Na spletu živel sam boš večno

Na spletu živel sam boš večno
Avtor	Miran Hladnik
Naslov izvirnika	Na spletu živel sam boš večno ali Slovenska književnost in digitalni svetovi
Jezik	slovenski
Subjekt	slovenščina
Žanr	Predobjava predavanja za SSJLK 2023 pod naslovom Slovenski jezik, literatura in kultura ter digitalni svetovi
Klasifikacija

Digitalizacija slovarjev, katalogov, enciklopedij itd. ter nova orodja za besedila so pogoj za kulturno preživetje in emancipacijo ter pokazatelj razvitosti jezika. Danes slovenski literarni zgodovinar uporablja spletne storitve, kot so Cobiss, dLib, Ngram Viewer in Wikimedijina spletišča. Dejavni smo na Wikiviru, ki je repozitorij slovenskega leposlovja, na Wikiverzi, kjer koncipiramo članke za Wikipedijo, na Wikipodatkih in v Wikimedijini Zbirki. Ko bo zapletena slovenska avtorska zakonodaja omogočila svobodo panorame, bo naše strokovno pisanje še bolj slikovito in privlačno. Prostorski obrat je priklical v življenje zbirke na javnem interaktivnem zemljevidu Geopedija: rojstne kraje pisateljev, dogajališča slovenskega zgodovinskega romana, literarne spomenike itd. Perspektive literarne vede (digitalne, kakopak) vidim v njeni participativni naravi (pisali jo bodo tudi laiki in stroji), stremela bo k vseobsežnosti in emancipatorični neselektivnosti, organizirala se bo seznamsko namesto zgodbeno, povezovala se bo s sosednjimi disciplinami in komunikacijskimi praksami.

slovenska književnost, digitalna humanistika, Wikimedia, Geopedija, SlovLit, ChatGPT

Pa se poigrajmo za začetek. Kanadskemu Voyantu sem naročil, naj naredi besedni oblak na osnovi predavanja, in je napravil tole:

Besedni oblak začetne verzije predavanja Na spletu živel sam boš večno

Voyant ima pripomočke za vrsto jezikov, za slovenščino pa žal ne. Da bi dobili besedni oblak polnopomenski besed, je treba prazne besede (ang. stopwords) za slovenščino naložiti ročno. Seznam praznih besed sem za take namene pred leti postavil na Wikiverzo. Iz besednega oblaka razbiram, da na seznamu manjka veznik ampak, odveč je tudi mašilo seveda. Besedni oblak mi je sporočil, da opazno prepogosto uporabljam ti dve besedi in razkril moj miselni vzorec. Ker mi je mar za slog in ker se skušam izraznim maniram izogibati, sem se sprehodil skozi tekst in zmanjšal njuno pogostnost. Z izločitvijo dodatnih praznih besed je Voyant drugič narisal ustreznejši besedni oblak, ki pa za popravljanje sloga ni več uporaben.

Še vedno se igramo z besedilom. Popularnemu ChatGPT-ju sem naročil, naj predavanje povzame in napravi izvleček v desetih vrsticah, pa se mi je uprl, češ da je besedilo predolgo, in me usmeril k svoji plačljivi varianti, ki bi za bakšiš opravila nalogo. Ker spadam med ljudi, ki neradi odštevajo denar za spletno ponudbo, sem se razgledal po konkurenci. Generatorja izvlečkov za slovenščino nisem našel, naletel sem samo na angleškega. Pa naj mi stroj napravi najprej angleški izvleček. V ta namen sem moral predavanje prej prevesti v angleščino. Nalogo sem namenil prevajalniku Deepl. Spet ni šlo na prvo žogo oziroma v enem zamahu. Ker so zastonj samo prevodi besedil v obsegu 5000 znakov, sem besedilo razdelil na štiri kose, ki jih je Deepl použil drugega za drugim. Iz angleškega prevoda članka je generator izvlečkov zdaj lahko izdelal angleški izvleček.

