Uporabnik:LaraBr

Lara Bregar je študentka slovenistike in japonologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.

2. DOMAČA NALOGA: Literatura in utopija

Trenutno živimo v distopičnem svetu, ki se sooča s kopico težav - najbolj odmevna je zagotovo SARS-CoV-2 ali kar "koronavirus". Z njim se srečujemo v vsakem ciklu svojega življenja - zjutraj, ko prižgemo radio, popoldne, ko smo del gruče zamaskiranih, in zvečer, ko prižgemo poročila. Zakaj bi potrebovali utopično literaturo, ko pa se nam zdi, da je utopija - zdaj bolj kot kadarkoli prej - nedosegljiva?

Bolj kot se zdi naša realnost podobna utopični literaturi, toliko bolj potrebujemo drugačno zgodbo. Utopična literatura si drzne sanjati, da je lahko (in da bo) nekoč bolje. Mogoče nas utopična literatura ne samo navdihuje, temveč nas premika bližje svetu, h kateremu stremimo. Na drugi strani se moramo zavedati, da je utopija nemalokdaj nevarna ideologija. George Orwell je v svoji recenziji Hitlerjevega notoričnega dela Moj boj (Mein Kampf) utopično iskanje popolne sreče označil za pomanjkljivi cilj:

"Hitler … has grasped the falsity of the hedonistic attitude to life. Nearly all western thought since the last war, certainly all ‘progressive’ thought, has assumed tacitly that human beings desire nothing beyond ease, security and avoidance of pain. … [Hitler] knows that human beings don’t only want comfort, safety, short working-hours, hygiene, birth-control and, in general, common sense; they also, at least intermittently, want struggle and self-sacrifice …"

(Povzeto po: George Orwell's 1940 Review of Mein Kampf Book Marks. (17. 10. 2021)

Kljub Orwellovim utemeljenim pomislekom menim, da sta tako distopična kot utopična literatura pomembni za vsako kritično mislečo družbo, saj nas navsezadnje učita, da nobena skrajnost ni idealna. Romunski filozof in esejist Emil Cioran je v zbirki esejev Zgodovina in utopija (Histoire et Utopie) zapisal, da lahko družba obstaja samo takrat, ko ustvari in ohranjuje "utopije". V zaključku Cioran utopije ne predstavi kot neuporabne sanje, temveč kot način razvijanja novih pogledov.

Za konec bi povzela Cioranovo misel, da naj ljudje iz trenutne situacije naredijo največ kot lahko in sprejmemo tisto, kar nam je dano. Pravi, da smo rojeni za obstoj.

(Povzeto po: Cioran, Emil, 1996: Zgodovina in utopija. Ljubljana: Cankarjeva založba.)

3. DOMAČA NALOGA: ogled in refleksija o predavanju Mirana Hladnika "Popravljalci sveta"

• Kam hodimo po informacije? Gooogle!

• Zgled človeka, ki je hotel samo živeti, je glavna junakinja Jančarjevega romana To noč sem jo videl Veronika Zarnik

• Veronika je živela v nesrečnem času, ki je od nje zahteval drugačno obnašanje

• Veliko ljudi meni, da lahko "popravijo" ali vsaj za kanček izboljšajo svet, v katerem živimo

• Najbolj učinkovit način "popravljanja" ali izboljševanja sveta = vojna

• Vojna za Slovence nikoli ni prišla kaj dosti v poštev (nismo imeli svojega plemstva, gospôde, svoje države - eliminacije sovražnika si kot majhno ljudstvo nismo mogli privoščiti)

• Šele Prešeren je ponudil drugačen recept za preživetje - učil je, da to, kar prihaja od zunaj oziroma od tujcev, ni vedno slabo (sam je to počel tako, da je prevzel eminentne pesemske forme in jih vpeljal v slovensko literaturo)

• Vedno bolj normalno postaja, da "popravljamo" svet na kulturnem področju

• Kako lahko jezik prispeva k našemu kulturnemu blagostanju, kvaliteti življenja, popravljanju sveta?

• Na svetu obstaja okoli 7000 jezikov

- 16 velikih jezikov v comfort zone

- 85 vitalnih jezikov, med njimi tudi slovenščina (!) (za preživetje jim ni treba skrbeti, saj imajo vsa potrebna orodja)

- 90 jezikov z nejasno usodo

• Slovenščina spada statistično gledano med velike jezike (tja spada zgolj 3,5 % jezikov na svetu), saj ima več kot milijon govorcev

• Kako se meri sposobnost jezikov? Eden izmed kazalcev oziroma identifikatorjev jezikovne/kulturne razvitosti je število in kvaliteta člankov na Wikipediji

• Wikipedija ni samo prostor zbiranja informacij, ampak tudi prostor, kamor informacije dajemo in kjer se dogaja nekaj za našo civilizacijo prelomnega - nekaj, kar se ni dogajalo nikoli prej (možnost za kreativno udeležbo in poseganje v ta svet)

• Wikipedija kot prostor, kamor dajemo, ne samo jemljemo

• Wikipedija ni odvisna ne od ideologij, ne od držav - nikogar na slovenski Wikipediji ne zaposluje nobeno ministrstvo ali nobena institucija

• A vendar slovenska Wikipedija že 12 let deluje in živi brez državne podpore

• Wikipedisti se ravnajo v skladu s Prešernovo kritiko:

Krajnc, ti le dobička išeš,
bratov svojih ni ti mar,
kar ti bereš, kar ti pišeš,
more dati gótov d’nar!

(France Prešeren, Elegija svojim rojakam)

• Wikipedija je zastonj, ker zanjo delamo zastonj

• S svojim prispevanjem Wikipediji bomo popravili na boljše tudi svet onstran ekrana

REFLEKSIJA

Presenetila me je informacija, da je jezikovna oziroma kulturna razvitost tako tesno povezana z Wikipedijo. Ko pomislim na to spletišče, zaslišim glasove nekaterih (mnogoterih!) osnovnošolskih in srednješolskih pedagogov, ki govoré: "Wikipedijski ne spada med zanesljive vire." Na Wikipedijo sem vedno gledala z nekakšnim strahospoštovanjem - včasih me je spominjala na tako imenovano "rusko ruleto" - potencialno smrtonosno igro na srečo, pri kateri igralec v revolver položi naboj, zavrti cilinder, položi cev ob glavo in pritisne na sprožilec. Povedano drugače (in brez grenkih metafor) - če te je tako imenovani "proti Wikipediji nastrojeni" pedagog zasačil pri navajanju podatkov direktno iz Wikipedije, te je v najboljšem primeru podučil o verodostojnih podatkih (beri: knjigah), v najslabšem pa ti povrh vsega še znižal oceno.

Odkar sem se pri predmetu seznanila z uporabo Wikiverze in njenih sestrskih spletišč, sem začela zaznavati, predvsem pa spoštovati, delo wikipedistov. V urejanju svojega skromnega "wikiverzijskega prebivališča (ki se eksponentno širi, tako da ne izključujem možnosti, da nekoč postane dvorec) sem našla nekakšno zadovoljstvo. Dokaj skriti kotiček medmrežja, ki ga ustvarjam sama. Prav tako pa sem prijela za lopato in na svojem "wikiverzijskem dvorišču" izkopala kanček poguma, da sem tudi sama lahko (in v nadaljnje še bom) prispevala k največji zbirki informacij na svetu. Na ta način morda ne popravljam celega svetá, skrbim pa za to, da se na mojem "wikiverzijskem dvorišču" ne razrase preveč plevela.

4. DOMAČA NALOGA: Podarjena številka Slavistične revije

Pisal se je 29. oktober - moral je biti hladen in turoben dan, saj se tega dne začenjajo najboljše povesti. Skratka, bilo je eno tistih petkovih juter, kadar (komaj) funkcioniram s štirimi urami spanja, ki so posledica pozno-četrtkovih jalovih poskusov "discipliniranega" učenja japonščine. Skozi vrata je vstopil profesor Miran Hladnik in v rokáh dražil nekakšne rdeče knjižice in jih postavil na en izmed miz. (Mogoče so bile te rdeče knjižice tam še preden je profesor vstopil, a za potrebe dramatičnosti zadostuje, da so nam bile prinešene osebno.)

Pisateljska svoboda in to ...

Skozi poplavo zvokov, ki so sledili, sem spretno izluščila besede zastonj, podariti in Slavistična revija.

Pred mano se je znašla Slavistična revija, skromna, v rdeč papir vezana - prej knjižica kot revija - z nevsiljivim belim naslovom Slavistična revija, tik pod njim pa podnaslov: Časopis za jezikoslovje in literarne vede. Bilo je tistega dotičnega jutra, ko me je prevzel poseben napuh. »Takih "wabi-sabi" (侘寂) revij pa vendarle ne bere nihče drug kot pravi slavisti in slovenisti,« sem ošabno pomislila.

Moje veselje se ni skalilo niti, ko nam je profesor dejal, naj napišemo kaj o podarjeni Slavistični reviji.

• Podarjena Slovenistična revija je 4. številka letnika 67, ki je bila izdana oktobra 2019. Vsebuje sedem razprav, izmed katerih sta dve napisani v ruskem jeziku:

- Porazdelitev fonemov v slovenščini in izdelava matričnega testa za govorno avdiometrijo

Tatjana Marvin, Saba Battelino, Samo Beguš, Jure Derganc

- Analiza kratic v terminoloških slovarjih

Tanja Fajfar, Mojca Žagar Karer

- Иму, учьну, стану, буду: Корпусное исследование перифраз будущего времени в среднерусской письменности

Яна Пенькова

- Med navdušenjem in razočaranjem: analiza poročanja treh slovenskih tiskanih dnevnikov o odločbi arbitražnega sodišč

Boštjan Udovič, Monika Kalin Golob

- Лексические параллели в общенаучной лексике русского и английского языков

Татьяна Передриенко, Екатерина Истомина

- Med žlindro in svitlo mavro: recepciji Krsta pri Savici in Maja v času narodnih preporodov

Lucija Mandić

- Cenzura poezije v 80. letih 20. stoletja. Pravni pogoji in praksa

Wiktor Gardocki

• Revija vsebuje tudi dva prispevka v rubriki OCENE – POROČILA – ZAPISKI – GRADIVO, izmed katerih je eden prav tako v ruščini:

- Счастье и свобода: об Андрее Анатольевиче Зализняке

Дмитрий Сичинава

- Mednarodni dan slovarjev 2019

Mija Michelizza, Nina Ledinek

• Slavistična revija je ponujena pod licenco Creative commons, priznanje avtorstva 4.0 international, kar pomeni, da licenca drugim omogoča, da distribuirajo, predelujejo, prilagajajo in nadgrajujejo delo tudi komercialno, če priznajo izvirno stvaritev. Revija je prosto-dostopna tudi na spletu.

5. DOMAČA NALOGA: O članku Bahtin in Ducrot v perspektivi rekonceptualizacije lirskega subjekta avtorice Varje Balžalorsky Antić

VSEBINA:

Članek obravnava Bahtinovo dialoškost in Ducrotovo polifonično teorijo izjavljanja kot možni teoretski izhodišči za rekonstrukcijo pojma lirski subjekt. V prvem delu predstavi Bahtinove teze o monološkosti poezije in jih ovrže s koncepti Bahtinove metalingvistike. V drugem delu predstavi Ducrotov prenos Bahtinove polifonije v lingvistiko in njegovo polifonično teorijo izjavljanja primerjalno osvetli z nekaterimi koncepti Benvenistove teorije diskurza.

Razprava avtorice skuša ponovno premisliti o lirskem subjektu in poskuša rekonstruirati koncept - s tem se vpisuje v zastavitev širšega problema. Znotraj obzorja raznolikih teoretizacij diskurza so glavne reference É. Benveniste, ki diskurz pojmuje v smislu izjavljanja, M. Bahtin in njegov krog, ki je že pred Benvenistom ali sočasno z njim iznašel podobne ali skoraj enake koncepte, ter poetika diskurza H. Meschonnica. Tako Bahtin kot Benveniste uvidita, da ima vsako besedilo dve ravni oziroma dve plasti; da je jezik kot sistem znakov, a da je tudi več kot to.

Bahtin najbolj nadrobno postulira monološko naravo lirike, toda del njegovega opusa je v protislovju z njegovo teorijo splošne dialoškosti. Čeprav je njegov opus notranje paradoksen, je dragocen v konceptu dialoškosti, ki nam pomaga pri razumevanju lirike. Slednje utegne koristiti tudi teoriji sami, saj pesemska besedila zlasti od nastopa pesniške modernosti naprej vse bolj radikalno razdirajo predstave o monološkosti poezije. Že srednjeveška in renesančna poezija izkazujeta bujno dinamiko tako zunanje kot notranje dialogizacije. Raznolike oblike dialoškosti so vse bolj prisotne tudi v delu sodobne slovenske poezije, na primer pri M. Komelju, T. Kramberger, P. Čučniku, B. Korun, A. Jovanovski, M. Deklevi (Iskalci smisla) in pri nekaterih drugih avtorjih.

Tudi teze o monološkosti poezije niso Bahtinov izum, temveč so značilne za skoraj vse starejše in moderne teorije lirike, koreninijo pa v romantični teoriji lirike. V Bahtinovem osrednjem tekstu o lirski monolitnosti je notranja dialoškost prikazana le kot značilnost redkih literarnih žanrov, saj avtor pravi, da »lahko postane takšna pomembna oblikovalna sila le tam, kjer družbeno raznoličje oplaja individualna razglasja in protislovja«, »kjer glasovni dialog nastaja neposredno iz družbenega dialoga jezikov, kjer tuja izjava zveni kot družbeno tuj jezik«.

Ugotoviti je mogoče, da je za konceptualizacijo dialoškosti konstitutivna zgolj kategorija raznojezičnosti z družbeno-ideološko intoniranostjo, za konceptualizacijo monološkosti pa njeno nasprotje, namreč poenoten, ukročen (literarni) jezik, ki je zrcalo enotne pesniške zavesti. Bahtin je trdil, da brž ko je v simbolu čutiti tujo intoniranost, drugo gledišče, pesem preide v prozo. Monološkost na vseh ravneh (subjekt, jezik, intenca, simbolizacija, pomen itd.) je torej za poezijo konstitutivna. Pesnik se mora do ustvarjene in ne vnaprej dane enovitosti svojega jezika sicer prebiti skozi tuje govore in glasove, vendar se ti monologizirajo prav spričo spoja jezika in enotne zavest. Šele kasneje - deloma pa tudi v spisih, nastalih pred spisom Beseda v poeziji, beseda romanu - Bahtin natančneje konceptualizira dialoškost diskurza. To se zgodi z zasukom pogleda k Bahtin natančneje konceptualizira dialoškost diskurza. To se zgodi z zasukom pogleda. Spet drugič pa v zvezi s to vrsto dialoških odnosov med jezikovnimi stili poudari, da jih je kot dialoške mogoče pojmovati šele tedaj, ko predstavljajo »smiselne pozicije«, neke vrste »svetovne nazore«.

V nekaterih spisih Bahtin dognanja svoje osrednje izpeljave tudi izpodbija - zapiše recimo, da je ideja o poenotenem jeziku pravzaprav le »utopičen filozofem« ali poudarja, da tudi v poeziji obstajajo »prozaizmi«, hibridne mejne podvrste, ki se pojavijo zlasti v prelomnih obdobjih v razvoju literarnih jezikov. V spisu o monološkosti poezije in raznojezičnosti romana Bahtin tako poeziji odvzema tudi temeljno razsežnost svoje filozofije: dogodek. V njem so upoštevani zgolj dialoški odnosi med jezikovnimi stili, raznimi družbenimi jeziki, socialnimi dialekti itd., ki v poeziji ne bi bili prisotni. V enem izmed svojih spisov Avtor in junak v estetski dejavnosti postavi tudi temelj estetske dialoškosti, in sicer z vpeljavo specifičnega pojmovanja estetskega dogodka. Kot vsak estetski dogodek, tudi pesemski predpostavlja razliko v identiteti - »... avtor mora poiskati oporno točko zunaj junaka, da bi ta postal estetsko zaključen pojav – junak.«

Ko Bahtin govori o literarni ideologiji monološkega pesniškega jezika, pristavi, da jezik kot živ in konkreten prostor. Razlikovanje med jezikom in govorico, ki implicira tudi razlikovanje med jezikom in diskurzom, je torej ključnega pomena. É. Benveniste pravi: »Ta razlika, ki ni nujno upoštevana, je nujna: govorica, človeška sposobnost, univerzalna in nespremenljiva značilnost človeka, je nekaj drugega kot jeziki, vselej posamezni in spremenljivi, v katerih se govorica realizira.«

Da bi z Bahtinom ovrgli njegovo lastno tezo o monološkosti lirike, se je treba torej ozreti k vsem ravnem in vrstam dialoškosti, ne le k tisti, ki temelji na družbenoideološkem raznojezičju. Trdimo lahko, da je zmožnost subjekta »govoriti o svojem življenju skozi usta drugega«, kot pravi Bahtin, torej neizbežni pogoj za vsako umetniško dejanje, tudi lirsko. Z instancama "avtor" in "junak" torej zgodnji Bahtin razplasti subjektno monolitnost lirskega besedila. V kasnejšo teorijo poezije njegovi uvidi iz dvajsetih let 20. stoletja niso neposredno prodrli, saj je bilo to delo nedokončano in objavljeno šele leta 1972. Privzemanje teh Bahtinovih stališč velja utrditi z drugimi izpeljavami posameznih teoretskih referenc, ki postopoma pripeljejo do teze o pesemskem subjektu kot subjektni konfiguraciji v pesmi, ki bi nadomestila tradicionalno pojmovanje lirskega subjekta.

