Slovenije.

DELO[uredi]

Raziskoval je srbsko srednjeveško književnost, zgodovino slavistike, pogovorni jezik in narečja. Skupaj z Erichom Prunčem je v zadnjih desetletjih temeljito obravnaval projekt, za katerega je dal tudi pobudo, namreč raziskovanje slovenskega pogovornega jezika in narečja na Koroškem. Veliko je pisal tudi o jugoslovanski književnosti in iz nje prevajal. Prevajal je tudi dela slovenskih avtorjev in iz slovenščine prevedel več del I. Cankarja, F.S. Finžgarja, F. Bevka, F.K. Meška, J. Kozaka, P. Voranca in A. Ingoliča.

ZBRANA DELA SLOVENSKIH PESNIKOV IN PISATLEJV[uredi]

Zbirka je najstarejša in največja kontinuirana zbirka v slovenskem jeziku ter nukleus znanstvenokritičnega izdajanja slovstvenih besedil v Sloveniji. Dosedanja urednika sta bila Anton Ocvirk in France Bernik, v njej pa sta izdala glavnino slovenske literarne klasike.

Ustanovitelj Ocvirk jo je urejal od leta 1946 do svoje smrti leta 1980. Po njegovi smrti je istega leta postal glavni urednik Bernik, ki je zbirko urejal do leta 2010. Tega leta pa jo je prevzel Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU. Do leta 2009 je izšlo 233 knjig zbranih del in 9 monografij, če ne štejemo, da so nekatere izšle v več zvezkih, bile ponatisnjene in celo na novo izdane. Od leta 2011 je zbirka pod uredništvom Matije Ogrina in ohranja temeljne konceptualne značilnosti, ki so ji bile določene že ob začetku. V zbirki je pisateljic bilo na žalost bolj malo.

Viri[uredi]

LITERARNI LEKSIKON[uredi]

Literarni leksikon je zbirka monografskih študij o literarni vedi. Od leta 1979 do 2001 jo je v okviru zbirke Studia litteraria izdajal Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede pri ZRC SAZU v sodelovanju z DZS. Pobudnik za nastanek je bi Anton Ocvirk, ki je zasnoval edicijo, sestavil geslovnik in zbral sodelavce.

OBJAVA SLIKE V WIKIPEDIJINO ZIRKO[uredi]

Povezava Slika:Spominska plošča Francetu Prešernu.jpg

NOVA PISARIJA[uredi]

PISMENOST[uredi]

Njena definicija se je skozi zgodovino zelo spremenila. Danes biti pismen pomeni obvladovati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo. V preteklosti so bili pismeni samo zelo priviligirani ljudje na visokih položajih, danes pa je biti ne pismen zelo velika sramota, saj pismenost določa prag civiliziranosti. Razumevanje pismenosti se je prav tako spremenilo. V preteklosti je to pomenilo pisati z roko, nato s svinčnikom, peresom itd. , v modernem svetu pa že tipkanje na tipkovnico računalnika, tablice ali telefona. Po tradiciji pismenost razumemo kot dvojno sposobnost, to je sposobnost sprejemanja (in razumevanja) zapisanih informacij in sposobnost njihovega tvorjenja in posredovanja. Brez aktivne udeležbe v komunikaciji pa je ni. Pismenost ni ena sama, pismenosti je več, obvladovanje več sporazumevalnih kodov je prednost. Več jezikov znam, več veljam, bolje se znajdem v svetu. Branje not pomeni glasbena pismenost, pravilno uporabljanje računalnika pomeni računalniško pismenost. Samoumevna in obvezna je le splošna pismenost, ki vključuje spretnosti za znajdenje v vsakdanji komunikaciji. Pismeni ljudje so tudi bolj suvereni in z njimi je tudi težje manipulirati. Vsakdanja pisna sporočila danes tipkamo na telefon in računalnik. Leta 2009 je povprečni Slovenec uporabljal vsaj en mobilni telefon in domnevamo lahko, da tudi popularno funkcijo pošiljanja kratkih sporočil (SMS). Nekaj manj, a še vedno več kot polovica populacije tipka v računalnike, kar je tudi zelo veliko. Komunikacija preko mobilnih telefonov in računalnikov je zato že del splošne pismenosti, ta pojem pa se bo zagotovo v prihodnosti spremenil.

Zaskrbljujoče je, kadar si kdo iz sloja, ki skrbi za opismenjevanje naroda, privošči ignoranco do elektronske komunikacije, noče odpreti elektronskega računa ter nanj odgovarjati. Na srečo je takih zagledancev v preteklost vedno manj. Razvoju komunikacijske tehnologije se je brezsmiselno upirati, saj si jo (in smo si jo) lahko obrnemo sebi v prid in si z njo pomagamo do raznovrstne, čim bolj kompleksne in učinkovite pismenosti. Sodobna elektronska pismenost je nujni sestavni del splošne pismenosti in bolj kot tradicionalna pismenost širi polje demokratičnega, kar se kaže v večjem številu pisateljic blogov, pri katerih sta deleža spolov enaka. Danes je norma splošne pismenosti civilizacije zelo blizu sto. Visoka pismenost je rezultat obveznega osnovnošolskega šolanja in je eden od dokumentov civiliziranosti.

Priročnikov, kot je bil Praktični spisovnik ali Wikiverza, osnovna pismenost ne zanimajo. Zanimajo jih višje oblike pismenosti, ki v večji meri kot na razumevanje pisnih sporočil računajo na sposobnost njihovega tvorjenja in razširjanja v javnosti. V tem smislu je pismenosti tudi drugje v kulturnem svetu precej manj.

INFORMACIJSKA DRUŽBA[uredi]

Informacijska družba je ime za socialno paradigmo današnjega časa, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo. Pojmovni repertoar za njeno utemeljevanje in refleksijo vsebuje koncepte, kot so npr. participativna kultura, družbeni mediji, družabna omrežja, fanovska kultura, ki so v opoziciji s starejšimi koncepti Gutenbergove galaksije, knjižne kulture, potrošniške kulture ipd. Pri nas so se pojavljala mnoga nasprotna si mnenja, katere knjige so boljše - tiskane ali elektronske? Ne smemo pa se ustrašiti o njenem izumrtju, saj knjiga nikoli ne bo umrla, saj ko smo izumili tipkovnice niso kar na enkrat sežgali vseh svinčnikov, kajne? Vendar je njena civilizacijska vloga marginalizirana. Tiskana knjiga postaja butični estetski objekt in zbirateljski artikel za bibliofile. Kontradiktorno je, kadar argumente za tiskano knjigo izrekajo ljudje, ki od tiskane knjige živijo: založniki, tiskarji, knjigarnarji, saj jim ne gre za vrednosti, ki jih knjige razširjajo, ampak za preživetje na knjižnem trgu.

WIKIJJI[uredi]

Wikiji (havajsko wikiwiki ’res hitro’) so žargonski izraz za skupek spletišč, ki so se z Wikipedijo v jedru pojavila 2001 in so vzorčna oblika sodobne pismenosti. Spleta ne vidijo le kot vira informacij, ampak kot prostor, kjer informacije oblikujemo in objavljamo sami, in to na svojo pobudo, brez želje po zaslužku, v sodelovanju z drugimi in zunaj inštitucij. Wikiji so spletna računalniška tehnologija druge generacije. Družbo jim delajo blogi in drugi programi, ki jih uporabljajo socialna omrežja in jim je skupna možnost neposredne uporabnikove udeležbe pri produkciji informacij. Na Wikipediji se pojavlja 290 jezikov (obstaja 290 nacionalnih Wikipedij, 533 jezikov pa čaka na vstop). Wikipedijo in sestrska spletišča je rodil ideal svobodnega objavljanja in prostega dostopa do informacij. Kredibilnost (verodostojnost, zanesljivost) znanstvenih objav zagotavljajo utečeni recenzijski postopki. Objave na Wikipediji kontrolirajo zavzeti posamezniki, ki tvorijo wikiskupnost in niso nujno eksperti za kontrolirana področja. Wikipedija je zelo povečala dostopnost znanstvenih informacij, spremenila pa je tudi odnos skupnosti do strokovne verodostojnosti. Te ne jamčita več doktorat in objavljena monografija, relevantna postajajo tudi argumentirana stališča ljudi iz drugih strok in splošne publike.

WIKIJI IN ŠOLA[uredi]

Wikipedija s svojo maksimalno odprtostjo predstavlja šoli hud izziv. Uporabiti v šoli Wikipedijo pomeni izstopiti iz varnega zavetja »šole zaradi šole same« v svet realne strokovne komunikacije, pomeni soočenje z realnim svetom. Tak stik z odraslim svetom je za šolo samo koristen: učitelja prisili, da svojo avtoriteto pred wikijavnostjo ves čas preverja in potrjuje, študenta pa pripravi, da nalog ne bo več opravljal zato, da bi ugodil učiteljevim zahtevam in pričakovanjem staršev, ampak v odgovornem odnosu do skupnosti.

AVTOR[uredi]

MOTIVACIA ZA PISANJE[uredi]

Pisanja se lotimo v grobem zaradi predmeta, ki je vreden ubesedovanja, zaradi samega sebe oz. za katero od socialnih skupin, ki jim pripadamo, npr. za nacionalno skupnost ali, kot je temu rekel Ivan Cankar, »za narodov blagor«. Med motivacijami je včasih težko razlikovati. Obsesija s pisanjem (skribomanija, grafomanija) je taka skrajna, bolezenska oblika pisanja. Kot rečeno: žanr znanstvenega pisanja predpostavlja močno radovednost pisca glede predmeta samega in poskuša zatreti moteče druge pobude za pisanje. Pisanje z mislijo na splošno kulturno publiko je namreč s stališča »visoke kulture« nekaj slabega, ker naj bi pomenilo »prilagajanje splošnemu, ljudskemu, nizkemu okusu«.

IZBIRA JEZIKA[uredi]

Če pišemo za globalno javnost, jo bomo nagovorili v lingui franci angleščini, če pišemo za domačo publiko, potem v slovenščini.

