Uporabnik:LukaLončar

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Domače naloge[uredi]

1. NALOGA[uredi]

Urediti stran Večerni sestanek. - Opravljeno.



2. NALOGA[uredi]

Slavistična revija 51/1 (2002), iz letnika svojega rojstva izbrati eno literarnovedno delo, povzeti vsebino in dati svoj komentar (v vsaj 1000 znakih). - Opravljeno.

RAZNOLIKO O JANEZU SVETOKRIŠKEM, RETORSTVU IN BAROKU

(Matja‘ Zaplotnik)


Vsebina

Pri obravnavanju Zbornika o Janezu Svetokriškem se bralcu pri prelistavanju ne predstavi kot samozadostna celota, temveč kot del širšega in dolgoročnejšega projekta, ki je sprožilo srečno naključje, ko se je zdaj že pokojni italijanski kirurg dr. Bruno Breschi iz spoštovanja do svojih slovenskih korenin odločil financirati reprint Svetega priročnika, monumentalnega dela baročnega pridigarja Janeza Svetokriškega v petih knjigah, in to namero zaupal bratom kapucinom iz Vipavskega Križa. Z vsemi kazali, predgovori, cenzorskimi poročili ter iluminacijami vred šteje Sveti priročnik skoraj 2900 strani! Faksimile Svetega priročnika, ki je izšel konec 1998, je pomenil šele začetek obsežnejžega projekta o najpomembnejšem pridigarju slovenske protireformacije.

Pristop k analizi Svetega priročnika, ki prav tako nastopa v Zborniku, že vnaprej omeji predmet raziskave le na del pridig. Takšna je obsežna jezikoslovna razprava Jožeta Toporišiča. Avtor uvodoma obravnava jedrnat historiat dosedanjih obravnav jezika Janeza Svetokriškega, čemur sledi podrobnejša analiza izbrane pridige z besedoslovnega ter skladenjskega stališča. Pri obravnavi besedja je najznačilnejša pogosta uporaba prevzetih besed, zlasti iz nemškega jezika. Največ pozornosti je namenjeno skladnji povedi, zlasti naštevalni likovnosti, s katero se je kapucinski pridigar izkazal kot pravi retorični mojster. Kot slabost pri Svetokriškem pa Toporišič opaža nepravilni položaj naslonk in spodrivanje nedovršnikov z dovršniki.

Vprašanje uvrščanja kapucinskega pridigarja v zgodovinske ter stilne tokove (barok, marinizem) vsak po svoje odpirata Jože Pogačnik in Atilij Rakar, avtorja, ki sta v preteklosti najbolj vneto opozarjala na zapostavljenost Svetokriškega ter na njegovo povezanost z visokim barokom in retorstvom. Svetokriškega je kot enega največjih slovanskih baročnih pridigarjev prvi označil madžarski raziskovalec baroka Andreas Angyal in ne slovenski zgodovinar. Jože Pogačnik meni, da pri nas to vprašanje šele postaja aktualno. V svoji razpravi obravnava pester historiat pojma barok v evropski zgodovini, čemur sledi izbor najznačilnejših baročnih prvin v Svetem priročniku. Romanist Atilij Rakar vprašanje baroka pri Svetokriškem skrči na marinizem, italijanski sinonim za barok. Študija si prizadeva odnos Svetokriškega do baroka opredeliti s pomočjo retoričnih vzorcev v marinizmu delujočih retorjev, Emanuela Tesaura ter Giambattiste Marina; po slednjem nosi stil ime, čeprav sploh ni bil cerkveni pridigar. Marino je iz pridige naredil literarno zvrst na najbolj radikalen način, tako da je izdal zbirko fiktivnih pridig (ker ni bil duhovnik), Tesauro pa je poleg pridiganja znan še po teoretičnem definiranju baročne retorike. Rakar ob primerih izpeljuje osnovno tezo razprave, da je Svetokriški uspel mojstrsko nadgraditi Marinov retorični vzorec, torej sodi v vrh retorske proze.

Naključje abecedne razvrstitve avtorjev je hotelo, da zadnja študija v Zborniku pripada Boštjanu Turku. Vendar njegov obsežni prispevek o Svetokriškem in slovenski literarni zgodovini sodi ravno na konec Zbornika, saj sklepa njegovo temeljno misel, izraženo že v Pogačnikovem predgovoru, hkrati pa s sintezo dojemanja Svetega priročnika skozi zgodovino utira pot v prihodnost. Razprava, ki jo avtor posveča spominu prof. Jožeta Koruze, se v prvem delu ukvarja z likom kapucinskega pridigarja in njegovemu mestu znotraj baroka. Tu je osrednje vprašanje hipotetična pripadnost Svetokriškega Akademiji operozov, ki ji Turk posveča izjemno pozornost. Pod drobnogledom se znajde zapis Marka Pohlina, ki je Svetokriškega s pridevkom Promp-tus postavil med člane Akademije. S tem podatkom Svetokriški stopi v zavest domače literarne vede, a je že takoj žrtev nerazumevanja, kajti Kopitar Pohlinovo oznako zanika, to pa prevzame tudi poznejša slovstvena zgodovina. Pohlinovo tezo o akademskem statusu Svetokriškega skuša Turk rehabilitirati kot »hipotetično pozitivno dejstvo«.

Zbornik o Svetokriškem sklepa Marko Kranjec z Bibliografijo, ki vsebuje literaturo o Svetokriškem in objave njegovih pridig, ter Seznamom pridig v Svetem priročniku. Seznam vseh 233 pridig ponuja celosten pregled nad sestavo peteroknjižja; Svetokriški ima za en sam praznik ali priložnost pogosto več pridig, vendar se vsebinsko skoraj ne ponavlja.

Avtorji so se tematike lotevali na raznovrstne načine ter se ponekod dokopali do zanimivih sklepov glede vprašanja, s čim je baročni pridigar dandanes še lahko zanimiv. A. Slavko Snoj je npr. izpostavil mnenje, da bi Svetokriški lahko bil pomemben za komunikologijo in sodobno didaktiko javnega govornega nastopanja, ne le za literarno vedo. Pri tem je odlika Zbornika gotovo njegovo zanimanje za primerjave Svetokriškega s tujimi pridigarji. Tako se širi spoznanje o takratni vpetosti slovenskega prostora v širše, pri Svetokriškem romansko okolje; ker priznanja o pomembnosti Svetokriškega prihajajo tudi iz tujine. Spremembe percepcije Svetokriškega (in baroka v splošnem) se seveda ne da spremeniti čez noč, v družbi so še preveč zasidrane teze o slovenskem literarnem zamudništvu ter protireformatorskem kulturnem nazadnjaštvu.

Mnenje

Menim, da članek, ki sem prebral, je zanimiv, saj se analizira delovanje Svetokriškega, katero očitno ni bilo dovolj cenjeno v zgodovini. Mislim, da je prav Svetokriškega uvrstiti v kategorijo slovenskih pisateljev in jezikoslovcev, saj je tudi on širil na svoj način slovenski jezik. Drugače mi je všeč članek, ker avtor uporablja več virov in tudi se sklicuje na mnoge jezikoslovce, na primer na Toporišiča, Turka in druge. Napisal je članek, tako da so se teme v njem lepo povezovale, saj sem članek prebiral z vzdušjem in interesom.



3. NALOGA[uredi]

Najti še kako revijo z literarnovednimi razpravami ("znanstvenimi obravnavami književnosti") in napisati nekaj na splošno ter o eni študiji v njej. - Opravljeno.

Anterem

Revija z literarnovednimi razpravami, ki sem si jo ogledal in iz katere sem izbral članek za nalogo, je Anterem. Začela je izhajati leta 1976, njena urednika pa sta bila Flavio Ermini in Silvano Martini.

Sprva se je Anterem ukvarjala največ s poezijo in z mišljenjem o njej, saj se je izoblikovala z namenom interakcije (in seveda analize) med pisanjem poezije in esejev. S tem pa so se obujale refleksije, komentarji in debate, ki so veliko vplivale na zgodovino literarnega pisanja med 20. in 21. stoletjem v Italiji.

Ime "Anterem" izhaja iz posvečanja pozornosti k prvotnemu pomenu (vrednosti) besede, ki naj bi povezovala občutljivost in zaznavanje te. Izraz simbolizira na "= 0" Friedricha Hölderlina, ki se sklicuje na Sofokleja, in scier "je enak ničli" (Kralj Ojdip), ter opozarja na tisti "postopek oziroma način pesniškega duha", ki od "biti" in "obstajati" zahteva, da se predstavita brez ločevanja (ker sta povezana drug z drugim), nerazdeljena, a kljub temu medsebojno razlikovana (ker imata drugačno pomensko vrednost).