Zanimivo tipologijo subjektnih instanc, ki ne zadevajo zgolj literarnega diskurza, je podal jezikoslovec O. Ducrot v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Pri oblikovanju polifonične teorije izjavljanja v sklopu svoje pragmatične semantike se Ducrot izrecno sklicuje na Bahtinovo dialoškost, vendar je ne obravnava v celoti. Njegov namen je razdreti prevzete in ukoreninjene predstave o eno(tn)osti govorečega subjekta. Ducrot se loti domneve, da polifonija ne obstaja zgolj v nizu izjav oziroma v besedilih, kakor je to pokazala literarna veda predvsem z Bahtinom, temveč se udejanja že na ravni posamične izjave, tudi vsakdanjega govora. Zanimiva je Ducrotova sicer zelo strukturalistična opredelitev dvojice izjavljanje in izjava: »Izjava, ki je torej definirana kot fragment govora, se mora ločiti od stavka, ki je lingvistova konstrukcija, pripomoček za pojasnitev izjave.« Izjavljanju pripiše vsaj tri pomene:

• Izjavljanje kot psihofizična dejavnost

• Izjavljanje »kot produkt dejavnosti govorečega subjekta, to je segment govora ali z drugimi besedami, tisto, kar sem prej imenoval izjava«

• Izjavljanje v pomenu, ki ga privzame v razpravi, namreč kot dogodek, pojavitev izjave

Kmalu se izrišejo razlike med Ducrotovo in Benvenistovo definicijo izjavljanja. Ducrot svoj koncept izjavljanja namreč poveže s polifonično koncepcijo smisla. Razlikuje smisel (sens) in pomen (signification); pomen je semantični pomen stavka, smisel pa je opredeljen kot deskripcija izjavljanja. Ducrot si ravno s koncepcijo smisla kot deskripcije izjavljanja prizadeva ponazoriti, kako izjava v svojem izjavljanju plasti več glasov. Po Ducrotovem so izjavljalci instance, ki jim je mogoče pripisati stališča, ne da bi jim pripisovali besede v materialnem smislu. Govorec, ki poraja izjavo, poraja tudi izjavljalce in jim pripisuje stališča in gledišča, svoja pa manifestira tako, da se priliči enemu ali drugemu izjavljalcu (če jih je več). Izjavljalec se nevarno približa govorcu, če izjavljalci ene ravni porajajo izjavljalce druge ravni. Pomembno je, da Ducrot poudari, da se obe obliki polifonije (Govorec – izjavljalci, Govorec – govorec) lahko pojavljata hkrati, kar je z vidika vprašanja o pesemskem subjektu še posebej pomembno. Zanimivo je tudi, da slovenski raziskovalci v svoji nedavni obravnavi Ducrota tega poudarka ne omenjajo, še bolj verjetno pa je, da ga namerno ne upoštevajo ter obravnavajo le eno obliko polifonije. To potezo teoretikov gre najbrž pripisati temu, da se pri svoji obravnavi ukvarjajo z vsakdanjo govorico, kjer se razplastenost zagotovo pojavlja manjkrat v primerjavi z literarnim diskurzom. Ukvarjanje z Bahtinom, Ducrotom (in Benvenistom) je motivirano prav z namenom pokazati, da tako vsakdanji govor (Ducrot) kot pesniški govor (zgodnji in pozni Bahtin) ireduktibilno implicirata razpad na izjavljanje in izjavo.

Ducrotovo plastenje subjektnih instanc je iz naše perspektive zanimivo in pomembno zato, ker to razplastenost izjavnih ravni postulira na izjave, in ne le besedila, ter jo vključi v splošno teorijo govorice. Tako z vidika teorije govorice in lingvistike osvetljuje številne zgodovinske in sodobne, teoretske in avtopoetske premisleke o ne-enosti subjekta v govorici in s tem tudi v poeziji. Zavedati pa se moramo tudi nekaterih pomanjkljivosti njegovih teorij.

Med Benvenistovo in Ducrotovo teoretizacijo izjavljanja prihaja do številnih razlik. Ducrot Ducrot vprašanje subjekta, še bolj pa subjektiviranja pušča ob strani, pri Benvenistu pa je konceptualizacija izjavljanja bistveno zvezana z vsakokratnim subjektiviranjem (zunajdiskurzivnega) individuuma v diskurzivnem dogodku na intersubjektivnem temelju. (?) Zanj smo individuumi vsi – govorci, ki uporabljamo jezik.

SKLEP:

Vsem starejšim referenčnim teorijam lirskega subjekta je skupno to, da lirski subjekt umestijo v mesto govorca, katerega specifika je ta, da njegov govor ni posredovan prek nobene druge govorne instance. Obe obravnavani teoriji, Bahtinova in Ducrotova, razgrneta pluralnost subjektnih instanc v diskurzu, in sicer v sleherni vrsti diskurza, s tem pa tudi v pesemskem diskurzu. Zato predstavljata smiselna teoretska temelja, na katera se velja opreti pri ponovnem premisleku pojma lirskega subjekta. Kot teoriji (splošne) govorice po teoretskem dometu presegata, konceptualno dopolnjujeta in osvetljujeta tudi novejše aplikacije naratoloških konceptov na poezijo z vpeljavo koncepta gledišča oziroma izjavljalca v splošno teorijo govorice pa nadgrajujeta tudi Benvenistovo razlikovanje med subjektom izjavljanja in subjektom izjave, h katerima pridajata še dodatno artikulacijsko žarišče subjekta v govoru.

(Povzeto po: Varja BALŽALORSKY ANTIĆ, 2016: Bahtin in Ducrot v perspektivi rekonceptualizacije lirskega subjekta. Slavistična revija 64/2. 165—179.)

Razlaga nepoznanih besed:

Arihistorizacija - ?

Dialoškost - lastnost, značilnost dialoga, dialoškega

Hermenevtika - teorija razumevanja, razlaganja

Intoniranost - artikulacija (glasb. povezovanje ali členjenje tonov pri izvajanju)

Ireduktibilno - ?

Konfiguracija - knjiž. razvrstitev, razporeditev

Konstelacija - publ., s prilastkom medsebojni odnos, razmerje določenih sil, faktorjev

Konstituitiven - bistven

Metalingvistika - ?

Monolitnost - enotnost

Plastiti - zlagati v plasti

Podmena - knjiž. mnenje, domneva

Porajati - knjiž. roditi, rojevati ; ekspr. povzročati nastanek česa

Pretanjen - knjiž. vzvišen, poduhovljen

Polifonija - večglasje

Postulirati - postavljati za izhodišče, predpostavljati

Semantika - jezikosl. nauk o pomenu besed, pomenoslovje ; knjiž. pomen, pomensko

Tipologija -ureditev, uvrstitev v tipe ; postopek, po katerem se kaj uvršča v določen tip

Ustroj - zgradba, sestava

OBLIKA:

• 15-stranski članek je razdeljen na štiri poglavja:

- Lirski subjekt in teorije diskurza

- Ponovno branje Bahtinovih tez o poeziji

- Ducrotova polifonična teorija izjavljanja

- Ducrot skozi Benvenista

- Sklep

• Poleg avtoričinega imena članek vsebuje tudi njeno mesto delovanja ter kontaktni naslov

• Članek se začne z izvlečkom v slovenščini in angleščini. Podane so tudi ključne besede, na podlagi katerih se lahko bralec hitro odloči, ali ga izbrana tema zanima

• Na zadnjih straneh sta navedena še literatura in povzetek. Slednji je napisan v angleščini

NA KRATKO O AVTORICI:

Varja Balžalorsky Antić (1979) je literarna teoretičarka, prevajalka leposlovja in humanistike ter pesnica. Trenutno je zaposlena kot raziskovalka na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer poučuje od leta 2009. V 2019 je izšla njena znanstvena monografija Lirski subjekt. Rekonceptualizacija (ZRC SAZU, 2019).J e avtorica pesniške zbirke Klobuk Vere Revjakine B. (LUD Šerpa, 2018). Njene pesmi so prevedene v angleščino, francoščino, srbščino in španščino., sama pa prevaja iz francoščine in srbščine.

Povzeto po: Varja Balžalorsky Antić Pranger.si (7. 11. 2021)

6. DOMAČA NALOGA: Slovenska literarna zgodovinarka Milena Mileva Blažić

Odločila sem se, da za domačo nalogo raziščem Milena Mileva Blažić. Njeno ime me je pritegnilo, ker na seznamu slovenskih literarnih zgodovinarjev številčno prevladujejo moški. Hkrati se mi je zdelo, da literarno zgodovinarko od nekod poznam, zato sem sklenila, da ubijem dve muhi na en mah - naredim domačo nalogo in raziščem, zakaj se mi zdi, da sem zanjo (kljub svoji nevpletenosti v slovenski literarni prostor) že slišala.

Milena Mileva Blažić, rojena 12. 9. 1956 v Bosni in Hercegovini, kjer je končala osnovno šolo in gimnazijo, že od leta 1975 prebiva in dela v Sloveniji. Leta 1985 je diplomirala na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, leta 1997 pridobila naziv magistra slovenske književnosti na Oddelku za slovanske jezike in književnosti in leta 2001 uspešno zagovarjala doktorsko disertacijo z naslovom Vloga in pomen ustvarjalnega pisanja pri pouku književnosti v osnovni šoli

Zaposlena je na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani (od leta 2013 deluje kot redna profesorica za didaktiko književnosti), predava pa tudi na Oddelku za predšolsko vzgojo. Njeno področje znanstvenega raziskovanja zajema še mladinsko književnost, večkulturno mladinsko književnost in teorijo mladinske književnosti.

Leta 1992 je izdala knjigo Kreativno pisanje: priporočnik vesele znanosti od besede do besedila, leta kasneje pa še tri delovne zvezke z istim naslovom. Vodila je številne pedagoške seminarje za učitelje slovenščine, mentorje literarnih krožkov in knjižničarje v Sloveniji, Italiji in Avstriji. Bila je sourednica pesniške antologije Peti letni čas: 100 naj pesmi za mlade (2001) in soavtorica beril za osnovne šole. Sodelovala je (in še vedno aktivno sodeluje) pri številnih projektih in je članica dveh znanstvenih združenj: Nordic Network for Children's literature ter IRSCL (International Research Socitey for Children's Literature). Med letoma 2006 in 2008 je bila tajnica Slavističnega društva Slovenije.

Od leta 2006 je svetnica v Mestnem svetu Mestne občine Ljubljana na Listi Zorana Jankovića. Od leta 2007 je mentorica Wikiprojekta Slovenska mladinska književnost, ki ga pripravljajo študentje ljubljanske Pedagoške fakultete. Od 30. junija 2008 do 31. januarja 2013 je bila tudi predsednica Sveta Mestne knjižnice Ljubljana in od leta 2009 do 2014 predsednica Sveta Lutkovnega gledališča Ljubljana.

Povzeto po: Milena Mileva Blažić. Iz Wikipedije, proste enciklopedije 12. dec. 2021.

Zanimivo se mi je zdelo, da je na državnozborskih volitvah leta 2011 kandidirala na listi Pozitivne Slovenije, 02. 04. 2013 zavrnila poslanski mandat v Državnem zboru in 04. 10. 2013 izstopila iz Pozitivne Slovenije. Ugotovila sem, da je izredno plodovita pisateljica - med njeno izbrano bibliografijo, navedeno v wikipedijskem članku, sem naštela štirideset izbranih del, sklepam pa lahko, da to še zdaleč ni vse, kar je gospa napisala. Njen spekter raziskovalnih področij se mi zdi dokaj širok. Na Pedagoški fakulteti, kjer je trenutno zaposlena kot redna profesorica, na 1. stopnji poučuje kar petnajst predmetov.

Zelo zanimiv se mi je zdel njen intervju za portal Siol.net (Milena Mileva Blažić: Pornografske prvine so tudi v Sreči na vrvici). Blažić v njem opozarja, da večina del Vitana Mala ni primerna kot učno gradivo v osnovnih šolah.

Pri vsem raziskovanju, ki sem ga opravila (in vmes krepko zašla k vprašanjem o spornosti del Vitana Mala), sem se le spomnila, zakaj imena Milena Mileva Blažić nisem slišala prvič - gospa je žena mojega nekdanjega gimnazijskega profesorja filozofije, Janija Kovačiča!

7. DOMAČA NALOGA: Po geopedijskih poteh Valentina Vodnika

Na novi Geopediji s pomočjo sloja "literarni spomeniki" raziskovala ljubljansko četrtno skupnost, iz katere prihajam. Odločila sem se, da podrobneje opišem rojstno hišo Valentina Vodnika oziroma Vodnikovo domačijo, ki se nahaja na Vodnikovi cesti 65 v Ljubljani. Geopedija ponuja podatke o pisatelju, njegovem wikipedijskem članku, tipu spomenika, besedilu na spomeniku, lokaciji, stanju in kreatorju.

Leta 1730 je domačijo kupil Jurij Vodnikov, Valentinov stari oče, po katerem je bila domačija poimenovana Pri Žibertu. Valentinovi starši so pri domačiji postavili gostilno Pri kamnitni mizi. Domačija je bila v lasti Vodnikovih do leta 1864, ko jo je kupil Jakob Matjan; slednji je potem preimenoval gostilno v Pri Matjanu. Leta 1912 so domačijo in gostilno odkupil Anton Pogačnik, ki je leta 1930 zaprl gostilno in obdržal le stanovanja. V lasti Pogačnikovih je zgradba ostala do leta 1960, ko je bila nacionalizirana. Leta 1979 je zgradbo odkupila Občina Ljubljana Šiška, ki jo je obnovila. Leta 2001 je bila domačija razglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena.

Aprila 2012 je domačijo s podpisom pogodbe v upravljanje prevzel zavod Hanna's atelje sonoričnih umetnosti, ki ga vodi sodobna umetnica Hanna Preuss. Začrtan program »sonoričnega« centra v nastajanju ponuja prireditve in delavnice uporabnikom vseh starosti, namenjene pa so tako ljubiteljskemu kot tudi bolj zahtevnemu občinstvu. Posebna pozornost pa je namenjena vključevanju otrok, mladostnikov, upokojencev in okoliških prebivalcev v ustvarjalne programe. Poleg tega se v domačiji nahajajo še: stalni literarno-zgodovinski zbirki, Galerija Vodnikova domačija, Glasbena delavnica Vodnikova domačija in Sovretova likovna šola za otroke.

Upravljanje domačije je leta 2015 prevzel Inštitut za neprofitno komunikacijo Divja misel s Tino Popovič na čelu. Odtlej je domačija zasnovana kot hiša branja, pisanja in pripovedovanja. Med vidnejšimi novostmi oziroma projekti velja omeniti Vodnikovo spominsko sobo, hišno predstavo Ljubljanski vodnik našel Vodnika, ki jo je pripravil Andrej Rozman - Roza, nedeljski otroški program Nedelce in decembrski sejem ilustracije.

Povzeto po: Vodnikova domačija. Iz Wikipedije, proste enciklopedije 12. dec. 2021.

V neposredni bližini Vodnikove domačije sem našla nagrobnik Valentina Vodnika, ki se nahaja na Vilharjevi cesta v Ljubljani (Pokopališče Navje). Geopedija vnovič ponuja podatke o besedilu na spomeniku:

Valentin Vodnik rojen 3. ʃvezhána 1758 v Shiʃhki, umerl 8. proʃénza 1819 v Ljubljani.

Ne hzhere ne ʃína

Po meni ne bó –

Dovolj je ʃpomína:

Me peʃmi pojo.

Poʃtavili 1819, popravili 1839 perjatli.

Verzi na nagrobniku so vzeti iz Vodnikove pesmi Moj spomenik. Valentin Vodnik (1758-1819) je slovenski pesnik 18. oziroma 19. stoletja. Bil je prvi pravi posvetni slovenski pesnik, vendar pesništvo zavzema zelo majhen delež njegovega ustvarjanja. Prepoznaven je po alpski poskočnici. Pomemben je tudi za razvoj slovenske proze. Prevajal in pisal je šaljive anekdote. Velik pomen ima v razvijanju publicističnih, poljudnoznanstvenih in učbeniških oblik. Velja za prvega slovenskega novinarja, urednika in pisca šolskih učbenikov. Zanimal se je za arheologijo, numizmatiko, rudarstvo, železarstvo, botaniko in ornitologijo.

Njegovo najpomembnejše jezikoslovno delo je slovnica Pismenost ali Gramatika za perve šole (1811). Za predgovorom je bila natisnjena pesem Iliria oživlena, ki je bila glavni vzrok za Vodnikovo odstranitev iz šolstva, ker v njej slavi Napoleona. Slovnici, ki jo je 23. julija 1811 izročil francoski vladi, je priložil posebno nemško pisano spomenico, s katero je dosegel, da so v šole vpeljali slovenščino namesto dalmatinske hrvaščine.

Povzeto po: Valentin Vodnik. Iz Wikipedije, proste enciklopedije 12. dec. 2021.