The digitisation of everything that existed before (dictionaries, catalogues and other databases, libraries, archives, encyclopaedias, lexicons, etc.) and new tools for texts (spellers, translators) have become part of the conditions for cultural survival and emancipation, and have become an indicator of linguistic sophistication. We have been very active on Wikivir, which we have chosen as a repository for digitised and edited Slovenian fiction. The Wikiuniversum is growing and becoming really useful and at the same time likeable thanks to Wikipodata and the Collection. When the convoluted Slovenian copyright law decides to shorten copyright protection from the current 70 years after the death of the author to the former 50, or at least decides on the freedom of panorama, freeing the publication of recordings of copyright works and cultural heritage in public places, our professional writing will be more picturesque and attractive. The spatial turn called into life the collections on the public interactive map Geopedia: birthplaces of the historical novel, literary monuments, literary routes and, outside the narrow circle of the literary profession, a collection of partisan monuments.

Izdelek se zdi kar spodoben, vsekakor je boljši od marsikaterega izvlečka, ki ga dobim v roke kot urednik prestižne domače literarnovedne in jezikoslovne Slavistične revije, manjka pa mu koherentnost. V zadnji povedi je program samovoljno združil rojstne kraje slovenskih književnikov in dogajališča zgodovinskega romana v čudno novotvorbo: rojstne kraje slovenskih zgodovinskih romanov. Tudi tega še ne ve, da so Wikipodatki v angleščini Wikidata in da je Zbirka v angleščini Wikimedia Commons. Pomanjkljivosti sem ročno popravil. Ah, preveč sem zaupal generatorju povzetkov, šele na koncu sem opazil, da se mu moji zaključni stavki niso zdeli dovolj tehtni, čeprav je ravno v njih srž sporočila. Ročno sem z njimi dopolnil izvleček.

Nato sem ukazal Deeplu, naj angleški izvleček prevede nazaj v slovenščino. Na prevod nisem imel večjih pripomb, šlo je brez komičnih napak, iz kakršnih smo se še nedavno norčevali pri vzvratnem prevajanju, moji drobni ročni posegi so bili le še slogovne narave. Presenetilo me je, da gre prevajalniku bolj za avtohtono (»kleno«) slovenščino kot meni naravnemu govorcu: v izvirniku sem uporabil besedo indikator, prevajalnik je tujko poslovenil v pokazatelj. Prevajalniki strokovnim piscem močno koristijo, saj nalogo opravijo bolje kot povprečni priučeni govorec tujega jezika. Preveriti moramo samo, če na kakem mestu zaradi premalo jasnega izvirnika ni prišlo do napačnega razumevanja. Sicer pa program sam opozori na kritična mesta in prosi za pojasnila. Prevod skratka ne koristi le tujemu bralcu, prav pride tudi avtorju pri optimiranju izvirnega sporočila.

Ročni dodatki so napravili slovenski izvleček za tretjino predolg. Ne bom več prosil digitalnih pomočnikov za krajšanje, hitreje in ustrezneje bo, če se krajšanja lotim sam; v krajšanju sem se izuril pri seminarskem delu za Wikipedijo. Desetvrstični rezultat, plod sodelovanja človeka in stroja, stoji zdaj v glavi objavljenega predavanja. Deepl in Googlov prevajalnik sem vpregel še v prevod čistopisnega izvlečka v angleški abstract. Mikalo me je, da bi prevod oddal v tisk skupaj s predavanjem, a sem se zadržal in strojna prevoda ohranil zase, da ju bom lahko primerjal z izdelkom profesionalnega živega prevajalca, ki stoji v glavi takoj za slovenskim izvlečkom. Zanimivo bo videti, kako hitro na tem področju kopnijo razlike med človekom in strojem in kako se izdelki prevajalnikov slogovno razlikujejo med seboj. No, zdaj človeški prevod lahko primerjam s strojnim.

Predavateljem na SSJLK je naročeno, da predavanje opremimo s petimi ključnimi besedami. Po spletu sem iskal orodje, ki bi ključne besede generiralo namesto mene, pa sem obupal: ali niso za slovenščino ali so plačljiva ali pa jih spremlja toliko oglasov, da človek izgubi veselje. Ključne besede, zapisane pod izvlečkom na natisu predavanja, sem bil prisiljen napraviti sam. Mogoče bomo take »človeške dele besedila« v prihodnosti opremljali z oznako home made oz. ročno delo.