"ANTITERRA E ANTIPENSIERO: DIMENSIONI PARALLELE NELL’OPERA DI FLAVIO ERMINI"

Claudia Francesca Gorgoglione

(Vzporedne dimenzije v delih Antiterra in Antipensiero Flavia Erminija)


Literarnovedna študija v glavnem opisuje dela znanega italijanskega pesnika in esejista Flavia Erminija. Članek je sestavljen iz: uvoda, štirih poglavij in literature oziroma virov.

V uvodu se gre za opis "literarne" situacije med 20. in 21. stoletjem, o načinu, pogostosti ipd. pisanja poezije in nekaj o italijanskih in drugih pesnikih.

Prvo poglavje pripoveduje o Flaviu in njegovim delovanjem ter vključuje komparacije z drugimi pesniki.

V drugem poglavju je opisano "potovanje v zgodovino književnosti", in sicer avtorica članka predstavlja ustvarjanje drugih zelo imenitnih pesnikov in pisateljev, s katerim lahko bralec kasneje razume, zakaj in po komu se je zgledoval Ermini.

V tretjem poglavju ima glavno besedo poezija oziroma poetično pisanje.

V četrtem poglavju pa prevzame besedo analiza Erminijevih del (Antiterra in Antipensiero), v katerih pisateljica članka opredeli glavne razlike in hkrati glavne podobnosti del in vzpostavi neko vzporednost med tema deloma.


Mnenje

Antarem mi je všeč, saj v njej najdem marsikaj, ki me povabi k branju. Revija mi je privlačna, ker je veliko zapisanega o poeziji, kar me dosti zanima. Svetoval bi še posebej tistemu bralcu, ki hrepeni po raziskavi in branju neraziskanega, skratka za radovedneže, ki želijo si razširiti obzorje tudi z nenavadnimi literarnovednimi temami. Kar se pa tiče o študiji, ki jo je napisala Claudia Francesca Gorgoglione, menim, da je zelo kvalitetno razvila tezo in tudi čudovito obarvala ozadje te, z dodatnimi referencami in sklici, s katerimi je bralcu lažje razumeti tezo samo.



4. NALOGA[uredi]

"Ko ciproš zacveti" je začetek neke pesmi. Raziskati: avtor, objave, tema, odmev, uporaba, ozadje, interpretacija... Na dnu svojega izdelka po alinejah treba napisati najdene vire, natisnjene in spletne. - Opravljeno.


Ciproš

Spominu sina


Ko ciproš zacveti,
so naše frate rdeče:
tako iz rane speče
kdaj se pokaže kri.

Kjer rastel, zelenel
je gozd dreves košatih
in ptic v njem – nád krilatih –
je zbor brezskrben pel;

kjer búčal je vihar
skoz veje in vrhove
in poln moči njegove
bil svet je, vsaka stvar –:

tam frata zdaj leži;
le ciproš cvete rdeče:
kakor iz rane speče
pokaže zdaj se kri.


O avtorju in njegovih delih[uredi]

Avtor poezije je Janko Glazer. Glazer je bil slovenski pesnik, literarni zgodovinar, knjižničar in urednik. Rodil se je v Rušah pod Pohorjem 21. marca 1893. Bil je iz kmečke družine. V Ljubljanskem zvonu je bila natisnjena njegova prva pesem Spomenik (pod psevdonim Aleksij). Leta 1913 je začel študij slavistike, germanistike in filozofije v Gradcu. Na splošno s študijem slavistike ni bil zadovoljen, zato se je leta 1914 v letnem semestru prepisal na prirodoslovje na Dunaju, naslednje študijsko leto pa se je vrnil v Gradec in prirodoslovju dodal kemijo. Med študijem, leta 1917, se je poročil z Marijo Robnik, kmečkim dekletom in študentko, tudi doma s Pohorja. Po prvi svetovni vojni se je spet posvetil študiju slavistike in germanistike. Od konca 1919 pa je študij nadaljeval na univerzi v Ljubljani. Tam je leta 1922 diplomiral.

V jeseni leta 1920 je postal profesor (prve dve leti suplent) slovenščine in nemščine na mariborski klasični gimnaziji. Bil je tudi mentor mladih literatov. Isto leto je uredil antologijo Slovenska narodna lirika (1920) in napisal njen uvod. Zaradi izjemnega delovanja so ga zaposlili v mariborski Študijski knjižnici. Od leta 1931 do 1941 je bil njen ravnatelj.

Leta 1945 se je vrnil iz Srbije in je spet prevzel ravnateljstvo ter s časom postavil trdne temelje za današnjo Univerzitetno knjižnico v Mariboru. Janko Glazer je izdal tri pesniške zbirke: Pohorske poti (1919), Čas-kovač (1929) in Ob jesenskem ekvinokciju (1946). Aprila 1945 mu je umrl sin (Matija) v bojih pri Brčkem. Svoje trpljenje je opisal v pesmi Ciproš. Izšla je v zbirki Pesmi in napisi leta 1953 pri založbi Obzorje.

Pisal je tudi ocene leposlovnih del, razprave iz literature, etnografije in razne zgodovinske zapise, ki jih je objavljal večinoma v Časopisu za zgodovino in narodopisje, življenjepise za Slovenski biografski leksikon in tudi prevajal (Goetheja, Prešernove nemške pesmi). Uredil je tudi izbor pesmi o ljubezni z naslovom Jaz in ti (1952) ter Sto pesmi za otroke (1974). Leta 1959 se je upokojil, vendar je še se ukvarjal s knjižničarskem delom, in sicer urejal rokopisni oddelek. Leta 1968 je ista založba spet izdala nov izbor z naslovom Pohorje. Tretji izbor, ki ga je pripravila njegova hči prof. Alenka Glazer, je izšel ob stoletnici njegovega rojstva.

Umrl je 2. februarja 1975 na svojem domu v Rušah.


Tema in odmev poezije[uredi]

Tema oziroma osrednji problem je smrt sina, ki pesniku povzroča trpljenje. Ta bolečina se skozi pojavlja: izgubo primerja z rano, ki se zaceli, ampak se vedno znova iz nje prelije kri - tako se pohorske trate vsako leto znova pokrijejo s cvetjem ciproša, ki je rdeče barve.

Poezija odmeva spomine na grozote 2. svetovne vojne, v kateri je umrlo veliko ljudi. Menim, da take poezije bodo odmevale z njihovimi simboli in pomeni v nedogled, saj take tematike in posledice bodo vedno ostale zapečatene v zgodovini in hkrati v "človekovi dediščini". Takih dogodkov je nemogoče zbrisati enako za pomen takih literarnih del.


Uporaba in ozadje poezije[uredi]

V poeziji so uporabljena različna slogovna sredstva: ponavljanje, inverzija, okrasni pridevki, številne metafore, komparacije, stopnjevanje, oklepajoča rima (ABBA, CDDC, EFFE, ABBA)...

Poezija je lahko uporabljena tudi kot splošen primer za trpljenje staršev zaradi izgube otroka.

Ozadje ali kulisa je v prvi in zadnji kitici je rdeča frata (poseka) pokrita s ciprošem. V drugi kitici je pa zelenje oziroma gozd, ki gostuje ptice, ki lepo prepevajo. V tretji kitici pa je bučeč (glasen) vihar, ki si naredi pot skozi veje, vrhove, skratka njegova figura je neustavljiva.


Interpretacija[uredi]

Prva kitica - Ciproš je cvetje rdeče barve, ki spominja na kri. V pesmi simbolizira spomin na sina, ki je zapustil ta svet. Smrt sina je rana, ki avtorja boli konstantno. Tako se zgodi, ko se poseka gozd in na njegovem mestu vzcveti samo ciproš.

Druga kitica - Dokler je gozd živel, je v njemu bilo življenje, in sicer se je slišalo ptičje petje. Tako je tudi sin imel lepo in živahno življenje, preden bi se to zaključilo.

Tretja kitica - Vihar, ki napove spremembo situacije, močno prodira skozi veje in vrhove. Vihar uniči svet oziroma gozd, kar označuje, da usoda doseže sina.

Četrta kitica - koncept je podoben prvi kitici, vendar v tej avtor zamenja vrstni red. Pove tudi, da samo ciproš raste, kar lahko interpretiramo, da zares pesniku je ostala le bolečina izgube.


