Kranjski literati v enciklopedijah

Kranjski literati v enciklopedijah
Avtor	Miran Hladnik
Naslov izvirnika	Kranjski literati v enciklopedijah
Jezik	slovenski
Žanr	članek za Kranjski zbornik 2020
Klasifikacija

V predhodnih zbornikih sem popisal Kranj kot prostor literarne produkcije in obravnaval leposlovne knjige, ki so izšle ali bile natisnjene v Kranju. Tokrat bo predmet pozornosti Kranj kot prostor, v katerem so se literati rojevali, umirali, hodili v šolo, službovali in bivali. Popis so pomagali napraviti trije spletni leksikografski viri: Slovenska biografija (SB), Wikipodatki in leksikon Znani Gorenjci in Gorenjke (Gorenjci.si). V natisnjeni obliki so popisi dolgočasni, praktično uporabno vrednost pridobijo na spletu. Poglavje »kranjskih literatov« sem postavil na Seznam osebnosti iz Mestne občine Kranj na slovenski Wikipediji, ki je sleherniku odprt za sprotno dopolnjevanje, popravke in ustvarjanje gesel, ki še manjkajo. Spomin na te osebnosti krepi tisti del lokalne kulturne identitete, ki jo je oblikovala književnost.

Rojeni v Kranju

Temeljni slovenski leksikografski vir je Slovenska biografija, zato začnimo z njo. Na poizvedbo o osebnostih, rojenih v Kranju, izpiše 131 imen.

Zahtevno iskanje po SB najde naslednje v Kranju rojene književnike. Prvi trije so bili duhovniki. Mihael Arh (1676–~1732) je bil avtor neohranjene v nemščini napisane jezuitske igre. Blaž Potočnik (1799–1872) iz Struževega je pesmi objavljal v Krajnski čbelici in se navduševal nad metelčico, umrl je v Šentvidu pri Ljubljani. Radoživi redovnik Benvenut Crobath (1805–1880) je bil iz Stražišča in si je v pesmih dopisoval s Prešernom. Janez Bleiweis (1808–1881), ki je v rojstnem Kranju hodil v šolo in ima tu kip, potem pa je živel in umrl v Ljubljani, sicer ni pisatelj v ožjem smislu, je pa kot urednik Kmetijskih in rokodelskih Novic in kot varuh Prešernove pesemske zapuščine s slovensko literaturo tako tesno povezan, da zasluži omembo.

Duhovnik Janez Avguštin Puhar (1814–1864) je poznan kot izumitelj fotografije na steklo, bil pa je tudi nekaj pesnika. Duhovnik in nabožni pisatelj Jožef Rozman (1812–1874), ki se je rodil v Stražišču in se smrtno ponesrečil z vprego v Arclinu, le pogojno spada med leposlovce, toliko bolj pa vajevec Valentin Mandelc (1837–1872), ki je začetnik dveh nacionalno konstitutivnih žanrov: izvirne zgodovinske in izvirne kmečke povesti; umrl je v Karlovcu. V 21. letu starosti je umrl pesnik Zgodnje Danice in prevajalec Leon Engelman (1841–1862). Z Rupe izhajata bratranca France Remec (1846–1917) in dramatik Franc Josip Remec (1850–1883). Prvi, ki je nihal med protestantizmom in katolicizmom in je končal kot občinski revež, je objavil dramo Samo, prvi slovenski kralj, drugi je postal poštni uradnik v Trstu in je za Slovensko matico prevajal Turgenjeva in druge ruske avtorje.

Neuresničeni pesniški talent je bil Vojteh Ullrich z Javornika pod Joštom (1862–1881), ki je umrl za tuberkulozo komaj 19 let star, objavljal je v osrednji literarni reviji Ljubljanski zvon. Samouk je bil filozof, esejist in črtičar Ivan Rozman (1873–1960). V več slovenskih gimnazijah zapored je poučeval slavist in klasični filolog Nikolaj Omersa (1878–1932). Doktoriral je iz književnosti razsvetljenstva, objavil je več literarnozgodovinskih razprav in učbenik Stihoslovje. O bohemskem pisatelju zgodovinskih in roparskih povesti Gustavu Strniši (1887–1970), očetu pesnika Gregorja Strniše, sem v Kranjskem zborniku že pisal.