ZAKLJUČNE MISLI: Za Geopedijo pred predavanjem profesorja Hladnika nisem slišala nikoli prej, zato je bilo njeno raziskovanje zanimiva izkušnja. Presenečena sem bila nad preglednostjo strani in podatki, ki nam jih ponuja. Vzela sem si čas za razmislek o Valentinu Vodniku in bolj kot kadarkoli prej začutila, da dobesedno hodim po njegovih stopinjah stopinjah; da bi, če bi živela znotraj njegovega časovnega okvirja, bila malodane soseda. Geopedija je zagotovo priročna zadevica, h kateri se bom vračala z vnemo, da svoje prijatelje očaram v vlogi "turistične vodičke".

8. DOMAČA NALOGA: Popravljanje wikipedijskega članka Lisice za vklepanje

Popravljala sem wikipedijski članek Lisice za vklepanje.

Popravki so bili sledeči:

- Manjkajoča vejica (primer vzročnega odvisnika)

- Manjkajoča vejica (primer vrinjenega stavka)

- Manjkajoče postavljeni vejici

- Napačna raba zaimka "kateri"

Znotraj besedila v obliki teksta sem se trudila navesti tudi razlog oziroma komentar svojega popravka v obliki, ki jo navaja Nova pisarija: <!-- komentar -->

Ravno, ko sem nameravala oddati svoj 5. popravek in čiste vesti oditi spat, se je zalomilo: zadnjega popravka nisem uspela oddati, saj je stran istočasno z mano urejal uporabnik Marko3. Zaradi pomanjkanja spanca (ali pameti) tudi po pregledu njegovih redakcij nisem uspela ugotoviti, kaj se dogaja, in se zaradi strahu, da sem napravila kakšno traparijo, pogreznila v zemljo oziroma med rjuhe svoje postelje.

Upam, da bo ta štorija dobila (srečen epilog).

- 11. 12. 2021

• Naslednji jutro, 3. 12. 2021, sem profesorja Hladnika povprašala o svoji dilemi. Ugotovila sem sledeče:

- Popravkom znotraj besedila v obliki teksta naj se na Wikiverzi izogibamo.

- Uporabnik Marko3 je mojo nevednost prijazno popravil. Za storjeno sem se mu zahvalila.

EPILOG - SREČEN!

9. DOMAČA NALOGA: Galetov grad v državnem Registru kulturne dediščine

Na državnem Registru kulturne dediščine sem poiskala Galetov grad, ki se nahaja na Vodnikovi cesti 43 v Spodnji Šiški v Ljubljani. Je neorenesančni dvorec, v katerem danes delujeta Policijsko veteransko društvo Sever Ljubljana in Policijski pihalni orkester (katerega muziciranje pogosto poslušam kot nedolžni zunanji opazovalec na sprehodu s svojim psom). Za podatke, ki presegajo moje znanje in leta, sem se obrnila na Wikipedijo:

Sredi 18. stoletja je baron Anton Nepomuk Taufferer kupil kmečko posestvo v Spodnji Šiški; tam ležečo kajžo je dal prezidati v podeželski dvorec in ga poimenoval Pepensfeld. Leta 1780 je dvorec kupil baron Maksimilijan Raigersfeld, nato pa je čez štiri leta baron Janez Nepomuk Auersperg prevzel lastništvo nad dvorcem in ga priključil bližnjemu posestu z dvorcem Jama. Pozneje je dvorec zamenjal več lastnikov: Franc Widmannstatten (1803), baron Janez Nepomuk Buseth (1806), vitez Jožef Kalchberg (1811), baron Karl Schweiger Lechenfeld (1856), vitez Anton Gariboldi (1863) in Adolf Gale (1875); po zadnjemu lastniku je dvorec dobil tudi trenutni naziv.

Dvorec je vpisan v Register nepremične kulturne dediščine, vendar nima statusa kulturnega spomenika.

Povzeto po: Galetov grad. Iz Wikipedije, proste enciklopedije 13. dec. 2021.

Zanj sem se odločila iz dveh razlogov: ker v zbirki Wikimedia Commons še ni identificiran in ker mi je nadvse ljub ter me prežema z otroško nostalgijo - njegovi posnetki so služili kot pročelje namišljene televizijske postaje TV dober dan v istoimenski slovenski humoristični nanizanki, ki sem jo spremljala kot otrok.

10. DOMAČA NALOGA: Postavljanje Galetovega gradu v zbirko Wikimedia Commons

Galetov grad, ki se nahaja na Vodnikovi cesti 43 v Spodnji Šiški v Ljubljani

• Obiskala sem tudi wikipedijsko stran Galetov grad in jo posodobila s svojo sliko.

11. DOMAČA NALOGA: Raziskovanje foruma SlovLit

Iskanje obvestila, ki je bil na forum objavljen natanko na dan, ko sem se rodila (30. 1. 2002), je bil prijeten proces - še posebej zato, ker sem imela izgovor, da se izognem študiranju manj zanimivih tem.

Miran Hladnik je 30. januarja 2002 ob 12:14:52 na izvorno objavo Roka Burje O enopredmetnem in izrednem študiju odgovoril s pismom takratnega kolega Jožeta Štucina. Dan kasneje, 31. januarja ob 11:30:29, je enak odgovor - tokrat v pravem kodnem zaporedju - poslal vnovič.

Odgovor se je nanašal na očitek, da enopredmetni študentje niso manj spodobni, in podprl kolega Burjo. Štucin, ki je napisal, da se skupaj s kolegom prebijata skozi E-študij slovenščine, razlog za to pa pripisal "banalnemu dejstvu, da se je po končanih obveznostih potrebno ponovno vpisati v višji letnik in se s tem znebiti zavidljive količine cekinov". Enopredmetni študij se mu v vseh pogledih zdi sprejemljiv, zanimiv in raznovrsten, a predrag. Izrazil je pesimizem, saj je "cena študija ob delu zagotovo nekaj takega, s čimer se ni moč boriti na formalni ravni [...]". Izpostavil je modus operandi plačaj ali pusti oziroma študiraj ali ostani (slovenistično) neuk. Po drugi strani je končna odločitev za t. i. E-študij le tvoja in (očitno) tudi samo tvoj interes. Štucin z veliko mero ironije zavrne prepričanje, da je študij slovenistike v nacionalnem interesu. Poudaril je, da "solistično študiranje [...] zahteva od človeka veliko samoiniciativnosti, iznajdljivosti in spopadanja s snovmi na popolnoma golih temeljih, ki jih občasno omilijo le kakšni zapiski rednih študentov ali drugače pridobljeno gradivo". Velika večina profesorjev je po njegovem mnenju dostopna za vsakršno individualno pomoč, to pa je največkrat tudi vse, kar posameznik pridobi (oziroma kupi) s šolnino. Debata o eno- in dvopredmetnem študiju se mu sicer zdi zanimiva, kot se mu zdi zanimiv tudi vidik izrednega študija, ki po njegovem sploh ni obravnavan kot relevantna možnost.

Povzeto po: Miran Hladnik. Re: Enopredmetniki. SlovLit 30. jan. 2002.

Študij Nove pisarije

Uvod

• Nova pisarija avtorja Mirana Hladnika nadaljuje in dopolnjuje šest natisov literarnovednega priročnika Praktični spisovnik ali Šola strokovnega ubesedovanja: Vademekum za študente slovenske književnosti, zlasti za predmet Uvod v študij slovenske književnosti.

• Naslov Nova pisarija je povezan s Prešernovo satirično pesnitvijo Kranjska pisarija, s katero je ta karikiral ideal ljudskega jezika in nabožnega pisanja kot primerne podlage za slovensko besedno umetnost.

• Wikiknjige - tako kot slednja - niso zaključene enote, saj ni mogoče govoriti o njihovem izidu kot dogodku, ampak jih je treba razumeti kot proces, kot dobesedno "rastočo knjigo".

Pismenost

• Izraz pismenost se je oblikoval kot odlikovanje manjšinskih posameznikov, ki so znali pisati (oblikovati in razlagati napisano). Sprva je šlo za religiozna besedila (pismouk - razlagalec svetih spisov, učenjak), ti odlikovani posamezniki pa so bili zaradi svoje izobraženosti odmaknjeni od preostalih.

• Po uvedbi obveznega šolanja, kar se je pri nas zgodilo v zadnji četrtini 18. stoletja, pismenost ni bila več privilegij in veščina, temveč je postala nuja.

• Družba, ki ni pismena, danes velja za nerazvito. Pismenost določa prag civiliziranosti.

• Naše razumevanje in odnos do pismenosti sta se skozi stoletja korenito spremenila (in se v prihodnje zagotovo še bosta!) - včasih je bila tipkovnica namenjena zgolj redkim posameznikom, medtem ko je večina svoja peresa še vedno namakala v črnilo. Danes je ravno obratno, vse to pa nas privede tudi do konfliktov.

• Pismenost ni zgolj dvojna sposobnost (sposobnost sprejemanja in razumevanja zapisanih informacij ter sposobnost njihovega tvorjenja in posredovanja), temveč tudi aktivna udeležba v komunikaciji - interaktivnost.

• Razločujemo med več vrstami pismenosti (glasbena, kartografska, računalniška, urbana, strokovna ...). Take vrste pismenosti - specialne pismenosti - se uporabljajo v zaokroženih skupinah in specifičnih situacijah, zato njihovo poznavanje izven okvirov stroke ni obvezno - samoumevna in obvezna je le splošna pismenost.

• Vrniti pismenosti nekdanji ekskluzivni status bi bilo nesmiselno - raje stremimo k sprotnem vključevanju vedno novih aspektov in zahtev ter širjenju kroga pismenih.

• Visoka pismenost = rezultat obveznega osnovnega šolanja in eden od dokumentov civiliziranosti.

• Z zvišanjem kriterijev pismenosti je pismenost ohranila svoj privilegirani položaj, možnosti objavljanja pa so se razmahnile. Družba kulturno raste, kadar se kriteriji za dejavno kulturno udeleženost dvigajo.

Informacijska družba

• Informacijska družba (tudi informacijska doba, digitalna doba in računalniška družba) je ime za socialno paradigmo današnjega časa, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo.

• Nekaj predsodkov in dopolnitev:

- Prava knjiga je le tiskana knjiga, ker na njej sloni naša kultura. Natisnjena knjiga je le stranski proizvod procesa, ki ne potrebuje papirja.

- Tisk je najzanesljivejši način ohranjanja informacij. Tisk ni optimalen način za širjenje informacij.

- Branje na zaslonu ni udobno in ni zdravo. Branje starih tiskovin je zdravstveno škodljivo, povzroča vnetje oči; črk na papirju ni mogoče povečati.

- Elektronske naprave so težko razgradljive in onesnažujejo okolje. Tisk je neekološki (e-knjiga = eko-knjiga).

- Tisk je dražji. Ne, tisk se z medijsko konkurenco cení, draga je le elektronska infrastruktura.

- Verodostojna informacija je le tiskana informacija. V eksistenco in verodostojnost tistega, česar ne najdemo na internetu, lahko resno dvomimo.

- Tisk ohranja avtorjevo avtoriteto, od bralca pričakuje spoštljiv odnos. Avtorska avtoriteta hromi kreativno recepcijo.

(Povzeto po: Miran Hladnik. Informacijska družba. Nova pisarija: Strokovno pisanje na spletu. Wikiknjige. (COBISS))

• V današnji družbi vse bolj uporabljamo elektronske knjige, vendar tiskane knjige ne bodo izumrle, čeprav se njihova vloga spreminja.

• Tiskanje knjig bi lahko primerjali s proizvodnjo avtomobilov z bencinskim in dizelskim motorjem, ki onesnažujejo okolje - čeprav obstajajo že nove, čistejše tehnologije, se proizvodnja avtomobilov na fosilna goriva zaradi utečenega sistema in strahu pred izgubo zaslužka nadaljuje.

Wikiji

( Wikiwiki - havajsko "res hitro")

• Wikiji so žargonski izraz za skupek spletišč, ki so se z Wikipedijo pojavil leta 2001 in so vzorčna oblika sodobne pismenosti.

• Slovenska Wikipedija obstaja od leta 2002.

• Razlogi za predanost Wikipediji in sorodnim spletiščem so lahka dostopnost, voluntarizem, kooperativnost in tesnejši stik z realnostjo. Izražanje je jasno in jedrnato, torej enciklopedično.

• Wikimedijina spletišča zajemajo:

- spletno enciklopedijo Wikipedijo (za pojmovnik strok, popis leposlovnih in strokovnih avtorjev, inštitucij, dogodkov, besedil ipd.)

- Wikivir (za stara besedila v javni lasti)

- Wikiknjige (za naše knjige in priročnike)

- Wikiverzo (za seminarje, projekte, predavanja)

- Zbirko (za slikovno gradivo)

in vrsto drugih spletišč.

(Povzeto po: Miran Hladnik. Wikiji. Nova pisarija: Strokovno pisanje na spletu. Wikiknjige. (COBISS))

• Wikipedija ne ponuja zgolj možnosti vira informacij, ampak možnost uporabnikovega (bralčevega) neposrednega poseganja v spletišče.

• Kvaliteto člankov na Wikipediji je merilo za vitalnost jezikov in njihovo sposobnost preživetja. V 16. stoletju se je takšno merilo oblikovalo glede na obstoj biblije v nacionalnem jeziku - prej ko je jezik dosegel tisto razvojno fazo, ki je omogočila prevod svetega pisma, višje na lestvici se je znašel. (Slovenščina je bila leta 1584 11. jezik na svetu, v katerega je bila prevedena biblija.)

• Jeziki se po Kornaijevi kategorizaciji delijo na štiri skupine:

- Comfort zone (16 jezikov) - ni se jim potrebno bati za preživetje

- Vitalni jeziki (83 jezikov) - potrebna digitalna orodja jim zagotavljajo nadaljnjo eksistenco (tu je tudi slovenščina)

- Border line (90 jezikov) - ogroženi/nejasna prihodnost

- Mrtvi in umirajoči (41 jezikov)

• Zakaj se je treba zavzemati za čim večje število jezikov na svetu? Zato, ker vsak jezik po svoje gleda na svet in ga po svoje modelira. Večje ko je število jezikov, več je kulturnih izbir, večje so možnosti za preživetje.

• Status člankov na Wikipediji je urejen z licenco creative commons (cc), za katero se nadejajo, da bo nekoč nadomestila tradicionalno avtorsko zakonodajo, znano pod imenom copyright ©.

• Ohranjanje ter spodbujanje kreativnosti in svobode je vodilno geslo wikiskupnosti.

• Wikipedija je zelo povečala dostopnost znanstvenih informacij, spremenila pa je tudi odnos skupnosti do strokovne verodostojnosti.

• Wikipedija se razlikuje od drugih publikacijskih možnosti, ker:

- za njo ne stoji ne država ne mednarodne profitne družbe; slovenska Wikipedija nima nobenega zaposlenega

- piscem ni za zaščito svojih avtorskih pravic

- prispeva lahko vsakdo (emancipatornost, odgovornost)

- uveljavlja sodelovanje (kooperacijo) namesto tekmovalnosti

- so objave neposredno mednarodno primerljive (s kliki na drugojezična gesla, nanizana ob levem robu, se razkrije, v kolikšni meri je geslo nacionalno specifično)

- je samorefleksivna, k čemur prispevajo pogovorne strani člankov in možnost ogleda historiata gesel

(Povzeto po: Miran Hladnik. Wikiji. Nova pisarija: Strokovno pisanje na spletu. Wikiknjige. (COBISS))

• Na področju intelektualne proizvodnje se je v duhu prvobitne akumulacije kapitala spremenila avtorska zakonodaja: namesto da bi prišlo do pričakovanega skrajšanja obdobja po avtorjevi smrti, po katerem njegovo delo postane javno dobro, je prišlo do njegovega podaljšanja s petdeset na sedemdeset let.

Wikiji in šola

• Zlasti Wikiverza je močno pedagoško orodje

• Gradi odgovoren odnos do skupnosti

• Nekdanja nedotakljivost "avtorskega besedila" se zdi že presežena

• Zanimiv primer benignega posega v besedilo je vandaliziranje gesla o Francetu Prešernu, ki se je zgodilo 22. januarja 2014

(https://sl.wikipedia.org/wiki/sl:France_Pre%C5%A1eren?diff=4150396&oldid=4150395)

Avtor

• Literarni zgodovinarji v skladu z duhom časa naklanjajo svojo pozornost enkrat enemu drugič drugemu členu komunikacije

• V 60. letih 20. stoletja je bila literarna zgodovina večidel usmerjena k avtorju

• Naslednja generacija literarnih zgodovinarjev je pozornost z avtorja preusmerila k besedilu

• V 80. letih se je pozornost usmerila k bralcu ( kulturnim interesi, potrebe, obzorje)

• Meje med naštetimi fazami niso ostro začrtane, so pa do neke mere predvidljive

Motivacija za pisanje

• Med motivacijami je včasih težko razlikovati

• V razmislek: "Etično sprejemljivo je samo tisto pisanje, ki izvira iz zanimanja za témo sámo ..." (?)