IZBIRA TEME[uredi]

Število izbirnih možnosti je kazalec razvitosti sistema, za človeka pa kazalec življenjskega standarda. Nezadovoljstvo s svetom številnih izbir izvira iz tega, da imajo pravo vrednost za nas samo realizirane, konzumirane izbire. V svetu omejenih možnosti je tako pripisovanje vrednosti razumljivo. Pravilne izbire nam pomagajo preživeti, nepravilne izbire ogrožajo našo eksistenco, nerealizirane izbire imajo neugledni status kislega grozdja. Projektni razpisi, navodila za doktorske kandidate in šolski kurikuli uporabljajo pojem relevantnosti (tehtnosti) izbrane teme. Financiranje bo prej zagotovljeno tistim temam, ki naj bi bile pomembnejše od drugih. Pomembnost opredeljujejo na zelo različne načine in v različnih časih drugače, tako da ni mogoče govoriti o objektivnih merilih za določitev tega pojma.

VAJE V PISANJU[uredi]

Pisanje je veščina, spretnost, ki se je je treba naučiti. Kakor se električar nauči vezave žic v stikalu, tako se mora tudi vajenec za pisca naučiti, kako se vežejo izjave v sporočilo.

USODA AVTORSTVA[uredi]

Biti avtor/avtorica je včasih nekaj pomenilo. Pomenilo je pripadati ustvarjalni eliti, kreativni smetani skupnosti, prinašalo je družbeni ugled in osebno zadovoljstvo. Avtorji so z deli konstituirali in kulturno emancipirali skupnost, iz katere so zrasli, in legitimirali zahteve po njeni samostojni kulturni eksistenci. Visok ugled avtorskih besedil se še danes izraža skozi avtorjeve zahteve, da lektorji in uredniki ne posegajo vanje oz. da to počno skrajno občutljivo. Nekateri samozavestni avtorji želijo s svojim besedilom razpolagati tudi potem, ko so prodali ali odstopili materialne pravice zanj. Razumljivo in dragoceno je, kadar se udeležujejo debate o oblikovanosti in sporočilu besedil in usmerjajo njihovo recepcijo, problematično pa postane, če želijo objavljenemu besedilu preprečiti obtok med publiko, ki se je avtorju zamerila. To se lahko doseže z navito ceno »neprecenljive« publikacije, s prepovedjo razširjanja po spletu ali s preprečevanjem ponatisa v učbenikih.

SOAVTORSTVO[uredi]

Izkušnja z wikiji in drugimi oblikami kolektivnega pisanja pomaga preseči vase zagledano občutljivost in pisce odpreti za sodelovanje z drugimi v imenu skupnega cilja. Tujih posegov v besedilo ne smemo razumeti kot kritiko, ampak kot sodelovanje.

Pravila obnašanja soavtorjev, bolje sourednikov, so na Wikipediji kar utrjena, oblikovala jih je izkušnja enciklopedičnega pisanja za tisk, ki je bilo tudi skupinske narave. Drugače pa je na Wikiknjigah, katerih ime priziva v zavest tradicijo individualnega avtorstva, vsaj v humanistiki je bila knjiga praviloma produkt enega samega avtorja. Wikiknjige deklarativno odpirajo prostor skupinskemu avtorstvu, sodelovanju avtorjev za skupni cilj, in se z vprašanjem avtorske lastnine nočejo ubadati. Ker gre za daljša besedila, kjer je avtorski delež posameznika očitnejši kot na Wikipediji, predvidevajo nekje na začetku seznam vseh sodelujočih ali vsaj najplodovitejših sodelavcev.

OBJAVLJANJE[uredi]

Koncept avtorstva torej ni povezan toliko s priložnostjo za pisanje kot z objavljanjem. Pri klasikih je sicer pomembno tudi tisto pisanje, ki je ostalo v rokopisu in ni prišlo med bralce, drugače pa štejejo le objave. Do objave je namreč vodila dovolj dolga in naporna pot in ovire na tej poti so selekcionirale in filtrirale kandidate za »Avtorja«. Potencialni avtor je moral najti vstop v družbo objavljajočih, tako da je pritegnil njihovo pozornost, in prijateljska omizja, krožki in klubi so mu pomagali do mecenov, založnikov in urednikov, ki so bili zadnji člen na poti do tiskarne. Z internetom se je rodil nov pomen izraza »postaviti besedilo«. Nekdaj so besedila postavili stavci v tiskarni, kar pomeni, da so jih pretipkali iz rokopisov v stavni stroj, od koder so šla v tisk (razmnoževanje) in naprej med bralce. Redko se je zgodilo, da postavljeno besedilo ni prišlo med bralce, npr. če je bilo pred natisom cenzurirano in se je v časniku na mestu besedila bleščal prazen stolpec. Ko je bilo natisnjeno, je oblast sklenila konfiscirati (zapleniti) celo številko, kar se je dogajalo v politično napetih obdobjih. V spletnem okolju objaviti besedilo pomeni postaviti dokument z namenom, da ga najde in prebere čim več ljudi. Obstajajo podjetja, ki se preživljajo s tem, da se strani njihovih klientov znajdejo čim bolj pri vrhu med zadetki. Za pravo objavo se je skratka treba potruditi. Najbolj prispeva k vidnosti postavitev na močno obiskovano mesto, kot je spletni časopis, blog ali forum, oglašanje na takem mestu in vključitev v kazala na takih mestih. Pomagajo tudi hiperpovezave v besedilu. Več ko je povezav v njem, bolj se vpenja v sobesedilo in lažje je priti do njega.

MNOŽIČNI UM ALI PAMETNA MNOŽICA[uredi]

V socialni teoriji obstaja vrsta izrazov za poimenovanje različnih kombinacij množice in pameti, nekateri imajo status terminov, drugi so zgolj v sinonimni rabi: množični um, kolektivna pamet, kolektivna zavest, množična zavest. Vsem gre za način organizacije znanja v informacijski družbi, ki je na delu pri novi pismenosti in pri Wikipediji, to je znanje, pri katerega produkciji sodelujejo neposvečeni in pogosto anonimni posamezniki, ki je javno dostopno in ki se stalno izpopolnjuje. Cilj tega prizadevanja ni korist neki abstraktni, skonstruirani in fetišizirani skupnosti (npr. naciji), ampak korist za vsakega člana skupnosti. Izmenjava množične vednosti deluje proti hierarhiji, avtoriteti in privilegijem, je egalitaristična, brez kontrole, ki je značilna za množične medije, je samokreativna in se sama promovira. Koncept skupnosti znanja je del spremenjenega javnega koncepta, ki obuja pomen znanja kot javne dobrine, kakor jo je definiral sv. Avguštin, češ da mora biti znanje za razliko od materialnih dobrin zastonj. Splošno znanje nastaja kot produkt dialoga med posamezniki. Wikipedija je po eni strani metafora novodobne, nikoli prej videne organizacije vednosti, po drugi strani pa jo lahko razumemo le kot zadnje v vrsti prizadevanj človeštva za enciklopedični, globalni, totalni zajem človeškega znanja.

AVTORSKE LICENCE[uredi]

Rezultat pisanja je besedilo. Besedilo definirajo ali opisujejo stroke različno. Za jezikoslovje je oblika jezikovne komunikacije, za literarno vedo nekaj berljivega, iz pravnega zornega kota pa je tekst intelektualna lastnina, okrog katere se je oblikovala specifična zakonodaja, poznana pod imenom copyright oz. avtorske pravice.

CREATIVE COMMONS[uredi]

Creative commons je avtorska licenca, ki za razliko od kulture dovoljevanja, v kateri temelji copyright, izhaja iz svobodne kulture. Ta ni toliko na preži proti morebitnim zlorabam, kot je namenjena lajšanju dostopa do intelektualnih proizvodov. Copyright bralcu dovoljuje samo določeno rabo, vse druge rabe pa mu prepoveduje in mu grozi s sankcijami, če ne bo ubogal, creative commons pa mu tekste najprej ponuja in šele potem dodaja, pod kakšnimi pogoji. Licence cc so spremenljive, avtor lahko licenco, s katero je opremil svoje delo, tudi spremeni.

COPYRIGHT[uredi]

Avtorska zakonodaja, poznana po svetu pod imenom copyright (Zakon o avtorski in sorodnih pravicah) ščiti izvirna avtorska dela, fiksirana v katerem koli mediju: literarna (tudi računalniški programi), glasbena, dramska, filmska, arhitekturna itd. Ščiti jih pred zlorabo, ki jo definira kot nepooblaščeno razmnoževanje in distribuiranje, nedovoljeno javno izvedbo ali predelavo dela in objavo takega izvedenega dela. Najtežji problem v avtorskem pravu so izvedena dela, npr. film po romanu, elektronska verzija knjige, učbenika, kazalo knjige, skrajšana verzija romana, prevod. Izvedeno delo, če je nastalo z dovoljenjem lastnika avtorskih pravic prvotnega dela, ima status originalnega in avtorsko zaščitenega dela. Med avtorske pravice gre pravica razmnoževanja in razpečavanja. Delo razmnožujemo s tiskanjem, fotokopiranjem, prepisovanjem, citiranjem, digitaliziranjem, nalaganjem s strežnika na svoj računalnik. Razpečavanje ali distribucija je, kadar delo damo na razpolago v razredu, na spletni strani, ko posodimo komu knjigo. Vse to je dovoljeno početi, tudi če nismo lastniki avtorskih pravic, dokler gre za korektno oz. pošteno uporabo (fair use).