Mnenje o avtorju, poeziji in nalogi[uredi]

Avtor mi je zelo všeč, ker zgleda (vsaj po tistem, kar sem prebral) pošten, delaven, ambiciozen, a hkrati skromen in odločen. Tudi njegov način pisanja mi je zanimiv, saj njegove prispodobe so zelo dobro napisane. Cenim, da je vzgajal sina in hčerko z enako radostjo in da je hčerki predstavil svet pisanja.

Menim, da je poezija Ciproš zelo dobro napisana, saj je bogata slogovnih sredstev in v štirih kvartinah pove vse. Izpove svoja čustva s pomočjo metafor, katerih spremlja narava kot kulisa, ki doda poeziji barvo in razlago situacije.

Mislim, da sem nalogo primerno opravil, saj sem izpolnil vse, kar je bilo naročeno. Ker sem opazil, da ni bilo tega teksta na Wikiviru, sem se odločil, da ga bom pretipkal, tako da imamo kolegi in na splošno vsi, ki bi poezijo iskali, na spletu v zapisani obliki, saj sem prepisal poezijo iz ene slike na povezavi, ki je prisotna v virih. Želel bi dodati, da mi je bilo malo težavno najti literarno delo, vendar s pomočjo kolege (Miha Kovic), mi je uspelo. Seveda sem mu hvaležen, saj začetek nečesa je temelj, da se tudi ta nekaj konča.


Viri[uredi]


Opomba

Vsi navedeni viri so bili rabljeni 6. 11. 2020.



5. NALOGA[uredi]

Si ogledati forum Slovlit, v arhivu poiskati kako sporočilo na dan lastnega rojstva (ali na kateri koli drugi dan). Sporočilo je treba povzeti, navesti žanr ter pokomentirati. - Opravljeno.


Literarna nagrada

Saška Štumberger


Sporočilo

Sporočilo je obvestilo, ki je bilo objavljeno 26. 7. 2002 v Tübingenu. V tem avtorica obvešča, da fundacija Roberta Boscha razpisuje literarno nagrado za tuje avtorje, ki pišejo v nemškem jeziku. Gospa Štumberger prosi, da se obvestilo posreduje naprej, saj si želijo tudi slovenskega zastopstva. Prispevke pa naj avtorji pošljejo gospodu Dornerju na založbo Klett-Cotta.


Mnenje

Pisal sem o tem sporočilu, ker nisem najdel nobenega objavljenega na svoj rojstni dan. Lepo je vedeti, da so Slovenci dobrodošli in celo toplo povabljeni na take prireditve v tujini. Čeprav se ni šlo za slovenščino, je bilo to še vedno pomembno za Slovence, saj so se lahko izkazali v tujem jeziku, vendar v skupnem načinu pisanja, in sicer v poeziji.

Mislim, da je kultura (torej tudi jezik) ena izmed konceptov, ki naj bi povezovali narode, saj ta v manjši količini običajno vsebuje tudi elemente neke druge kulture in tako naprej. Menim, da je jezik blaginja, ki gradi svoj narod, vendar ne smemo pozabiti, da jeziki izvirajo iz določenih jezikovnih skupin. Ker smo si vsi med sabo vsaj malo podobni, je prav, da ne skušamo povoziti drug narod s svojim, temveč da se kaj naučimo iz ostalih narodov, saj je kultura nastala zaradi ustvarjanja in ne uničevanja. Na kratko, morali bi spoštovati in sprejemati ostale kulture (jezike, vedenje ipd.), ne pa jih zaničevati in sovražiti, kar se na žalost se dogaja.





Nekaj besed o sebi[uredi]

Sm Luka Lončar j'n p'rhajm sz Italije. Šolu sm se anka večinoma u Italiji, ma sz slovenskim učnim jezikom, ka p'meni, d' je vse p'teklo pu slovensko. Srednjo šulo pa sm opravu u Izoli. Sz cejtm sm vidu, d' so mi jeziki dosti ušeč, še pusebi slovenski j'n italijanski jez'k. Z'tu sm pršu v Ljubljano, se n'učt j'zika z' prou. Moj škopo je pustat profesor vsaj anga wd t'h dvj'h lj'pih j'zikou.


Nova Pisarija[uredi]

1. UVOD[uredi]

Avtor knjige je Miran Hladnik. Prva poglavja so prišla na svet leta 2012, vendar je datum vpisa prve izdaje v Cobiss leta 2014. Prva fizična izdaja se je vršila leta 2016 (400 izvodov).

Naslov Nova pisarija je sestavljen iz dveh besed: nova in pisarija. Nova namiguje na nove medije, vendar se tu omejuje na tiste s tesnejšo navezavo na tradicionalne oblike pismenosti. Torej se ukvarja z besedilom na zaslonu in tudi s sliko.

Pisarija pa izvira iz naslova Kranjska pisarija od Prešerna (leta 1831 v Kranjski čbelici), pri kateri France karikira ideal ljudskega jezika in nabožnega utilitarnega pisanja kot primerne podlage za slovensko besedno umetnost. V satirični pesnitvi sta učenec, ki sprašuje, in učitelj (pisar), ki mu odgovarja. S pisarjevim stališčem je pesnik ironiziral nasprotnike svoje poetike: Jerneja Kopitarja, Franca Serafina Metelka, škofa in nabožnega pisca Matevža Ravnikarja ter cenzorja Jurija Pauška. V njegovi pesniški zbirki Poezije v razdelku Različne poezije pa je bila leta 1847 objavljena pesnitev z imenom Nova pisarija.

Wikiknjige niso zaključene enote, ni mogoče govoriti o njihovem izidu kot dogodku, ampak jih je treba razumeti kot proces, kot dobesedno "rastočo knjigo".

V knjigi avtor posveča pozornost znanstvenemu oziroma strokovnemu pisanju, vendar se včasih posveti tudi leposlovju, in sicer kot primerjavo za lažjo razlago pri določenih temah.



2. PISMENOST[uredi]

Nekoč izraz pismenost je imel drugačen pomen kot danes. Bilo je tudi zelo malo pismenih, saj je to bil za tiste čase velik privilegij. V delu Vodnikovih knjig je pomenila za slovnico. Sedaj pa ima sodobnejši in širši pomen, in sicer "znanje, poznavanje česa sploh". Torej gre se za več ravni pismenosti, kot so na primer: digitalna pismenost, medijska, prometna, kartografska, finančna, matematična, kulturna... Seveda je več pismenosti - specialnih pismenosti, ki omogočajo komuniciranje v zaokroženih skupinah in specifičnih situacijah (npr. obvladati računalnike pomeni biti računalniško pismen; biti sposoben se znajti v mestih pomeni biti urbano pismen).

Biti pismen pomeni tudi obvladovati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo. Pismenost določa tudi prag civiliziranosti in je samoumevno, da v razvitih državah so vsi pismeni.

Pismenost razumemo kot dvojno sposobnost:

  1. sprejemanja in razumevanja zapisanih informacij
  2. njihovega tvorjenja in posredovanja

Seveda "moderna" pismenost zajema tudi prepoznavanje določenih tehničnih simbolov (npr. simbol za on/off), spretnosti rokovanja z elektronskimi napravami (npr. kako pravilno uporabljati indukcijski štedilnik) in tehnične spretnosti (npr. znamo napolniti pravilno baterije mobilnega telefona). Lahko jo definiramo kot splošno pismenost, saj v bistvu vključuje spretnosti za znajdenje v vsakdanji komunikaciji.


INFORMACIJSKA DRUŽBA[uredi]

Informacijska družba (informacijska/digitalna doba) je ime za socialni vzorec današnjega časa, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo (industrial society). V tej naj bi se podjetnost/kreativnost prednostno nanašala na udeležbo pri produkciji informacij, torej na vsakršno kulturno možnost: znanstveno, umetniško, izobraževalno; ne pa z namenom prodaje/potrošnje in družbenega ugleda.

Dandanes se vse bolj uporabljajo elektronske knjige, vendar tiskane knjige ne bodo izumrle. Pomen tiskanih knjig se pa spreminja.


WIKIJI[uredi]

Wikipedija in sestrska spletišča so last neprofitne organizacije Wikimedia. So en predstavnik informacijske družbe. Lastnosti teh spletišč so: lahka dostopnost, volontarizem (objavljanje ne prenaša profita), kooperativnost (običajno več oseb prispeva k objavi del) in tesnejši stik z realnostjo (jasno in jedrnato enciklopedično izražanje).