• Problem avtorskega napuha

• Naše raziskovanje postane sporno takrat, kadar zanemarimo gradivo in metode, ki bi utegnile pripeljati do nasprotnih rezultatov oziroma rezultatov, ki jih nismo pričakovali

• Obsesija s pisanjem (skribomanija, grafomanija) kot bolezen in velik problem

• Misel na bralca je pogoj za to, da sporočilo doseže svoj cilj (mnogi bralci zmotno mislijo, da se je treba pri branju truditi in da so sami krivi, če besedila ne razumejo)

• V skladu s teorijo funkcijskih zvrsti jezika smo lahko pismeni na štirih področjih - za vsakdanje sporazumevanje, leposlovno, strokovno in znanstveno ter publicistično oziroma novinarsko

Izbira jezika

• Za razprave o slovenski književnosti je nevtralni jezik slovenščina - to pa ne pomeni, da se je treba vanjo zapreti

• Naša naloga je, da spoznanja in vednost o slovenističnih rečeh razširjamo preko meja nacionalne filologije in jezika

• Strah pred tem, da bi se slovenistična znanost v prihodnje dogajala v tujih jezikih, je pretiran

• Kljub temu zadeve slovenskega jezika in literature težko vzbudijo mednarodno zanimanje

• Angleške objave so v znanstvenem svetu v privilegiranem položaju, bodisi zaradi malomarnih bralcev bodisi v nezadostni promociji takih objav s strani njihovih tvorcev

Izbira teme

• Živimo v svetu, v katerem število možnih izbir raste - to trditev nesporno dokazuje naraščanje števila pisočih, naraščanje števila knjižnih izdaj in oblikovanje novih publikacijskih kanalov

• Nezadovoljstvo v svetu številnih izbir

• Naučiti se moramo ceniti tudi neuresničene izbirne možnosti, izbire, ki smo se jim odrekli in so jih bili deležni drugi;

• Naklonjenost temi nikakor ni nujno izhodišče dobrega raziskovalnega dela - praviloma se ljubezen do izbrane teme rodi ob intenzivnem ukvarjanju z njo in je posledica raziskovanja

• Ni dobrih in slabih tem

• Spregledanost je najbolj predvidljiva, standardna in normalna oznaka za večino literarne produkcije, ki zaradi omejenosti človeških spominskih kapacitet nima možnosti za enakopravno umestitev v kataloge splošnega literarnega znanja

• Financiranje bo prej zagotovljeno tistim temam, ki naj bi bile pomembnejše od drugih (o objektivnih merilih za določitev tega pojma ni mogoče govoriti)

• Relevantnost tem se ne meri samo po številu piscev in del niti ne po njihovi globalni slavi

• Poleg lestvice kanoniziranih avtorjev obstajajo še lestvice avtorjev in del, ki so bili kulturnozgodovinsko pomembni zaradi svoje velike popularnosti - obstajajo na primer zgodovine trivialne književnosti

Vaje v pisanju

• Pisanje je veščina, spretnost, ki se je je treba naučiti

• Prek ročne spretnosti (pisanja) se krepi posameznikova inteligenca, pisanje z roko bolj kot tipkanje pomaga pri pomnjenju črk. Takó tipkanje kot pisanje spadata med haptične oziroma tipalne izkušnje, ki so razvojno pomembne

• Besedil nam po zaslugi čitalnikov in OCR (optičnega prepoznavanja črk) na računalnik ni več treba v celoti pretipkavati, ampak le popravljamo za strojem

• Wikivir je od 2006, ko smo ga dobili, postalo zajetno skladišče slovenske literarne klasike v javni lasti

Usoda avtorstva

• Pri avtorstvu gre, gledano razvojno, za enega starejših

• Besedila nimajo svojega zakonskega poglavja, ki bi urejalo in sankcioniralo ravnanje z njimi, avtorji pa svojo zakonodajo imajo - ta se celo razrašča

• Avtorji (pisatelji) se združujejo v močne skupnosti

• Prava ne moremo prišteti med mehanizme, ki bi skrbeli za fleksibilnost kulturnega sistema, ampak ima vlogo zavore

• Včasih so avtorji s svojimi deli konstituirali in kulturno emancipirali skupnost, iz katere so zrasli, in legitimirali zahteve po njeni samostojni kulturni eksistenci - pripadali so ustvarjalni eliti, kreativni smetani skupnosti

• Visok ugled avtorskih besedil se danes izraža skozi avtorjeve zahteve, da lektorji in uredniki ne posegajo vanje

• Problematično je, če želijo avtorji objavljenemu besedilu preprečiti obtok med publiko, ki se mu je zamerila

• Težja dosegljivost publikacije le redko prispeva k njeni večji zaželenosti in vrednosti

Soavtorstvo

• Tujih posegov v besedilo ne smemo razumeti kot kritiko, ampak kot sodelovanje za dosego skupnega cilja

• Pravila obnašanja soavtorjev (sourednikov) so na Wikipediji kar utrjena

• V humanistiki je bila knjiga praviloma produkt enega samega avtorja, Wikiknjige pa deklarativno odpirajo prostor skupinskemu avtorstvu

• Pravila avtorskega sodelovanja na Wikiknjigah niso določena. V principu naj bi šlo za konsenzualno (soglasno) usklajevanje

• Pisec, ki se zna uskladiti z drugimi, ne prakticira več pisanja za to, da bi tako potrdil in dokazal svojo odličnost ali večvrednost, temveč zato, ker bi s pisanjem rad prispeval k skupni dobrobiti

• Besedila skupinskega avtorstva so pogosteje kot individualna avtorska besedila opremljena z licenco cc (creative commons)

Objavljanje

• Koncept avtorstva ni povezan toliko s priložnostjo za pisanje kot z objavljanjem - do objave je namreč vodila dovolj dolga in naporna pot in ovire na tej poti so selekcionirale in filtrirale kandidate za "avtorja"

• Edina potencialna ovira je obvladovanje orodij za pisanje in objavljanje

• Nekoč so besedila postavili stavci v tiskarni, kar pomeni, da so jih pretipkali iz rokopisov v stavni stroj, od koder so šla v tisk (razmnoževanje) in naprej med bralce

• Redko se je zgodilo, da postavljeno besedilo ni prišlo med bralce - ko je bilo sporno besedilo natisnjeno, je oblast sklenila konfiscirati (zapleniti) celo številko, kar se je dogajalo v politično napetih obdobjih

• Vedno več je postavitev oziroma na medmrežje naloženih besedil, za katere ne moremo uporabiti besede objava - če je besedilo samo postavljeno na splet, ga je navadno težko najti

• K vidnosti besedil najbolj vpliva postavitev na močno obiskovano mesto, pomagajo pa tudi hiperpovezave v besedilu

• Izkoriščanje Wikiverze za večjo vidnost tekstov, ki niso namenjena akademskim predavanjem, seminarjem in vajam, je razumljeno kot zloraba

• Besedilo postaviti na splet ne pomeni enako kot besedilo objaviti

Množični um ali pametna množica

• Način organizacije znanja v informacijski družbi, ki je na delu pri novi pismenosti in pri Wikipediji - to je znanje, pri katerega produkciji sodelujejo neposvečeni in pogosto anonimni posamezniki, ki je javno dostopno in ki se stalno izpopolnjuje

• Cilj tega prizadevanja je korist za vsakega člana skupnosti. Izmenjava množične vednosti deluje proti hierarhiji, avtoriteti in privilegijem, je egalitaristična, brez kontrole, ki je značilna za množične medije, je samokreativna in se sama promovira

• Splošno znanje nastaja kot produkt dialoga med posamezniki

• Wikipedija je po eni strani metafora novodobne, nikoli prej videne organizacije vednosti, po drugi strani pa jo lahko razumemo kot prizadevanjE človeštva za enciklopedični, globalni, totalni zajem človeškega znanja

• Wikipedija s svojimi 290 jeziki spominja na babilonski stolp, s to razliko od bibličnega, da je prvič v zgodovini v njej zagotovljena primerljivost znanja in da orodje naravnost kliče k njegovi izmenjavi - prevajanju in prirejanju kvalitetnih gesel v druge jezike

• V razmislek: "Ali znanja ne dojemamo in cenimo kot dobrine?"

• Množični um (Wikipedijo) so nekateri tudi ostro kritizirali - " slehernik, ki sodeluje pri oblikovanju informacij, pomeni grožnjo zahodni civilizaciji, ki da temelji na intelektualnih dosežkih posameznih osebnosti, v političnem smislu pa na reprezentativni demokraciji ipd. ..."

• Marsikaj iz kritike, ki jo ameriški računalničar, pisatelj in glasbenik Jaron Lanier in drugi izrekajo na račun tega, kako množice krojijo znanje, žal drži

• V najpomembnejših točkah kritika Wikipedije ne zdrži

• Wikipedija je s svojo zastonjkarsko, voluntaristično, kooperativno naravo res huda motnja v kapitalističnem sistemu, ki stavi na tekmovalne posameznike in hoče obravnavati znanje na enak način kot potrošno prodajno robo

• Množica se je pojavila kot relevantna socialna kategorija šele v demokratizacijskih prizadevanjih v 18. in 19. stoletju, ki pa so se sredi 20. stoletja izrodila v totalitarizem

• Sodobna množica pa je sublimna - torej ima v sodobni socialni teoriji pozitivno konotacijo

• Na tak način je treba razumeti tudi pojem tiste pametne množice, ki se je odločila v obliki Wikipedije vzpostaviti repozitorij vsega človeškega znanja in je torej pismena v kreativnem pomenu besede

• Wikipedija sloni na pameti množice in je tako oblika proizvodnega procesa (crowdsourcing), pri kateri množica posameznikov, vsak s svojim drobnim prispevkom, deluje v korist skupnosti. Wikipedija dokazuje trditev teoretikov, da v določenih situacijah množica opravi naloge in rešuje probleme bolje kot njeni posamezni člani

Avtorske licence

• Besedilo definirajo ali opisujejo stroke različno

• Iz pravnega zornega kota je tekst intelektualna lastnina, okrog katere se je oblikovala specifična zakonodaja, poznana pod imenom copyright oziroma avtorske pravice.

• Koncept intelektualne lastnine si prizadeva za ozaveščanje o posebnih pravicah in za njihovo realizacijo oziroma izkoriščanje

• Zakonodaja je izhajala iz izkušnje z natisnjenimi besedili in je za nove raznolike forme v informacijski družbi vedno težje uporabna

• Težave povzroča v glasbi, filmu, fotografiji, arhitekturi in tudi pri besedilih v digitalni obliki

Creative commons

• Creative commons (termin se v slovenščino posrečeno prevaja kot ustvarjalna gmajna) je avtorska licenca, ki za razliko od kulture dovoljevanja (permissions culture), na kateri temelji copyright, izhaja iz svobodne kulture (free culture)

* Copyright bralcu dovoljuje samo določeno rabo, vse druge rabe pa mu prepoveduje in mu grozi s sankcijami, creative commons pa mu tekste najprej ponuja in šele potem dodaja, pod kakšnimi pogoji.

• Vrste licenc cc so naslednje:

- Priznanje avtorstva (attribution – BY): delo se lahko kopira, razširja, prikazuje in izvaja. Dovoljena je izdelava izpeljanih del, če se pri tem navede avtorstvo izhodiščnega dela na način, kot je tam določeno.

- Deljenje pod istimi pogoji (share-alike - SA): izpeljano delo se lahko razširja le pod licenco, ki je identična licenci izhodiščnega besedila (copyleft).

- Nekomercialno (non-commercial - NC): delo se lahko razmnožuje, razširja, prikazuje ali izvaja in je uporabljeno za predelave samo za nekomercialen namen. Wikipedija takih del ne sprejema.

- Brez predelav (no derivative works - ND): delo se lahko razmnožuje, razširja, prikazuje ali izvaja, ni pa dovoljena njegova predelava. Wikipedija takih del ne sprejema.

(Povzeto po: Miran Hladnik. Creative commons. Nova pisarija: Strokovno pisanje na spletu. Wikiknjige. (COBISS))

• Licence cc so spremenljive, avtor lahko licenco, s katero je opremil svoje delo, tudi spremeni

• Najsodobnejša med licencami cc ima oznako Creative Commons Attribution 4.0 International license in ima globalno veljavnost - dela, opremljena z njo, so prosto dostopna pod enim samim pogojem, da uporabnik navede njihovega avtorja

• Na Wikipediji objavljamo vedno več in imamo od tega neprimerno večjo kulturno korist, kot znaša potencialna finančna prikrajšanost

• Avtorji del, objavljenih pod licenco cc 4.0 priznavanje avtorstva, ohranijo moralne avtorske pravice

Copyright

• Avtorska zakonodaja, po svetu poznana pod imenom copyright (pri nas Zakon o avtorski in sorodnih pravicah) ščiti izvirna avtorska dela v katerem koli mediju (na primer tudi računalniške programe)

• Ščiti pred zlorabo, ki jo definira kot nepooblaščeno razmnoževanje in distribuiranje, nedovoljeno javno izvedbo ali predelavo dela in objavo takega izvedenega dela

• Mišljenje, da nam avtorska zakonodaja dovoljuje tudi preprečiti dostop do objav založnikov in avtorjev, je zmotno - bralec ali kateri koli drug uporabnik lahko z avtorskim delom, ki ga je pridobil, počne marsikaj, pod pogojem, da je to početje zasebno

• Knjige bralci lahko kopiramo ali predelujemo, le da se kopije ali predelave ne smejo znajti v javnosti, če jih ne spremlja izrecno avtorjevo dovoljenje

• Avtorska zakonodaja naj bi preganjala kršitve materialnih avtorskih pravic (takrat, kadar lastniki utrpijo zaradi početja kršitelja finančno škodo)

• Na sodišča se obračajo lastniki tudi, kadar so kršene samo njihove moralne avtorske pravice, kamor spada npr. nekorektno citiranje ali sploh odsotnost citiranja, posnemanje in druge oblike prisvajanja njihovega dela, ki pa ni povzročilo materialne škode

• Avtorski pravici očitamo da izhaja iz treh neustreznih konceptov:

- pri intelektualnih proizvodih preveč poudarja njihovega tvorca (avtorstvo)

- zrasla je iz izkušnje s tiskanimi objavami in se drugim medijem slabše prilega (najslabše internetu)

- intelektualne proizvode obravnava v prvi vrsti kot lastnino, namesto da bi jih videla kot javno dobrino

(Povzeto po: Miran Hladnik. Copyright. Nova pisarija: Strokovno pisanje na spletu. Wikiknjige. (COBISS))

• V ZDA, po kateri se pri teh rečeh zgledujemo, se je avtorska zakonodaja zelo spreminjala (Na začetku 20. stoletja je bilo obdobje zaščite avtorskih del povprečno 15 let, na koncu 20. stoletja pa povprečno 89 let po njihovem nastanku) - to pomeni, da se je dostop do del ves čas omejeval in pogojeval, kar je v nasprotju z deklariranim namenom copyrighta v ameriški ustavi (njegov namen je, da z ekskluzivnimi pravicami za omejeni čas pomaga k napredku znanosti in uporabnih umetnosti

• Običajno je lastnina materialna in je z njo tako, da ko pripada enemu, ne more biti hkrati dosegljiva drugemu, če je lastnikov več, pa je razpoložljivost predmeta za posameznika manjša

• Informacije imajo tudi svojo materialno dimenzijo, vendar je ta zelo v ozadju in se njen delež v razmerju do nematerialne "vsebine" zmanjšuje - fizična knjiga ima še nezanemarljivo materialnost, na disketi, zgoščenki ali ključku je že precej lažja, v obliki priponke v e-pošti pa je njena materialnost že zanemarljiva

• Zakonodaja pazi najprej na to, da si kdo ne bi z informacijo postregel mimo vednosti in dovoljenja tistega, ki je zapisan kot njen tvorec, oziroma brez plačila za informacijo, namesto da bi pazila na to, da bi njihov pretok potekal brez motenj

• Po avtorski zakonodaji izvirno delo označi vsaj minimalna količina kreativnosti - ni vsaka fotografija kreativna in torej predmet avtorske zaščite

• Nezaščitene so preslikave predmetov ali avtorskih del na ravni obrtnega znanja, izdelki fotografskih avtomatov, rutinski portreti za dokumente, povprečne amaterske fotografije in običajni fotoreporterski posnetki.

• (Zaščitene niso tudi ledene skulpture, peščene skulpture ali nezapisani verzi, ki jih govorimo. Tudi niso zaščiteni ideje, koncepti, principi, odkritja ...)

• Tudi kraja ideje za knjigo je neetično dejanje, ni pa kaznivo ; zaščiteni niso tudi bibliografski podatki, lahko pa je zaščitena njihova posebna ureditev

• Kadar gre za izdelke, ki jih je naročila vlada ali podobna javna inštitucija, so lahko zunaj avtorske zaščite, a ne vedno

• Zakon velja tudi za dela, ki niso izrecno opremljena z znakom avtorske zaščite © - zaščita traja še 70 let po avtorjevi smrti

• Anonimna in psevdonimna dela stopijo v javno last 70 let po objavi

• Neobjavljena dela (dnevniki, fotografije, rokopisi) so zaščitena enako kot objavljena

• Izdajatelj neobjavljenega dela, ki je že v javni lasti, uživa avtorsko zaščito 25 let po izdaji, uredništvo kritične izdaje dela v javni lasti pa je zaščiteno 30 let po objavi

• Lastnik avtorskih pravic je avtor, dokler jih ne proda ali odstopi (če delo ustvari nekdo v okviru svojih službenih obveznosti, lastništvo pripada inštituciji)

• Digitalna knjižnica Slovenije za gradivo, ki še ni v javni lasti, omejuje uporabo tako, da je dostopno samo z računalnikov znotraj inštitucije

• Izvedeno delo (film po romanu, elektronska verzija knjige, učbenika, kazalo knjige, skrajšana verzija romana, prevod ...) ima status originalnega in avtorsko zaščitenega dela, če je nastalo z dovoljenjem lastnika avtorskih pravic prvotnega dela

• Med avtorske pravice gre pravica razmnoževanja in razpečavanja ; delo razmnožujemo s tiskanjem, fotokopiranjem, prepisovanjem, citiranjem, digitaliziranjem, nalaganjem s strežnika na svoj računalnik ...