BRALEC,PROSTI DOSTOP[uredi]

Spremenjeni koncept pismenosti je problemom in diskusijam, ki so se pletle okrog pojma bralca, dodal novo poglavje. Če so bila doslej pomembna teoretična vprašanja ustreznosti bralskega dojemanja, dekodiranja sporočila in bralske kompetence, je zdaj v ospredju njegovo zelo praktično pričakovanje, pravzaprav že kar zahteva po prosti dostopnosti informacij z vseh mogočih področij. Sem gre najprej prepričanje, da mora biti prosto dostopno osnovno znanje, ki si ga pridobimo v šoli, torej zastonj osnovno, srednje in visoko šolstvo. Skupnost z željo po trajni in kvalitetni eksistenci je močno zainteresirana za čim višjo izobrazbo svojih članov. Kvalitetno življenje, materialno in kulturno blaginjo namreč zagotavlja pravilno ravnanje, za tako ravnanje pa naj bi se vzgajali (kultivirali) in izobraževali (opremljali z znanjem) v šoli. K prosti dostopnosti šolskega znanja spadajo zastonj učbeniki, ki so prvi indikator tovrstne ozaveščenosti države in resnosti njenih namer, da izboljšajo življenje svojih državljanov. Knjige, ki so bile do nastopa interneta glavni vir znanja, so bile zunaj šole redko »prosto dostopne«, torej zastonj. Zunaj šole je prosta dostopnost znanja manj samoumevna. Za muzeje in galerije je treba plačati vstopnino, za vstop v knjižnico plačamo članarino, za ogled filmov na kasetah in CD-jih so v preteklosti plačevali izposojnino, leposlovne in druge knjige v knjigarnah dobimo s popustom samo, če ne grejo v promet, za časnike in revije plačujemo naročnino. Ne plačujemo samo informacij (vsebin), ki so nam za zabavo, ampak tudi tiste, s katerimi bi utegnili povratno, tj. kot načitani, kompetentni državljani obogatiti življenje skupnosti. Internet je razširil prostor svobodnega pretoka informacij in postopoma krepi pričakovanja njihove lahke dostopnosti in neplačljivosti.

ZALOŽBE[uredi]

Založbe in knjigarne knjige ne znajo in ne morejo obravnavati drugače kot tržnega blaga, zato se v njihovem okviru ni mogoče nadejati alternativnih in civilizacijsko perspektivnejših rešitev. Založbe so segment kulturne industrije,[74] ki obravnava bralca kot potrošnika kulturnih dobrin v njeni proizvodnji in lásti, kar je daleč od vloge bralca kot kreativnega in sodelovalno razpoloženega udeleženca v množični kulturi sodobne informacijske družbe. Cehovski interesi trenutnih oviralcev proste poti do znanja (knjižnih in časopisnih založb, novinarskih združenj in združenj drugih intelektualnih proizvajalcev, fotografov, slikarjev, kiparjev, literatov, arhitektov itd.) se morajo umakniti višjemu civilizacijskemu cilju, principu prostega dostopa do informacij. Zahtevati informacijo zastonj je vedno bolj normalno, biti informiran je ena izmed osnovnih človekovih pravic. Plačljiva informacija ni več samodejno boljša od tiste zastonj in ljudje se z nezadovoljstvom odzovemo, kadar nam lastniki družbene moči hočejo otežiti pot do nje.

REPOZITORIJI[uredi]

Najočitnejši dokaz o vplivnosti nekega znanstvenega objavljanja dobimo preko številk o citiranosti. Manj pomembne so, nikakor pa ne zanemarljive, številke o branosti objave. Branost se meri s številom dostopov na stran in dodatno lahko tudi s številom klikov na objavi. Podatki o citiranosti se lahko zelo razlikujejo od podatkov o branosti. Repozitoriji imajo funkcijo štetja ogledov objav že vgrajeno. Objavljanje na spletu do neke mere spreminja slog pisanja. Zavest o možnih bralcih iz drugih disciplin in laikov narekuje poljudnejši izraz in skrb za vzdrževanje bralčevega interesa. Tak slogovni zasuk, ki lahko pomeni tudi omejevanje strogega znanstvenega izraza, si lahko privoščijo samo avtorji z zagotovljeno akademsko pozicijo, ki jim ni več treba zbirati točk za napredovanje na akademski lestvici.

VAROVANJE ZASEBNOSTI[uredi]

Ozaveščenega posameznika ne bi smele in ga tudi ne zanimajo lastna nedotakljivost, varovanje zasebnosti pred javnostjo in uresničevanje samovoljnih želja, ampak je zainteresiran za skupno blaginjo. Tako kot napačno enačimo posamezno in zasebno, nam to ne uide tudi pri skupnem in javnem. Vse javno pa ni tudi blagodejno. Za slovensko javnost lahko rečemo, da zasebnosti sploh ne pozna, saj vsak ve vse o vsakem.

KREDIBILNOST[uredi]

Danes je za objavljanje veliko manj ovir kot v preteklosti, pri tiskanih in spletnih objavah. Ovire nastanejo samo, kadar želimo objaviti na t.i. osrednjih mestih, kot so dnevni časopis, strokovne revije itd., kjer uredniki odločajo med informacijsko ponudbo. Nato pa te informacije pred objavo skupaj s recenzenti še prefiltrirajo. Kredibilnost informacij z nekaj zdravega razuma z lahkoto preverimo sami - preveriti moramo avtorja, inštitucijo oz. medij objave, starost dokumenta, njegov odmev v javnosti, dejstva, avtorje in tekste, na katere se sklicujejo.

AKRIVIZEM[uredi]

To ideologizacijo smo z večdesetletnim zamikom dobili od Američanov. Splošni pomen 'kdor aktivno deluje v kakšnem društvu ali gibanju' velja še danes tudi za današnje aktiviste, kot npr. feministe, okoljevarstvenike, humanitarce, lokalne skupnosti itd. V veliki večino aktivizem pripisujemo levim in liberarnim nazorom, ne smemo pa zanemariti nek delež konzervativno usmerjene populacije, ki prav tako posega po aktivističnih vzorcih obnašanja.

AVTORSTVO[uredi]

Pri objavah na alternativnih kanalih za publiciranje in pri t. i. uglednih založbah je potrebna previdnost in zanesljivost teh podatkov preverjati na na drugih ravneh, ne pa kar slepo zaupati verodostojnosti vsake objave. Upravičeno smo sumničavi, kadar za neko objavo ne stoji uveljavljena inštitucija, to pa avtomatsko še ni znak slabe kvalitete objavljenih informacij. Prav tako ne smemo slepo zaupati kredibilnosti objave samo zaradi njene starosti, saj so bili nekoč pisci, tako kot danes, lahko tudi površni in so se nekaterim morda vtihotapile napake.

STROKOVNO RECENZIRANJE[uredi]

Recenzenti delo, ki je predmet strokovne presoje sprejmejo, zavrnejo ali sprejmejo pod pogojem, da avtor popravi problematična mesta v skladu v s pripombammi. Recenziranje naj bi preprečevalo objavljanje nepreverjenih in nedomišljenih razprav in razprav, ki ne upoštevajo strokovnih standardov, vendar tudi to ni zagotovilo. Pravičnost in nevtralnost postopka skušajo zagotoviti z anonimizacijo postopka. To je lahko slepa recenzija (avtor ne ve, kdo je recenzent) ali pa dvojno slepa recenzija (avtor ne ve, kdo je recenzent in recenzent ne ve, kdo je avtor).

PRAVOPIS[uredi]

Velikokrat pri branju že na začetku podvomimo v kredibilnost informacij, če vidimo, da se pisec ne zna dobro izražati in dela pravopisne napake. Najpogostejše napake se pojavijo pri ločilih, kjer pisec ne pozna razlike med vezajem, pomišljajem in dolgim pomišljajem ali pa jo namerno spregleda, saj se mu to morda zdi nepomembno. Napake se pojavijo tudi pri narekovajih, saj slovenski pravopis pozna tri oblike dvojnih narekovajev in več oblik enojnih narekovajev. Dileme se pojavijo tudi pri tripičju in podpičju, pri vejicah naj nebi bilo večjih problematik.

DIGITALNA PISMENOST[uredi]

Danes morajo avtorji poleg pravopisnega besedila obvladati še tehnično plat, za katero pa je računalnik obvezen. Pisec mora poznati razlike med mnogimi računalniškimi formati besedil, prepoznava pa jih po končnicah v naslovih dokumentov. Priporočeno pisanje tekstov je v formatih doc, docx, rtf in odt, neodpustljiv digitalni format pa je slikovni, v katerem besedila ni mogoče označiti z miško, ga prekopirati v kak drug dokument niti iskati po njem besed in besednih nizov.

NAVAJANJE[uredi]

ČEMU SPLOH CITIRAMO[uredi]

Danes brez sklicevanja na druge strokovni pisec ali govorec ne more pisati oz. govoriti. Ustaljene zveze, s katerimi avtor opremi besedilo, so z namenom napraviti ga čim prepričljivejšega. Sklicevanje je daleč prepoznavno zunanje znamenje strokovnega pisanja, saj romanopisci tega ne počnejo, publicisti pa manj pogosto in veliko manj formalizirajo. V vsakdanji govorici je sklicevanja veliko, vendar so sklici nedokumentirani.

PREPISOVANJE[uredi]

O prepisovanju oz. plagiatu govorimo takrat, kadar se tuje znanje uporablja kot lastno, ne da bi navedli, od kod smo dobesedno prepisali ali povzeli izjave. Pri prepisovanju je narobe že, če brez narekovajev in navedbe vira uporabimo en sam stavek, in toliko bolj narobe je, če je takih stavkov več ali če se nanizajo v sklenjen odstavek ali celo poglavje (Hladnik 2013: ).

CITATNA INDUSTRIJA[uredi]

CITATNI INDEKSI[uredi]

Citatnih bibliografskih zbirk je kar nekaj, med njimi npr. Citation index. Za znanstvena področja pa obstajajo ločeni citatni indeksi, kot npr. SCI, SSCI in AHCI. Na Slovenskem upoštevajo splošna citatna indeksa Scopus in Web of Science. Za nas pa sta zanimivi bazi SSCI in AHCI. Zastonj pa je na spletu dostopen Googlov Učenjak, a ga uradniki na znanstvenem ministrstvu zaradi pomanjkljivosti še ne upoštevajo. Učenjak uporabniku med drugim izračuna še h-indeks in i10-indeks. Med nekatere pomanjkljivosti sodijo tudi Googlovi oglasi.

FAKTOR VPLIVA[uredi]

Faktor vpliva (IF impact factor) je številka, ki kaže stopnjo uglednosti, tj. vplivnosti znanstvene revije (Hladnik 2013: ). Najbolj poznana indeksiran hiša je Thomson Reuters, ki računa citatni indeks s SCI in SSCI, ne pa tudi v AHCI. Scopusova podatkovna baza ponuja dve vrsti časopisne metrike, SJR in SNIP (Hladnik 2013: ).