Kaj če bi zbolel in ne bi mogel semle v predavalnico? Iz izkušnje zadnjih dveh covidskih let vemo, da se iz takih zadreg rešimo z uporabo spletne učilnice ali spletne konference. Pognal bi Zoom ali kakšno podobno orodje za predavanje po spletu. In če bi bolezen napadla moje glasilke? V tem primeru bi zaprosil za kodo sintetizatorja govora eBralec, ki je pod posebnimi pogoji zastonj na voljo na spletišču Knjižnice slepih in slabovidnih, in mu naročil, da prebere predavanje namesto mene. Mogoče je kaj boljši od alternative Govornik.eu, ki vsaj na mojem zastarelem računalniku ni ravno poslušljiva.

Je med poslušalci kdo slep in bi ga želel v brajici? Sam bo najbolje vedel, kako ga konvertirati in natisniti. Ampak prej sem ga moral seveda postaviti nekam na splet. Možnosti je veliko, Academia.edu, ResearchGate, Zenodo, repozitorij UL, druga inštitucionalna ali zasebna zakupljena spletišča ... Sam zadnja leta svoje tekste nalagam semle, na Wikiverzo, kjer jih najhitreje lahko ažuriram in se nadejam, da trajno ostanejo.

Naslov sem zaradi hitrejšega iskanja skrajšal na prvo polovico. Predavanje lahko odpre vsakdo, kadarkoli, od koderkoli, prijavljen ali anonimno. Lahko tudi poseže vanj tako, da kaj popravi ali dopolni, bodisi v obliki komentarja na pogovorni strani, v obliki opombe na dnu besedila ali pa kar neposredno v besedilu. Samo klikniti je treba na zavihek Uredi in po intervenciji na zavihek Shrani spremembe. Če bo ta kdorkoli počel nagajivosti ali neumnosti, jih bom z eno potezo razveljavil, in če še ne bo dal miru, bom blokiral posege z njegovega naslova. Toda zakaj bi se kdo z zlim namenom spravil ravno na tole predavanje, če pa od leta 2006, odkar sem na wikijih, torej 17 let, ni bilo vandalizirano nobeno moje besedilo. Da bo predavanje lažje najti, sem ga uvrstil v Wikiverzino kazalo svojih spisov pod naslov Objave: Miran Hladnik.

Zgolj postavitev besedila na splet ne zadošča, če si želimo bralcev in odmeva ali celo diskusije. Google ga bo sicer uvrstil v svoja kazala, ampak težko si predstavljam, da bi šel kdo v iskalno polje tipkat tak čuden naslov. K branju sem pred korekturami povabil strokovno javnost, v upanju na komentar, dopolnilo informacij ali vsaj kak popravek pravopisne napake oziroma zatipkanin. O objavah obveščam prek strokovnega diskusijskega foruma (skromneje novičnika) Slovlit. Ta literarnovedni, jezikoslovni in digitalnohumanistični stenčas je na svetu od konca leta 1999, vsako leto se na njem nabere kakih tisoč sporočil, ki jih po troje hkrati dnevno razpošiljam 1700 naročnikom.

[SlovLit] Na spletu živel sam boš večno --
Miran Hladnik <hladnikmiran@gmail.com>
Pon Apr 10 14:37:47 CEST 2023
https://sl.wikiversity.org/wiki/Na_spletu_živel_sam_boš_večno – M. Hladnik: Na spletu živel sam boš večno ali Slovenska književnost in digitalni svetovi. Predobjava predavanja za SSJLK 2023. Wikiverza. Prosim za kritično branje in pripombe. -- miran

Objava na Wikiverzi se zdi za predavanja, ki jih na spletu objavi tudi organizator Center za slovenščino kot drugi ali tuji jezik in povrhu obogati še z videoposnetkom, na prvi pogled odveč. Prav pride, kadar je naročnik omejen z obsegom, avtor pa se je razpisal in se mu zdi škoda tekst krajšati. Takrat se spletni objavi razlikujeta. Vzporedna objava oziroma predobjava na Wikiverzi avtorju omogoči vnos popravkov pred dokončno oddajo.