• Razpečavanje ali distribucija pa je, kadar delo damo na razpolago v razredu, na spletni strani, ko komu posodimo knjigo ...

• Vse to je dovoljeno početi, tudi če nismo lastniki avtorskih pravic, dokler gre za korektno oziroma pošteno uporabo (fair use)

• Ločiti moramo med prodajo dela od prodaje avtorskih pravic - če avtor poleg dela proda tudi avtorske pravice, ne odloča več o njegovem razmnoževanju

• Založbe želijo praviloma z delom odkupiti tudi avtorske pravice - če jih avtor želi ohraniti, mora v pogodbo sam dodati člen, njegov honorar pa zna biti tedaj nižji

• Še manj svobode razpolaganja z delom kot založba, ki je delo kupila od avtorja, ima bralec, ki je knjigo kupil

• V določenih situacijah je kupcu (bralcu, uporabniku) dovoljena omejena uporaba avtorskih del (razmnoževanje, razpečavanje, izvajanje) tudi brez izrecnega avtorjevega dovoljenja, a mora pri tem obstajati soglasje, da avtorju z njo ni bila povzročena nobena škoda - temu pravimo poštena uporaba

• Samoumevno je kopiranje tujega dela za kritiko, komentar, poročilo, poučevanje in raziskovanje, vendar samo dokler se s tem ne služi

• Kljub določenim olajšavam, ki jih je deležna raba del v šoli, velja razmnoževanje avtorskih učbenikov in strokovnih knjig za potrebe študentov brez dovoljenja avtorja za kršenje avtorskih pravic, tudi ko gre za majhen del izvirnika - to bi bilo kršenje avtorskih pravic

• Objava na spletu bi jih morala avtorje zelo zanimati, saj tam lahko računajo na neprimerno večji odziv kot na papirju

• Med ljudmi se napak domneva, da je prosto uporabno vse, kar se znajde na spletu; prosto uporabne so nasprotno samo tiste redke vsebine, ki jih je avtor opremil z ustrezno licenco, zato kopiranje za javno uporabo ali za prodajo brez avtorjevega pristanka povečini ni dovoljeno

Bralec

Prosti dostop

• Knjige, ki so bile do nastopa interneta glavni vir znanja, so bile zunaj šole redko "prosto dostopne"

• Internet je razširil prostor svobodnega pretoka informacij in postopoma krepi pričakovanja njihove lahke dostopnosti in neplačljivosti

• Velika mednarodna spletišča ne diskriminirajo slovenščine. Vključenost slovenščine in lokalnih kulturnih posebnosti simbolizirajo pri Googlu (na primer "dudli" s slovenskimi motivi)

• V "besedno umetnost", ki je predmet strokovne komunikacije, vstopajo internetne prakse zadržano in z zamudo, tako tudi pričakovanje njene zastonjske dostopnosti

• Tudi znanstvene in strokovne objave s področja literarne vede so bile praviloma kupljive

• EU zahteva prosto dostopnost znanstvenih objav projektov, pri katerih je finančno udeležena, in po tem zgledu se ravnajo tudi države, ki sestavljajo EU. Za promocijo proste dostopnosti umetnosti pa se EU ni odločila

• Prosta ali odprta dostopnost (OA open access) je geslo današnjega časa in od 90. let 20. stoletja dalje pojem, ki se nanaša na diseminacijo znanstvenih informacij. Zadeva vse oblike informacije: revijalna, knjižna, zborniška, spletna besedila, podatkovne zbirke in večpredstavno gradivo

• Razlikovati je treba med prostim dostopom in prosto vsebino (free content)

• Vsebino (informacije, besedila), ki je označena kot prosta, lahko poljubno spreminjamo, medtem ko zgolj prosti dostop poseganja v vsebino ne predvideva in ne dovoljuje

• Slovenci smo v zadregi z ločevanjem med izrazoma "prost" (free) in "odprt" (open), saj angleški open običajno prevajamo s "prost" in ne z "odprt"

• Med izrazoma poskušajo razlikovati pri projektu Open Access Slovenia. Prosti dostop (free OA) pomeni brezplačno dostopnost besedila, odprti dostop (libre OA) pa brezplačno dostopnost besedila na spletu

• Objave na Wikimedijinih spletiščih so vse dostopne na način kot ga opisujeta licenci CC-BY-SA 3.0 in GFDL, torej gre za pravi prosti dostop

• Sivi dostop poimenuje spletno dosegljivost publikacij, do katerih je sicer težko priti: diplom, doktoratov, konferenčnih poročil in izvlečkov

• Hibridni dostop pomeni, da poleg zastonj spletnega dostopa obstaja še plačljiva tiskana verzija publikacije; večinoma velja to za humanistične in družboslovne monografije, ki jim založnik z vzporedno spletno objavo skuša povečati uporabnost

• Zakasnjeni prosti dostop je ime za objave, ki pridejo v prosti dostop po omejenem obdobju embarga, recimo v zamiku enega leta po objavi

• Platinasti prosti dostop označuje publikacije, s katerimi avtorji nimajo stroškov, ker je stroške objave pokril nekdo tretji: inštitucija, država, mecen; ta oznaka se najbolje prilega značaju slovenskih znanstvenih objav na spletu

• Prostodostopne revije najdemo na primer v DOAJ (Directory of Open Access Journals) in prek Googlovega Učenjaka

• Akademske institucije, ki delujejo v duhu prostega dostopa, se vpisujejo na seznam ROARMAP (Registry of Open Access Repositories Mandatory Archiving Policies)

Založbe

• Pisci člankov za Wikipedijo vemo, da vse, kar napišemo v spletno enciklopedijo, takoj postane javna last

• Plačevanje izobraževanja, informacij in znanja je ovira na poti k socialnemu idealu prihodnosti: družbi samostojnih kreativnih posameznikov

• Založbe so segment kulturne industrije, ki obravnava bralca kot potrošnika kulturnih dobrin v njeni proizvodnji in lasti, kar je daleč od vloge bralca kot kreativnega in sodelovalno razpoloženega udeleženca v množični kulturi sodobne informacijske družbe

• Biti informiran je ena izmed osnovnih človekovih pravic

• Nove izbirne možnosti znanstvenim piscem ponuja pojav "predatorskih založb" (predatory open access publishing)

• Kako funkcionirajo predatorske založbe? Science Publishing Group, ki izdaja več kot 100 znanstvenih časopisov z vseh znanstvenih področij, postavlja revije na splet po principu zlatega prostega dostopa (avtor plača stroške objave, za bralca pa je publikacija zastonj

Repozitoriji

• Najočitnejši dokaz o vplivnosti svojega znanstvenega objavljanja dobimo preko številk o citiranosti

• Branost se meri s številom dostopov na stran in dodatno lahko tudi s številom klikov na objavi

• Podatki o citiranosti se lahko zelo razlikujejo od podatkov o branosti

• Meriti se da obisk vsake spletne strani. V ta namen vgradimo vanjo katerega od zastonjskih števcev dostopa, če pa smo zahtevnejši, vgradimo vanjo skript za Googlovo analizo

• Prosta dostopnost prispeva k večji branosti, večjemu vplivu (upoštevanosti, citiranosti) objav, bolj živi izmenjavi znanstvenih spoznanj in njihovi nadaljnji produkciji

• Princip prostega dostopa je v soglasju s principom volonterskega prispevanja in v opoziciji s profitno usmerjenim (profit based) objavljanjem

• Pri besedilih, ki jih je avtor dal v tisk, mora prej v avtorsko pogodbo z založnikom vpisati člen, ki mu vzporedno spletno objavo dovoljuje

• Objavljanje na spletu do neke mere spreminja slog pisanja. Zavest o možnih bralcih iz drugih disciplin in laikov narekuje poljudnejši izraz in skrb za vzdrževanje bralčevega interesa

• Vse tri slovenske literarnovedne revije, Slavistična revija, Jezik in slovstvo in Primerjalna književnost, so v prostem dostopu takoj po izidu na papirju, retrospektivno pa vse od začetka izhajanja

• Odprtega značaja je spletni forum SlovLit (1999-), ki z blizu 800 informacijami letno in enim sporočilom dnevno kontinuirano skrbi za strokovno komunikacijo v 1650-članski slovenski literarnovedni in jezikoslovni skupnosti.

• Objave (napovedi dogodkov, kazala novih izvodov revij in knjig, komentarje, polemike ...) prispevajo prijavljeni ali neprijavljeni pošiljatelji zastonj, volunterska je tudi redakcija (izbor, združevanje, krajšanje in preformatiranje) sporočil. Forum goji princip skupnostnega dela in komunikacije

Varovanje zasebnosti

• Na dveh pravnih področjih je sabotaža sodobne informacijske družbe še posebej boleča - to sta slovenska avtorska zakonodaja in zakon o varstvu osebnih podatkov

• Razlogi za nezaupanje v globalna digitalizacijska podjetja so raznovrstni - nekatere je strah njihove velikosti, drugim ni všeč, da prihajajo iz Amerike in pomenijo premočno konkurenco lenobnejšim domačim podjetjem te vrste, tretji se bojijo digitalnih tehnologij nasploh, vsem pa je skupno izhodiščno nezaupanje v dobre namere takega početja

• Napako delamo z enačenjem skupnega in javnega

• Šele na fakulteti ugotovimo, da poleg splošno javnega obstaja še posebno ali strokovno javno, ki se artikulira preko specialnih publikacij (revij in knjig), strokovnih inštitucij, društev in forumov, kar ima neprimerljivo manjši odmev, vendar ni zaradi tega nič manj pomembno

• Najbolj nevarna je politična zloraba osebnih podatkov, ki si jo včasih privoščijo državni organi, ko silijo komunikacijske velikane v izročitev podatkovnih zbirk

Kredibilnost

• Za objavljanje je danes neprimerno manj ovir kot v preteklosti - to velja tako za tiskane kot spletne objave

• Danes smo prisiljeni samostojneje presojati o stopnji verodostojnosti objav

• Preverjamo avtorja, inštitucijo ali medij, v okviru katerega je informacija objavljena, starost dokumenta, njegov odmev v javnosti, dejstva, avtorje in tekste, na katere se sklicuje – ne glede na to, ali gre za objavo na papirju ali na spletu

• Avtorju (ne?) smemo zaupati, če gre za uveljavljenega strokovnjaka, čigar stališča so v javnosti poznana (Primer Sokal Affair)

• Če je nekdo mojster za eno področje, ga to nikakor še ne kvalificira za zaupanja vredne izjave na drugem področju

• Za pisca, ki v stroki ni doma, rečemo, da je amater ali diletant

• Mlajši avtorji imajo sicer manj življenjskih izkušenj, so pa bolje teoretično podkovani in znajo učinkoviteje priti do informacij na spletu, o katerih se starejšim ne sanja

Aktivizem

• K spremembi v dojemanju znanosti je pripeljalo prepričanje, da objektivno znanstveno spoznanje človeških zadev ni mogoče, saj ga vedno znova zmoti raziskovalčev interes in je zato v končni fazi manipulativno

• Na literarnovednem terenu alternativnih razprav ni bilo težko identificirati: literarna besedila so uporabile samo za zgled in pisci niso bili v prvi vrsti literarni zgodovinarji, ampak filozofi, sociologi, psihoanalitiki ...

• Z večdesetletnim zamikom se ameriška ideologizacija naseljuje tudi v slovenskem akademskem prostoru

• Aktivizem je socialni koncept, ki ga dokumentirajo slovarske sintagme kulturni, mladinski, partijski, sindikalni aktivist

• Med drugo vojno so aktivist rekli političnim delavcem OF na terenu

• Biti kritičen pomeni isto kot biti nezaupljiv (?)

• Kritično mišljenje je pesimistično mišljenje, ki dvomi v človekovo naturno zmožnost in pripravljenost za popravljanje sveta na boljše (?)

• Izobraževanje je deklarativno zapisano oblikovanju kritične zavesti

• Socialnih omrežij ne moremo počez označiti za artikulacijo socialne enakosti, so pa velik korak v pravo smer in so radikalno drugačni od oblik socialne dominacije in izkoriščanja v industrijski družbi 19. stoletja, ki je narekovala strategijo nepomirljivega socialnega boja

Avtorstvo

• Inštitucionalna vezanost avtorja je podatek z dvojno valenco

• Po eni strani inštitucija podeljuje legitimiteto njegovim objavam, saj domnevamo, da inštitucionalni okvir omejuje avtorjevo samovoljo: inštitucije namreč ne zaposlijo kar vsakega, ampak samo tiste, ki so se s svojim delom, kooperativnostjo, lojalnostjo in podobnimi krepostmi že izkazali, po drugi strani pa inštitucije rade zavirajo objavo prelomnih odkritij, novitet, ki se ne vklapljajo v pedagoške in raziskovalne rutine in ki ogrožajo delovanje utečenih poslovnih modelov

• Tudi starost dokumenta ima svoje dobre in slabe strani. Za dobro uležane spise domnevamo, da so že prestali kritične presoje in je zato njihova informacija zanesljiva.

• Nekritično prepisovanje od njih pripelje samo do razmnoževanja napak, zato je treba stare dokumente nujno primerjati s tistimi objavami, kjer informacijo lahko ves čas ažuriramo, to pa je seveda informacija na spletu, zlasti na Wikipediji

• Izločitev nepreverjenih senzacionalnih "odkritij" večinoma ni težka. Dovolj je že preveriti mesto objave

• Včasih se meja med strokovno ekspertizo in laičnim navdušenjem zabriše in ponaredkov ni prav lahko odkrito

Strokovno recenziranje

• Strokovno recenziranje (peer reviewing) je v znanosti utečen postopek za selekcioniranje kredibilnih informacij od nekredibilnih

• Recenzenti so strokovnjaki, ki jim je znanstvena srenja priznala kompetenco za področje recenziranja in ki v skupnosti uživajo ugled. Pogosto so to uredniki časopisov, zbornikov in knjig ...

• Strokovno recenziranje je oblika samoregulacije znanstvene skupnosti, s katero ta vzdržuje standarde kvalitete

• Formaliziran recenzijski postopek je prvi od pogojev za pridobitev statusa znanstvene revije

• Vseeno o objavi slej ko prej odloča urednik in ne recenzent

• Recenziranje naj bi preprečevalo objavljanje nepreverjenih in nedomišljenih razprav in razprav, ki ne upoštevajo strokovnih standardov, vendar ni imuno pred napačnimi in krivičnimi presojami.

• Nevtralno in pravično presojo skušajo zagotoviti z anonimizacijo postopka. Neodvisni ocenjevalci naj bi jamčili, da pri presojah ne bi prihajalo do nepotizma

• O slepi recenziji govorimo, kadar avtor ne ve, kdo je ocenjevalec njegovega izdelka, o dvojno slepi recenziji, kadar tudi recenzent nima podatka, kdo je avtor razprave, ki jo ocenjuje

• Revije so dolžne svojo recenzijsko politiko in postopek objaviti na svojih spletnih straneh

• Recenzijski postopek ima tri možne izide:

- Sprejem

- Zavrnitev

- Pogojni sprejem članka

Pravopis

• Dvom v kredibilnost informacije se najprej porodi, če se pisec ne zna dobro izražati oziroma se že na prvi pogled vidi, da ne pozna pravopisa

Ločila

• Indikator piščeve pravopisne kompetence je, ali pozna razliko med vezajem (-), pomišljajem (–) in dolgim pomišljajem (—) in če ve, kdaj jih zapisovati stično in kdaj nestično. Drugi tak indikator so narekovaji

• Na tipkovnici je najlažje dosegljiv vezaj, zato pravopisno nerazgledani pisci uporabljajo samo tega

• Zaimek le-ta raje izpustimo

• Nestični dolgi pomišljaj stoji samo med povedmi, ne pa znotraj povedi

• Pišemo Breznik-Ramovšev slovar, Občina Miren - Kostanjevica ter dihotomija domače – tuje

• Slovenski pravopis pozna tri oblike dvojnih narekovajev in več oblik enojnih - slovenska Wikipedija priporoča rabo srednjih narekovajev (»«)

• Še bolj pismen (in s tem verodostojen) se izkaže tisti, ki ve, da se pri enojnih narekovajih varianta zgoraj/zgoraj uporablja samo za označevanje pomenov besed, npr. angl. default (slov. privzeto)

• Odvečno je postavljanje citatov, ki jih v besedilu označimo z narekovaji, v ležeči tisk. Podvajanju označevanja se izognimo tudi, kadar uporabimo kratico t. i., in v tem primeru opustimo narekovaje (t. i. »smejkoti« > t. i. smejkoti)

• Pred naštevalnim nizom je dvopičje večinoma odveč (Med filologije spadajo: italijanistika, slovenistika, bohemistika, > Med filologije spadajo italijanistika, slovenistika, bohemistika,)

• Odveč je, če v isti povedi skupaj uporabljamo npr. in veznik itd., itn., ipd. in podobno, saj že začetni npr. pomeni, da bo našteto samo zgled, ne pa izčrpni seznam (Med filologije spadajo npr. italijanistika, slovenistika, bohemistika itd. > Med filologije spadajo npr. italijanistika, slovenistika, bohemistika)

• Pred tropičjem ni vejice! Tropičje je nestično ločilo!