Fran Roš (1898–1976) je v Kranju preživel samo najzgodnejše otroštvo, sicer velja za celjskega književnika. Bil je Maistrov borec za severno mejo, iz doživetij prve vojne je nastala knjiga Zvesta četa, izgon v Srbijo med drugo vojno pa opevajo Pesmi iz ječe in pregnanstva. Maistrov borec je bil tudi pesnik in prevajalec Mirko Pretnar (1898–1962). Doktoriral je iz Janeza Trdine, potem pa ga je življenje zaneslo v gospodarske upravne službe in v diplomacijo. Kot talec je bil v Mauthausnu ustreljen v Žabnici rojeni pesnik, pisatelj in kritik, po izobrazbi slavist Tone Šifrer (1911–1942). V Kranju sta se rodila plodna prevajalka iz španščine Alenka Bole Vrabec (1937) iz Radovljice in igralec ter dramatik Gregor Čušin (1970) s Koroške Bele; slednji je najmlajša kranjska literarna osebnost v SB.

Drugi veliki leksikografski vir, Wikipodatke, odpiram v pričakovanju, da seznam dopolni z mlajšimi osebnostmi. Ta projekt neprofitne fondacije Wikimedia, iz katerega črpa vseh 300 nacionalnih Wikipedij in sestrskih spletišč (Wikivir, Wikibooks itd.), se je začel leta 2012 in je po številu evidentiranih slovenskih osebnosti je skoraj dvakrat obsežnejši od SB. Po statistični oceni je vseh biografskih gesel v slovenski Wikipediji okrog 47.000, od tega se jih nekaj nad 10.000 nanaša na Slovence. V Kranju rojenih najde 573 osebnosti, delež žensk je med njimi blizu 17 %, torej dvakrat večji kot v SB.

Iskanje po Wikipodatkih na spletišču Wikidata Query Service je pokazalo 76 literarnih oseb, rojenih v današnjih mejah kranjske občine.




1. Ljudje rojeni v Občini Kranj (Q3441893)
   
2. PAZI: Rezultati so za tiste osebe, ki imajo vpisan kraj rojstva v WD; vsi Slovenci ga namreč nimajo
   

SELECT ?somebody ?somebodyLabel ?kraj_rojstva ?kraj_rojstvaLabel ?poklic ?poklicLabel WHERE {
  ?somebody wdt:P31 wd:Q5.
  ?somebody wdt:P19 ?kraj_rojstva.
  ?somebody wdt:P106 ?poklic.
  ?kraj_rojstva wdt:P131 wd:Q3441893.
   FILTER ( ?poklic in ( wd:Q36180, wd:Q214917, wd:Q11774202, wd:Q49757, wd:Q333634, wd:Q4263842, wd:Q13570226 ) ) #pisatelj, dramatik, esejist, pesnik, prevajalec, literarni kritik, literarni zgodovinar
 SERVICE wikibase:label { bd:serviceParam wikibase:language "sl,en". }
}

Zadetki so delno prekrivni s seznamom iz SB, odkrivajo pa dve vrsti novih osebnosti: najprej prgišče takih, ki jih iskanje po SB ni našlo, čeprav tam njihove biografije obstajajo, potem pa še prgišče pisateljskih imen, ki jih SB ne pozna.

Kdo so kranjski avtorji, ki jih SB sicer pozna, vendar jih iskanje po Kranju kot rojstnem kraju tam ni našlo, ker so se rodili v okoliških vaseh? To je najprej uporniški frankofilski duhovnik in pesnik Martin Kuralt iz Žabnice (1757–1845), ki je umrl na Češkem, potem ko je bil zaradi svojih revolucionarnih nazorov celo zaprt. Placid Javornik (1803–1864) iz Trstenika je bil prevajalec Svetega pisma. Pesnik Simon Jenko se je rodil na Podreči (1835–1869) – geslo ima v desetih jezikih –, njegov brat pesnik Ivan Jenko (1853–1891), ki je bil 1877 učitelj na nižji gimnaziji v Kranju, pa v Prašah. Dominsvetovski avtor Franc Pernè (1861–1935) iz Povelj je bil pod konec stoletja kaplan in 1895–1914 profesor verouka na gimnaziji v Kranju. Iz iste generacije je bil duhovnik Valentin Bernik (1861–1927) iz Stražišča, ki je pripovedna dela objavljal v Domu in svetu. Janko N. Rogelj (1895–1974) je bil urednik ameriškega časopisa Edinost, po vrnitvi pa izseljenski pisatelj; umrl je na Primskovem, v svojem rojstnem kraju. Pisatelj Janez Zupan (1944) se je rodil na Golniku, živi pa na Bohinjski Beli.