V temle primeru [če pridejo popravki ali dopolnila, jih tule naštejem] – ni bilo nobenih pripomb od zunaj. Možnosti, ki jih ponuja orodje, očitno nismo navajeni uporabljati. Ali pa moj tekst spada v neki drugi čas, je iz enega kosa, ki mu, kot se je nekoč reklo, "ni mogoče nič dodati in nič odvzeti" :)

***

Napočil je čas za predavanje. Naslov zanj sem si sposodil pri Aškercu, ki je v antologijski pesmi Čaša nesmrtnosti v svoji prvi pesniški zbirki Balade in romance 1890 zapisal verz »v delih svojih živel sam boš večno« in s tem ponovil podobna spoznanja predhodnikov, ki jih je mučila skrb, kaj bo ostalo za njimi. Fantazma puščanja sledov v kulturi usmerja življenje izobražencev v boleči opoziciji z zavestjo, da smo od danes do jutri, »ko listje smo, ki z vetrom leta« (Alojz Gradnik, Molitev beguncev), da zidamo na pesku. Brez zapisanih ali kako drugače shranjenih dokumentov našega bivanja in mujanja ne bi bilo ne kulture in ne civilizacije.

Aškerc je z »deli svojimi« mislil na knjižno in revijalno objavljene pesmi, morda tudi na one v rokopisu, v vsakem primeru na tekste na papirju. Ko sam pomislim na svoja dela, npr. na tole predavanje, papirnata podlaga ni več v prvem planu, ampak je moja glavna skrb, kako zagotoviti njihovo trajno digitalno eksistenco; iztis na papirju je ena od možnih pojavnih oblik besedila, in sicer manj uporabna oblika. Natisnjena dela zbiramo in hranimo iz navade in iz ljubezni, uporabljamo pa raje tista v digitalni obliki: po njih iščemo, jih predelujemo, konvertiramo, prevajamo … Dokaz? Zadnjič sem v dar ponudil prgišče zanimivih strokovnih knjig, pa se je med 1700 prejemniki oglasa odzvala samo ena oseba z željo po eni knjigi. Čeprav se radi pridušamo, kako je samo tiskana knjiga tista prava knjiga, v praksi do njih nismo več sentimentalni.

Ima kdo občutek, da za fiksiranje svojih spoznanj, za hrambo svojih del izbiramo vedno manj zanesljive materiale? Najtrajnejše se nam morda zdi, kar je vklesano v kamen (nagrobnik), na drugo mesto bi dali knjigo, potem šele sodobne digitalne zapise, brez katerih bi se civilizacija ustavila. Obstojnosti slednjih še ni bilo mogoče primerjati s predhodnimi, katerih trajnost se je merila v stoletjih in tisočletjih, vendar iz izkušnje vemo, kako hitro se v nič lahko izgubi delo, če ga nismo shranili v več kopijah.

V tolažbo je treba dodati, da se tudi materiali, ki jim pripisujemo trdoživost, ne obnesejo vedno najbolje. Kot popisovalec partizanskih spomenikov vidim, kako že v nekaj desetletjih postanejo neberljivi v kamen vklesani napisi, izpostavljeni vremenu; nagrobnike, ki jim je vreme prizaneslo, pa komunalna služba brez milosti odstrani, ko svojci nehajo plačevati grobarino. Najbolj so uničenju izpostavljena obeležja iz barvnih kovin: slej ko prej jih ukrade, razreže in na odpadu unovči kak lokalni zbiralec starega železja. Sicer pa nimamo dosti izbire: če nočemo biti čudaški, če smo dejavni člen skupnosti, potem bomo svoja dela, dokumentacijo in komunikacijo, preselili v elektronski medij in jih tam tudi ustvarjali: tekste, slike, pisma, pogovore, predavanja …

Spremembe, skozi katere gre civilizacija, nekateri navdušeno označujejo z besedami revolucija in paradigmatski zasuk, drugi pa jih poskušajo omalovažujoče zvesti na poznano. Sam sem bliže prvim kot drugim, vendar nimam namena zavzemati strani. Samo povzel bom nekaj radikalnih sprememb v zvezi z besedili, sprememb, ki jih vse premalo reflektiramo.

1. Besedilo izgublja status zaključenega individualnega avtorskega izdelka: vsakdo lahko posega vanj in ga spreminja, besedilo ni več fakt, temveč je proces.
2. Prek hiperpovezav prestopa svoje meje in se sprijema z drugimi besedili.
3. Stran z besedilom ni več pokončna kot v knjigah in časopisih, zdaj se prilagaja vodoravnemu formatu računalniškega zaslona.
4. Besedila si na strani ne sledijo več od zgoraj navzdol, namesto tega se nova besedila nalagajo na vrh strani.