• Podpičje uporabljamo pred pojasnjevalnimi deli povedi, kadar se zdi pika na tem mestu premočna, vejica prešibka

• Pravopis se spreminja, zato po njegovi rabi lahko sklepamo na starost pisca

Velike začetnice

• Kako bomo pisali naslove kolon ali vrstic v tabelah: z veliko ali z malo začetnico? Priporočilo gre v smer velike začetnice

• Celice znotraj tabele bodo praviloma z malo začetnico, razen ko gre za cele stavke ali imena

• V alinejah pri navpičnem naštevalnem seznamu uporabimo veliko začetnico le takrat, kadar alineje prinašajo daljše in stavčno oblikovano besedilo. Vendar morajo biti potem take vse alineje

Drugo

- Kjer je bil osrednja figura moški : Kjer je bila osrednja figura moški

• Spol se po pravilu veže na osebek, tu pa je določitev osebka dvoumna. Če je za povedkovo določilo množinski samostalnik, ta določi obliko povedka: To mesto so Jesenice. V dvomu je izbira moškega spola nevtralnejša

Digitalna pismenost

• Danes mora znati besedilo do konca pripraviti avtor sam. To pomeni, da brez računalnika ne bo šlo

Formati besedil

• Pisec mora poznati razlike med računalniškimi formati besedil. Prepoznava jih po končnicah v naslovih dokumentov:

1) txt pomeni golo besedilo

2) doc, docx, rtf, odt pomeni obogateno besedilo

3) htm ali html je spletno besedilo

4) pdf je natisljivo besedilo

5) besedila na wikijih, v repozitoriju spletišča Academia.edu in še kje nimajo končnic

• Ozaveščeni uredniki naročajo avtorjem, naj tekste oddajajo v formatu rtf ali odt, ki je nekomercialna različica formata doc ali docx

• Avtorji, ki se bojijo, da jim bo kdo besedilo v Wordu spremenil in zlorabil, se radi odločajo za format pdf, ki je namenjen oddaji v tiskarno

Besedilo v wikijih

• Pišemo neposredno v okno, ki se odpre s pritiskom na zavihek Uredi, lahko pa tekst sestavljamo v urejevalniku, ki smo ga navajeni, in ga na koncu prenesemo na wikistran

• Najpreprosteje se je oblikovanja besedil na wikijih učiti ob zgledih

Vaje v wikijih

• Besedila v wikijih se znajdejo v privzetem formatu. Vsi odstavki dobijo enako obliko

• Napako v zgodovini strani odpravi z enim klikom na možnost razveljavi na koncu vrstice s svojim ponesrečenim vnosom

Sporočanje popravkov in komentarjev

• Uredniki, mentorji, recenzenti in drugi bralci avtorju sporočijo svoje pripombe ustno, v samostojnem besedilu (po e-pošti, uradni oceni, v opombah svojih besedil ipd.) ali pa kar neposredno v besedilu, na katerega se pripombe nanašajo

• Z menijsko izbiro Sledi spremembam urejevalniku naročimo, da beleži naše posege v besedilo: črtanja, dopolnila, zamenjave

• Posegov v besedila, ki so na spletu izpostavljena skupinskemu urejanju (npr. na Googlovem spletišču Drive), ni treba posebej označevati, ker se popravki arhivirajo samodejno in si jih je mogoče ogledati, če v meniju izberemo to možnost

• Naloga lektorja, urednika ali mentorja je, da svoje posege v besedilo jasno označijo, tako da so sledljivi, pisec pa se je dolžan nanje odzvati tako, da je takoj vidno, katere popravke je upošteval in katere ne

• Avtorji in uredniki naj za vnos popravkov ne uporabljajo formata pdf! Ta format namreč ne omogoča udobnega popravljanja besedil in tudi možnosti samodejnega upoštevanja popravkov nima

Navajanje

• Srce humanistične znanosti je "citat", reprodukcija plus navedba vira

• Citat nam prihrani trud, da bi reproducirali več teksta, kot ga potrebujemo, in nam vendar omogoča dostop do konteksta predmeta raziskovanja

• Citiranje je ob povzemanju in parafraziranju osrednja oblika kulturnega spominjanja in glavna strategija za reprezentacijo tega spomina

Čemu sploh citiramo

• Strokovni pisec ali govorec brez sklicevanja na druge skoraj ne more

• Garniranje besedil z referencami na druge pisce oblikuje referenčne kroge, ki se razlikujejo glede na stroko, temo, generacijo, »šolo« znotraj stroke, avtorjevo osebno obzorje. Z njim avtor izkazuje svojo načitanost, poznavalstvo, s tem tudi svojo intelektualno superiornost, in umešča svoje sporočilo v kontekst, ki naj olajša razumevanje in poveča njegov učinek

• Pogoj za znanstveno besedilo je prispevek novega spoznanja v skladišče vednosti

• Sklicevanje na druge pisce je na daleč prepoznavno zunanje znamenje strokovnega pisanja. Romanopisci tega ne počnejo, v publicistiki je manj pogosto in veliko manj formalizirano, v vsakdanji govorici, zlasti v zvrsti opravljanja, je sklicevanja sicer veliko, vendar so sklici nedokumentirani (relata refero)

• Priznavanja avtorstva posameznikom je ena najobčutljivejših točk

.

• V 80. letih letih 20. stoletja, ko so avtorska dela prehajala v javno last 50 let po avtorjevi smrti

Princip proste dostopnosti znanja je v načelni opreki z veljavno avtorsko zakonodajo, poznano pod imenom copyright, ki je fokusirana na avtorja in ki v prvi vrsti pazi na to, da se kdo ne izmuzne plačilu za uporabo avtorskega izdelka

• Citiranje je neplačljiva uporaba avtorskih del - neplačljiva zato, ker uporabimo samo manjši del avtorskega proizvoda in ne celega

• Kolikšen mora biti citirani del, da postane njegova raba plačljiva, ni zapisano nikjer in se presoja po občutku

• V akademskem pisanju velja, naj delež citatov iz leposlovja ne bo večji od 20 %, ampak tega nihče zares ne meri

• Preverjanje virov je dandanašnji veliko enostavnejše kot nekoč

Prepisovanje

• O plagiatu govorimo takrat, kadar se tuje znanje uporablja kot lastno, ne da bi navedli, od kod smo dobesedno prepisali ali povzeli izjave

• Pravno se sankcionira le v primerih, ko intelektualna kraja pomeni kršenje avtorske zakonodaje, to pa se zgodi takrat, kadar tekst, iz katerega grešnik zajema, še ni v javni lasti

• Obrat se je že začel: manifest digitalne humanistike se leta 2009 zaklinja, da "kopijo ceni bolj kot original, pač v skladu z etimološkim pomenom besede copia 'obilje', 'blagostanje'."

• Plagiatorji so preleni, da bi plonkali iz natisnjenih knjig – udobneje jim je kopipejstati s spleta –, in so preleni, da bi najbolj zaznamovane besede (arhaizme, avtorsko specifične izraze) zamenjali z drugimi

• Huje je, kadar plonkanje ni oblika lenobe, s kakršno imamo izkušnje pri študentskih referatih in diplomah, ampak načrtna strategija oziroma sistematično prilaščanja tujega, kar se včasih dogaja med akademskimi kolegi

• Zahteva po izvirnosti ne velja samo v literarni vedi, temveč bremeni tudi odnose na literarni sceni

• Ker je plagiatorstvo težko dokazljivo, se očitki razširjajo v obliki govoric namesto v argumentirani razpravi.

Citatna industrija

/

Citatni indeksi

• Citiranost je pomemben mehanizem za oblikovanje hierarhije v stroki

• Citation index je bibliografska podatkovna zbirka, ki iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave, da bi dobili pregled nad medsebojno povezanostjo razpravljanja in identificirali pomembnejše (pogosteje citirane) objave od manj pomembnih

• Na Slovenskem upoštevajo splošna citatna indeksa Scopus

• O citiranosti slovenskih več kot 13.000 raziskovalcev se je mogoče poučiti preko povezave Naši v WoS in Scopus pri Cobissu in v Sicrisu

• Segment slovenske literarne vede šteje nekaj čez 200 raziskovalcev

• Znanstvene revije so seveda zainteresirane za indeksiranje in si prizadevajo izpolnjevati zahteve za uvrstitev v ustrezne podatkovne zbirke

Faktor vpliva

• Faktor vpliva (IF impact factor) je številka, ki kaže stopnjo uglednosti, tj. vplivnosti znanstvene revije

• Velike indeksirne hiše imajo vsaka svoj način izračunavanja vplivnosti revij, prvi in najbolj poznan je bibliografski servis Thomson Reuters. Ta IF izračunava za omejeno število revij v svojih dveh citatnih indeksih, naravoslovnem SCI in družboslovnem SSCI, ne pa tudi v humanističnem AHCI

• Višji ko je revijin faktor vpliva, več je vredna objava v taki reviji in višje se vrednoti znanstveni ugled avtorjev, ki tam objavljajo

• Citiranje je v vsaki disciplini drugačno, zato lahko primerjamo samo dosežke znotraj posamezne discipline, ne pa dosežkov različnih disciplin

• Znanstvena skupnost, zlasti uredniki in založniki, se zavzema za primernejše načine vrednotenja znanstvenega dela, kot je IF, ki je bil vpeljan s čisto drugačnim namenom, tj. knjižnicam pokazati na najbolj odmevne revije v strokah

• Dvomi v faktor vpliva kot merilo kvalitete člankov so pripeljali do predloga zamenjave z Googlovim algoritmom za rangiranje strani.

Slovenske znanstvene revije

• Seznamov slovenskih znanstvenih revij, ki so jih domači strokovnjaki navedli kot najkvalitetnejše in v katerih objavljajo slovenski literarni zgodovinarji:

- Primerjalna književnost

- Slavistična revija

- Dve domovini

- Jezik in slovstvo

- Razprave SAZU

- Studia mythologica Slavica

- Knjižnica

- Phainomena

- Acta Neophilologica

- Traditiones

- Slavia Centralis (Maribor)

- Verba Hispanica

Citatni slogi

• Znanstvene discipline po svetu uporabljajo različne citatne standarde, tudi humanistika nima samo enega.

• Glavni citatni stili naj bi bili:

- APA (psihologija, vzgoja, družbene vede)

- MLA (jezikoslovje, literarna veda, humanistika)

- AMA (medicina, biologija)

- čikaški (naravoslovje, splošno)

- wikipedijski

• V grobem se humanistični pisci in uredniki odločajo med čikaškim in MLA-jevim oziroma iščejo poti vmes

• Čikaški stil je prepoznaven po tem, da letnico porine takoj za avtorjevo ime, MLA-jev pa po naslovih del v kratkih sklicih

• Vsak citatni stil ima svoje dobre in slabe lastnosti

• Največja težava vseh pa je inertnost, tendenca, da vztrajajo pri sprejetih pravilih, tudi če so se razmere na referenčnem trgu medtem tako spremenile, da jim pravila ne ustrezajo več najbolje

• Čikaški citatni stil postane neroden, kadar publikacija nima avtorja, kadar je delo izhajalo skozi več let v več zvezkih, in se moramo odločiti, ali bomo v kratkem sklicu v besedilu namesto avtorja navedli urednika ali prvo besedo naslova, katero izmed letnic in kako bomo označili zvezek

Tehnika citiranja

• Citat ali navedek je iz dveh delov, iz navedenega besedila samega in iz navedbe vira citata

• Opomba bralca usmerja k polnim bibliografskim podatkom pod črto na dnu strani, oklepaj z avtorjevim priimkom, letnico in stranjo usmerja v seznam literature na koncu besedila, medbesedilna povezava pa bralca pripelje neposredno v besedilo, iz katerega je bilo citirano.

Opombe

• Svojčas so opombe pod črto na dnu strani ali na koncu članka oz. poglavja služile v glavnem navajanju literature, na katero se je pisec skliceval

• Postopna prevlada čikaškega sloga, ki je uvedel kratke sklice v oklepajih, ti pa so zahtevali seznam referenc na koncu razprave, je postavila eksistenco opomb z bibliografsko vsebino pod vprašaj

• V Novi pisariji so opombe čisto na koncu; tam je njihovo standardno mesto v vseh wikijih

• Za tiskano obliko Nove pisarije je bilo treba opombe na koncu besedila ročno spremeniti v sprotne

Kratki sklici

• Pisci so se nekdaj izogibali ponavljanju avtorjevega priimka v kratkih sklicih z besedami ibidem, prav tam, op. cit., n. d. 'navedeno delo'

• Odkar se za potrebe citatnih indeksov sklici avtomatsko preštevajo, to staro humanistično prakso opuščamo in priimek, letnico in stran vira ponovimo

• Avtorji pred oddajo razprave uredništvu poenotijo sklicevanje v skladu z navodili v tiskanem izvodu ali na spletni strani revije

• Uredniško poenotenje navajanja literature odvzame članku nekaj njegove avtorske avtentičnosti, je pa nujno potrebno, če naj bo publikacija videti urejena in s tem vredna zaupanja

Označevanje navedkov

* O tem je dovolj informacij v Praktičnem spisovniku

Od kod vse citiramo

• Citiramo iz vseh mogočih virov: iz knjige, iz poglavja v knjigi, z zavihka knjižnega ovitka, iz razprave v zborniku, iz članka v reviji, iz članka v časniku, iz gesla v enciklopediji, s spletne strani, iz bloga, iz videa na spletu, z lokacije na Geopediji, iz arhiva, iz TV-oddaje, iz zasebne korespondence, iz javne ali zasebne diskusije ...

• V humanistiki je imela med viri citatov najuglednejše mesto tiskana knjiga, sledile so razprave v recenziranih časopisih

• Citiranje drugojezičnih prevodov tujih izvirnikov je neprimerno

Viri in literatura

• Nesmiselno je ločeno navajanje virov posebej iz arhivov, posebej iz natisov in posebej s spleta

• Tudi če so viri dostopni mimo seznama referenc, nam ta vendarle pomaga, kot je za sezname značilno, razumeti piščevo referenčno obzorje

• Delitev na vire in literaturo je smiselna pri dolgih seznamih. Viri v tej kombinaciji pomenijo gradivo, ki je predmet raziskave, literatura pa teoretične ali metodološke pripomočke (orodja) za raziskavo

• Pri citiranju naletimo na opozicijo primarni : sekundarni, ki se enkrat nanaša na materialno podlago virov, drugič pa na način dostopa

• Dobro je vedeti, da se v znanosti spodobi citirati samo iz tekstov, ki smo jih držali v rokah, čemur se tudi reče primarni vir, odsvetovano pa je citiranje iz druge roke, torej preko sekundarnega vira, razen v tistih izjemnih situacijah, ko nam je primarni vir nedostopen

Zaslon in papir

• Trenutno slovenski literarni zgodovinar piše večinoma na zaslon, vendar z mislijo na tiskano objavo (drugače se obnaša le, kadar prispeva informacije ali stališča za spletni strokovni forum, v zasebni strokovni korespondenci in kadar piše za časopise in leksikone, ki obstajajo samo na spletu)

• Enako počnejo študentje, ki so po univerzitetnih in fakultetnih pravilih dolžni diplomske naloge, magisterije in doktorate oddati v trdo vezanem iztisu

• Strokovnjaki se morajo vedno znova potruditi, da vse tiste, ki jih njihova stališča prizadevajo, v svoj prav tudi prepričajo

• Strokovni časopisi se selijo na splet, najprej vzporedno s tiskano verzijo, v perspektivi pa celo samó na splet. Usmeritev podpira gibanje Open Access in vlade prosvetljenih držav (povrh vsega je še ceneje)

• Naročniki zaradi spletne dostopnosti časopisov odpovedujejo naročnino na strokovne časopise, njihove naklade se manjšajo in tiskarne se postopoma usmerjajo samo v postavljanje besedil in v tiskanje majhnega števila arhivskih izvodov (sebi v razmislek: ali je to slabo?)

• Nova pisarija spodbuja pisanje, ki bo prebirano na zaslonu

• Ceníjo se tudi tiskarske storitve, zato prehod od tiska na zaslon ni tako zelo samoumeven in hiter. Tehnologijo CTF (computer to film) je nadomestila tehnologija CTP (computer to plate) in z izdelavo tiskarske plošče neposredno na računalniku, brez posredništva filma, skrajšala in pocenila postopek

• Spletne strani so zelo drugačne od natisnjenih strani. Natisnjena stran ima omejen obseg, spletna ga nima

• V začetku spleta sredi 90. let 20. stoletja je bil ideal spletne strani identičen formatu računalniškega zaslona, skoraj kot nekakšen povečan katalogni list. Strani, ki niso šle v celoti na en zaslon in se je njihova vsebina raztezala »pod spodnji rob zaslona«, so bile označene kot neprimerne (ker bralci niso imeli izkušnje z listanjem po takih straneh, so tisto, kar se je znašlo "pod zaslonom", radi spregledali)

• ZANIMIVO: Na Internet Archive možnost Read Online prikliče na zaslon knjigo, po kateri bralec lista, kot bi listal po fizični knjigi, enako tudi prostodostopni program Calaméo, preko katerega so na ogled knjige Slavističnega društva Slovenije v zbirki Slavistična knjižnica. Nekateri drugi programi listanje pospremijo s šelestenjem papirja

• Branje na zaslonu in možnost klikanja po besedilu v največji meri vpliva prav na citiranje in navajanje virov. Njihova specifična prednost so neposredne povezave na avtorje, fakte in objave, na katere se sklicujemo

• Cobiss ponuja tri oblike zapisov bibliografskih enot:

- polni

- ISBD

- COMARC

ZGLEDI: Knjiga, Članek v zborniku, Poglavje, Razprava v reviji, Članek v časniku, Članek na dLibu, Enciklopedijsko geslo, Forum, Spletni tečaj, Blog

• Včasih so podatke prepisovali iz kolofona
• Danes je najzanesljivejši medij Cobiss - ta ponuja 3 različne zapise: polni, ISBD in COMARC

KNJIGA

Na zaslonu:

• Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980. COBISS

Na Wikijih:

*Tone Svetina. ''Volčiči''. Ljubljana: Borec, 1980. {{COBISS|ID=21824512}}

Zapis na papirju:

Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980.