Na novo je na Wikipediji prevajalec francoske literarne klasike Karel Dobida (1896–1964). Če sem v prejšnjem odstavku omenil urednika Novic Bleiweisa, potem moram tudi pedagoginjo in urednico Naše žene Heleno Puhar (1920–1968). Nemška Wikipedija predstavlja Janka Tišlerja z Golnika (1923–2007) kot avstrijsko-slovenskega pisatelja, njegove knjige o taborišču Ljubelj pa so spominsko-dokumentarnega značaja. Pisateljica in pesnica Berta Golob je iz Struževega (1932). Na Golniku se je rodil literarni zgodovinar in prevajalec akademik Primož Simoniti (1936–2018). Fotograf in pesnik Janez Juvan (1936–2017) z Brega ob Savi ima v Zbirki (Wikimedia Commons) zaenkrat šele svoj fotografski portret. Teolog redovnik Metod Benedik (1943) iz Stražišča je uredil vrsto starejših slovenskih tiskov, filozof in filolog Valentin Kalan (1943) pa je prevajal iz grščine. 1944 se je v Kranju rodil avantgardni pesnik in avtor litopunktur Marko Pogačnik; o njem piše sedem Wikipedij.

Povojne generacije se začnejo z mladinskim pisateljem Francem Belčičem (1945). Literarni zgodovinar in prevajalec Miha Mohor (1945) je vstopil v enciklopedično evidenco preko objave na Wikiviru. Bibliografijo dramatika Pavla Lužana (1946) je 2007 na Wikipedijo odložil anonimni uporabnik, pridne roke adminov so jo uredile, vendar članek še vedno zahteva slogovno redakcijo. Kip alpinista Nejca Zaplotnika (1952–1983) pred stavbo Planinskega društva v Kranju spomni, da je bil s kultno knjigo Pot tudi pisatelj, in sem to oznako dodal njegovemu profilu, da ga iskanje prihodnjič ne bo izpustilo. Podaljšana petdeseta leta so v znamenju žensk: pesnica in lončarka Ifigenija Zagoričnik Simonović (1953), otroška pisateljica Ida Mlakar (1956), prevajalka Darja Dominkuš (1959), pisateljica in slikarka Marjetka Jeršek (1961), literarna zgodovinarka Marija Javor Briški (1961); ta je trenutno predstavljena samo s sliko.

Petdeseta leta so poskrbela za dvom v smiselnost evidentiranja osebnosti po rojstnem kraju. Ljudje se namreč niso več rojevali doma, ampak v bolnicah na Jesenicah, v Kranju in v Ljubljani. Tako se na seznamu kranjskih osebnosti znajdejo ljudje, ki razen prvih dni življenja v porodnišnici nimajo s krajem nič skupnega, in na njih po drugi strani umanjkajo domačini, ki so jih odpeljali rodit drugam.

Sledijo romanopisec Borut Golob (1964), pisatelj in esejist Boris Pintar (1964), ki je pod psevdonim Gojmir Polajnar objavljal na Wikiviru, Primož Debenjak (1965) je bil odlikovan za prevajanje Valvasorja, pesnika Jureta Rejca (1966) je zaznamovala otroška bolezen, Mojca Osojnik (1970) je ilustratorka in avtorica otroških knjig. Pesnica Tanja Nežmah Dolinšek (1970) je svojo edino pesniško zbirko zaupljivo postavila na Wikivir. Istega leta sta se rodili igralka, pesnica in mladinska pisateljica Nataša Konc Lorenzutti in prevajalka in literarna zgodovinarka Marija Zlatnar Moe, leto pozneje literarna zgodovinarka Alenka Žbogar (1971), pesnik, umetnostni in literarni zgodovinar Miklavž Komelj (1971) ter kritik Urban Vovk (1971), še leto pozneje pa pisateljica Nina Kokelj (1972).

V kar devetih jezikih se na Wikipediji predstavlja pesnik in prevajalec iz poljščine in litovščine ter glasbenik Klemen Pisk (1973). Prevajalko in vizualno umetnico Arven Šakti Kralj Szomi (1974), ki na Wikipediji sicer še nima gesla, dodajmo kot kurioziteto. Mladinska pisateljica Saša Vrandečič (1975) ima besedila na Wikiviru. Kot pesnik in libretist ter literarni zgodovinar ima obsežno geslo jezikoslovec Kozma Ahačič (1976). Za pesnika Aleksandra Leskovca (1976) so wikiji iz normativne datoteke osebnih in korporativnih imen CONOR.SI le prevzeli osnovne osebne podatke, gesla pa še nima. Raper in prevajalec fantazijske literature Boštjan Gorenc – Pižama se je rodil leta 1977. Kako zelo se spreminja kontekst literarnega ustvarjanja, demonstrira geslo Tia Paynich (rojena 1980 kot Tina Pajnič): kot modna oblikovalka je napisala avtobiografski dnevnik in nastopala v resničnostnih šovih. Umetnica in prevajana romanopiska Eva Petrič (1983) še nima gesla, ampak z vnesenimi podatki le rezervirano mesto zanj.