Med pogoje kulturnega obstanka in emancipacije se je uvrstila digitalizacija vsega, kar je obstajalo doslej (slovarji, katalogi in druge podatkovne zbirke, knjižnice, arhivi, enciklopedije, leksikoni …). Skupaj z novimi orodji za besedila (urejevalniki, črkovalniki, prevajalniki, generatorji besedil) so digitalizirana dela postala indikator jezikovne razvitosti. Ob strani puščam jezikoslovni segment digitalnega gradiva in orodij, poročal bom o tem, kako močno smo doslej razpapirili literarno vedo. Otipljivo naj to prikažem z opisom snovanja literarnozgodovinskega članka, ki se precej razlikuje od pisanja nekoč.

Domala vsako moje raziskovanje, pisanje in seminarsko delo se začne s slovenskim bibliografskim sistemom Cobiss, ki je katalog vseh slovenskih knjižnic in hkrati slovenska bibliografija. Ker njegovi začetki sovpadajo z začetki računalništva, je na videz antikvaren, vendar tudi dovolj robusten za dnevno uporabo. Ukaz la=slv and lc=a and py=1981 oziroma la=slv and dc=821.163.6-311* and py=1981 npr. na zaslon naniza vse romane v slovenščini, izšle leta 1981.

Drugi neobhodni vir je Digitalna knjižnica Slovenije (dLib), brez nje si resnega strokovnega dela ne predstavljam več. dLib s sistematično digitalizacijo starih publikacij in rokopisov skrbi, da imamo pri redakcijskih projektih na Wikiviru vedno dovolj gradiva. Med pobožne želje spada pričakovanje, da rezultate poizvedbe ne pokaže zgolj v seznamski oz. tabelarni obliki, ampak da jih zariše na časovno os podobno, kot to za velike jezike počne Googlov Ngram Viewer.

Dinamika izrazov war, peace, life, death v Googlovem Ngram Viewerju

Omembe Josipa Jurčiča v dLibu; za grafikon je bilo treba zadetke po letih ročno vnesti v Excelovo tabelo.

Wikipedijo kot najbolj poznano med sestrskimi spletišči neprofitne organizacije Wikimedia ne umeščam med vire, štejem jo namreč med ciljne prostore. Literarnovedno raziskovanje se odvija z mislijo na zgled enciklopedično jedrnate informacije, ki ji ustreza format wikipedijskega gesla, to je kratkega ali preglednega strokovnega članka. Slovenistična literarna veda je razmeroma dobro prisotna na Wikipediji, gesla zanjo so sprva sestavljali računalničarji (geslo o Francetu Prešernu npr. neki Plp~slwiki, potem romanm, za katerega vem, da je Roman Maurer, in xJaM, kakor se podpisuje Jani Melik), od 2006 dalje pa so nastajala pri projektih popisa domačih literarnih zgodovinarjev, slovenskih romanov, dram in kazal strokovnih knjig, domačih in tujih pisateljev, terminologije, inštitucij itd. Letos pri predmetu Strokovno pisanje nastajajo »ženska gesla« (Alma Vivoda, Danica Ručigaj, Vladka Tucovič, Emma Orczy, Ines Cergol), ob njih pa še gesla pisatelj v senci, inteligenca, rokopisna kultura, Mathias Sandorf, Giovanni Maver itd.

Močno smo dejavni na Wikiviru, ki smo si ga izbrali za skladišče digitaliziranega in redigiranega slovenskega leposlovja; o Wikiviru sem na SSJLK govoril lani. Začetna naloga za slovenističnega bruca je postavitev kratkega starega leposlovnega feljtona na Wikivir in njegova ureditev. Ministrstvo za kulturo z letno subvencijo 7000 evrov podpira dodatno, zunajšolsko študentsko delo za Wikivir, dva milijona besed na leto. V zadnjih 15 letih smo postavili 16.000 besedil 1000 avtorjev v skupnem obsegu 30 milijonov besed. Na spletu je domala vsa slovenska šolska literarna klasika v javni lasti, pa tudi rokopisi, variante besedil in prevodi. Primerjalno je slovenščina med 73 jeziki s svojim Wikivirom po številu uporabnikov precej visoko.