Wikimedijina spletišča zajemajo: Wikipedijo, Wikivir (stara besedila v javni lasti), Wikiknjige (za naše knjige in priročnike), Wikiverzo (za seminarje, projekte in predavanja), Zbirko (slikovno gradivo), Wikislovar in še druga spletišča. Vsa ta spletišča imajo status cc (creative commons), kar pomeni "licenca ustvarjalnega ljudstva". Creative commons prevajajo z "ustvarjalna gmajna", kar z asociacijo na slovensko pesem "Leukhup, leukhup, leukhup, leukhup woga gmaina" iz 16. stoletja opozarja na svojo uporniško dimenzijo, uporniško vsaj v razmerju do omejujočega copyrighta.

Wikiji so spletna računalniška tehnologija druge generacije (splet 2.0). Bistvo je v temu, da poleg pridobivanja informacij, bralec lahko posega v ta spletišča, in sicer lahko prispeva k navajanju novih informacij. Wikipedija nas nagovarja k sodelovanju.

Nekoč je biblija služila kot merilo za razvrščanje razvitosti jezikov, danes pa število in kvaliteta objavljenih člankov na Wikipediji. Wikiji so nekako vzorčna oblika sodobne pismenosti. S kvaliteto in številom člankov na Wikipediji se meri vitalnost jezikov in njihova sposobnost preživetja, kar pomeni, da kot jezikovna identiteta obstajamo le, če obstajamo tudi na Wikipediji.

Slovenska Wikipedija obstaja od leta 2002. Na lestvici jezikov na Wikipediji je slovenščina trenutno okrog 40. mesta. Z emancipacijo drugih jezikov se na lestvici spušča. Glede na število govorcev pa naj bi bila njena "pravična" uvrstitev nekje okrog 150. mesta. Po Kornaijevi kategorizaciji spada slovenščina v 2. skupino, ki se imenuje vitalni jezik (83 jezikov). Jezikom 2. skupine zagotavljajo eksistenco potrebna digitalna orogja. V 1. skupini, comfort zone, pa je 16 jezikov, ki se jim ni treba bati za preživetje. V 3. skupini, border line (90), so jeziki z nejasno prihodnostjo. Ti jeziki imajo dve opciji: slediti zahtevam informacijske družbe (primerna jezikovna politika), ki postavlja skupnosti in se posledično povzpeti med vitalne jezike ALI se ne zavzemati za napredek jezika (ignoranca do zahtev) in z napačnimi potezami zdrsniti v 4. skupino, moribund or dead (41), ki se še pišejo. Na svetu je veliko več jezikov (okoli 6500), ki jih govorijo zelo majhne skupnosti, ki se ne pišejo (ni slovnic, slovarjev in niti digitalnih orodij) ter izginjajo skupaj z zadnjimi govorci.

"Svoboda, enakost, bratstvo" so temeljna načela Wikipedije. Wikipedijina proizvodnja informacij je alternativa državnim (etatističnim) in tržnim (merkantilističnim) sistemom družbe.

Objavljanje na spletiščih ne zahteva pretirane tehnične spretnosti, saj na vrhu strani so štirje zavihki:

  • članek;
  • pogovor;
  • uredi kodo;
  • zgodovina.

Nevtralnost je tudi eden izmed Wikipedijskih principov (NPOV - neutral point of view). Nevtralnost je bistvena pri analiziranju in pisanju o preteklosti.

Wikipedija se razlikuje od drugih publikacijskih možnosti (knjige, revije itd., ki jih je treba plačati), ker:

  • Wikipedija nima zaposlenih, zanjo ni država in niti mednarodnih profitnih družb;
  • piscem ni za zaščito avtorskih pravic;
  • prispeva lahko vsakdo;
  • uveljavlja sodelovanje namesto tekmovalnosti;
  • so objave neposredno primerljive;
  • je samorefleksivna (možnost ogleda historiata in pogovorne strani člankov).

Človekove socialne aspiracije so v bistvu načrti in ambicije za kulturo, umetnost, socialne projekte in jezik na sploh. V preteklosti so zamrle zaradi neoliberalizma in posledično kapitalizma (prvobitne akumulacije kapitala). Dandanes se spet prebujajo, v ekonomiji se zbirajo pod ključnimi besedami: univerzalni temeljni dohodek (universal basic income), darilna ekonomija (sharing economy, gift economy) in socialno podjetništvo (skupnostno, neprofitno podjetništvo). Na področju intelektualne proizvodnje pa pod gesli: odprti podatki (open data), prosti dostop (open access), creative commons, Wikipedija itd.


Wikiji in šola[uredi]

Wikipedija in sestrska spletišča (Wikiverza) so močno pedagoško orodje.

Leta 2005 so se z njimi začeli ukvarjati fakultetni seminarji in leta 2007 so študentski wikiprojekti dobili na seznamu projektov svoje poglavje.

Ob šolskim delovanjem se pojavi vprašanje ali je prav, da šola koristi Wikipedijo in podobno, saj s tem "ne spoštuje" enega izmed temeljnih načel, ki je prostovoljnost, saj dijaki in študentje so prisiljeni v to, če želijo izdelati predmet. Akademska skupnost ima prednost, in sicer je v njej meja med delovno prisilo in prostočasovnih hobijev projicirana. V skrajnih primerih pa akademske strukture prepovedajo uporabo Wikipedije kot pedagoškega orodja.

Wikipedija ni kvaliteten nadomestek za spletno učilnico. To je lahko Wikiverza, ki naj bi pripravljala nove člane v svet Wikipedije. Obstajajo še druga podobna orodja za učenje in poučevanje na daljavo, kot sta na primer Moodle (prostodostopna) in MOOC (odprta javnosti), ampak Wikiverza zgleda enostavnejša, saj ne zahteva montaže programa na inštitucionalni strežnik. Zaradi zelo obsežne svobode in javnosti Wikiverze, ta za ocenjevanje študentskih izdelkov ni primerna.

Obstajajo tudi škodljive intervencije (dokaj redke), ki škodujejo Wikipediji in sestrskim spletiščem, to pa imenujemo vandalizem. Ta vandalizem ne predstavlja nikakršne grožnje, saj se lahko s klikom na razveljavi v historiatu takoj odpravi in je problem rešen.


AVTOR[uredi]

Preden bi začele delovati interpretacijske šole v 60. letih je bilo pisanje večinoma usmerjeno k avtorju in nastala je biografija kot literarnovedni žanr, na primer Ivan Prijatelj (Duševni profili slovenskih preporoditeljev), Anton Ocvirk (Levstikov duševni obraz), zbirka Znameniti Slovenci, zborniki o velikih ustvarjalcih, njihovih korespondencah, postavljanje spomenikov ipd.

Sledeča generacija literarnih zgodovinarjev je preusmerila pozornost z avtorja k besedilu, kjer je bilo skoraj prepovedano spraševati se, kaj je avtor s tem hotel povedati. Primeri so knjiga Lirika, epika in dramatika (Matjaž Kmecl, Helga Glušič, idr.), zborniki Obdobja, Tone Pretnar pa je opozarjal na avtonomnost in nedotakljivost besedila.

V 80. letih se je pozornost usmerila k bralcu: njegovim kulturnim interesom, potrebam ter obzorju. Razvije se "literatura za bralca" (z razliko od "elitne literature", ki je "avtorska literatura"). Zaradi številnih demokratičnih sprememb so nekatera besedila izgubila na pomenu, saj je nekoč vrednotenje bilo drugačno, dandanes se teža pomembnosti besedila določa tudi v razmerju do bralca.


Motivacija za pisanje[uredi]

Pišemo zaradi ubesedovanja vrednega predmeta, samega sebe ali socialnih skupin, ki jim pripadamo. Med motivacijami je včasih težko razlikovati.

Napačno je razmišljanje, da brez etike ni humanistike, ker je etičnost lastnost humanističnega odnosa do sveta. Etično problematičnost zasledimo v avtorjevem napuhu (samopoveličevanje, prestiž, znanstvene prevare). Napuh povzroči neetično ravnanje do kolegov, na primer avtorji izumljajo lastne termine in se identificirajo za njihove utemeljitelje, od drugih pa zahtevajo njihovo upoštevanje. Neetično je, kadar pregledanega gradiva, ki smo ga uredili, ne ponudimo drugim v obdelavo, še huje je, če kolegu prevzamemo njegovo vsebino, na kateri se je veliko trudil.

Neetična motivacija za pisanje je obsesija s pisanjem (skribomanija, grafomanija), ta je ena skrajna oblika pisanja.