Vizualni umetnik, performer in pesnik Theodor Illek (1984) je za svojo izčrpno bibliografijo poskrbel tudi na angleški Wikipediji. Za pesnika Renéja Sansonija piše, da se je rodil 1985 na Podreči. Pisatelj in prevajalec Jasmin Bajrović Frelih (1986) živi v Žabnici in občasno v New Yorku. Najmlajša na Wikipodatkih sta Jernej Antolin Oman (1991), ki živi sicer v Puštalu pri Škofji Loki in je bil nekaj časa zavzet wikipedist, in mladinska pisateljica Maša Nahtigal (1991), ki je dala svoje tekste v javno last na Wikivir.

Nekatere literate s pomanjkljivimi podatki na Wikipediji je našlo šele paberkovanje po tretjem leksikografskem viru, po zbirki Gorenjci.si. Zdaj sem njihova gesla na Wikipediji dopolnil, da jih bomo lažje našli.

Leksikon Gorenjci.si vsebuje blizu 1100 osebnosti. Pri naprednem iskanju pokaže naslednje v Kranju rojene književnike, ki jih drugi viri (še) nimajo: Dušan Ogrizek (1940), Marija Marjeta Jurgele (1940), Veselka Šorli Puc (1949), Milan Krsnik (1956), Ksenija Šoster Olmer (1961), glasbenica in pesnica Mateja Blaznik (1967), jeseniški glasbenik Saša Atanasov (1978) s psevdonimom Sasha Raven, Tržičan Miha Šimac (1981).

Umrli v Kranju

Na poizvedbo o osebnostih, umrlih v Kranju, vrne SB 67 imen; dodati jim je treba še 23 osebnosti, ki so umrle v bolnici na Golniku, ki spada v kranjsko občino. Seznami osebnosti po kriteriju smrti so krajši od seznamov osebnosti po kriteriju rojstva, saj pri živečih osebnostih podatka o smrti ni. Statistika ne potrjuje predstave, ki sta jo oblikovala klasika Prešeren in Jenko, da je Kranj mesto, kamor pridejo literati umret.

Po zgledu prejšnjega poglavja naj navedem najprej tiste literate, ki jih je pokazalo napredno iskanje po SB. Za Adama Skalarja, prevajalca rokopisne Šule tiga premišluvana, ni znano, kje in kdaj se je rodil, umrl pa je okrog leta 1658 verjetno v Šmartinu (danes Stražišču), kjer je bil kaplan. Sledijo janzenistični pisec in borec proti romanju Janez Bedenčič iz Ljubljane (1777–1843), znameniti Vrbljan France Prešeren (1800–1849), zbiralec ljudskega blaga in pesnik Matevž Ravnikar (1802–1864), ki si je po rojstnem kraju Poženik nadel psevdonim Poženčan in se tako razlikuje od škofa Matevža Ravnikarja, je umrl v Predosljah. Pesnik Simon Jenko s Podreče (1835–1869) je umrl pri 34 letih. Literarno vsestranski je bil Kranjčan Alfonz Pirec (1860–1909), ki je dosegel vrh poklicne kariere kot okrajni glavar v Kranju. Duhovnik Anton Berce (1860–1922), doma bodisi iz vasi Mošnja, ki se danes imenuje Ravnica, bodisi iz Mošenj, je prevajal iz slovanskih jezikov in pod psevdonimom objavljal v protiklerikalnem liberalskem časopisu Slovenski narod. Nabožni pisec Alfonz Levičnik (1869–1966) je bil v letih 1899–1903 v Kranju pomožni učitelj in gimnazijski suplent. V Kranju je umrl in je pokopan jezikoslovec Stanko Bunc (1907–1969), rojen v Kobdilju, ki je v mladih letih tudi pesnil.

Kratki seznam v Kranju umrlih književnikov dopolnjujem z zadetki, ki jih je generiralo iskanje po Wikipodatkih. V Kranju je umrlo 27 literatov, kar je okrog 20 % od vseh 134 v Kranju umrlih osebnosti. Tudi tokrat seznama SB in Wikipodatkov nista čisto prekrivna.

Posebna skupina med umrlimi so tisti, pri katerih je kraj smrti naveden Golnik. Ker so v bolnišnici Golnik umirali književniki od vsepovsod, ki niso imeli s Kranjem nič, jih tule samo naštejem: Branko Žužek (1921–2001), Majda Peterlin, poznana pod pesniškim imenom Vida Brest (1925–1985), Leopold Suhodolčan (1928–1980), Nedeljka Pirjevec (1932–2003) – ta je sicer delala dve leti tudi v kranjskem gledališču –, kantavtor Tomaž Pengov (1949–2014).