SLOVENSKE ZNANSTVENE REVIJE[uredi]

Nekatere, v katerih objavljajo slovenski literarni zgodovinarji:

  • Primerjalna književnost
  • Slavistična revija
  • Dve domovini
  • Jezik in slovstvo
  • Razprave SAZU
  • Studia mythologica Slavica
  • Knjižnica
  • Phainomena
  • Acta Neophilologica
  • Traditiones
  • Slavia Centralis (Maribor)
  • Verba Hispanica

V tujih revijah je razprave o slovenski književnosti mogoče najti še v:

  • Slovene Studies (ZDA)
  • Philological studies (Perm, Skopje, Ljubljana)
  • Slavia Meridionales (Varšava)
  • Slavica tergestina
  • Slavistika (Beograd)
  • Pamiętnik Słowiański
  • Wiener Slavistisches Jahrbuch
CITATNI SLOGI[uredi]

V svetu se uporabljajo različni citatni standardi, glavni med njimi naj bi bii:

  • APA (psihologija, vzgoja, družbene vede)
  • MLA (jezikoslovje, literarna veda, humanistika)
  • AMA (medicina, biologija)
  • čikaški (naravoslovje, splošno)
  • wikipedijski

Znani so še Bluebook, ALWD, ASA, Vancouver, Turabian, MHRA in drugi. Humanisti se v večini odločajo med MLA in čikaškim.

Za potrebe literarnovednega pisanja je dovolj navesti samo najpomembnejše dele bibliografske enote:

  • avtor
  • naslov dela

glede na vrsto objave pa še:

  • ime spletišča in datum pri spletni objavi
  • kraj, založbo, letnico in knjižno zbirko pri knjigi
  • naslov zbornika, kraj, založbo, letnico in strani pri članku v zborniku
  • naslov revije, letnik, številko, letnico in strani pri članku v reviji
  • naslov časnika, datum in strani pri članku v časniku
TEHNIKA CITIRANJA[uredi]

Citat ali navedek je iz dveh delov, iz navedenega besedila samega in iz navedbe vira citata:

1.dobesedni navedek tujega besedila pisec loči od lastnega z narekovaji ali ga postavi v samostojen, grafično drugačen odstavek

2.vir citata je lahko v celoti naveden v oklepaju na koncu citiranega besedila ali pa je na koncu citiranega besedila samo kazalka na bibliografske podatke vira oz. na tekst, iz katerega smo citirali; kazalka je lahko v obliki

  • opombe
  • kratkega sklica (avtorjev priimek z letnico in stranjo objave v oklepaju)[129]
  • neposredne povezave na vir (Hladnik 2013: )
OPOMBE[uredi]

Včasih so opombe pod črto na dnu strani ali na koncu članka oz. poglavja služile v glavnem navajanju literature, na katero se je pisec skliceval, s postopno prevlado čikaškega sloga (ki je uvedel kratke sklice, ti pa so zahtevali seznam referenc na koncu razprave), je postavil njeno eksistenco pod vprašaj. Standardno mesto opomb na vseh wikijih je na čisto na koncu.

KRATKI SKLICI[uredi]

Kratki sklici se prilagajajo sobesedilu. Pri kratkih sklicih včasih nekoliko odstopamo od pravopisa. Pisci so se nekdaj izogibali ponavljanju avtorjevega priimka v kratkih sklicih (z besedami ibidem, prav tam, op. cit., n. d. 'navedeno delo), sedaj pa se to opušča in priimek, letnico in stran vira ponovimo.

OZNAČEVANJE NAVEDKOV[uredi]

Sem sodijo:

  • narekovaji
  • odstavek in drugačen črkovni rez
  • izpuščanje iz navedkov in vrivanje svojega teksta vanje

Ponavljajoča napaka: navedka NE začenjamo in končujemo s tremi pikami. Namesto začetnega tripičja začnemo navedek z veliko začetnico v oglatem oklepaju, končamo pa s končnim ločilom zunaj navedka. Odstavčno ločenega navedka (v drobnejšem tisku ali postavljen z umikom) ni treba opremljati z narekovaji.

OD KOD VSE CITIRAMO[uredi]
Zgledi[uredi]

Kadar navajamo podatke o publikacijah, naredimo manj napak, če jih vzamemo iz Cobissa, ki ponuja tri oblike zapisa bibliografskih enot:

  • polni;
  • ISBD;
  • COMARC.

Vsi trije so preobširni in prenatančni, moteča je tudi uporaba ločil, ki se ne ravna po slovenskem pravopisu.


*Knjiga*[uredi]

Primeri citiranja na zaslonu:

  • Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980. COBISS

Primeri citiranja na papirju:

  • Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980.

Če je knjiga dostopna v digitalni in tiskani obliki:

  • Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). COBISS Wikivir. Internet Archive.;
  • Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Tudi na Wikiviru in na Archive.org.
ali
  • Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Tudi na spletu.


*Knjiga na bralniku*[uredi]

Priporočljivo je citirati z dLiba ali Wikivira. Potrebno je navesti podatke o natisu, če so poznani. Podatka o straneh ne navajamo.

Primer citiranja (kratkega sklica) z Wikivira:

  • (Kostanjevec 1907).

Če smo Kostanjevca brali na Kindlu:

  • Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Kindle.


*Članek v zborniku*[uredi]

Pri tovrstnih člankih je treba v Cobissu odpreti zapis o članku in zapis o zborniku.

Primer:

Primer članka, ki je dostopen tudi v obliki predavanja na videu:


*Poglavje*[uredi]

Navajanje poglavja enega od avtorjev je enako navajanju članka v zborniku. Zapleteno je navajanje dela večknjižne in večavtorske izdaje (na primer slovenske literarne zgodovine).

Primer:

  • Joža Mahnič. Zgodovina slovenskega slovstva, 5: Obdobje moderne. Ljubljana: Slovenska matica, 1964.
ali
  • Joža Mahnič. Obdobje moderne. Zgodovina slovenskega slovstva, 5. Ljubljana: Slovenska matica, 1964.


*Spremna beseda*[uredi]

Primer:

  • Jelka Mrvar. Knjigi Ivanke Mestnik – Grenki kruh – na pot. Ivanka Mestnik. Grenki kruh: Zgodovinski roman. Grosuplje: Mondena, Izziv, 2003. 427–429. COBISS

Primer nenaslovljene urednikove spremne besede na zavihku romana:

  • Ivan Potrč. [Spremno besedilo na zavihkih ščitnega ovitka.] Karel Grabeljšek. Nioba. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1977. COBISS


*Razprava v reviji*[uredi]

Primera:

Če želimo izpostaviti, da je bil članek arhiviran na dLib:

  • Tomo Virk. Novi pristopi, stare zablode. Primerjalna zgodovina literatur v evropskih jezikih. Primerjalna književnost 32/2 (2009). 1–22. COBISS dLib

V tisku:

  • Tomo Virk. Novi pristopi, stare zablode. Primerjalna zgodovina literatur v evropskih jezikih. Primerjalna književnost 32/2 (2009). 1–22. Tudi na spletu.

Ali bo revija zapisana s polnim imenom ali s kratico, se odločimo glede na bralca.


*Članek v časniku*[uredi]

Pri člankih iz dnevnega časopisja letnika in številke ne zapisujemo, pomembna sta datum in stran. Pred datumom ni ločil. Vrstni red = Ator. Nadnaslov: Naslov. Podnaslov datum COBISS

Primer:

  • Igor Bratož. V usodno moč besede ne verjamem, temveč verujem: Poletni dopisovalski pogovor s Sonjo Porle, zaljubljenko v Afriko. Delo: Književni listi 20. 8. 1998. 13. COBISS


*Članek na dLibu*[uredi]

Obstajata dve vrti zapisov:

  • na posamično avtorsko objavo, ki imajo urejene metapodatke;
  • na celo številko v časopisu.

Primer članka s svojimi metapodatki:

  • Ivan Pregelj. Mahnič – slovenski listkar. Dom in svet 34/1–2 (1921). 28–30. COBISS dLib


*Enciklopedijsko geslo*[uredi]

Običajno so to viri brez urejenih metapodatkov ter jih v Cobissu ali na dLibu večinoma ni.

Za sklicevanje zunaj Wikipedije ta ponuja dovolj zgledov, če kliknemo na izbiro Navedba članka v stolpcu levo od članka: APA, MLA, MHRA, Chicago, CSE, Bluebook in druge, ki se med seboj razlikujejo v rabi narekovajev in drugih ločil, podčrtav, v zaporedju podatkov, navajanju avtorstva, datuma dostopa ipd.


Datum pri citiranju znotraj wikijev ni potreben, ker lahko iz zgodovine strani razberemo, kdaj je citat nastal. Avtorstva ne navajamo, saj jih je običajno več in se stran s časom spreminja.

Navedemo naslov gesla in spletišča ter datum:


Biografski članki so zdaj združeni na portalu Slovenska biografija, ki ga urejajo ZRC SAZU.

Primer:

V Wikipediji naslovi gesel samodejno dobijo veliko začetnico, sklicujemo pa se nanje z veliko začetnico samo v seznamih literature (tako kot na druge članke), v linkih vzdolž besedila pa z malo začetnico.


*Forum*[uredi]

Primera:

V tiskani obliki dodamo podatek splet/na spletu.


*Spletni tečaj*[uredi]

Primer:

Izvajalca tečaja razberemo iz opisa predavanj.


*Blog*[uredi]

Primer:


*Članek na spletišču*[uredi]

Strokovni članki, objavljeni le na spletu, so redki. Običajno jim sledijo natisnjene verzije, zato moramo med viri kasneje dodati tudi te. Navedba imen spletišč (če imajo ime) je v virih obvezna. V primeru, da ni samoumevno, da je članek na spletu, viru dodamo Splet/Na spletu. Linkov pa ne kopiramo, temveč naredimo povezave na naslove člankov.