Pri leposlovju je večinoma način pisanja (slog - kako je nekaj sporočeno) pomembnejši od vsebine. Elitneži ("visoki avtorji") mnogokrat pišejo tako, da jih širša javnost ne razume, ker želijo uveljaviti svojo izjemnost. Taka literatura je žaljiva do bralca, saj pri njem povzroči "občudovanje avtorjeve avtoritete" in sram ob priznavanju, da besedila ne uspe razbrati. Ti avtorji so prepričani v lastno nezmotljivost in veličino, pisanje za splošno družbo se jim zdi nekaj slabega, saj po njihovem mnenju prilagajanje ljudskemu okusu pomeni prilagajanje nizkemu okusu. Pri Nemcih imajo tudi slab prizvok, in sicer jih slabšalno poimenujejo "Literatenliteratur" (pisatelji, ki želijo, da jih razume le ozek krog strokovnjakov v literaturi). Paziti moramo, da ne spregledamo avtorjevega namena in da se potrudimo si razložiti besedilo tako, kot je bilo zapisano, seveda si lahko po svoje interpretiramo (književnost odpira vrata mnogim interpretacijam).

Glede na teorijo funkcijskih zvrsti jezika smo lahko pismeni na štirih področjih:

  • vsakdanje sporazumevanje;
  • leposlovje;
  • strokovno (učbeniki, enciklopedije, leksikoni in slovarji, znanstvena spoznanja prenašajo k širšem uporabniku in jih popularizirajo) in znanstveno sporazumevanje (znanstvene objave v revijah, zbornikih, knjigah ter spletiščih, ker so to edina mesta, kjer se znanost dogaja);
  • publicistično (novinarsko) sporazumevanje (dnevni časopisi, zabavne periodike, blogi avtorjev brez ustreznih referenc).


Izbira jezika[uredi]

Če pišemo za globalno javnost, pišemo v angleščini (lingua franca), če pišemo za domače ljudi, pišemo slovenščini, kar ne pomeni, da moramo govoriti o slovenščini le na Slovenskem, ampak da se razširjamo preko meja nacionalne filologije in meja jezika. Vključeni smo v mednarodno izmenjavo znanja, kar lahko izkoristijo tuje založbe, z namenom da bi izdali knjigo brez stroškov, ker jih pokrivajo slovenski projekti.

Strah, da bi se slovenistična znanost v bodoče dogajala v drugih jezikih je pretiran. Povzetki v tujih jezikih so bili v slovenističnih revijah že od nekdaj. Danes je pogoj za državno financiranje. Slavistična revija je objavljala izvlečke v tujih jezikih. Angleščina je kmalu prevladala nad nemščino in ruščino, danes prevajajo zbornike v dva glavna jezika. Slovenski jezik in literatura težko vzbudita mednarodno zanimanje (izkazalo se je pri spremljanju uspeha Slavistične revije).

Angleške objave so dandanes v privilegiranem položaju, saj večina literature pripelje do njih. Prevajanje v angleščino in promocija v mednarodnem okviru sta pogoj, da imajo objave možnost biti vplivne izven domačega jezika in stroke. Slovenska Wikipedija je zaživela, da bi se vanjo pretočila strokovna spoznanja slovenskih raziskovalcev in inštitucij v slovenščini.


Izbira teme[uredi]

Kazalec življenjskega standarda in hkrati kazalec razvitosti sistema predstavlja število izbirnih možnosti. Število možnih izbir s časom raste, zaradi tega se pa večkrat pripeti neodločnost. Izbira enega ne pomeni prikrajšanje drugega.

V akademskem svetu izbiro teme narekujejo nam nadrejeni – študentom asistenti in profesorji, diplomantom mentorji… Je pa res, da če bi si, učenci popolnoma sami izbirali temo, to dolgoročno verjetno ne bi ostalo pristno. Večino zanima le določeno področje in zato drugih sploh ne bi spoznali. Redki so tisti radovedneži, ki jim je vse zanimivo. Pomembno je vedeti, da naklonjenost določeni temi ni nujno predispozicija za dobro raziskovalno delo. Tema, ki je neznana ali ni ravno pri srcu, zahteva toliko boljšo poglobitev, saj takšne situacije obetajo več. Neprestano ponavljanje enih in istih tem pri diplomskih, magistrskih ali pa doktorskih nalogah nima smisla.

Pomembnost se določa v mednarodnem okolju in zato med pomembnejše teme spadajo tiste, okrog katerih se zbira več strokovnjakov in piscev. Mednje seveda ne spadajo slovenske teme, saj predstavljajo le manjši del razprav o jezikoslovju in književnosti.

Danes se spremembe na lestvici pomembnih del dosegajo z vključevanjem spolnega filtra (ženske teme), skozi žanrsko perspektivo (humor, zgodovinski roman), motivne perspektive (tematizacija drugega) itd.

V znanosti je izbirnih možnosti tako pri temi kot pri orodjih ogromno. Zato ni treba prežati na ene in iste teme, ki v javnosti veljajo za osrednje ali temeljne. Raznolikost bi mogla biti bolj cenjena.


Vaje v pisanju[uredi]

Pisanje je veščina, spretnost, ki se je je treba naučiti. V osnovni šoli se malčke nauči pisati ročno, ker pisanje krepi inteligenco in pomaga pri pomnjenju črk. Bodisi tipkanje kot pisanje spadata med haptične oziroma tipalne izkušnje, ki so razvojno pomembne.

Wikivir in Wikiverza sta zelo ustrezni spletišči za skladiščenje slovenske literarne klasike v javni lasti, saj sta dostopna vsakomur. Besedila na teh spletiščih so bila digitalizirana, ker drugače ne bi čez desetletja bila več dosegljiva in berljiva, saj so zelo stara in lahko pokvarljiva.


Usoda avtorstva[uredi]

Nekoč je biti avtor/avtorica pomenilo pripadati ustvarjalni eliti, prinašalo je družbeni ugled in osebno zadovoljstvo. Visok ugled avtorstva je viden pri avtorjevih zahtevah, da lektorji in uredniki čim manj spreminjajo besedila. Nekateri avtorji so do svojih del preveč ponosni in želijo z njimi razpolagati tudi, ko so pravice že prodali. To želijo doseči z navito ceno publikacije, s prepovedjo razširjanja po spletu ali s preprečevanjem ponatisa v učbenikih, kar pa ni popolnoma etično.


Soavtorstvo[uredi]

Posege v besedilo na Wikipediji in sestrskih spletiščih se ne sme razumeti kot kritiko temveč kot sodelovanje. Pravila soavtorjev (sourednikov) so na Wikipediji kar utrjena, izhajajo pa iz enciklopedičnega pisanja za tisk, ki je bilo tudi skupinske narave.

Wikiknjige deklarativno nudijo možnost skupinskega avtorstva. Ker gre za daljša besedila, kjer je avtorski delež posameznika očitnejši kot na Wikipediji, je značilno, da je na začetku v Wikiknjigi seznam vseh sodelujočih (ali tistih, ki so se največ ukvarjali). Pravila avtorskega sodelovanja na Wikiknjigah niso določena.

Pravila za oblikovanje nekega teksta skupaj z drugimi so:

  1. pisati v oklepaju vprašanje delitve dela in zaslug za delo;
  2. odprtost pri sprejemanju in usklajevanju načrtov;
  3. zatreti ponos (ego);
  4. zaupati sodelavcem;
  5. pustiti soavtorjem pravico veta na vsebine;
  6. dati v ospredje vsebino in ne avtorja vsebine.


Objavljanje[uredi]

Ker le objave štejejo, je koncept avtorstva najbolj povezan z objavljanjem. V preteklosti je bilo objavljanje del težje kot je danes objavljanje člankov na spletu.

Danes "postaviti besedilo" pomeni naložiti ("to upload") besedilo na kako spletno mesto. Če je to mesto namenjeno številnim bralcem, postaviti besedilo pomeni hkrati ga objaviti. Cilj objavljanja je, da članke bere čim več ljudi: spletni časopisi, blogi, forumi...

Besedila na Wikipediji in Wikiviru so na vrhu med zadetki, za besedila na Wikiverzi pa to ne velja; vsa ta besedila pa so objavljena. Wikiverza je sklop učilnic, v katerih so teksti namenjeni lokalni, razredni rabi.