Wikiuniverzum postaja znanstveno uporaben zaradi Wikipodatkov. Wikipodatke smo v magistrskem seminarju uporabili pri oblikovanju obsežnih seznamov osebnosti po slovenskih občinah, razvrščenih po dejavnostih, po katerih so poznane. V tem trenutku moram kot računalniški analfabet za skript, ki naj mi na zaslonu izpiše npr. vse štajerske književnike, ki so bili med drugo svetovno vojno izgnani iz Tretjega rajha, poslani v koncentracijska taborišča v Rajhu ali bili ustreljeni, prositi wikipedistko Pinky (to je vzdevek računalničarke Vere Pelhan), v prihodnosti bom poizvedbe verjetno naročal kakemu wikibotu ali literarnozgodovinskemu GPT-ju.

Slika: Seznam osebnosti iz Četrtne skupnosti Vič je eden od 200 seznamov osebnosti po občinah.

Savinškov kip Juliusa Kugyja v Trenti je v Zbirki po zaslugi fotografov iz držav s svobodo panorame; če bi kip slikal Slovenec, bi ga zaradi kršitve copyrighta hitro izbrisali.

Wikiuniverzum je simpatičen zaradi svoje slikovitosti. Zbirka večpredstavnostnega gradiva (Wikimedia Commons), iz katere zajemajo wikiprojekti v vseh jezikih, obsega trenutno blizu 100 milijonov dokumentov, objavljenih pod licenco CC, tj. prosto uporabnih za kakršen koli namen. Gre za posnetke, ki jih dobri ljudje nalagamo vanjo in s tem odstopamo v javno last, bodisi za staro slikovno gradivo, ki ga ne bremenijo več avtorskopravne omejitve. S stališča javne kulturne blaginje je naravnost nezaslišano in nespodobno, da namesto skrajšanja avtorskopravne zaščite s sedanjih 70 let po smrti avtorja na nekdanjih 50 let nekateri predlagajo njeno podaljšanje. Slovenijo dodatno bremeni, ker ne pozna svobode panorame, to je pravice objavljanja posnetkov avtorskih del na javnih mestih. Držimo pesti in delujmo za sprostitev avtorske zakonodaje v interesu javnosti.

Pravkar dodano: kaj sem nazadnje naložil v to Zbirko.

Izhodiščno spletišče za moja predavanja in seminarje je Wikiverza. Ta univerzitetni wiki ima (za razliko od več kot 300 wikipedijskih jezikov) samo 17 jezikov, slovenščina je po številu datotek na petem mestu. Na Wikiverzi iz tedna v teden oblikujemo vsebine urnikov, študentje tu vodijo vsak svoj študijski dnevnik, delajo domače naloge, na pogovorne strani zapisujemo spoznanja in dogovore, tu kot v peskovniku koncipiramo članke za objavo na resnejši sestri Wikipediji.

Slika: Urnik pri predmetu Uvod v študij slovenske književnosti

Spletna literarna veda se od papirnate razlikuje po teži, ki jo pripisuje podatkovnim zbirkam. Podatkovne zbirke prispevajo k seznamski organizaciji gradiva namesto tradicionalni zgodbeni in k izčrpnosti oz. vseobsežnosti namesto tradicionalne selektivnosti. Status zbirke imajo že omenjena spletišča Cobiss in dLib pa tudi slovarji in jezikoslovni korpusi, v ožjem smislu pa gre za katalog starih diplomskih nalog, zbirko študentskih zaključnih izdelkov s polnimi besedili, zbirko kmečke povesti, zgodovinskega romana, v delu je zbirka NOB-poezije. Prostorski obrat je poklical v življenje zbirke na javnem interaktivnem zemljevidu Geopediji: rojstnih krajev slovenskih književnikov, dogajališč zgodovinskega romana, literarnih spomenikov, literarnih poti in zunaj literarne stroke zbirke partizanskih spomenikov. Zbirke, katalogi, kazala, seznami ipd. so obstajali sicer že v predračunalniških časih, danes pa so sinonim za digitalno, saj so zaradi velikega obsega funkcionalni samo v računalniški obliki in si jih na papirju ne znamo več predstavljati.