Primeri:

  • Iztok Snoj. Vlado H.: Fant, ki ga je srečala Abrakadabra, ali kako se že reče / Obletel je veliko vrhov in let. Četrtkova zgodba. gore-ljudje.net 7. jun. 2007.
  • Samo Rugelj. Javno iz zasebno v slovenskih medijih: Urbani portreti. Planet Siol.net 5. feb. 2014.
  • ANKA. [Komentar k članku Barbare Leban Srečna, ker sem ženska]. LUD Literatura 28. jan. 2014. - Pri tem primeru ne poznamo natančno avtorja in ni naslova za ta prispevek, zato je v oglatem oklepaju na kratko napisano, za kaj se gre.


*Zapis v podatkovni zbirki*[uredi]

Primer:

  • Metod Turnšek. Stoji na rebri grad. Zgodovinski roman: Podatkovna zbirka. Ur. Miran Hladnik in Primož Jakopin. 1999. Dostop 13. jan. 2012.


*Diplomska naloga*[uredi]

Sklicujemo se na vse zadetke iskanja:

  • Izid iskanja po zbirki 2031 diplomskih nalog iz slovenske književnosti na FF, 1950–2008: ivan potrč (19). Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani.

Primer ene diplomske naloge:

  • Darja Lavrenčič. Pripovedna proza Ivana Potrča[: Diplomsko delo]. Ljubljana, 1992.

Če se oznaka "Diplomsko delo" nahaja na platnicah diplomskega dela (če preverimo na fizičnem izvodu) oklepaji niso potrebni.

Pravilno je tudi navesti mentorja in mesto shranitve:

  • Darja Lavrenčič. Pripovedna proza Ivana Potrča[: Diplomsko delo]. Mentorica Helga Glušič. Ljubljana, 1992. Knjižnica Oddelka za slovenistiko, FF UL.


*Prosojnice, video predavanja, animacija*[uredi]

Ko prosojnice spremljajo objavljena predavanja ali video, podatek o lokaciji prosojnic navedemo ob drugih podatkih. Povezavi na prosojnice dodamo ppt, pptx, prosojnice ipd.

Primeri:


*Zemljevid*[uredi]

Dandanes so zemljevidi produkt državnega ali komercialnega kolektivnega dela, zato avtorjev in urednikov ne navajamo. Sklic se piše direktno pod zemljevidom.

Primeri:

  • Sloj – Literarni spomeniki. Geopedia.si Portal. Ogled 5. feb. 2014.
  • Literarni spomeniki. Geopedia.si. Ogled 5. feb. 2014.
  • Mauser, Karel. Literarni spomeniki. Geopedia.si. Topografski pogled. Ogled 5. feb. 2014.
  • Mauser, Karel. Literarni spomeniki. Geopedia.si. Ortofoto. Ogled 5. feb. 2014.


*Fotografija*[uredi]

Vire fotografij navajamo neposredno pod fotografijami, za njihovo zaporedno številko Slika 1:, Slika 2: itd. Wikiji slik ne številčijo samodejno. Avtorja se praviloma izpušča, razen če gre za avtorski umetniški dosežek.

Podobno kot fotografije se navaja tudi grafikone ali tabele.

Fotografovo ime navajamo v obliki Foto tainta, če menimo, da ima fotografija vidno stopnjo umetniške kreativnosti. Ime fotografa izpustimo, kadar se podpiše z vzdevkom.

Na slovenski Wikipediji smemo objaviti le fotografije, ki smo jih posneli sami in tiste, ki veljajo za javno last. Tiste, ki spadajo v javno last, sodijo med freeware (brezplačne stvari) in se nahajajo na Flickerju, Instagramu, Panoramiu, v Wikimedijini Zbrirki …

Primeri:

  • Slika 4: Srne pa jelen. Fotoalbum 171. Foto Miran Hladnik 9. jun. 2012.
  • Slika 4: Miran Hladnik. Srne pa jelen. Fotoalbum 171. 9. jun. 2012.
  • Slika 8: Andrej Trost. Auersberg Mit Seinen Geographischen Prospect. Atlas Austriacus: Österreichischer Reichskreis: Krain 2. Bakrorez, med 1660 in 1673. Kartensammlung Moll.


*Risba*[uredi]

Primer:

  • Slika 13: Jeff Dahl. Anubis. Wikimedia Commons 2006, zadnja sprememba 26. apr. 2014.

Če bi bilo potrebno pojasniti za kaj se gre na sliki, to navedemo na kratko v oglatem oklepaju takoj za naslovom.


*Glasbeno delo*[uredi]

Tako kot naslove del klasičnega slikarstva slovenimo tudi naslove glasbene klasike.

Primer:

  • Frédérik Chopin. Nokturno št. 2 v Es-duru, opus št. 9. Musopen.


*Radijska, televizijska oddaja in film*[uredi]

Avtor oddaje je ali urednik ali novinar. Namesto urednikovega novinarjevo ime zapišemo, ko je v ospredju novinar (njegov tekst), urednik pa je napisan bolj po službeni dolžnosti.

Navedemo: urednika, naslov oddaje, mesto in datum predvajanja, spletno lokacijo, na kateri je oddaja arhivirana.

Primer:

  • Milica Prešeren. Moč prepričljivega govora. Turbulenca. RTV SLO 3. sep. 2014. MMC.

Navajanje filma z režiserjem na prvem mestu:

  • Ferdo Delak. Triglavske strmine. Scenarij Janez Jalen. Sava film 1932.

Ime režiserja na prvem mestu izpustimo, če filmi niso prepoznavno »avtorski«. Režiserjevo ime v tem primeru napišemo med ostalimi sodelavci za naslovom. Kadar iz konteksta ni jasno, za kakšno vrsto dela gre, dopišemo za piko pojasnilo Film, Radijska oddaja ali TV-oddaja, za imeni pa v oklepaju režiser, urednik, novinar.


*Napake pri citiranju*[uredi]
  • Nepoznavanje temeljnih referenc;
  • Poznavanje referenc zgolj v enem jeziku ali znotraj ene »šole«;
  • Vljudnostno vključevanje svojih strokovnih kolegov, prijateljev, mentorjev med reference, čeprav za temo niso dovolj relevantni;
  • Nenavajanje konkurenčnih avtorjev ali avtorjev, ki jih ne maramo;
  • Samocitiranje;
  • Citiranje zaradi citiranja samega;
  • Navajanje http-jev, je popolnoma odveč, URL-je vpišemo kot hiperpovezave v naslove citiranih publikacij;
  • Navajanje samo http-je brez podatkov o avtorju, naslovu, spletišču in datumu;
  • Za vsak vir, dostopen na spletu, je treba v Cobissu in na dLibu preveriti, ali obstaja tudi v tiskani obliki, in navesti podatke tudi o tiskani izdaji;
  • Navajanje zgolj naslova leksikona brez naslovov (in avtorjev) gesel, iz katerih smo črpali, ne zadošča.


*Navajanje na Wikipediji*[uredi]

Posebnosti pri navajanju na Wikipediji:

  • med viri se ne navaja drugih člankov z Wikipedije, ampak se nanje sklicujemo v obliki linkov;
  • poudarjena je prepoved lastnega raziskovanja oziroma sklicevanja nanj;
  • Wikipedija nima posebnega stila citiranja, ampak je odprta za vse mogoče sloge, a morajo biti znotraj posameznega članka poenoteni.

3. ŽANRI[uredi]

Obstajajo številni žanri, npr. vsakdanji sporazumevalni, publicistični, umetnostni in strokovni/znanstveni, vendar meje med njimi niso precizno določene. Mešanje žanrov pogosto vodi do nesporazumov.

Pomembno je razlikovanje med znanstvenim, strokovnim in poljudnoznanstvenim. Znanstveno pomeni temeljno, izvirno, uporabno, pregledno. Strokovno je tisto, kar ne dosega kriterijev znanstvenega. Namen poljudnoznanstvenih člankov pa je popularizacija in družbeno osmišljanje raziskovalnih spoznanj. Za napredovanje po akademski lestvici so pomembne samo znanstvene objave.

Znanstveni prispevki so tudi prispevki iz konferenc, poglavja v monografijah, gesla v slovarju, strokovne ocene ... V humanistiki so najbolj cenjene monografske publikacije, saj so to inovativna znanstvena dela. Med znanstvenimi prispevki spadajo še univerzitetni učbeniki, učno gradivo, diplome, magisteriji in disertacije.

Članki na Wikipediji nimajo vsi enakega statusa. Med zaželene in odlikovane ter najvišje ocenjene wikipedijske strani spadajo članki, ki imajo 30.000 znakov/4400 besed ali več.

Status strokovnega pisanja imajo ti žanri:

  • podatkovna zbirka;
  • poročilo o dogodku;
  • povzetek;
  • članek;
  • kritika (strokovna ocena);
  • enciklopedijsko geslo;
  • esej;
  • predavanje (prosojnice);
  • kritična izdaja (uredništvo, redakcija);
  • učbenik;
  • priročnik;
  • navodila (tutorial);
  • razprave (navadne, pregledne znanstvene in izvirne znanstvene);
  • strokovna recenzija.


ŠOLSKO PISANJE[uredi]

Žanri šolskega strokovnega pisanja so:

  • referat;
  • esej;
  • diplomska naloga.

Glavni namen šolskega pisanja je izpolniti študijske obveznosti (ugoditi mentorju), za oceno in za dosego naziva. Za strokovno oziroma znanstveno pisanje gre takrat, ko začne predmet določati kompozicijo razprave.


POPRAVLJANJE[uredi]

Urejena besedila so pogoj za njihovo optimalno funkcioniranje.

Glavnina pisne dejavnosti na Wikipediji je ukvarjanje z že postavljenimi besedili (citiranje, povzemanje, popravljanje, dopolnjevanje) in postavljanje besedil na novo. Študentski projekti na Wikiviru so namenjeni popravljanju besedil.