Množični um ali pametna množica[uredi]

Sodobna množica prisega na red, deluje zavestno, ukvarja se s storitvenimi dejavnostmi in duhovnim delom. Včasih množica opravi naloge in rešuje probleme boljše kot njeni posamezniki, kar dokazuje Wikipedija.

Množični um, kolektivna pamet/zavest, množična zavest so izrazi, ki označujejo način organizacije znanja v informacijski družbi. Gre za znanje, ki ga uporabniki spleta objavljajo na raznorazna spletišča; je javno dostopno in se stalno izpopolnjuje. Znanje mora biti (za razliko od materialnih dobrin) zastonj. Splošno znanje pa nastaja kot produkt dialoga med posamezniki.

Ameriški računalničar, pisatelj in glasbenik Jaron Lanier je izrazil kritiko. Meni, da lahko popolnoma vsak sodeluje pri oblikovanju informacij, kar pomeni grožnjo zahodni civilizaciji, ki temelji na intelektualnih dosežkih posameznih osebnosti, v političnem smislu pa na reprezentativni demokraciji. Vsak lahko objave prireja sebi v prid. Prav tako očita, da je Wikipedija primer "vladavine drhali"; ostro napada anonimne urednike, ki se norčujejo iz resnih strokovnjakov. Trdi, da možnost prostovoljnega objavljanja na Wikipedijo podpira le organizacijo obstoječega znanja, ne pa tudi produkcijo novega. Marsikatera Lanierjeva opazka drži.


Avtorske licence[uredi]

Rezultat pisanja je besedilo, ki v pravu je definiran kot intelektualna lastnina. Ob tej se je oblikovala specifična zakonodaja, ki se imenuje copyright oziroma avtorske pravice. Težave z avtorskimi pravicami se pripetijo v glasbi, filmu, fotografiji, arhitekturi in besedilih v digitalni obliki.


Creative commons[uredi]

Creative commons ("ustvarjalna gmajna") je avtorska licenca, ki izhaja iz svobodne kulture ("free culture"), kateri pojem je uveljavil Lawrence Lessig. Creative commons najprej ponuja tekste in kasneje dodaja pod kakšnim pogojem.

Vrste licenc cc so:

  • Priznanje avtorstva = Delo se lahko kopira, razširja, prikazuje in izvaja. Dovoljena je izdelava izpeljanih del, če se pri tem navede avtorstvo izhodiščnega dela na način, kot je tam določeno;
  • Deljenje pod istimi pogoji (share-alike - SA) = Izpeljano delo se lahko razširja le pod licenco, ki je identična licenci izhodiščnega besedila (copyleft);
  • Nekomercialno (non-commercial - NC) = Delo se lahko razmnožuje, razširja, prikazuje ali izvaja in je uporabljeno za predelave samo za nekomercialen namen. Wikipedija takih del ne sprejema;
  • Brez predelav (no derivative works - ND) = Delo se lahko razmnožuje, razširja, prikazuje ali izvaja, ni pa dovoljena njegova predelava. Wikipedija takih del ne sprejema.

Licence cc so spremenljive, avtor lahko licenco, ki je opremil s svojim delom, tudi spremeni. Licence redno uporablja: medijska hiša Al Jazeera, PLOS (Public Library of Science), Bela hiša, pri nas spletišča Videolectures, Culture.si, znanstvene revije DOAJ (Direktorij prostodostopnih znanstvenih revij; Slavistična revija). Najsodobnejša med licencami cc je Creative Commons Attribution 4.0 International license in ima globalno veljavnost. Dela so prosto dostopna pod pogojem, da uporabnik navede njihovega avtorja. Oprema del na spletu z licenco cc je enostavna. Avtorji del, objavljenih pod licenco cc 4.0 priznavanje avtorstva, ohranijo moralne avtorske pravice.

Če želimo, da so naši teksti in fotografije brez zadreg uporabljeni na Wikipediji, se moramo sprijazniti tudi z njihovo potencialno komercialno rabo.


Copyright[uredi]

Copyright ("Zakon o avtorski in sorodnih pravicah") je ime avtosrke zakonodaje, ki ščiti izvirna avtorska dela, fiksirana v katerem koli mediju: literarna (računalniški programi), glasbena, dramska, filmska itd. Ščiti jih pred zlorabo, kar je lahko nepooblaščeno razmnoževanje in dristribuiranje, nedovoljena javna izvedba ali predelava dela in objava takega izvedenega dela.

Avtorska zakonodaja preganja kršitve avtorskih pravic, kadar lastniki zaradi takega početja kršitelja utrpijo finančno škodo. Se pa avtorji obračajo na sodišča tudi, kadar so kršene njihove moralne avtorske pravice (nekorektnost ali odsotnost citiranja).

Copyright izhaja iz trojih neustreznih konceptov:

  1. pri intelektualnih proizvodih je preveč poudarjen avtor (avtorstvo);
  2. zrasla je iz izkušnje s tiskanimi objavami in se drugim medijem zato težje prilagaja (na internetu);
  3. intelektualne proizvode obravnava v prvi vrsti kot lastnino in ne kot javno dobrino.

Po avtorski zakonodaji izvirno delo pomeni vsaj minimalna količina kreativnosti. Kraja ideje za knjigo je neetično dejanje, ni pa kaznivo. Zaščita traja za časa življenja tvorca plus 70 let. Anonimna in psevdonimna dela stopijo v javno last 70 let po objavi. Neobjavljena dela (dnevniki, fotografije, rokopisi) so zaščitena enako kot objavljena. Izdajatelj neobjavljenega dela, ki je že v javni lasti, uživa avtorsko zaščito 25 let po izdaji, uredništvo kritične izdaje dela v javni lasti pa je zaščiteno 30 let po objavi. Lastnik avtorskih pravic je avtor, dokler le-teh ne proda ali odstopi. Če delo ustvari nekdo v okviru svojih službenih obveznosti, lastništvo pripada inštituciji, ki se potrdi v pogodbi.

Če je nastalo izvedeno delo (film po romanu, elektronska verzija knjige, učbenika, kazalo knjige, prevod...) z dovoljenjem lastnika avtorskih pravic prvotnega dela, ima status originalnega in avtorsko zaščitenega dela avtorske pravice, med temi je pravica razmnoževanja in razpečavanja. Delo razmnožujemo s tiskanjem, fotokopiranjem, prepisovanjem, citiranjem, digitaliziranjem, nalaganjem s strežnika na svoj računalnik, delo damo na razpolago (razpečavanje) v razredu, na spletni strani, ko posodimo komu knjigo. To je dovoljeno početi, tudi če nismo lastniki avtorskih pravic, dokler gre za korektno oziroma pošteno uporabo ("fair use"), ki je neprofitna (nepridobitna). Če avtor poleg dela proda tudi avtorske pravice, ne odloča več o njegovem razmnoževanju. Avtor, ki je zainteresiran za ohranitev pravic, mora v pogodbo sam dodati člen, da avtorske pravice zadrži pri sebi. Moralne pravice zajemajo intelektualne proizvode, ki so izdelani v manj kot 200 izvodih (npr. grafike) in dajejo avtorju omejeno pravico preprečiti uničenje svojega lastnega dela.


BRALEC, PROSTI DOSTOP[uredi]

Velja prepričanje, da mora biti prosto dostopno osnovno, srednje in visoko šolstvo. K prosti dostopnosti šolskega znanja pripomorejo zastonj učbeniki. Knjige pa so večinoma, izven šole redko zastonj. Prosta dostopnost znanja zunaj šole ni samoumevna (za muzeje in galerije plačujemo vstopnino, za knjižnico članarino, za revije, časopise in časnike naročnino...). Internet je razširil prostor svobodnega pretoka informacij, postopoma povečuje njihovo lahko dostopnost in neplačljivost.

Hramba besedil in enciklopedičnih informacij na Wikipediji in Wikiviru je zanesljivejša kot na strežnikih domačih inštitucij. Velika mednarodna spletišča sploh ne diskriminirajo slovenščine, prej bi lahko to očitali domačim povzpetniškim inštitucijam. Dokaz vključenosti slovenščine in lokalnih kulturnih posebnosti pri Googlu so dudli s slovenskimi motivi.

Googlove knjige v javni lasti ponuja ameriška nekomercialna organizacija Digital Public Library of America (DPLA) in HathiTrust Digital Library zastonj, podobno kot za evropske knjižnice počne to Europeana. Znanje se torej odpira.