Wikipodatki so našli nekaj osebnosti, ki jih pozna tudi SB, vendar jih je tam iskanje zaradi nestandardiziranih podatkov spregledalo. Jožef Sterger iz Šentruperta (1817–1899) je bil pisec nemških lovskih člankov, sicer pa je bil notar v Kranju; pri njem je bil v službi Simon Jenko. Planinski pisec Vladimir Herle (1869–1932) je od leta 1902 služboval v Kranju kot gimnazijski profesor. Prešernoslovec Črtomir Zorec (1907–1991), ki je v Kranju hodil v tekstilno šolo, pred vojno na isti šoli učil, po vojni pa postal njen ravnatelj in v letih 1962–1964 kustos in vodja Prešernovega muzeja v Kranju, je umrl v Zgornji Besnici. SB-ju se je izmuznil, ker tam manjka oznaka, da je bil literarni zgodovinar in ne zgolj publicist. Avantgardni pesnik in prevajalec Franci Zagoričnik (1933–1997) je živel na Kokrici, osnovno šolo in nižjo gimnazijo je obiskoval v Kranju in bil v letih 1948–1966 tkalec oz. skladiščni delavec v tovarni Tekstilindus.

Wikipedija širi seznam v Kranju umrlih literatov z Marijo Žagar (1921–1998). Bila je dolgoletna korespondentka Borisa Pahorja; knjiga njunih pisem, ki imajo včasih literarnozgodovinsko, včasih pa literarno težo, je izšla pod naslovom Sončna ura 2009. Biolog Anton Polenec (1910–2000) sicer ni bil leposlovni avtor, ker pa je nekakšen naslednik Frana Erjavca in njegovih živalskih črtic, zasluži vsaj omembo; povrhu tudi zato, ker je eden od treh wikipedijskih člankov o njem v okcitanščini.

Partizanske čase je literarno in dokumentarno popisoval Ivan Jan z Rečice pri Bledu (1921–2007). Pesnik Bojan Pisk (1933–2008), oče pesnika Klemena Piska, je umrl na Golniku, živel in delal pa je v Kranju kot vodja knjižnice in kot urednik Snovanj. Literarni in filmski zgodovinar ter pisec čitank Stanko Šimenc (1934–2008) je bil ravnatelj Srednje tekstilne in obutvene šole v Kranju. Za Kranjski zbornik je prispeval preglede kranjskih literatov in tale prispevek je mogoče razumeti kot osvežitev in dopolnitev njegovega dela. Pesnica Zlata Volarič (1930–2008) je živela na Kokrici skupaj z možem, tudi pesnikom in kiparjem, ki pa še nima gesla. Pesnik in ekonomist Zdravko Kaltnekar (1929–2013) in pesnik Djordje Krstić (1936–2014) imata za zdaj na wikijih šele svoje podatke iz Cobissa, članka pa še ne.

Leksikon Gorenjci.si pozna še dva tu umrla književnika: slikarja in pesnika Milana Batisto (1924–2010), ki je umrl na Golniku, in prešernoslovca Franca Drolca (1939–2012). Najbrž jima lahko dodamo še kiparja Jožeta Volariča (1932–2012).

V oči pade pet ljudi, ki so se rodili in umrli v Kranju ali okolici: Simon Jenko, Janez Puhar, Vojteh Ullrich, Nikolaj Omersa in Janko Rogelj. Z izjemo Ullricha, ki je mlad umrl, njihova življenja zaznamujejo selitve in popotništvo, v rojstni kraj so se vrnili umret.

Živeči v Kranju

Precej obsežnejši kot seznam v Kranju rojenih ali v Kranju umrlih bi bil seznam književnikov, ki so v Kranju hodili v šolo, tu službovali in živeli. Tule je zametek seznama. Podatki o šolanju in službovanju za razliko od rojstnih in smrtnih podatkov v spletnih zbirkah niso strukturirani, napotujejo nas na zamudno ročno evidentiranje, ki si ga tule v izčrpnosti žal ni mogoče privoščiti.

Med znamenitimi Kranjčani izpostavljam pet literarnih klasikov. Janez Mencinger (1838–1912) se je v letih 1871–1882 kot samostojni odvetnik naselil v Kranju, bil občinski odbornik in predsednik čitalnice. Ivan Tavčar (1851–1923) je bil 1877–1880 pri njem koncipient in tudi predsednik čitalnice. Janka Kersnika (1852–1897) je zadnje mesece pred smrtjo vzel k sebi v Kranj na zdravljenje bivši študentski tovariš dr. Šavnik, a je bilo že prepozno. Ivan Pregelj (1883–1960) je v letih 1912–1924 učil na kranjski gimnaziji, dovolj, da je kranjska lokacija dala barvo mnogim njegovim delom. Dramatik Anton Leskovec (1891–1930) je hodil v gimnazijo v Kranju in tam 1909 maturiral.