Popravljanje je izraz za dve različni strokovni dejavnosti: za lektoriranje in korigiranje. Popravljanje ni strokovni žanr, je pa prevladujoča oblika strokovne pisne dejavnosti. Lektura je popravljanje besedila drugega avtorja, da bi bilo sporočilno optimalno. Skozi lekturo grejo besedila običajno pred objavo, pri direktnem pisanju na splet se lektura dogaja sproti. Lektorje zaposlujejo založbe, uredništva časopisov, knjig in spletišč. Korektura ali korigiranje (proofreading) je popravljanje napak, ki jih je v besedilu povzročil kdo drug, ponavadi stavec ali strojno branje. Korigirajo se besedila, pripravljena za objavo. Korektor bi moral popravljati le druge posege v avtorsko besedilo.

Urednik je prvi, ki gre skozi besedilo in se odloči, ali ga bo sprejel v objavo ali ne. Sprejme lahko takega, kot je bilo oddano, lahko pa avtorju za objavo postavi pogoje. Potem de besedilo lektorju in nazadnje korektorju. Uredniško delo je strokovno zahtevno in ima za razliko od lektoriranja in korigiranja težo znanstvene dejavnosti.


KOMUNIKACIJA V STROKI[uredi]

E-pošta[uredi]

Elektronska pošta je ena najpogostejših rab računalnika in telefonov. Izumili so jo za potrebe znanstvene komunikacije na MIT (Massachusetts Institute of Technology) leta 1961, za globalno dopisovanje pa je postala uporabna od 80. let dalje.


Socialna omrežja[uredi]

Socialna omrežja je ime za načine družbene komunikacije, ki jih je prinesla informacijska družba s svojo participativno kulturo. Socialna omrežja imajo dokaj kratko življenjsko dobo, saj pred desetimi leti je bila lestvica najpopularnejši omrežij drugačna kot danes, čez deset let pa bo prav tako povsem spremenjena. Ker so socialna omrežja različna, izstopajo v drugačnih funkcijah/možnostih:

  • komunikacija = Facebook, Twitter;
  • izmenjava vsebin z uporabo daljših posnetkov = Youtube, Twitch;
  • pisanje dnevnikov = Blogspot, WordPress;
  • prispevanje k skupnem znanju = wikiji.


*Tvit*[uredi]

Tvit je sporočilo na Twitterju (2006) in je omejeno na 140 znakov. Najbolj zastopan jezik na Twitterju je angleščina.


*Drugo*[uredi]

Daljša strokovna sporočila najdemo na družabnem omrežju LinkedIn. Tam so objavljeni razpisi za akademske službe in projekte.


Zagovor[uredi]

Zagovori akademskih spisov spadajo med oblikami strokovnega pogovarjanja, ti imajo status iniciacijskega obreda v akademski svet (diplomske naloge, magisteriji, doktorati ...).


LITERARNA KRITIKA[uredi]

Razlika med literarno in strokovno kritiko: predmet prve je literarno delo (pesniška zbirka, roman), predmet druge pa strokovno ali znanstveno delo (literarnozgodovinska monografija, nova številka znanstvene revije). Literarne kritike imajo status publicističnih besedil, strokovne kritike pa status strokovnih besedil, kadar so poglobljene in ustrezno obsežne, jih lahko uvrstijo v kategorijo znanstvenih besedil. Literarne kritike najdemo v ustreznih rubrikah dnevnega tiska (Književni listi Dela) in v literarnih in kulturnih revijah, strokovne kritike pa v strokovnih revijah (Slavistična revija).


ENCIKLOPEDIČNI ČLANEK[uredi]

Enciklopedični članki zahtevajo večjo jedrnatost, zato se odpovedujejo anekdotičnosti, izpuščajo prepodrobne informacije, ponavljanja, fraze z nizko informativno vrednostjo in retorične figure.

Na Wikipediji se zahteva upoštevanje naslednjih načel:

  • upoštevanje drugih piscev (soglasnost, sodelovanje, strpnost);
  • vrednostna nevtralnost (zato je prepovedano pisanje gesel o samem sebi in so odveč opredeljevanje, zavzemanje ali aktivizem).


Biografski članek[uredi]

Kriteriji, koga izbrati za vpis, se s časom spreminjajo. Za enciklopedični vpis najprej kandidirajo osebe, ki se pogosto pojavljajo tudi v drugih geslih. Pri izbiri novih slovenskih literarnih zgodovinarjev za vpis v Wikipedijo sta imela težo zlasti dva kriterija: avtorstvo strokovne ali znanstvene monografije in znanstvena kompetenca, ki jo jamči doktorski naziv.


Članek o knjigi[uredi]

Prve v vrsti za popis so knjige avtorjev, ki so napisali več knjig, so poznani in imajo na Wikipediji že svoj biografski članek.

Na Wikipediji se knjige popisujejo v okviru projekta Roman. Podatki o knjigah se nahajajo v infopolju knjiga.

Gesla na Wikipediji, ki omenjajo nek roman, je najlažje poiskati preko Naprednega pogleda, kjer naredimo kljukico pri "Wikipedija".


UČBENIK[uredi]

Učbenik je vreden polovico znanstvene monografije.

Specifike učbeniškega pisanja so:

  • dialoškost (format delovnega zvezka oziroma prostor za bralčevo interaktivnost, z vprašanji in nagovornimi formami);
  • povzemanje in ponavljanje (poglavja Pomni, Povzetek, uvodno ponavljanje in utrjevanje predhodne snovi);
  • poenostavljanje, oblikovanje kratkih in zapomnljivih definicij ter naštevalnih nizov;
  • privlačna tipografija (barve, okvirčki, ozadja, ilustracije);
  • skupinsko avtorstvo z urednikom na čelu;
  • povezovanje učbenikov v serije.

Nova pisarija ima status učbenika, ugovarja nekaterim tipičnim značilnostim tega, a ni standarden primer učbenika.


STROKOVNI BLOG[uredi]

Blog (spletnik) je skrajšana oblika angleške besede weblog 'spletni dnevnik'. Poznana blogarska orodja, po katerih najpogosteje posegajo blogarska spletišča, so WordPress, Googlov Blogger in Siolov Blogos. Za strokovni namen so najbolj priljubljeni področni blog (npr. o slovenski literarni zgodovini), blog na določeno temo (npr. o zgodovinskem romanu) in osebni blog humanista, raziskovalca ali pedagoga. Izmed slovenskih literarnih zgodovinarjev ima svoj blog le Aljoša Harlamov.

Blogi so bližje publicističnim, žurnalističnim žanrom kot pa znanstvenim. Primerni so za izmenjavo neobjavljenih znanstvenih spoznanj in za dialog med znanstveniki. Blogarske objave nimajo znanstvenega statusa, saj se izogibajo intenzivni argumentaciji, citiranju in niso podvržene recenziranju.


SPLETNI FORUM[uredi]

Spletni forumi na strokovno ali znanstveno tematiko so pomembno orodje za konstituiranje in vzdrževanje strokovne/znanstvene skupnosti. Člani skupnosti na forumu objavljajo strokovna sporočila, vprašanja, odgovore, nasvete, komentarje, polemike, vabila itd. Spletni forum se je pojavil v drugi polovici 90. let 20. stoletja. Sopomenka besede spletni forum je spletna oglasna deska in nadaljuje tradicijo elektronske oglasne deske (bulletin board system) oziroma poštnega seznama (electronic mailing list). Od spletnih klepetalnikov se razlikuje po tem, da arhivira sporočila. Slovenski forum SlovLit (1999– ) je osrednja informacijska točka za področje literarne zgodovine in jezikoslovja.

4. SLOG[uredi]

Spletna družabna omrežja spreminjajo temeljni pisni standard. Zaslon načeloma narekuje besedilu obliko (npr. pokončna postavitev).


SESTAVNI DELI[uredi]

Kompozicijski elementi, recimo v Slavistični reviji, so:

  • avtorjevo ime;
  • naslov;
  • izvleček;
  • ključne besede;
  • povezave;
  • kazalo;
  • telo besedila;
    • uvod;
    • teorija/metoda;
    • gradivo;
    • analiza;
    • sklep;
  • literatura;
  • priloge: slike, tabele, grafikoni, opombe.

Za lažje pomnjenje kompozicije znanstvenega dela je uporabna kratica UMRIS (uvod, metode, rezultati in sklep), po svetu pa je uveljavljena kratica IMRAD (introduction, methods, results and discussion).


Naslov[uredi]

Naslov je najbolj radikalen povzetek teksta. Kadar naslove prevajamo v tuje jezike, moramo upoštevati pravopis in tipografske navade tujega jezika. K naslovu spada UD-klasifikacija.

V Novi pisariji piše naj naslov:

  • izraža temo natančno in jedrnato;
  • je pravopisno brezhiben;
  • ne vsebuje krajšav;
  • ni v obliki stavka ali vprašanja;
  • stvarni naslov ima prednost pred metaforičnim ali citatnim;
  • če je potreben podnaslov, naj bo od naslova ločen z dvopičjem in naj se začne z veliko začetnico;
  • podnaslov naj ne ponavlja izrazov iz naslova.


Izvleček[uredi]

Izvleček je skrajšana oblika povzetka. Njegovi sestavni deli so predmet raziskave, metode, rezultati in sklep oziroma implikacije. Dolžina izvlečka je lahko največ deset vrstic.

  • Sestavine:

1. predmet raziskave

2. metode

3. rezultati

4. sklep oz. implikacije

  • Največ 10 vrstic (100-500 besed)
  • Manjše črke, takoj za naslovom, lahko ležeče s pomikom v desno
  • Vodilo pri pisanju razprave
  • Odsvetovana je praksa deskriptivnih izvlečkov (naštevanje)
Ključne besede[uredi]

Ključne besede morajo biti pogosti in terminološko smiselni.

  • Pazi na frekventnost izrazov in na terminološko težo (utrjeni têrmin, redko neologizem)
  • Googlanje, utrjenost v enciklopedijah, leksikonih
  • Jedrnatost, kračina
Kazalo vsebine[uredi]

Če ustrezno označimo dele besedila, kazalo oblikuje program sam. kazala morajo biti pregledna in smiselna. Pri standardiziranih žanrih naj se ravnajo po vzorcu.