KNJIGA NA BRALNIKU

• Dostopne tudi knjige
• Citiranje z dLiba ali Wikivira
• Napišemo samo priimek in letnico dela v kratkem sklicu

Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Kindle.

ČLANEK V ZBORNIKU

• V Cobissu odpreš 2 zapisa: zapis o članku in zapis o zborniku

Silvija Borovnik. Sodobne slovenske romanopiske: Sodobni slovenski ženski roman? Slovenski roman. Ur. Gregor Kocijan in Miran Hladnik. Ljubljana: FF, 2003 (Obdobja, 21). 99–108.

POGLAVJE

• Navajanje poglavja od enega avtorja je enako navajanju članka v zborniku
• Poglavje več avtorjev je nekoliko bolj zapleteno

RAZPRAVA V REVIJI

Urška Perenič. [http://www.srl.si/sql_pdf/SRL_2012_3_09.pdf Čitalništvo v perspektivi družbenogeografskih dejavnikov.] Slavistična revija 60/3 (2012). 365–82. COBISS

• Če želimo izpostaviti dejstvo, da je bil članek arhiviran tudi na dLib, povezavo s pojasnilom dodamo na konec navedbe:

Klemen Lah. Cankarjevo priznanje – s poti. JiS 57/1–2 (2012). 49–58. COBISS dLib

ČLANEK V ČASNIKU

• Pomembna sta datum in stran
• Nadnaslov smo napisali za naslovom, kot podnaslov

Igor Bratož. V usodno moč besede ne verjamem, temveč verujem: Poletni dopisovalski pogovor s Sonjo Porle, zaljubljenko v Afriko. Delo: Književni listi 20. 8. 1998. 13. COBISS

ČLANEK NA dLibu

• 2 vrsti zapisov:

1. posamično avtorsko objavo (urejeni metapodatki)
2. celo številko v časopisu (nimajo urejenih metapodatkov)

Ivan Pregelj. Mahnič – slovenski listkar. Dom in svet 34/1–2 (1921). 28–30. COBISS dLib

ENCIKLOPEDIJSKO GESLO

Sklic na wikipedijsko geslo:

:w:sl: ([[:w:sl:Planinska povest|planinsko povest]])

• Avtorja ne navajamo

• Nujni podatki: naslov gesla, naslov spletišča in datum

Zapisi spletišč na papirju:

Planinska povest. Iz Wikipedije, proste enciklopedije 10. jan. 2012.

Planinska povest. Wikipedija: Prosta enciklopedija 10. jan. 2012.

Planinska povest. Wikipedija 10. jan. 2012.

FORUM

Katja 10. Re: Kresnik 2013. Knjižni molji. Med.Over.Net 10. dec. 2012.

(Ko je obiskano spletišče manj poznano, navedemo še splet.)

SPLETNI TEČAJ

J. Simon Rofe in Yenn Lee. Understanding Research Methods [Spletni tečaj Univerze v Londonu]. Coursera. Ogled 2. jun. 2014.

BLOG

Marko Crnkovič. 25. pismo, Marko Manci: Svečenica spovedniškega sentimentalizma. Za narodov blogor 21. feb. 2006. Siol Blogos.

• Problem blogov je, da včasih manjka ime avtorja

• Datum ogleda ni potreben

Žanri

• Pisna komunikacija in oblikovanje pisnih sporočil

• Vsakdanje sporazumevanje

• Publicistični žanri

• Umetnostni žanri

• Strokovni/znanstveni žanri

• Meje niso ostre, pisci jih mešajo
• Ogromno ljudi ne loči med zvrstmi

• Strokovna objava je tista, ki ne dosega kriterijev znanstvenega (nekoč so to bili slovarji, bibliografije, učbeniki ipd.)

• Izvirni znanstveni članek je prva objava raziskovalnih rezultatov v znanstveni reviji

• Pregledni znanstveni članek pa "sintetično in kritično poroča o najnovejših objavah z določenega predmetnega področja ter jih nadgrajuje s svojimi stališči"

• Namen poljudnih člankov je populariziranje in družbeno osmišljanje raziskovalnih spoznanj

• Znanstveni prispevki so velikokrat predstavljeni na raznih predavanjih in konferencah

• Akademski pisci ne želijo pisati za Wikipedijo, saj menijo, da so vsi članki strokovni

Šolsko pisanje

• To so referat, esej, diplomska naloga (magisterij, doktorat)

• Oseba mora izpolniti študijske obveznosti

• Vloga učitelja/mentorja

• Mentor se mora prepričati, da je študent izpolnil in preštudiral vso dano literaturo

• Potrebno je, da se učiš zaradi lastne želje po znanju in raziskovanju

• Pomembno je, da študent ve, kateri citatni slog uporabljati ...

Popravljanje

• Večino časa se ukvarjamo z že napisanimi besedili - ta so lahko naša ali so od drugih

• Lahko jih popravljamo, urejamo, oblikujemo, ocenjujemo, predstavljamo in promoviramo

• Lektura

• Korektura je odpravljanje napak

• Urednik je oseba, ki gre prva skozi besedilo in se odloči, ali ga bo objavil ali ne

• Pomemben je odnos do urednikovih predlogov in posegov v besedilo

E-pošta

• Je pomemben segment komunikacije

• Komunikacija je lahko v pisni obliki ali v živo

• Razvade, ki motijo strokovno uporabo:

- Neodzivanje na pošto.

- Na odgovor, ki smo ga sprejeli, se ne zahvalimo.

- Pri več sporočilih odstranimo citirana besedila prejšnjih sporočil.

- Uporabljamo standardno slovenščino in se držimo pravopisa.

- Problem naslavljanja.

- Prepošiljanje pisem in odgovarjanje vsem naslovnikov, kadar to ni potrebno

- ...

• Pri formalni komunikaciji bomo uporabili vikanje, če ne tikanje

• Uporaba specifičnega naslova za lažjo preglednost

• Datoteke imajo kratko in pomensko ime, ne smejo vsebovati velikih črk, strešic in presledkov (uporaba _)

Socialna omrežja

• Dobre in slabe plati

• Kombinacija internetne tehnologije: pošto, spletne strani, slike, video, spominsko knjigo, iskanje in adresarje

• Mitiziranje znanosti - konstruiranje razlag

• Facebook je primeren za promocijo akademskih informacij.

• Nastal je leta 2004

• Prvotni namen: povezovanje študentov

Tvit

• Sporočilo na socialnem omrežju Twitter (Čivkač)

• Nastalo je leta 2006

• Omejitev je 140 znakov

• SMS internet
• Tvitrsko všečkanje in komentiranje

• Razširjen med elektronsko bolj ozaveščenimi humanisti

Drugo

• Družabno omrežje Linkedln

Zagovor

• »Dramska« oblika strokovnega pogovarjanja

• Zagovori spisov, kot je npr. magisterij, referati, seminarske naloge, diplome, doktorati

Literarna kritika

Lastnosti:

- Inštitucijo kritike poznajo samo demokratični sistemi.

- Kritik je dolžan upoštevati beročo publiko, ne pa zgolj ekspertna stališča, zato je njegovo pisanje na presečišču publicistike in znanosti.

- Kritika je vedno subjektivna, objektivnih vrednostnih kriterijev ni.

- Reklamno pisanje enega avtorja o knjigi drugega avtorja ne spada med resne kritike.

- Prepoznavna lastnost kritike je polemičnost.

- Na kritična stališča vpliva čas, zato niso trajno veljavna.

- Kritika naj bo jasna, prepričljiva in poučna.

- Kritika naj tudi zabava.

- Kritika ne vpliva veliko na branje knjig, bralce le ozavešča.

- Kritik si neredko nakoplje nad glavo sovraštvo avtorja in njegovih prijateljev.

• Predmet je literarno delo

• Publicistična besedila

• Ustrezne rubrike dnevnega tiska in v literarnih in kulturnih revijah

Enciklopedični članek

• Večja jedrnatost oziroma konciznost

• Vzorčna oblika strokovnega pisanja

• Odpovedujejo se anekdotičnosti, izpuščajo prepodrobne informacije

• Črtajo ponavljanja

• Načeli:

- Soglasnost, sodelovanje, strpnost, tj. upoštevanje drugih piscev.
- Vrednostna nevtralnost (zato je prepovedano pisanje gesel o samem sebi in so odveč opredeljevanje, zavzemanje ali aktivizem).

Biografski članek

• O akterjih v literarnem sistemu

• Dva kriterija: avtorstvo strokovne ali znanstvene monografije in znanstvena kompetenca

Članek o knjigi

• Projekt popisa knjig z naslovom Romani

• Navodila:

- Naslov gesla je tudi naslov knjige, brez podnaslova.
- Zelo dolge naslove skrajšamo.
- Kratke naslove, ki so že zasedeni, opremimo z imenom avtorja v oklepaju ali letnico oz. naslovom časopisa, če avtor ni poznan.
- Glava gesla vsebuje samo bistvene podatke: naslov (krepko), avtor, letnica, žanr.

Infopolje: avtor, naslov in podnaslov, kraj izdaje, založba, leto, zbirka, številka zvezka v zbirki, obseg v straneh in besedah, številka Cobiss (poimenujemo medsebojna razmerja med osebami, npr.. ljubezenski trikotnik z dvema ženskama in enim moškim)

- Povzetek dogajanja kratek in jedrnat (največ 500 besed, kdo so akterji, kje in kdaj se dogaja, zakaj in s kakšnim izidom se junakova akcija konč; če gre za realna dogajališča/osebe/dogodke/pojme jih opremimo s povezavami na ustrezna wikipedijska gesla)

- V infopolju naštejemo morebitne ponatise, prevode, ekranizacije, dramatizacije, uglasbitve in druge predelave

- Fotografija naslovnice

- V infopolje navedemo ilustratorja, če ima knjiga posvetilo ipd.

- Določimo žanr, temo, ključne besede

- V poglavju o odmevu naštejemo literarne kritike, diplomska dela, literarnozgodovinske oznake, razprave in najbolj jedrnate izjave in iz njih citiramo

Učbenik

• Ideal strokovnega pisanja je znanstveni članek

• Specifike: dialoškost, povzemanje in ponavljanje, poenostavljanje, privlačna tipografija, povezovanje učbenikov v serije

• Vreden polovico znanstvene monografije

Strokovni blog

• Weblog 'spletni brskalnik'

• Primerni za določeno področje, temo ...

• Publicistični in žurnalistični žanri, redkeje znanstveni

Spletni forum

• Strokovno ali znanstveno tematika

• Pomembno orodje za vzdrževanje strokovne oz. znanstvene skupnosti

• Strokovna sporočila, vprašanja, odgovori, nasveti

• Spletna pošta + spletni arhiv

• Spletni forum ni enako spletni klepetalnici

• Nitkanje

• Naročniki določajo temo in vsebino s svojimi prispevki

Slog

• Aktualne stvari na vrhu in najbolj vpadljive

• Nasprotno kot včasih

• V historiatu lahko vidi še ostale in starejše objave

• Zaslonsko besedilo - zaznamuje prikaz menija ter dodatne povezave

Sestavni deli

- Avtorjevo ime
- Naslov
- Izvleček
- Ključne besede
- Povezave
- Kazalo
- Telo besedila (uvod, teorija, gradivo, analiza, sklep)
- Literatura
- Priloge (slike, tabele, grafikoni, opombe)

• Kratica IMRAD (introduction, methods, results, discussion)
• Po slovensko UMRIS (uvod, metode, rezultati, sklep)
• Eksperimentalne vede

NASLOV

• Kot ključne besede

• Povzame bistvo v nekaj besedah

• Je smiselno oblikovan

• Sklenjeno sporočilo

• Tema predstavljena natančno in jedrnato

• Brezhiben pravopis

• Ni krajšav

• Ni v obliki stavka ali vprašanja

• Ni zapisan z velikimi tiskanimi črkami

• Podnaslov ločen z dvopičjem in se začne z veliko začetnico

• Podnaslov ne ponavlja izrazov v naslovu

IZVLEČEK

• Krajša oblika povzetka

• Pisanje povzetkov se opušča

• Sestavni deli: predmet raziskave, metode, rezultati, sklep

• Največ 10 vrstic

• 100 - 500 besed

• Ni členjen na odstavke

• Ne vsebuje kratkih sklicev in opomb

• Natisnjeni z manjšimi črkami in manjšim vrstičnim razmikom

• Lahko ležeče ali z umikom na desno

KLJUČNE BESEDE

• Ožja predmetna področja

• Izrazi so frekventni in imajo terminološko težo

• Utrjenost terminov

• Besede iz naslova so pogosto tudi ključne besede

• Opredelimo nanašanje teme besedila

• Lažje iskanje

KAZALO VSEBINE

• Program za pisanje sam oblikuje kazalo

• Označimo naslove in podnaslove

• Nekateri spremenijo verzalke v navadne, male črke

• V Wikijih so na vrhu besedila in se pojavijo avtomatsko

• Skrijemo lahko s klikom na [skrij]

• Če sploh nočemo besedila, napišemo v glavo besedila __NOTOC__

• Lahko želimo kazalo pri samo dveh poglavjih __TOC__

• Naslovi morajo biti kratki

• Ravnanje po vzorcu

• Ne preveč členitev na poglavja - nesmiselno je imeti poglavje za 2 povedi

• Dolga poglavja pa členi na podpoglavja

POVEZAVE

• Nadomeščajo imenska in stvarna kazala

• Povezave vnašamo v vse formate besedila in vse urejevalnike

• Vnos hiperpovezave

• Spletno lokacijo pa prekopiramo

• V Wikijih je dvojni oglati oklepaj ([[ ]]) že samostojen članek oz. bo

• Enojni oglati oklepaj pa je za povezovanje na spletne lokacije zunaj Wikijev

• So oblika sklicevanja

Napake

Poglavitne hibe humanističnega pisanja:

• Gostobesednost (dolgoveznost, epskost, ponavljanje, tavtološko izražanje)

• Nerazumljivost (zapletenost, enigmatičnost sporočila)

• Pomanjkanje konteksta

• Slogovni manierizem (uporaba arhaizmov, literarno markiranje sloga, duhovičenje, demonstracija »dobrega sloga«)

• Slogovna puščobnost

• Pristranskost (pretirano poudarjanje svojega stališča, odvisnost od jezika obravnavanega literata, ideologizacija sporočila)

• Nasilna terminologizacija ali pa terminološka ignoranca

• Skrivanje za znanstveni plural, zadrege s spolom
• Mmentalno brambovstvo ali mentalna servilnost

GOSTOBESEDNOST

• Najpogostejše ukvarjanje

• Ni vedno odveč - odveč je samo, če je zapovedana jedrnatost

• Za ustno prezentacijo je gostobesednost dobrodošla - lažje spremljanje in tudi bolj zanimiva, govorec ve, kaj govori

• Besede, ki se jih lahko izogibamo v primeru gostobesednosti:

tudi, še, pa, lahko, svoj, prim., takratni, prav tako, poleg tega, potem, nato; izpostaviti, poudariti, naglasiti; predvsem, večinoma, v glavnem, največkrat, običajno, praviloma, načeloma; prav gotovo, nedvomno, zagotovo, brez vsakega dvoma, seveda, pravzaprav, za ta del; nedoločne količine: razmeroma, relativno, dokaj, precej, malo, bolj ali manj, povsem, približno, okrog, okoli; določen, specifičen, posamezen, sam, razni, različni

• Konstantno navezovanje je nepotrebno

NERAZUMLJIVOST

• Lahko je tudi namerno dejanje

• Lahko je zaradi uporabe terminologije ozkega področja

• Uporabe dvoumnosti

• Opravičevanje z zapletenostjo problematike

POMANJKANJE KONTEKSTA

• Pogosto manjka teza

• Ni ugotovil nič novega

• Strokovni poznavalec mora znati priti do informacij, te pa potem tudi postaviti v kontekst

• V humanistiki pogosto pride do nasilnega posploševanja

• Pogosta uporaba besede že in šele; s tem se avtor že opredeli in besedilo ni objektivno

• Tudi uporaba celo, kar, samo

MANIERIZEM

• Besedilo naj bo sklenjeno

• Stavki povezani

• Besedilo kompaktno

• Retorična sredstva so nepotrebna in velikokrat nezaželjena

• Besede torej, potem, potemtakem, seveda, jasno, očitno, sklenemo ...raje opustimo

• Ne smemo se ponavljati

• Uporaba izrazov, ki jih uporabljamo v govoru

• Arhaizmi in papirnati izrazi ne sodijo na papir

SLOGOVNA UBORNOST

• Pretirana uporaba besed pri povzemanju prebranih del

• Pomagamo z uporabo variiranih izrazov in spremembo stavčne strukture

• Izpustimo moteče ponavljajoče strukture

• Mašila ne smejo biti v zapisanih besedilih

PRISTRANSKOST

"Pisanje je seveda priložnost za uveljavljanje osebnega interesa, tudi strokovno pisanje, vendar bi bilo strinjanje s stališčem, da je pač vsa človekova dejavnost na tak ali drugačen način kontaminirana z njegovimi interesi, vulgarnomaterialistična, cinična in nespodobna. Znanosti se gremo prav zato, da nam pomaga preseči biologizme in oblikovati kolikor mogoče objektivne, nepristranske sodbe, ki jih ne narekujejo preživitvena nuja, osebni prestiž ali osebnostne kaprice."