Zbirka 7500 partizanskih spomenikov na Geopediji

Zadnje mesece je bila vroča tema na forumu Slovlit umetnointeligenčni program ChatGPT. V seminarju smo mu optimistično naročali, naj nam kar on sestavi gesla za Wikipedijo. Naj o njem ponovim, kar sem sredi marca 2023 zapisal na forumu:

ChatGPT je študentko [Anabel] vztrajno zavajal z izmišljenimi referencami, zato popravljam svoje stališče, da gre za začetniške napake programa, ki jih bo z učenjem odpravil. Ker ni prav nobenega razloga, da si ne bi postregel s Cobissom, dLibom, spletnimi brskalniki in zbirkami in generiral veljavnih odgovorov, se vzbuja občutek, da se iz uporabnikovih potreb norčuje. Ne bom špekuliral, ali to počne po modrosti programerjev ali že po svoji pameti, dejstvo je, da si s ChatGPT-jem Anabel ni mogla dosti pomagati, pa tudi drugi seminaristi z drugimi temami ne. Učiteljem se torej vsaj za zdaj ni treba bati, da jih bo učenec prevaral s strojnim izdelkom. Vsekakor pa bo moral najprej preveriti eno ali dve učenčevi referenci v dobrem starem Cobissu. Najbolj verjetno se mi zdi, da je računalnik ponotranjil splošno stališče dijakov, študentov in tudi nekaterih narejenih akademskih piscev, ki jih ne žene naivna radovednost in želja po objektivnem spoznanju, temveč je njihov cilj sprejeta oz. objavljena razprava, ki s formatom, slogom in aparatom priča, da spada v znanost, kaj sporoča in kako se to ujema z dosedanjimi spoznanji, pa je drugotnega pomena. Marsikomu se zdi, da je postal del akademske scene, ko se je priučil znanstvenemu slogu izražanja in citiranja; tudi računalnik se opravičuje, da je dal napačne reference samo za zgled, kako naj bo videti referenciranje. Temu kajpak ni mogoče reči znanost, temu se reče, da se gremo znanosti. Prav nič nisem hud na ChatGPT, saj se ne pretvarja in že s svojim imenom, ki je v prevodu kramljalnik ali klepetalnik, in z opisom "velejezikovni model" [ang. large language model] razločno sporoča, kam spada in kakšen je njegov domet. Fascinira nas s spretnostjo izražanja, za vsebinske naloge in za enciklopedično relevantne izdelke pa bo treba počakati na robota z drugačnim imenom. Občutek imam, da ne bo treba dolgo čakati. (Re: ChatGPT, Slovlit 16. 3. 2023) In žalostno dodajam, da bo treba njegove kvalitetne storitve najbrž plačati.

***

Ne zdi se mi potrebno tehtati, ali so tehnološke inovacije, ki jih prinaša čas (ob koncu prejšnjega stoletja splet, nedavno pa umetna inteligenca), prinesle v literarno vedo oz. v humanistiko prelomne spremembe ali pomenijo le en korak naprej v smeri poznanega. Dovolj bo, če za konec še enkrat ponovim, kar sem o spremembah pod vplivom spleta razmišljal okrog leta 2000. Sprememb ne dojemam kot grožnjo obstoječi kulturi, ampak gledam nanje kot na priložnost. Perspektive domače literarne vede v zaslonskem času vidim

1. v njeni participativni naravi. Pisali jo bodo v sodelovalnem načinu poleg profesionalcev tudi strokovnjaki od drugod in anonimni laiki (tako kot na Wikipediji). Nobena huda fantazija ni potrebna za predvidevanje, da bodo pri pisanju pomagali stroji. Pametne stroje bomo (če bomo le ohranili svojo človečnost) nehali obravnavati kot orodja ali sužnje in bomo z njimi v ljubečem razmerju.
2. Literarna veda bo stremela k vseobsežnosti in izčrpnosti, brez nazorsko ali kako drugače pogojene selektivnosti, kar pomeni, da bo emancipatorična.
3. Organizirala se bo v prepoznavni meri seznamsko namesto zgodbeno.
4. Kar nič ne bo zavzeta za obrambo svoje matičnosti, brez predsodkov in zahtev po avtonomnosti se bo povezovala s sosednjimi disciplinami jezikoslovjem, kulturno zgodovino, folkloristiko itd. ter s sosednjimi umetnostnimi in komunikacijskimi praksami (publicistiko, slikarstvom, videom), vse z enim legitimnim namenom: bolje razumeti in bolje živeti. Na tej poti ji želim veliko uspeha.