  • Samodejno v wikijih po obsegu štirih poglavij
  • Kazalo naj bo sestavljeni iz poglavij, ki si sledijo v logičnem zaporedju
Povezave[uredi]

Povezave so ključni element, ki ločuje besedilo na papirju od besedila na zaslonu. Povezave so oblika sklicevanja. Kako povezave vnašamo, je odvisno od formata besedila in urejevalnika.

  • Ključni element razločevanja med besedilom na papirju in besedilom na zaslonu (tekst, hipertekst)
  • V wikijih povezave označujejo oglati oklepaji -> dvojni je samostojen članek na wikijih, enojni pa spletne lokacije zunaj wikijev
  • Povezave v oblikah sklicevanja

NAPAKE[uredi]

Najbolj pogoste napake humanističnega pisanja so:

  • gostobesednost;
  • nerazumljivost;
  • pomanjkanje konteksta;
  • slogovni manierizem;
  • slogovna puščobnost;
  • pristranskost;
  • nasilna terminologizacija ali pa terminološka ignoranca;
  • skrivanje za znanstveni plural, zadrege s spolom;
  • mentalno brambovstvo ali mentalna servilnost.


Gostobesednost[uredi]

Pri gostobesednosti gre za odvečne besede in besedne zveze, ki niso potrebne za razumevanje besedila (npr. tudi, pa, prav tako, v glavnem, sam).

  • Delo lektorjev -> črtanje odvečnik besed in besednih zvez
  • Nekateri deli besedila ne prispevajo k razumevanju sporočila, ampak namigujejo na situacijo, v kateri je besedilo nastalo (sporočajo o avtorjevem načinu razmišljanja in izražanja
  • S črtanjem manj informativne informacije in dele besedila, besedilo prevanjamo v strokovni jezik
Nerazumljivost[uredi]

Zapletanje enostavnih reči je slogovna napaka. Preprosto in razumljivo izražanje prispeva k večjemu številu bralcev.


Pomanjkanje konteksta[uredi]

Če besedilo ne odkrije nič novega in nima teze, gre za pomanjkanje konteksta.

  • Strokovni poznavalec je tisti, ki ve, kako do informacij priti, jih postaviti v kontekst
  • Velika napaka je nasilno posploševanje
  • Uporaba besed šele in že (raje izpustimo, nista najboljši legitimizaciji za strokovno nevtralnost besedila)
  • Odsvetovana uporaba: celo, kar, samo (izražajo presenečenje) in imajo znak piščevega vrednotnja stvari
Manierizem[uredi]

Gre za pretirano uporabo arhaizmov in retorike. Manieristična drža pogosto pripelje do hiperkorekcije. Besedilo naj bo sklenjeno, stavki naj se lepo in neprisiljeno povezujejo in delajo besedilo kompaktno.

  • Teksti z večinsko retoriko -> prepoznali po besedah, ki poudarjajo vzročno-posledično povezanost izjav (torej, seveda, potemtakem, zato, saj, ker) ali pa sporočilo zaokrožajo (sevedam jasno, nedvomno, vsekakor, brez zadrege, očitno, sklenemo)
  • Nezavedna raba redkih in zastarelih besed
  • Raba papirnatih izrazov (potemtakem, nemara, denimo)
Slogovna ubornost[uredi]

To je pretirano ponavljanje izrazov in skladenjska pomanjkljivost.

  • Pretirano ponavljanje izrazov, uporaba: ugotavlja, poudarja, opozarja, trdi, navaja, citira, vztraja
  • Direktni+o imenovanje avtorja izjave -> manjša možnost napačnega pripisovanja izjav
  • Ponavljajoče se sintaktične tvorbe niso znak slogovne manire, temveč bolj malomarnosti
  • Moteča uporaba besed predstavljati in predstavnik
  • Stereotipi šolskega izražanja (beseda prisoten)
Pristranskost[uredi]

V strokovnem pisanju ni zaželeno:

  • pretirano poudarjanje svojega stališča;
  • odvisnost od obravnavanega literata;
  • ideologizacija sporočila.


Terminologizacija[uredi]

Vstopnica za v stroko je uporaba terminov. Problem nastane pri nasilni terminologizaciji, ko ukvarjanje s termini ima večjo težo kot bistvo besedila.

  • Jezikoslovje in zgodovinska izkušnja pripovedujeta o arbitrarnih imenih, ki so posledica družbene prakse in družbenega dogovora
  • Imena in termini so lahko jezikovno ustrezni ali manj ustrezni, ne morejo biti vnaprej pravi ali napačni
Spol in število[uredi]

Uporabi spola se izognemo z množino ali pretvorbo v sedanjik.

  • Moški spol je nevtralen spol
  • Spolnemu opredeljevanju se včasih uspe izogniti z obliko množine
  • Poročanje o raziskovalnih rezultatih -> uporaba prve osebe ednine (moteče: hvaljenje, pripisovanje zaslug)
  • Prva oseba mnnožine -> uporava zaradi ohranjanje občutke nevtralnosti
Mentalno brambovstvo in servilnost[uredi]

Gre za razmerje med domačim in prevzetim na nivojih strokovnega pisanja. Pripetijo se vprašanja, katere vire in literature bomo uporabljali ter ali bomo uporabljali domačo ali prevzeto terminologijo. V strokah, kot je slovenistika, je zavzetost za domače samoumevno (borba za ohranitev jezika). Za servilnost gre, ko slovenska literarna veda se poskuša prilagajati tujim standardom, da lahko vmešča slovenske avtorje v širši, evropski spekter in tako podpira ideje skupne identitete.


GOVORNA PREZENTACIJA[uredi]

Standardni način prezentacije strokovnih informacij je objavljanje. Zaradi tega govorne prezentacije nimajo vedno statusa objave: status dobijo, če so posneti, shranjeni in zapisani v Cobiss. Med govorne prezentacije štejemo predavanje v razredu, javno predavanje, predavanje v okviru kluba, društva ali kake druge organizacije, študentsko predstavitev referata, seminarske naloge, diplome, magisterija, doktorata, predstavitev referata na konferenci ipd.

Govorna prezentacija predavatelju daje večjo svobodo, saj lahko uporabi kakšno izrazno lastnost, ki v pisnem besedilu ni dovoljena. Predavatelj si lahko za boljšo pozornost publike privošči kakšno anekdoto, šalo, citat ali refleksijo aktualnega dogodka.

Za dober govorniški nastop je značilno: dobra telesna drža, premišljene geste, smiselna razporeditev tem, smiselni premori, povpraševanje publike, detajli iz svoje zasebnosti, primerna oblačila ...


Prosojnice[uredi]

Prosojnice pomagajo pri prevajanju objavljenega članka v predavanjsko obliko, retorično zaokrožiti in povzeti njegove glavne točke in sporočilo. Najbolj uporabljen je prezentacijski program PowerPoint, druga orodja pa so še Google Slides, Prezi ...

Slaba plat prezentacijskih programov je, da lahko zavedejo predavatelja v prebiranje alinej na prosojnicah, poslušalca pa v poenostavljeno predstavo obravnavane teme.


VIZUALIZACIJA[uredi]

Prosojnice so vizualizacija govorjenega: poleg verbalnega nastopa še slikovno sporočanje.


Fotografije[uredi]

Današnja kultura premika težišče z verbalnega sporočanja v slikovno. Za razmah fotografije je zaslužna digitalizacija. Avtorstvo fotografij je običajno strogo individualno. Fotografiji je med besedilnimi vrstami najbolj naklonjena publicistika, znotraj nje pa reportaža.


*Licenciranje fotografij*[uredi]

Na Wikimedijinih spletiščih je prepovedana objava kiparskih, slikarskih in arhitekturnih upodobitev, razen če je od smrti avtorja minilo že več kot 70 let. Ker so fotografije umetnostnih izdelkov za Wikimedijo problematične, jih nalagamo na alternativna mesta in na Wikijih objavimo le povezavo nanje.


*Fotografije kulturne dediščine*[uredi]

Posledice pri objavljanju fotografij kulturne dediščine je pustil Zakon o varstvu kulturne dediščine, ki v 44. členu za uporabo podobe in imena spomenika zahteva soglasje lastnika. Kulturna dediščina preide v javno last po 70 letih avtorjeve smrti.


*Nalaganje na Wikije*[uredi]

Skoraj vse nalaganje fotografij se dogaja na Zbirki, za kar je treba izpolniti obrazec. Sliko je dobro opremiti s ključnimi besedami oziroma kategorijami in jo dobro opisati.


Infografika[uredi]

Infografika je oblika vizualizacije podatkov. Zanimanje zanjo so spodbudila popularna prostodostopna računalniška orodja. Naloga informacijske grafike je prikazati velike količine podatkov na preprost in pregleden način.


*Tabele*[uredi]

Tabele razporedijo podatke v celice, kar naredi te bolj pregledne. Na Wikijih oblikujemo tabele z uporabo določenih simbolov (stran 287).


*Grafikoni*[uredi]

Za razumevanje grafične predstavitve je potrebna legenda, kjer je razloženo, kaj pomeni posamezna barva, črta ali lik. Poznamo različne vrste grafičnih predstavitev podatkov:

  • grafikon = histogram, črtni, stolpčni, palični, tortni, graf raztrosa, statistična distribucija, graf funkcije;
  • diagram = časovni ali kronološki, drevesni, omrežni, organizacijski, diagram poteka, genealoškI, Vennov;
  • kartogram, shema, piktogram.


*Zemljevidi*[uredi]

Marija Boršnik je prva v slovenski literarni zgodovini uporabila zemljevid, in sicer je v knjigi Tavčerjevega Zbranega dela objavila Načrt Poljan. Javno spletišče Geopedija (Literarni spomeniki, Literarne poti, Dogajališča zgodovinskih romanov, Zgodovinski romanopisci) in projekt Prostor slovenske literarne kulture (2011–2014) sta veliko pripomogla k širjenju znanja javnosti.


*Besedni oblak*[uredi]

Wordle nariše spletni oblak teksta, Voyant tools pa poleg oblaka besed pove še nekaj statističnih zanimivosti v zvezi z besedilom.