• Zaljubljenost pisca v temo

TERMINOLOGIJA

• Termin ima jasno definicijo

• Predpogoj za inštitucializacijo in je lahko družbeno vpliven

• Beseda ima lahko več pomenov

• Kdaj so pomeni iste besede lahko tudi nasprotujoči

SPOL IN ŠTEVILO

• Moški spol veljal za nevtralnega

• Feminizem prinesel spremembe

• Vzporedno pisanje obeh oblik

• To je neekonomično in nenaravno

• Izražanju spola lahko izognemo z množino ali sedanjiško obliko

• S takšnimi težavami se soočajo tudi v drugih jezikih

MENTALNO BRAMBOVSTVO IN SERVILNOST

• Razmerje med domačim in tujim je zelo občutljivo

• Odvisno od virov in literature

Govorna prezentacija

• Nima vedno statusa objave

• Diskusijski prispevki, komentarji, replike

• Podlaga za pisanje je predhodna objava

• Pisna besedila niso najboljša za govorno reprodukcijo

• Stavki so pri predavanju precej krajši

PROSOJNICE

• Koristne za poslušalce in predavatelje

• Retorično zaokroži in povzame njegove glavne točke in sporočilo

• Poslušalci lahko le sledijo tekstu na prosojnicah

• Ključne besede

• Pripomore k pomnjenju

• Pripomore k razumevanju predavanega

• Vsebina prosojnic: kratka, naslovi, podnaslovi, slike, grafikoni, krajše definicije, citati, tabele

• Pazi pri: preveč teksta na prosojnici, ne preveč barv, enostavno oblikovanje, ne uporabljaj eksotičnih fontov, ne preveč zgolj zabavnih slik brez neke informativne vrednosti

Vizualizacija

• Intenzivnejše oblikovanje

• Slike, grafikoni, barve

• Slikovitejše od tiskanega

• Namen

FOTOGRAFIJE: Licenciranje fotografij, Fotografije kulturne dediščine, Nalaganje na wikije

• Pomemben del sporočanja

• Pogled pasivacije

• Ne zahteva truda in razumevanja

• Skrije pomen besedila

• Razkriva detajle

• Najbolj uporabljamo v publicistiki

• Najdemo jih v raznih reportažah, fotoreportažah

• V leposlovju zelo malo - navadno samo na naslovnici

• Pojavljajo tudi v enciklopedijah

• Ko je namenjeno delo javnosti, več fotografij ima

• Licenciranje fotografij - strežnik za Wikipedio v ZDA, morajo slike ustrezati naši in njihovi zakonodaji

• FOP - freedom of panorama

Infografika: Tabele, Grafikoni, Zemljevidi, Besedni oblak

• Vizualna prezentacija podatkov

• Velike količine podatkov predstavljene na enostaven in predvsem pregleden način

• Možnosti predstavitve podatkov: tabele, grafikoni, zemljevidi, besedni oblak (Wordle ali Voyant Tools)

ISKANJE

• Iskanje je med mentalnimi dejavnostmi na visokem mestu

• Drugačen način dostopa do informacij

• Razvoj iskalnikov pomeni strmo naraščanje števila informacij

• Vsak avtor ima svojo številsko identifikacijo

• Za to kodo je poskrbel Cobiss

• Na Slovenskem ima vsak raziskovalec svojo številko

• V mednarodnih okvirih je možnost zamenjave del veliko večja

• V mednarodnih okvirih to razločuje prostodostopni sistem ORCID (Open Researchers and Contributor ID)

• Deluje pod okriljem Mednarodne organizacije za standardizacijo

• ORCID je mednarodna, interdisciplinarna, odprta, neprofitna civilna organizacija

UDK

• Pomeni univerzalna decimalna klasifikacija

• Spremlja objave, nasprotno od enkratnih številk ISBN, ISSN ipd. poskrbi za pravilno umeščenost objave na določeno strokovno področje oziroma na eno od področij človeške dejavnosti

0 Znanost in znanje. Organizacije. Informacije. Dokumentacija. Bibliotekarstvo. Institucije.  Publikacije 
1 Filozofija. Psihologija
2 Teologija. Verstva
3 Družbene vede. Politika. Ekonomija. Pravo. Izobraževanje
5 Matematika. Naravoslovje
6 Uporabne znanosti. Medicina. Tehnika
7 Umetnost. Arhitektura. Fotografija. Glasba. Šport
8 Jezik. Književnost
9 Geografija. Biografija. Zgodovina

• UDK je samo ena od obstoječih klasifikacij

• Ni povsod v uporabi

• Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije pozna sedmero raziskovalnih območij: naravoslovje, tehnika, medicina, biotehnika, družboslovje, humanistika, interdisciplinarne raziskave

• Evropska klasifikacija raziskovalne dejavnosti postavlja med petimi področji humanistiko na prvo mesto

• Klasifikacija FOS 2007 s 47 področji je preglednejša

• V javni zavesti so najbolj enciklopedične klasifikacije

• Te delijo na dve veliki področji: družbene vede in naravoslovje

• Delitev je lahko tudi na empirične in formalne znanosti

• Ameriška klasifikacija se razlikuje od evropske

• Ime znanosti o življenju (life sciences) in medicina in agrarne vede

• UD-klasifikator ali vrstilec najdemo tako, da pogledamo v seznam gesel

DOI

• Digital Object Identifier

• 'Digitalni identifikator objekta'

• Je standard za označevanje spletnih objav, ki streže lažjemu in trajnejšemu dostopu do znanstvenih podatkov in prispeva k njihovi večji vidnosti

• Spletni naslovi se navadno začenjajo s http://

• Pridobitev registracijske kode DOI pa poskrbi za sledljivost dokumenta

• Do tako urejenega dokumenta lahko dostopa vsak

• Pridobitev kode ni zastonj

• Izdajajo kode samo pooblaščene organizacije

• Za humanistiko sta primerni mEDRA in CrossRef

• Koda DOI:

doi:10.7771/1481-4374.2064.

• Številka pred poševnico pomeni založnika

• Številka za poševnico pa je številka publikacije

COBISS ID

• Za identifikacijo publikacij

• Številko ima vsaka registrirana objava,ne glede na medij

• O Cobissu obstaja kratko informativno poglavje v Praktičnem spisovniku

• Vsak dan se lahko naučiš kaj novega

• Za literarnega novinarja sta najbolj zanimiva seznam najbolj branih knjig in baza podatkov z naslovom Knjižnično nadomestilo

• V NUK-u se lahko udeležiš zastonj tečaja iz iskanja, indeksov, e-knjih ipd.

Podatki in podatkovne zbirke

• Podatek (data)
• Izraz zajamek (capta)
• Izraža produkcijo in reprezentacijo znanja v humanistiki in zunaj nje
• Podatek s svojo etimologijo govori, da gre za nekaj danega
• Izraz zajemek pa na to, da gre za nekaj, kar je bilo vzeto oz. zajeto

• Informacije so dveh vrst:

- dokumenti – dokument je fizična reprezentacija informacije s komunikacijsko intenco in funkcijo; v literarni vedi je dokumeent drugo ime za besedilo; enačimo ga z datoteko, ki ima besedilni, slikovni, zvočni ali filmski format

- podatki – osnovni elementi informacije, pridobljeni z meritvami in prikazani v formatiranih zapisih v podatkovni zbirki ali v obliki tabel in grafov

- v praksi se obe informaciji združujeta – v dLib-u se iskalec najprej sreča z vrsto bibliografskih zapisov, ki ustrezajo njegovi poizvedbi, s klikom na izbrani podatek pa prikliče na zaslon celotni dokument (FF celotne diplomske naloge, magisterije in doktorate nalaga na Arnesov strežnik, njihov seznam pa pod naslovom Diplomske naloge na Wikiverzi)

• Običajno je težko priti do podatkov

• Besede iščemo v slovarjih

• Avtorje in druga dejstva v leksikonih

• Število podatkovnih zbirk narašča

Iskanje po dLibu

• Je zbirka besedil (knjig, revij, časnikov, zbornikov, plakatov, rokopisov), slik in večpredstavnostnega gradiva

• Navodila:

- kadar nimamo sreče z iskanjem po metapodatkih, tj. po avtorju ali naslovu dela (metapodatki ponavadi obstajajo le za večje skenirane enote – za knjige, posamezne številke revije, ne pa za posamezne članke znotraj revije), pod iskalnim poljem odkljukamo možnost išči tudi po celotnem besedilu

- kadar je zadetkov preveč, vtipkamo dodatne izraze, za katere vemo, da jih tekst vsebuje ali pa

- postavimo niz besed, za katere vemo, da se nahajajo v besedilu skupaj, med narekovaje

- strojno branje pri težje berljivih predlogah včasih odpove in zato iskalnik niza ne bo našel – poskusimo še s kakšnim drugim nizom

- preštevilne zadetke zredčimo z omejevanjem virov v levem stolpcu

Seznami

• Ena izmed možnosti za členitev besedila

• Uporabimo takrat, ko želimo našteti serijo elementov na čim razločnejši način

• Dolge sezname s kratkimi alinejami radi sestavimo v dveh ali več stolpcih (npr. opombe na dnu wikipedijskih gesel)

• Osnovni obliki sta neoštevilčeni seznam (na začetku vsake alineje je sredinska pika, vezaja ali kakšno drugo grafično znamenje) in oštevilčeni seznam

• Tudi kazala (vsebine, slik, oseb, naslovov, pojmov) so seznami,

• • Literatura na dnu članka je navedena v obliki seznama, zadetki pri iskanju so nanizani v obliki seznama

• Seznami sporočajo, da je svet neskončen oz. neizmeren, raznoroden

• Retorični figuri, ki strukturirata sezname, sta akumulacija (kopičenje) in enumeracija (naštevanje)

• Na Wikipediji so seznami izhodišče za nadaljnje resno delo: seznam slovenskih pesnikov in pisateljev, mladinskih pisateljev, literarnih zgodovinarjev, literarnih nagrad itd.

• Wikipedija in Wikivir sama razvrščata gesla v sezname

• Grupirajo se avtorji, rojeni istega leta, knjige, izšle v istem letu, besedila istega avtorja, žanra ali slogovne pripadnosti, uredniki,

• Ustrezno moramo okategorizirati

• Seznamski princip podpira tehnologija

• Obvladovanje dolgih seznamov brez računalnikov ne bi bilo mogoče

DIGITALNA HUMANISTIKA

• Literarnovedni segment znotraj digitalne humanistike je empirična literarna veda

• Jezikoslovni segment pa računalniško jezikoslovje

• Področje digitalne humanistike

• Izraz literarna veda izgublja

• Nadomešča pa ga izraz literarne oziroma kulturne študije ali medijske kulturne študije

• Obsega področje kulturomiko

• Z Googlovim orodjem Ngram Viewer detektira pojave in pojme skozi stoletja

• V sedmih najpomembnejših jezikih

• S statistično obdelavo digitaliziranih knjig

• Organizirajo univerzitetni učni načrti

• Pripravo za vpis v podatkovne zbirke (označevanje oz. enkodiranje), analizo (statistika, odkrivanje vzorcev), prezentacijo oz. vizualizacijo ter interaktivno manipulacijo

• Digitalna humanistika takole razvršča podatke:

1. zajem (digitalizacija, optično prepoznavanje,programiranje, iskanje informacij ...)

2. obogatitev (dodajanje metapodatkov, modeliranje, urejanje ...)

3. analiza (luščenje informacij/struktur/vzorcev iz podatkov)

4. interpretacija (kontekstualizacija, modeliranje, konceptualiziranje ...)

5. razpečevanje in hranjenje (publiciranje, identifikacija, urejanje dostopa, razporejanje, arhiviranje ...)

6. kolaboracija (komunikacija, participacija, komentiranje, množičenje ...)

7. meta HD-dejavnosti (strokovno ocenjevanje, poučevanje, sodelovanje, obveščevanje ...)

• Najprej dosegla konkordančne slovarje in besedilne korpuse v jezikoslovju in podatkovnih zbirkah

• Sledila digitalizacija vsebin

Empirične metode

• Empiričen pomeni, da so podatki bili pridobljeni z opazovanjem/eksperimentom; sinonim znanosti

• V humanistiki ni eksperimentiranja

• Opazovanje faktov in s čutnimi izkušnjami

• Predstavljeni v tabelah ali grafikonih

• Empirični pristop v opoziciji s teoretičnim

• Empirični = izhaja iz faktov in je zato induktiven

• Teoretični = izhaja iz konceptov in je zato deduktiven

• Pod empiričnostjo razumemo:

1. pridobivanje materialnih dokazov z eksperimentiranjem in opazovanjem

2. merjenje podatkov (preštevanje, kvantifikacija)

3. preverljivost meritev

Programi

Našteti so samo nekateri zastonj in povečini spletni programi z zelo obsežnega programa DIRT:

• Weka, data mining software (zajem podatkov)

• PAIR, Gephi, Graphviz, TACT, Bookworm, Wordle (analiza besedil in drugih podatkov)

• Survey Monkey (anketiranje)

• Wordpress, Blogger, LiveJournal (blog)

• Bibliopedia, Zotero (bibliografija)

• WorldCat, Google Books (knjižnice)

• Wikidot, Wikiverza, Wikiknjige (kolaborativno pisanje)

• Dropbox, DocumenCloud (objavljanje na spletu)

• Image Map Tool, Picasa, Greenshot (slike)

• MySQL,R, OpenRefine (zbirke)

• GeoCommons, Worldmap, Geonames, Google Maps (zemljevidi)

Projekti, revije

• Glottometrics

• Empirical Text- and Culture Research

• German historical novel

• Literary Lab

• TextGrid

• TUSTEP

• Tapor

• OpenLibrary

• Perseus

Računalniško jezikoslovje

Uporaba računalnika v jezikoslovju.

• Iskanje po leposlovju

• Povzemanje zgodb

• Razlikovanje med literaturo in drugimi vrstami pisanja

• Identifikacija in analiza literarnih žanrov

• Slogovno razvrščanje besedil in pripisovanje avtorstva

• Analiza bralčevih čustvenih odzivov

• Analiza konstelacije oseb oz. njihovega socialnega omrežja

• Računalniško modeliranje pripovedi, računalniška naratologija in folkoristika

• Generiranje literarnih pripovedi, dialoga oz. poezije

• Oblikovanje priporočilnih seznamov

Nove besede

Vse definicije besed so pridobljene s spletišča Fran.

A

Analfabet - kdor ne zna pisati in brati, nepismen človek

Agitirati - pridobivati koga za kaj

Apolinično - po F. Nietzscheju umetniško načelo harmonije, urejenosti, zmernosti

Ažuren - adm. ki je brez zaostanka v dnevnem delu, ki je na tekočem

B

Benigen - nenevaren, neškodljiv

D

Defetizem - mnenje, prepričanje, da je kako (pomembno) delo, prizadevanje brezuspešno

Dičiti - zastar. krasiti, lepšati ; dičiti se - zastar. hvaliti se, bahati se

Diletantizem - slabš. nestrokovno, površno opravljanje kakega dela

E

Ekspertiza - izvedensko proučevanje kake stvari

F

Fantazma - privid ; fantazmagoríja - knjiž. podoba, privid, ki nastane iz pretirane fantazije

H

Habilitacija - pridobitev pravice predavati na visoki šoli

Humboldtovska (vera) - ?

I

Inercija - knjiž. stanje, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti; lenobnost, nedelavnost

Inertnost - knjiž. lenobnost, nedelavnost

K

Korifeja - knjiž. prvak, veličina

L

Ludist - zgod., v Angliji pripadnik gibanja, ki se je v začetku 19. stoletja z uničevanjem tovarniških strojev borilo proti uvajanju strojnega dela

Ludizem - um. umetnostna smer v drugi polovici 20. stoletja, ki temelji na načelih igre, razvedrila

P

Paradigma - knjiž. vzorec, primer

Parazitirati - publ. biti zajedavec, živeti kot zajedavec

Piratizirati - nezakonito si prisvajati, razmnoževati izdelke elektronskega medija za osebno rabo ali širjenje, prodajo

Podjetje - ekspr. dejanje, načrt

R

Repozitorij - prostor na strežniku za shranjevanje in dostopanje do dokumentov, datotek

S

Sintagma - jezikosl. besedna zveza, v kateri je ena beseda glavna, druga pa podrejena

Sublimen - knjiž. vzvišen, plemenit

U

Utilitaren - ki v človekovem delovanju (pretirano) poudarja praktično uporabnost, koristnost

Uzurpacija - knjiž. nezakonita, nasilna prilastitev

V

Vademekum - knjiž. knjiga, publikacija, navadno majhnega formata, z osnovnimi, praktičnimi pojasnili o čem; priročnik, vodič

Valenca - psih. psihološka vrednost predmeta, osebe ali pojava, ki se kaže kot njegova privlačnost ali odbojnost

POSEBNE OMEMBE

Žan Luka Jelenc Za

za duhovito šalo o mirnem odnosu. (11. 1. 2022)