Druge preglejmo po vrsti, kakor jih je našlo ročno listanje po SB in po leksikonu Gorenjci.si. Največ literatov je povezano s Kranjem prek šole, tu so bili kot dijaki in kot profesorji. Kranjska gimnazija je bila v večji meri, kot je v splošni zavesti, spodbudna za vznik literarnih interesov, tudi če so se ti pozneje artikulirali drugje.

Šolarji. V kranjsko gimnazijo sta hodila prevajalec Jožef Šubic (1802–1861) iz Mokronoga – živel je pri kranjskih sorodnikih kot sirota – in urednik otroških časopisov Andrej Praprotnik (1827–1895) iz Podbrezij. Pesnik Matija Valjavec (1831–1897) z Bele je tu ponavljal drugi razred osnovne šole, potem pa bil odličnjak. Gimnazijci so bili literarni zgodovinar Gregor Jereb (1845–1893), planinski pisatelj Matej Tonejec (1846–1882), prevajalec Viktor Eržen (1857–1881), pesnika Frančišek Krek (1858–1921) in Ivan Toporiš (1867–1915). Sledijo nabožni pisec Franc Bleiweis (1869–1955) iz Naklega, pesniki Jožef Zazula (1870–1944), Rudolf Maister (1874–1934), ki je tu urejal dijaško glasilo in ima doprsni kip, in Radivoj Peterlin Petruška (1879–1938), ki je bil privatist. Josip Hacin (1881–1957) je postal prevajalec, Franc Terseglav (1882–1950) urednik katoliškega Slovenca, Josip Korban (1883–1966) mladinski pisatelj. Frank Javh Kern (1887–1977) je emigriral in v Ameriki postal zdravnik in pisatelj. France Bevk (1890–1970) je bil nekaj mesecev vajenec pri kranjskem trgovcu Kušlanu. V osnovno šolo je hodil v Kranju libretist Niko Štritof (1890–1944), v gimnazijo pa literarni zgodovinar Joka Žigon (1899–1983), pesnik Janez Okorn (1901–1925), grafik Niko Pirnat (1903–1948), ki je tudi pesnil, pesnik Drago Bajc (1904–1928), mladinski pisatelj Vladimir Julij Kogoj (1905–?), prevajalec France Zupan (1907–1958), ki je umrl kot šolnik v Trstu. Literarni kritik Jože Šifrer (1922–2009) iz Žabnice je lahko maturiral šele po vojni. V gimnazijo in na ekonomsko srednjo šolo je hodil romanopisec Tone Svetina (1925–1998), v kranjsko šolo so po vojni poslali tudi Pavleta Zidarja (1932–1992). France Vurnik (1933) se je s poezijo najprej predstavil v gimnazijskem zborniku Plamenica 1953. Po tem glasilu, v katerem je objavljal, si je nadel psevdonim Plamen avantgardni pesnik in naravoslovni pisatelj Iztok Geister (1945); geslo ima tudi na Wikipediji. Miro Bajt (1950) je študiral na Visoki šoli za organizacijo dela v Kranju (FOV), sicer je prevajal in pisal znanstvenofantastične pripovedi. Matjaž Chvatal (1960), ki je prvih 30 let svojega življenja preživel v Kranju, je svoje jamarske spomine opisal v knjigi Brezno (1996); tudi njega najdemo na Wikipediji in na Gorenjci.si.