Najbolj informacijsko zaprta in zaščitena področja človeškega delovanja so: vera, vojska, trgovina, uradovanje in industrija. Večkrat jim sledi beseda "skrivnost". To so področja, pri katerih se sodobne skupnosti in posamezniki znotraj informacijske družbe res ne bi smeli zgledovati. Informacijska družba si zaradi specifičnega značaja informacije lahko privošči kooperativnost, ki je civilizacijsko višja oblika odnosov.

EU zahteva prosto dostopnost znanstvenih objav projektov, pri katerih je finančno udeležena.

Prosta ali odprta dostopnost (OA open access) je geslo današnjega časa in od okoli 1990 dalje pojem, ki se nanaša na diseminacijo znanstvenih informacij. Zadeva vse oblike informacije: revijalna, knjižna, zborniška, spletna besedila, podatkovne zbirke in večpredstavno gradivo. Razlikovati je treba med:

  • prosto vsebino ("free content") = besedila, informacije lahko poljubno spreminjamo;
  • prostim dostopom = ne predvideva in ne dovoljuje poseganja v vsebino.

Izrazov s pridevnikoma "odprti" in "prosti" je več:

  • odprti podatki (open data) = podatki na internetu, ki niso podrejeni restriktivnemu copyrightu;
  • odprti dostop (open access) = kako doseči svobodno dosegljivost znanstvenih publikacij in podatkov na spletu;
  • prosta vsebina (open content) = kako doseči svobodno dosegljivost virov (literature, videa, fotografij);
  • prosto znanje (open knowledge) = podobno kot odprti podatki, vendar širše: znanstveni, geografski in zgodovinski podatki, glasba, film, knjige, vladne in druge upravne informacije;
  • prosto izobraževanje (open education).

Kopiranje je v tej kulturi v redu, če navedemo avtorja dela, ki smo ga prekopirali.

Med izrazoma prost in odprt poskušajo razlikovati pri projektu Open Access Slovenia:

  • prosti dostop (free OA) = brezplačno dostopnost besedila, za katero je avtor materialne pravice prenesel na založbo in je opremljeno z licenco ©, na spletu;
  • odprti dostop (libre OA) = brezplačno dostopnost besedila na spletu, pri čemer je avtor obdržal materialne pravice, besedilo pa je opremljeno z eno od licenc creative commons, ki jih v primeru revijalne objave določi revija.

Za licence cc se previdni slovenski založniki neradi odločajo, bolj posegajo po njih samozaložniki. Prosti dostop pomeni, da lahko kdorkoli kjerkoli kadarkoli pristopi do neke informacije. Licenci CC-BY-SA 3.0 in GFDL sta primera prave proste dostopnosti in opisujeta dostopnost Wikimedijinih spletišč. Dokument izgubi status proste dostopnosti, če moramo za njegovo uporabo plačati.

Obstaja več "barv" dostopa:

  • zlati prosti dostop označuje dostop, ki ga je zagotovil založnik. Običajno gre za recenzirane revijalne članke;
  • zeleni prosti dostop označuje dostop, za katerega je poskrbel avtor s samoarhiviranjem objav ali njegov delodajalec s postavitvijo v prosto dostopni repozitorij. Običajno gre za predobjave ali poobjave. Založbe ne ponujajo člankov v branje zastonj, ampak stroške zaračunavajo avtorjem ali njihovim inštitucijam;
  • sivi prosti dostop označuje spletno dosegljivost publikacij, do katerih je načeloma težko priti: diplome, doktorati, konferenčna področja in izvlečki;
  • hibridni prosti dostop pomeni, da poleg zastonj spletnega dostopa obstaja še plačljiva tiskana verzija publikacije. Gre predvsem za humanistične in družboslovne monografije, ki jim založnik z vzporedno spletno objavo skuša povečati uporabnost;
  • zakasnjeni prosti dostop je objava, ki pride v prosti dostop po določenem obdobju blokiranja proste dostopnosti, na primer v zamiku enega leta po objavi;
  • platinasti prosti dostop označuje publikacije, s katerimi avtorji nimajo stroškov, ker je stroške objave pokril nekdo tretji (inštitucija, država). Slovenske znanstvene objave na spletu najbolje označuje ta oznaka.

Profesor Hladnik podpira zeleni in platinasti prosti dostop.

Pobudniki proste dostopnosti so akademski učitelji in raziskovalci, univerzitetne knjižnice ter znanstvena ministrstva držav. Ovirajo pa ga akterji, ki imajo od trenutne trgovine z znanstvenimi besedili največ koristi (založniške hiše). Najboljša rešitev v dani situaciji je ustanavljanje digitalnih besedilnih skladišč, kjer avtorji arhivirajo svoja besedila.

Prosto dostopne revije najdemo v DOAJ (Directory of Open Access Journals) in preko Googlovega Učenjaka, vendar je treba biti pozoren na oznako OA, saj je med njimi veliko takih, ki svoje storitve avtorjem drago zaračunavajo.

Akademske inštitucije, delujoče v duhu prostega dostopa, spadajo na seznam ROARMAP (Registry of Open Access Repositories Mandatory Archiving Policies).


Založbe[uredi]

To, kar se zapiše na Wikipediji, postane javna last. Tako mislijo promotorji avtorske licence cc, aktivisti na Wikipediji, akademske inštitucije in drugi. Med temi je izstopal internetni genij in heker Aaron Swartz. Bil je pisec, programer in aktivist. Bil je tudi soavtor licence Creative commons. Leta 2011 je z univerzitetnih strežnikov snel skladišče plačljivih znanstvenih člankov (JSTOR in MIT - 4,8 milijonov člankov) ter omogočil zastonj dostop do njih. Leta 2012 sta ga založbi stisnile v stisko, in sicer z drastično milijonsko tožbo in pretnjo dolgega zapora (35 let). Izpuščen je bil s plačano varščino. Januarja 2013, v svojem stanovanju v New Yorku se je obesil, najbrž zaradi izčrpanosti, strahu in negotovosti. Točen razlog ni znan (Taren Stinebrickner-Kauffman, Aaronova punca), saj dan prej mu je bila ponujena možnost "zbrisa" tožbe.

Plačevanje izobraževanja, informacij in znanja blokira pot socialnemu idealu družbe samostojnih kreativnih posameznikov. Založbe so segment kulturne produkcije in obravnavajo bralca kot potrošnika kulturnih dobrin v njeni proizvodnji in lasti. Založbe forsirajo objavljanje v knjižni obliki in ovira prehod objavljanja informacij na splet. Njihova ciljna publika se oži na otroke, ki računalnikov niso vešči, in na upokojence. Založbe znanstvenih objav že dolgo ne zalagajo več; če že, samo organizirajo pripravo publikacij in njihovo distribucijo. Pisci znanstvenih razprav natančno poznajo svoje bralce in knjižnice (zainteresirane za nakup), zato založbe kot posrednika ne potrebujejo. Če že, se za založbo odločijo zaradi domnevnega ugleda (torej prestižnih razlogov) in predsodkov do samozaložbe.

Nove izbirne možnosti znanstvenim piscem ponuja pojav "predatorskih založb" (predatory open access publishing), ki postavljajo revije na splet po principu zlatega prostega dostopa. Urednike in recenzente privabljajo tako, da jim namesto uredniškega honorarja ponujajo dve zastonj objavi v svojih časopisih. To pa je seveda mamljiva ponudba, saj se sicer cena objave članka giblje nekje med 90 $ in 500 $. Primer je Science Publishing Group.


Repozitorji[uredi]

Podatka o vplivnosti nekega članka sta dva: številke o citiranosti in številke o branosti objave. Med seboj se lahko precej razlikujeta. Podatki o branosti neke objave so bolj pomembni, saj potrjujejo dejstvo, da je treba raziskave še naprej financirati.

Obiskanost neke spletne strani lahko merimo na dva načina: z zastonjskimi števci dostopa ali pa z Googlovo analizo obiska.

Prosta dostopnost prispeva k večji branosti, večjemu vplivu objav, izmenjavi novih spoznanj in njihovi nadaljnji produkciji.

Profesor Hladnik predlaga financiranje spletnih objav v okviru naročnine na internet; lahko bi bilo plačilo vsebin zajeto v ceno pomnilniških enot ali v ceno fotokopiranja. Na Slovenskem je v veljavi avtorsko nadomestilo, ki se plačuje glede na število izposoj v knjižnici. Prosti dostop je v soglasju s principom prostovoljnega prispevanja in v nasprotju s profitno usmerjenim objavljanjem.