5. ISKANJE[uredi]

Danes iskanje informacij ni več nobena posebna veščina, saj je velika količina informacij objavljena na spletu. Sistem ORCID deluje pod okriljem Mednarodne organizacije za standardizacijo. ORCID je mednarodna, interdisciplinarna, odprta, neprofitna civilna organizacija, ki jo podpirajo založniki in akademske inštitucije. Znanstvenike ter njihove objave opremi z enkratno digitalno oznako in avtomatizira njihovo medsebojno sklicevanje.

Tudi Wikimedija člankom dodaja identifikacijske oznake, ki olajšajo iskanje in mednarodno primerljivost enciklopedičnih tem. Člankom dodaja tudi predlogo Normativna kontrola, ki gesla povezuje s knjižnimi in kataloškimi sistemi, kot so CONOR, VIAF, ORCID in OVL.


UDK[uredi]

Številka UKD (Univerzalna decimalna klasifikacija) poskrbi za pravilno umeščenost objave na določeno strokovno področje.

  1. Znanost in znanje. Organizacije. Informacije. Dokumentacija. Bibliotekarstvo. Institucije. Publikacije
  2. Filozofija. Psihologija
  3. Teologija. Verstva
  4. Družbene vede. Politika. Ekonomija. Pravo. Izobraževanje
  5. Matematika. Naravoslovje
  6. Uporabne znanosti. Medicina. Tehnika
  7. Umetnost. Arhitektura. Fotografija. Glasba. Šport
  8. Jezik. Književnost
  9. Geografija. Biografija. Zgodovina
  • Univerzalna decimalna klasifikacija, ki spremlja objave, poskrbi za pravilno umeščenost objave na določeno strokovno področje
  • Bolj v javni zavesti so enciklopedične klasifikacije delijo znanosti na dve področji -> družbene in naravoslovne -> empirične (eksperimentalne) in formalne znanosti -> temeljne in uporabne (aplikativne) znanosti


DOI[uredi]

  • Standard za označevanje spletnih objav, ki streže lažjemu in trajnejšnem dostopu do znanstvenih objav podatkov in prispeva k njihovi večji vidnosti
  • Kdor naleti na to kodo, lahko brezplačno izve, na kateri dokumet se nanaša
  • Številka pred poševnico (založnik), številka za poševnico (publikacija)


COBISS ID[uredi]

  • Z njo opremljena vsaka pri nas registrirana objava, ne glede na medij
  • Cenjena na wikijih -> klik nanjo bralca pripelje neposredno na Cobissov bibliografski zapis o publikaciji


Podatki za podatkovne zbirke[uredi]

  • Podatek = dejstvo, ki o določeni stvari kaj pove ali se nanjo nanaša, podatki se vpisujejo, zbirajo in preverjajo -> nekateri se zavzemajo za izraz zajemek (natančneje izraža produkcijo in reprezentacijo znanja v humanistiki)
  • Informacije so dveh vrst:

1) Dokument = fizična reprezentacija informacije s komunikacijsko intenco in funkcijo, v literarni vedi je to besedilo, danes enačimo z računalniško datoteko

2) Podatki = osnovni elementi informacije, pridobljeni z meritvami in prikazani v formatiranih zapisih v podatkovni zbirki ali v obliki tabel in grafov

  • Število javno dostopnih podatkovnih zbirk narašča
  • Popisi knjig Tarasa Kermaunerja
  • Zbirka Slovenska kmečka povest


Iskanje po dLibu

  • Težave z iskanjem metapodatkov (avtorju ali naslovu dela) -> pod iskalnim poljem odkljukamo možnost išči tudi po celotnem besedilu
  • Kadar je zadetkov preveč, vtipkamo dodatne izraze, za katere vemo, da jih tekst vsebuje
  • Niz besedil, ki se nahaja v besedilu skupaj, postavimo med narekovaje
  • Preštevilne zadetke redčimo z omejevanjem virov v levem stolpcu


Seznam[uredi]

  • Dolge sezname s kratkimi alinejami radi stavimo v dveh ali več stolpcih
  • Osnovni obliki sta neoštevilčeni seznam in oštevilčeni seznam
  • Tudi kazala so seznami
  • Med literarnimi žanri izrabljajo naštevalno, seznamsko oz. epizodično kompozicijo, pustolovski, kolektivni itd.

Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije pozna 7 raziskovalnih področij: naravoslovje, tehnika, medicina, biotehnika, družboslovje, humanistika in interdisciplinarne raziskave.

Evropska klasifikacija raziskovalne dejavnosti (CERIF - CERCS) pozna 5 področij: humanistične vede (na prvem mestu), družboslovje, naravoslovno-matematične vede, biomedicinske in tehnološke vede.

Klasifikacija FOS 2007 (Fields of Science) je od UDK s 47 področji preglednejša. Od tega je 13 literarnih področij.

6 Digitalna humanistika[uredi]

  • Literarni segment digitalne humanistike = empirična literarna veda, gre za računalniško obdelavo humanističnih podatkov (ureditev v podatkovno zbirko, analiza, vizualizacija, prezentacija)
  • Področje stika dveh kultur

1) Znanosti (digitalna)

2) Humanistika

  • Digitalna humanistika -> zajema tudi novo vedo kulturnomiko, osnovno orodje je Googlov Ngram Viewer, skupne točke z anglistiko
  • Seznam raziskovalne dejavnosti:

1) Zajem (digitalizacija, programiranje, izdelava seznamov)

2) Obogatitev (modeliranje, urejanje, kartografiranje)

3) Analiza (luščenje informacij, vizualizacija, pridobivanje podatkov, strojno učenje)

4) Interpretacija (pripisovanje pomena, modeliranje, povzemanje, kontekstualizacija)

5) Razpečevanje in hranjenje (publiciranje, razporejanje, arhiviranje, licenciranje)

6) Kolaboracija (komunikacija, participacija, komentiranje, množičenje)

7) Meta HD- dejavnosti (poučevanje, financiranje, strokovno ocenjevannje)

  • Konstrukcija in uporaba podatkovnih zbirk
  • Kritika? Empirično ukvarjanje s humanističnimi vsebinami, ki naj bi te vsebine desakraliziralo
  • Med prva slovenska digitalnohumanistična podjetja lahko uvrstimo oblikovanje konkordančnih slovarjev in besedilnih korpusov v jezikoslovju in podatkovnih zbirk v literarni vedi
  • Digitalna knjižnica Slovenije (DLib)
  • Slovenska je v tretji fazi -> spletno publiciranje računalniško laičnih humanistov
  • Najbolj zavzeti so literarni zgodovinarji, nato zgodovinarji, bibliotekarji, teologi, psihologi


Empirične metode[uredi]

  • Empiričen = podatki pridobljeni z opazovanjem ali eksperimentom (=sinonim znanosti)
  • Empirično je:

1) pridobivanje materialnih dokazov (podatkov) z eksperimentiranjem in opazovanjem

2) merjenje podatkov (preštevanje, kvantifikacija)

3) preverljivost meritev

  • V literarno vedo so prišli:

1) iz nehumanističnih ved

2) iz informacijskih in komunikacijskih tehnologij

3) preko jezikoslovja

4) preko tržnih raziskav knjige

5) iz tradicije pozitivističnih pristopov v literarni vedi

  • Javno dostopne so le tiste, ki se odvijajo v akademskem okolju
  • Empirične literarnovedne raziskave -> v Sloveniji so količinsko skromnejše, utemeljevale od 2001 naprej


Programi[uredi]

Zajem podatkov (Weka, data mining software)

  • Analiza besedil in drugih podatkov (Gephi -> grafi, Bookworm -> vizualizacije besedne dinamike v velikih knjižnicah, PAIR)
  • Anketiranje (Survey Monkey)
  • Bibliografija (Bibliopedia)
  • Blog (Blogger)
  • Knjižnice (WorldCat)
  • Prezentacija (Prezi)
  • Slike (Picasa)
Projekti, revije[uredi]
  • Glottmetrics
  • Literary Lab
  • Tapor
  • Europeana
  • Perseus


Računalniško jezikoslovje[uredi]
  • Razume leposlovje kot posebno obliko podatkov, ki zaradi svoje specifične fukcije iščejo po ločeni obravnavi
  • Zanimivo je, ko se ukvarja z:

1) iskanje po leposlovju

2) povzemnanje zgodb

3) oblikovanje priporočilnih seznamov

4) analiza bralčevih čustvenih odzivov

5) identifikacija in analiza literarnih žanrov


Orodja in korpusi[uredi]
  • Prevajalni sistemi Amebis Presis
  • Pregibnik podjetja Amebis
  • Jezikovnotehnološka orodja so bila napravljena za manipulacijo pisnega korpusa Gigafida

SLOVAR[uredi]

Razlage sem vzela iz spletnega slovarja Fran/SSKJ

arhaizem - jezikovni element starejše dobe v novejšem, sodobnem jeziku

dičiti - krasiti, hvaliti se, bahati se

historiat - potek, opis kakega dogajanja

beroč - tisti, ki veliko bere

geneza - izvor, nastanek in razvoj česa

participacijo - udeležba

habilitacija - pridobitev pravice predavati na visoki šoli

artikulacija - oblikovanje glasov z govorilnimi organi, izgovarjava

paradigma - vzorec, primer

inertnost - lenobnost, nedelavnost

pasivizirati - spraviti v nedejavnost, nedelavnost

žargon - govorica posameznih poklicev, skupin

Kredibilnost - verodostojnost, zanesljivost

inertnost - lenobnost, nedelavnost

skepsa - odnos do okolja, ki izključuje zanesljivo sklepanje o resničnosti česa; dvom

diskusija - izmenjava mnenj o kaki pomembnejši stvari, navadno v razgovoru; razprava, razpravljanje

srenja - ljudje, ki jih povezujejo skupni interesi, dejavnost, družbeni položaj

postulat - zahteva, nujnostlovalno

diseminacija - razširjenje bolezenskih klic po telesu

cehovski - nanašajoč se na ceh

indeksirati - označiti kako vrednost, element s številko, črko za razlikovanje istovrstnih znakov

Pridobljeno iz »https://sl.wikiversity.org/w/index.php?title=Uporabnik:Nika_Predalič&oldid=59449«