Učitelji. Vrsto kranjskih literarno dejavnih učiteljev začenja Pavel Knobl (1765–1830), ki je bil pod konec 18. stoletja učitelj in organist v Kranju, tu je pri tiskarju Ignacu Kremžarju 1801 izdal prvo slovensko pesniško zbirko, Štiri pare kratkočasnih novih pesmi. Pesnik Jurij Grabner (1806–1862) je bil 1843–1848 katehet in ravnatelj šole pri kapucinih v Kranju. Nabožni pisatelj Janez Globočnik (1824–1877) je prišel 1848 v Kranj za ravnatelja glavne šole in kateheta; zaradi zaslug za odprtje nižje gimnazije leta 1861 je dobil status častnega občana. Filozof, urednik in udeleženec pravde o heksametru in mož pisateljice Pavline Pajk Janko Pajk (1837–1899) je v Kranju učil v letih 1864–1866 in tik pred smrtjo tam živel pri svojem sinu Milanu, ki je bil na kranjski gimnaziji suplent v letih 1898 in 1899.Literarni zgodovinar Karel Glaser (1845–1913) je 1874–1877 poučeval in pisal v Kranju. Valentin Korun (1865–1940) je bil tu v profesorski službi 1894–1902, objavljal je iz klasične filologije in črtice. Učitelj Frančišek Rojina (1867–1944) je prišel za šolskega upravitelja v Stražišče (1898–1925), ukvarjal se je s čebelami in pisal o njih, tule je zaradi opisov lovskih doživetij in spominov. Dramatik in literarni zgodovinar Jože Debevec (1867–1938) je bil v letih 1900–1910 profesor v Kranju. Zbiralec ljudskega blaga Fortunat Lužar (1870–1939) je bil 1920 v Kranju šolski nadzornik. Duhovnik, pesnik in pisatelj Anton Vadnal (1876–1935) iz Borovnice je poučeval na gimnaziji v šolskem letu 1900/1901, politik Evgen Jarc (1878–1936) v letih 1901–1908 (bil je med ustanovitelji prosvetnega društva Kranj in je pisal o poeziji), Makso Pirnat (1875–1933), biograf Koseskega, pa je bil tu profesor 1905–1921. Ivan Grafenauer (1880–1964) je bil v gimnaziji najprej suplent, 1906–1907 pa stalni učitelj; v gimnazijskih izvestjih je 1908 objavil študijo Od Pohlina do Prešerna. Adolf Robida (1885–1928) je med profesorskim službovanjem v Kranju 1908–1910 organiziral ljudsko gledališče. Naknadno se je pokazal med gimnazijskimi profesorji v Kranju še slavist Josip Tominšek (1872–1954).

Mladinski pisatelj Rudolf Pečjak (1891–1961) je bil leta 1924 okrajni šolski nadzornik. V Ameriki umrli nabožni pisatelj Franc Jaklič (1892–1967) je bil v letih 1933–1935 tu gimnazijski katehet. Na gimnaziji je 1928/1929 učil hrvaški in slovenski prevajalec in pisatelj Ladislav Žimbrek (1901–1972). Pisatelj Ivo Zorman (1926–2009) je bil po drugi svetovni vojni učitelj v Stražišču, prevajalec Dušan Željeznov (1927–1995) – njegova mama je bila pisateljica – pa 1960–1962 na osnovni šoli Staneta Žagarja v Kranju. Dramatik Vinko Cuderman (1933–2011) je hodil v kranjsko gimnazijo in bil tu profesor slovenščine. Pisatelj in dramatik Rudi Šeligo (1935–2004) je bil od leta 1962 dalje predavatelj statistike na Višji šoli za organizacijo dela v Kranju.

Duhovniki so bili povečini nabožni pisatelji. Preseneča njihova skromna udeležba na literarnem področju. Mihael Hofman (1755–1826) je v Kranju služboval v letih 1787–1793, za jezikoslovno dejavnega Andreja Albrechta (1782–1848) pa leta kranjskega kaplanovanja niso znana. Matija Smolej (1829–1871) je bil kaplan od 1863 dalje. Kranjski kaplan je bil nekaj časa pesnik Ivan Sadar (1890–1926), humoristični pisatelj Joža Vovk (1911–1957) je kaplanoval v Kranju v letih 1937–1941 in 1945–1951 in za gledališče Katoliškega prosvetnega doma v Kranju prevajal ljudske igre. Pesnil je tudi škof Jože Pogačnik (1902–1980), ki je 1929/30 kot vikar služboval v Kranju.

Druge službe. Med preostalimi poklici izstopajo pravniki. Karel Alojzij Raab (1784–1862), slovenščini naklonjeni okrajni sodnik v Kranju, sicer ni bil pisatelj v ožjem pomenu besede, tule ga omenjam zaradi prijateljevanja s Prešernom. Anton Globočnik plemeniti Sorodolski (1825–1912) je bil 1849 praktikant pri okrajnem sodišču v Kranju. Turistični pisatelj France Kadilnik (1825–1908) je delal v Souvanovem podjetju; po njem se je imenovala koča na Golici. Politik in pesnik Lovro Toman (1827–1870) iz Kamne Gorice je bil v mladih letih praktikant pri okrajnem sodišču v Kranju. Politik in dramatik Josip Vošnjak (1834–1911) je leta 1861, ko je bil zdravnik v Kranju, zbral 1200 podpisov za peticijo ministru z zahtevami po slovenščini v šolah in uradih in se 1880 zavzemal za ohranitev gimnazije v Kranju. Dramatik Anton Levec (1852–1936) je bil odvetnik v Kranju v času prve svetovne vojne. Mladinski pisatelj Franc Rojec (1867–1939) si je pri 22 letih služil kruh v pisarni kranjskega advokata Štempiharja. Ivo Šorli (1877–1958) se je rodil v Podmelcu in umrl na Bokalcah pri Ljubljani, pokopan pa je v Kranju, kjer je živel. Planinski pisatelj Jakob Prešern (1888–1975) je bil v letih 1888–1975 sodnik v Kranju. Hrvaški pisatelj Jaroslav Štoviček (1904–1975) je služboval kot uradnik in komercialist tudi v Kranju. Avtorica izseljenske povesti Joži Munih Petrič (1906–1996) iz Bohinjske Bistrice je umrla v Ljubljani, pokopana pa je v Kranju, kjer je živela. Pesnik Joža Šeligo (1911–1941) iz Preserja se je maja 1940 z družino priselil v Stražišče in se zaposlil kot gozdni delavec. Mladinski pisatelj Saša Škufca (1922–1964) je bil po drugi svetovni vojni računovodja v več kranjskih podjetjih. Dramatik Janez Žmavc (1924) je bil 1953–1955 dramaturg v Prešernovem gledališču, prevajalec Dušan Tomše (1930–1986) pa režiser. V Kranju je služboval tudi zdravnik, fotograf in prevajalec Jurij Kurillo (1933).