Glavni namen repozitorjev je trenutno arhiviranje diplom, magisterijev in doktoratov. Slovenski literarni zgodovinarji lahko naložijo svoje spise na:

  • Pedagoški fakulteti v Ljubljani (PeFprints);
  • Univerzi v Mariboru (Digitalna knjižnica UM);
  • Univerzi v Novi Gorici;
  • Univerzi v Ljubljani (Repozitorij Univerze v Ljubljani).

Slovenski akademski repozitorji so združeni v Nacionalnem portalu odprte znanosti.

Objavljanje na spletu na nek način vpliva na slog pisanja, saj se avtorji prilagajajo širši množici bralcev, ki narekujejo bolj poljudnejši izraz. Slovenske literarnovedne revije (Slavistična revija, Jezik in slovstvo in Primerjalna književnost) so v prostem dostopu takoj po izidu na papirju.

Dnevno se objavlja tudi na forumu SlovLit, ki deluje od leta 1999 in je odprtega značaja. Lociran je na strežniku raziskovalnega inštituta Jožef Stefan, kjer so ponudili prostor in začetno pomoč zastonj. Tu so objavljene napovedi dogodkov, kazala novih revij in knjig, komentarji, polemike… Pošiljatelji objave prispevajo zastonj.


Varovanje zasebnosti[uredi]

Obstajajo različni razlogi za nezaupanje v globalna digitalizacijska podjetja, na primer: strah pred njihovo velikostjo; prihajajo iz Amerike; nezaupanje v dobre namere takega početja; strah pred veliko ceno, ki jo bo nekoč treba plačati za digitalne informacije; strah pred možnostmi zlorabe.

Posamično ni enako zasebno in skupno ni enako javno.

Varuhi človekove zasebnosti so razpeti med dve stvari: po eni strani bi radi vse ugodnosti, ki jih prinašajo zbrani osebni podatki; po drugi strani pa se nadzora nad seboj, brez katerega se zbirka osebnih podatkov ne more oblikovati, otepajo (ker s tem izgubljajo osebno svobodo).

Nedolgo nazaj je slovenski Zakon o varovanju osebnih podatkov agresivno uveljavljal Urad informacijskega pooblaščenca. Prepovedal je Googlov projekt Street view, saj je bilo zahtevano, da zamegli obraze posameznikov, ki so bili ujeti na fotografijah. Prav tako je precej škodil besedilnemu korpusu Nova beseda, ker je prepovedal iskanje po imenih in priimkih. Slovenski uradniki si prizadevajo za privatizacijo informacij, in sicer dajejo prednost človekovi zasebnosti v škodo javne blaginje.



3. KREDIBILNOST[uredi]

Ker lahko danes objavlja praktično vsak, moramo pri branju objav na internetu ali v knjigah biti previdni in presojati, ali so informacije so verodostojne. To preverimo z raziskovanjem avtorja, inštitucijo/medij (v katerem je objavljen članek), starost dokumenta, njegov odmev v javnosti, dejstva... Avtorju brez težav lahko zaupamo, če gre za uveljavljenega strokovnjaka. Zaupanje se lahko izkaže neupravičeno, če avtorjev ugled preverjamo na napačnem mestu (časovno obdobje, področje kompetenc). Piscu, ki je v stroki neprofesionalen, rečemo diletant ali amater. Pogosto smo nezaupljivi do mlajših avtorjev, a se zna zgoditi, da jim delamo krivico. Raje namreč zaupamo starejšim avtorjem, ki jih smatramo za izkušenejše in modrejše. Večinoma pa so mlajši bolje teoretično podkovani in znajo učinkoviteje (kot starejši) priti do informacij na spletu.


AKTIVIZEM[uredi]

Do spremembe v dojemanju znanosti pripelje prepričanje, da objektivno znanstveno spoznanje človeških zadev ni mogoče (raziskovalčev interes, ki je različen od posameznika, zato je "manipulativno").

Aktivizem je socialni koncept. Splošni pomen besede aktivist je "kdor aktivno deluje v kakem društvu ali gibanju". Danes ta pojem povezujemo s pridevniki: feministični, ekološki, mirovni, humanitarni, politični… Aktivizem povezujemo predvsem z liberalnimi nazori, čeprav tudi marsikateri konservativec poseže po aktivističnih vzorcih obnašanja.

Aktivizem v znanosti posamezne fakte posploši in izpusti vsa dejstva, ki ne ustrezajo namenu. Pomembno je razlikovanje med kritično refleksijo in aktivizmom – kritična refleksija si za razliko od aktivizma lahko privošči odmik od predmeta opazovanja. Kritična refleksija je v naši stroki nujna, medtem ko je aktivizem nezaželen. Poleg tega je aktivizem slep za pomisleke in nasprotne argumente ter namesto na razum apelira na čustva. Aktivizem zavrača statistične podatke, saj ti običajno močno kontrirajo samem aktivizmu. Kritično mišljenje je pesimistično mišljenje in lahko enačimo z nezaupljivostjo.

Izobraževanje naj bi bilo posvečeno oblikovanju kritične zavesti: treba je razmišljati s svojo glavo, vendar pravilno, etično in pametno.


AVTORSTVO[uredi]

Inštitucionalna vezanost avtorja je podatek z dvojno vezanostjo:

  • pozitivna = pripomore k kredibilnosti (inštitucije zaposlijo samo tiste, ki so se s svojim dobrim delovanjem že izkazali);
  • negativna = inštitucije pogosto zavirajo objavo prelomnih odkritij, ki se ne vklapljajo v pedagoške in raziskovalne rutine (to bi ogrožalo delovanje utečenih modelov).

Samozaložba ni več nujno znak nezanesljivosti. Za samozaložbe se avtorji odločijo, ko jih nobena od založb ne izbere. S pojavom digitalnega tiska postaja samozaložba vedno bolj pogosta. Na področju znanstvenega objavljanja je manj pogosta (bolj običajna v leposlovju). Pri takih besedilih je potrebno biti previden, saj niso šla skozi recenzijski ali uredniški postopek. Zakaj za kakšno objavo ne stoji nobena inštitucija, obstajajo različni razlogi: avtor je bil neučakan, se je sprl z založnikom, ali pa išče alternativne načine objavljanja. 101

STROKOVNO RECENZIRANJE[uredi]

S


PRAVOPIS[uredi]

P


Ločila[uredi]

L


Velike začetnice[uredi]

V


Drugo[uredi]

D

Citati[uredi]

"Pismeni ljudje so bolj suvereni in z njimi je težje manipulirati." - stran 15
"Sporočilo brez bralca je mrtvo sporočilo in ne šteje." - stran 19
"Vsak jezik po svoje gleda na svet in ga po svoje modelira." - stran 28
"Ni dobrih in slabih tem." - stran 47


Slovarček[uredi]

  • Vademekum (stran 7) = knjiga, publikacija, navadno majhnega formata, z osnovnimi, praktičnimi pojasnili o čem; priročnik, vodič
  • Geneza (stran 8) = izvor, nastanek in razvoj česa
  • Historiat (stran 8) = potek, opis kakega dogajanja
  • Impresum (stran 9) = podatki o avtorju, založništvu in tisku knjige, navadno na zadnji strani; kolofon
  • Pasivizacija (stran 14) = spravljanje v nedejavnost, nedelavnost
  • Ludist (stran 17) = pripadnik gibanja, ki se je v začetku 19. stoletja z uničevanjem tovarniških strojev borilo proti uvajanju strojnega dela
  • Ad hoc (stran 19) = v ta namen; pogosto slabšalno: za konkreten primer, nesistemsko
  • Paradigma (stran 21) = vzorec; primer
  • Srenja (stran 31) = skupnost, pri kateri ljudje imajo skupne interese ali dejavnosti
  • Postulat (stran 35) = izhodišče; temeljna točka
  • Okorel (stran 36) = postati nesposoben za sprejemanje novosti
  • Prgišče (stran 44) = zelo majhna količina česa sploh; ena pest (kot merska enota)
  • Defetizem (stran 49) = malodušje
  • Veto (stran 54) = pravica koga, da z nasprotovanjem prepreči sprejem ali izpolnitev sklepa, zakona ipd.
  • Inerten (stran 87) = v stanju, pri kateremu je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnost'; lenoben
  • Larpurlartizem (stran 95) = nazor, da je funkcija umetnosti samo estetska, ne pa tudi družbena
  • Valenca (stran 99) = psihološka vrednost predmeta, osebe ali pojava, ki se kaže kot njegova privlačnost ali odbojnost; stran ali lastnost (ima pozitivno stran/negativno lastnost)


Opomba

Definicije so prevzete s spletišča Fran.