V nobenega od predhodnih odstavkov ni bilo mogoče uvrstiti prevajalca in pisatelja Vladimirja Levstika (1886–1957), ki je v letih 1919–1924 bival v Stražišču pri Kranju zaradi zdravja.

Leksikon Gorenjci.si med literati, dejavnimi v Kranju, najde še dvoje osebnosti, ki jih v SB in na wikijih (še) ni, zdravnika Jožeta Bežka (1899–1968) in učitelja Edina Saračevića (1964), ki je pisal haikuje.

Iz glave dodajam na seznam za pest književnikov, ki so se doslej zajetju izmikali, imajo pa svoja gesla na slovenski in še kateri drugi Wikipediji. Miško Kranjec je v hišici na Javorniku pod Joštom je 1958 napisal knjigo novel Mesec je doma na Bladovici. Med 1939 in 1943 je v Kranju kot zdravnik služboval lovski pisatelj Joža Herfort (1911–1973). Najplodnejša slovenska romanopiska Mimi Malenšek (1919–2012) je v Kranju hodila v nižjo gimnazijo. Literarna zgodovinarja Marja Boršnik (1906–1982) in Taras Kermauner (1930–2008) sta živela ali počitnikovala na Drulovki; Boršnikovi so tam postavili spominsko ploščo. Dramatik Herbert Grün (1925–1961) je bil od leta 1951 do leta 1953 umetniški vodja in dramaturg Prešernovega gledališča. Prešernoslovec akademik in častni občan Boris Paternu (1826) je bil doma iz Čirč in je v Kranju maturiral. Tu je maturiral tudi pesnik in literarni zgodovinar France Pibernik (1928), ki je živel in služboval v Kranju kot gimnazijski profesor. V Kranju, kjer je poučeval njegov oče, je odraščal literarni zgodovinar Gregor Kocijan (1933–2016) in po diplomi učil na tekstilni srednji šoli. Tržičana Jože Pogačnik (1933–2002), ki je poučeval na jugoslovanskih univerzah, in verzolog ter prevajalec Tone Pretnar (1945–1992), sta v Kranju maturirala, tako tudi prešernoslovec Zoran Božič (1951), Miran Hladnik (1954), ki je živel v Stražišču, in Mira Delavec Touhani (1978), strokovnjakinja za Josipino Turnograjsko, ki živi v Nemčiji, Preddvoru in Afriki. Kresnikov nagrajenec in prevajalec Tone Perčič (1954) je maturiral v Kranju in je delal kot knjižničar na FOV. Pisatelj in pisec stripovskih scenarijev Marijan Pušavec (1962) je živel v Kranju, preden se je preselil na Celjsko, geslo ima le na nemški Wikipediji. Ročno paberkovanje po Wikipediji bi gotovo ponudilo še dodatna s Kranjem povezana literarna imena in opozorilo tudi na književnike, ki enciklopedične obravnave še niso bili deležni.

Sklep

Skoraj dvesto kranjskih biografij (78 rojenih, 24 umrlih, 95 stanujočih) dokumentira veliko mobilnost z literaturo zaznamovanega dela populacije. Domnevati smemo, da so selitve pomembno spodbujale literarno ustvarjalnost. Statistika oporeka predstavi Kranja kot mesta, kamor pridejo literati umret, in dopolnjuje podobo Kranja kot mesta Franceta Prešerna in Simona Jenka s podobo mesta, ki je kot regionalno šolsko središče zaslužno za vzpostavitev literarnega polja.